Ponovljena zgodba

[pinokio]

Hoj...
že dolgo se nisem ni oglasila. Ko nimaš težav, ni treba
Tokrat tretjič na cipralexu; anksioznost in panični napadi. Depresivnost niti ne.... Prej vedno brez oz. z minimalnimi stranskimi učinki, tokrat z vsemi... Po enem mesecu jemanja 10 mg je še vedno prisotna kar huda  slabost in omotičnost... Bo minilo? Upam, da bo... 

Sprašujem se, kolikokrat bom še morala čez podobno zgodbo... Kljub psihoterapiji se še vedno izgubljam ... iščem sebe... zahtevam preveč... Vmes se je veliko zgodilo. Izgubila očeta pred dvema letoma. Jokala točno dva dni. Potem pa zaprla škatlico. In ... le koliko je teh zaprtih škatel v meni?

Tako. Samo rabila sem malo delit. Hvala za branje.

Uživajte v sončku.

[Kristy]

Bo minilo 

saj to a ne...predelaš nekaj, pa pride drugo...življenje ni tako enostavno... izguba očeta ... take stvari lahko zelo ranijo ... sploh še, če si bil na osebo zelo navezan.

ti kar še kaj napiši, če te teži 

[pinokio]

Hvala, Kristy, vesela sem tvojega odgovora. Saj vem, da bo šlo... le kar naprej se ponavlja, in kar naprej izbrskam zgodbe, ki me bolijo.

Da ne govorim o tem, da me vsaka fizična bolečina poveže z ankisoznostjo, pa niti ne gre za strah pred boleznijo ampak strah pred stranskimi učinki Cipralexa, ki mi tokrat res nagaja... Res je šele (danes) 5 teden in upam, da se počasi stabilizirajo zadeve.

Jokam samo na psihoterapiji, ki sem jo septembra začela na novo (po dveh letih premora), saj se pri prejšnji nisem počutila, kot da kaj spreminjam... Ravno danes imam termin, se veselim...
No... toliko. V vednost. 

[Kristy]

Fajn, da si spet začela psihoterapijo  in da se je veseliš.

Ni treba zadrževati čustev, ker potem samo še bolj boli.
Poleg tega zadrževana čustva ustvarijo bolezen, ankso, depro,...
Lepo je, če ima človek take prijatelje, svojce, da se lahko pogovori z njimi, da mu prisluhnejo, da so pripravljeni stati ob strani, ko ti je hudo...

Izguba staršev oz. dragih oseb mislim, da je ena zelo, zelo težka preizkušnja v življenju...čisto na vrhu lestvice po čustveni bolečini.
Ti povem, da že sedaj mislim na to kako bom to zmogla (če ne bom šla jaz prej), starši se starajo, mama in sestra sta mi edini osebi na kateri lahko v življenju računam...že sedaj mi je hudo ob sami misli, kaj šele bo...

Nekje sem brala, da si moraš tudi za žalovanje vzeti čas, da to ni mogoče iz danes na jutri...nič ni narobe, če to žalost izjočeš. No, saj psihoterapevtka ti bo to znala bolje povedati. Mogoče prebereš tudi kakšno knjigo na to temo.

Držim pesti, da Cipralex čimprej prime
Če si šla na začetku po četrtinkah, polovičkah, mogoče zato potrebuje sedaj malo več časa...

[pinokio]

Hoj,
hvala za podporo.
s temi čustvi je tak hec... sploh jih ne prepoznavam. Ne vem, kaj me zmoti, kaj me boli, kaj me jezi... vse emocije, ki mi niso všeč, očitno potlačim, dokler se mi potem ne začne omotica... 

Verjamem, da te izguba skrbi... Tudi mene je. vesela sem, da sem uspela kvalitetno preživet zadnjih nekaj let z njim, čeprav najina zgodba ni bila ravno za prehvalit (alkoholizem... ). Uživaj z mamo in sestro, vzemi si čas zanju, to je meni ful pomagalo in mi niti malo ni žal...
Žalovanje pa ... nekam sem ga pospravila... upam, da ga najdem in izjokam. Zaenkrat ga ni blizu.

Psihoterapija pa... vsakič kaj novega v nahrbtniku, ki ga nosim na ramah...

Tudi za cipralex verjamem, da bo kmalu bolje, peti teden sem na celi tabletki.  Saj se je stanje že zelo izboljšalo, le optimalno še ni :

Vesela sem, da "poklepetaš" z mano, odgovori tu veliko pomenijo. Pazi nase.

[Kristy]

Vem koliko pomenijo...tudi ti, "pinokio", drži se