Pot okrevanja iz ran lastnega otroštva

[Lost]

Recepta, kako biti dobra mama ali oče, ni. Obstaja literatura o starševstvu in vzgoji, ampak z nasveti je tako, da jih vsi radi slišimo, ko jih potrebujemo, nato pa naredimo po svoje. In vsi poznamo kakšno mamo ali očeta, ki je svoje otroke fizično, čustveno zanemarjal ali zlorabljal; ne glede na nasvete drugih. Kakšna dota je to za njihove otroke, ki bodo nekoč sami starši?

Preberite več na portalu --->>

[Lost]

Kako poteka proces zdravljenja čustvenih ran iz otroštva

O otroštvu pogosto govorimo kot o nečem, kar je za nami. Kot o obdobju, ki nas je zaznamovalo, a naj bi z odraslostjo izgubilo svoj vpliv. V resnici pa se način, kako smo bili kot otroci slišani, pomirjeni, prezrti ali prepuščeni sami sebi, ne zaključi z leti. Nadaljuje se v odnosih, v telesnih odzivih, v notranjih dialogih, ki se aktivirajo vsakič, ko se srečamo s situacijami, ki zbudijo naše otroško doživljanje.

Dejstvo je, da nihče od nas ni imel povsem popolnega otroštva, takega, ki ne bi pustilo niti ene čustvene sledi. Kot otroci namreč svet dojemamo po svoje in nismo vedno usklajeni z čustvovanjem odraslih, zato tudi v primerih, ko starši naredijo vse prav, včasih pride do napačnega dojemanja. Poleg tega imajo tudi odrasli lastne omejitve, nepredelane izkušnje in načine regulacije čustev, zato se ne morejo odzvati vedno povsem idealno.

https://svet24.si/osebna-rast/proces-zdravljenja-custvenih-ran-1870127

[ljubica]

Povedala bom zelo odkrito, tako, da moje pisanje ne bo vsakomur všeč, naj to povem že na začetku.

Človekova psiha je najmanj odkrito in raziskano področje v tem svetu.
Poznamo na tisoče knjig, priročnikov, psiholoških, psihiatričnih, psihoterapevtskih pristopov, dognanj in tudi dogm.
Vse to pomaga. A vendar to pomaga, le do točke, kjer se klient-pacient-človek vedno znova zazre v globino.
Karkoli je presegel, dosegel, utrdil, bo vedno znova pred njim zazijal izvor.
Gnezda ni bilo.
Namesto gnezda je tam praznina in strah.
Tam ni nikogar.
Brez skrbi, šla sem čez psihoterapevtski proces in se še vedno učim in učim in učim.
Vendar se ob prazniku, kot je Božič, pa čeprav kičat, amerikaniziran, pocukran, pokaže v meni to dno.
Dno, kjer bi moralo biti gnezdo.
V tistem trenutku ne pomaga - preusmerjanje misli, gledanje drugih vsebin, blablabla.
Takrat obstaja dejstvo, da so okrog mene tudi "dovolj dobre mame", "dovolj dobre družine" in da v službi med pogovori pred tem ne morem pobegniti nikamor. Če že prezrem vse plakate, reklame, panoje ob cesti, kjer se cedi vsa blaženost in sreča praznovanja.

Ne pomaga, da vem, da je večina tega zlagana.
Zavem se dejstva, da tudi "moj notranji starš" tega ne more nadomestiti.
In zdaj še dejstvo.
Moj izvor je mama z narcistično osebnostno motnjo in oče, ki je bil borderline.
Obadva sta bila obremenjena sama s seboj toliko, da zame ni bilo prostora.
Mama kot narcis, pa je kot vsi narcisi celo želela, da propadem, se zadrogiram, zapijem in da mi ne uspe.
Pod krinko dobrote me je sistematično skušala speljati s poti.

In ko berem o starševstvu... Kdo od vas, starši, si upa priznati, da otroka zavračate, da ne zmorete odkritosti do sebe, da ste ga zavrgli in čustveno zlorabljali?
To je tabu tema in za psihologe in psihiatre in včasih tudi psihoterapevte.

[Nives]

Povedala bom zelo odkrito, tako, da moje pisanje ne bo vsakomur všeč, naj to povem že na začetku.

Človekova psiha je najmanj odkrito in raziskano področje v tem svetu.
Poznamo na tisoče knjig, priročnikov, psiholoških, psihiatričnih, psihoterapevtskih pristopov, dognanj in tudi dogm.
Vse to pomaga. A vendar to pomaga, le do točke, kjer se klient-pacient-človek vedno znova zazre v globino.
Karkoli je presegel, dosegel, utrdil, bo vedno znova pred njim zazijal izvor.
Gnezda ni bilo.
Namesto gnezda je tam praznina in strah.
Tam ni nikogar.
Brez skrbi, šla sem čez psihoterapevtski proces in se še vedno učim in učim in učim.
Vendar se ob prazniku, kot je Božič, pa čeprav kičat, amerikaniziran, pocukran, pokaže v meni to dno.
Dno, kjer bi moralo biti gnezdo.
V tistem trenutku ne pomaga - preusmerjanje misli, gledanje drugih vsebin, blablabla.
Takrat obstaja dejstvo, da so okrog mene tudi "dovolj dobre mame", "dovolj dobre družine" in da v službi med pogovori pred tem ne morem pobegniti nikamor. Če že prezrem vse plakate, reklame, panoje ob cesti, kjer se cedi vsa blaženost in sreča praznovanja.

Ne pomaga, da vem, da je večina tega zlagana.
Zavem se dejstva, da tudi "moj notranji starš" tega ne more nadomestiti.
In zdaj še dejstvo.
Moj izvor je mama z narcistično osebnostno motnjo in oče, ki je bil borderline.
Obadva sta bila obremenjena sama s seboj toliko, da zame ni bilo prostora.
Mama kot narcis, pa je kot vsi narcisi celo želela, da propadem, se zadrogiram, zapijem in da mi ne uspe.
Pod krinko dobrote me je sistematično skušala speljati s poti.

In ko berem o starševstvu... Kdo od vas, starši, si upa priznati, da otroka zavračate, da ne zmorete odkritosti do sebe, da ste ga zavrgli in čustveno zlorabljali?
To je tabu tema in za psihologe in psihiatre in včasih tudi psihoterapevte.

Upam, da si zdaj bolje, ko so prazniki mimo.
Ta božično-novoletni čas najbolj pritisne, ker je v ospredju "biti z družino".

Ko že veš, da sem tudi jaz iz nekega "divjega otroškega okolja", kjer ni bilo zame skoraj ničesar..
Tudi jaz imam za seboj dolgotrajno psihoterapijo. Pa mislim, da bo tole delo na sebi kar nekako doživljenjsko.

Tvoj zapis me je nagovoril, ker se v tem času po malem ukvarjam s podobno temo.
Kako sama sebi postati še boljši starš. Zdi se mi, da imam še eno konkretno širino možnosti, kako si lahko dam... Kako bolj razviti odrasli negujoči del v sebi.

Eno zanimivo knjigo bi ti priporočila, če še nisi brala: Otrok v tebi mora najti dom. Kaj tako dobrega, konkretnega in uporabnega že dolgo nisem brala.

Najprej lahko greve Ljubica... še malo naprej. 

Lepo bodi

[ljubica]

Hvala, Nives.
Poznam tvojo zgodbo, ki si jo napisala tu na forumu; poznam tudi druge, podobne zgodbe.
Zavedam se tega, da je te agonije v svetu še več, le da je odkrivanje tega v sebi naporno in zato nezaželeno.

Veš, je pri meni sedaj to samo obdobje, ko se vsebine razgalijo, takrat sem z njimi, potem pa tudi zmorem na njih gledati z distance. Kar je prav.
Težko pa mi je poslušati new-age teorijo, coaching nasvete in podobno. Zakaj?
Če problemu govoriš, naj bo bolj pozitiven, to ne bo  Coaching svetovalci pa so v glavnem mlajši od mene, imajo veliko manj življenjske kilometrine in tudi niso usposobljeni za delo s težkimi zgodbami.
Pomagajo lahko mnogim, a tisto so manjše travme.
Včasih smo poznali staroste, zdaj hočejo to mesto prevzeti zgoraj našteti.
Jaz bom ostala pri starostah.

Hvala za knjižni namig. Vsekakor dobrodošel, kljub vsej razpoložljivi literaturi, ki je zame uporabna in sem jo prebrala. Veš kaj je zanimivo?
Jaz sem odraščala še v Yu. Takrat je bila huda restrikcija glede prevajanja tuje literature, sploh na temo psihiatričnih tegob. Zato so se kvalitetne knjige (npr. Strupeni starši, Susan Forward) na našem trgu ali sploh kot prevodi začele pojavljati šele v glavnem po letu 2010. To je skoraj 20 let po tistem, ko smo postali globalni in odprti na trgu.
Do tedaj so obstajali le nekvalitetni priročniki, ki niso držali vode.

Ja, to je vseživljensko delo. Včasih sem že utrujena od "pobiranja medalj za svoje dosežke" in bi rada samo še - bila.
Pa me življenje ne pusti v coni udobja.

Hvala za podporo, Nives!

[Nives]

Hvala, Nives.
Poznam tvojo zgodbo, ki si jo napisala tu na forumu; poznam tudi druge, podobne zgodbe.
Zavedam se tega, da je te agonije v svetu še več, le da je odkrivanje tega v sebi naporno in zato nezaželeno.

Veš, je pri meni sedaj to samo obdobje, ko se vsebine razgalijo, takrat sem z njimi, potem pa tudi zmorem na njih gledati z distance. Kar je prav.
Težko pa mi je poslušati new-age teorijo, coaching nasvete in podobno. Zakaj?
Če problemu govoriš, naj bo bolj pozitiven, to ne bo  Coaching svetovalci pa so v glavnem mlajši od mene, imajo veliko manj življenjske kilometrine in tudi niso usposobljeni za delo s težkimi zgodbami.
Pomagajo lahko mnogim, a tisto so manjše travme.
Včasih smo poznali staroste, zdaj hočejo to mesto prevzeti zgoraj našteti.
Jaz bom ostala pri starostah.

Hvala za knjižni namig. Vsekakor dobrodošel, kljub vsej razpoložljivi literaturi, ki je zame uporabna in sem jo prebrala. Veš kaj je zanimivo?
Jaz sem odraščala še v Yu. Takrat je bila huda restrikcija glede prevajanja tuje literature, sploh na temo psihiatričnih tegob. Zato so se kvalitetne knjige (npr. Strupeni starši, Susan Forward) na našem trgu ali sploh kot prevodi začele pojavljati šele v glavnem po letu 2010. To je skoraj 20 let po tistem, ko smo postali globalni in odprti na trgu.
Do tedaj so obstajali le nekvalitetni priročniki, ki niso držali vode.

Ja, to je vseživljensko delo. Včasih sem že utrujena od "pobiranja medalj za svoje dosežke" in bi rada samo še - bila.
Pa me življenje ne pusti v coni udobja.

Hvala za podporo, Nives!

Vem.. zelo dobro vem.. kako je božično-novoletni čas naporen, ko se vsakič znova nekaj rešuje družinsko problematiko.. Vem, kako sem imela pri sebi.. prej.

Pustive tudi midve v svetu nezaželjeno... dovolj dolgo sva na svetu, da obe veve, kakšna je realnost. Mi vsi smo vse... če ne bi bilo tako, ne bi imeli manj zeželjenih čustev. Tukaj smo, da čutimo vsa čustva. Prav je, da smo z vsem. Pa karkoli si že drugi mislijo.. Pomembno pri tem je edino, da si sama sebi v support... sočutje do sebe.

Lahko tudi samo si. Samo na polno se je treba odločit za ta svoj čas.. ko je samo polna skrb zase..in nič drugega ni. In je top. Preizkusi.

[ljubica]

Hvala, Nives!
K sreči sem rojen hedonist in takrat si dam duška   
Potem pa spet po kakšno "medaljo" na našem, nevidnem področju 
Lepo bodi 

[Nives]

Me veseli, da si znaš dobro hedonistično dati duška..

[Tačkica]

bravo ljubica, mi je bil zelov všeč tvoj prispevek.. realen.. brez leporečenja

občutki, ki jih mnogi doživljamo ob prazničnih dnevih ...

V tistem trenutku ne pomaga - preusmerjanje misli, gledanje drugih vsebin, blablabla.
Takrat obstaja dejstvo, da so okrog mene tudi "dovolj dobre mame", "dovolj dobre družine" in da v službi med pogovori pred tem ne morem pobegniti nikamor. Če že prezrem vse plakate, reklame, panoje ob cesti, kjer se cedi vsa blaženost in sreča praznovanja.

Ne pomaga, da vem, da je večina tega zlagana.



no, tudi jaz sem še jugo otrok