Tesnobe,strah in nespečnost

[Cvetlica]

Če ti je prehudo pojdi po pomoč. Gre za vprašanje večjega in manjšega zla. Ampak če te ovira potem poizkusi s tableti. Želimo si da bi imeli nek fizični razlog in bi vzeli tablete pa bi bilo. Zakaj se tukaj potem matramo? Ker nas je strah stigme in priznanja samemu sebi da potrebujemo pomoč.
Jaz sem se borila več kot eno leto brez, ampak sem se vmes fiksala z pomirjevali. Zdaj ko sem na ADjih pa si ne smem pomagati z njimi in sem šla po AP. Danes sem odpočita, optismitična in vse počnemo. Še včeraj pa sem komaj živela in potem ti tudi misli ne dajo miru. Ampak vem da so APji le začasni, ADji za nekaj časa, da se bom v tem času lotila strahov in da bom potem šla naprej:) kdo ve, mogoč celo izginejo moje migrene in trebušne težave:)

 Kot pravi dajmo "kaj pa če" na pozitivno obrnit

[ĆETENA]

Živjo,

ja spanec je zelo potreben. Nujno si moraš urediti bio ritem, ker če ni spanca ni ravnovesja v možganih, pa tudi drugje v telesu in je to potem začaran krog.

[psevdo]

Jaz imam vsak dan ure in ure časa premlevat (bonus, če si sam svoj šef ) ...

Spoznavam, da neke univerzalne rešitve ni, mislim, da ima vsak neko svojo resnice za vse skupaj. Žal ne gre po principu črno/belo oz. da bi postavil neka pravila in se potem tega držal, v življenju bodo stalno neke spremembe, odstopanja, prilagoditve.

Opažam, da je GAM pa tudi depresija zraven posledica nečesa, kar se nabira, torej se zadeva razvije. Razlogov zta razvoj je po moje toliko kot ljudi. Mislim, da ko prideš do momenta, ko se GAM razvije, si že tako daleč in izven nekega ravnovesja, da ADji in recimo KVT res pomagajo, vsaj meni.
Vendar pa je oboje le za povratek na neko normalno stanje in je treba razlog za razvoj bolezni najti, sicer si lahko na ADjih in psihoterapiji za vedno. Marsikdo je in marsikdo bo, morda tudi jaz.
Za razčiščevanje mislim, da je naprej potrebno vzpostaviti neko res stabilno stanje. V času ko trpiš za GAM, imaš toliko dela sam s seboj, strahovi, simptomi, negativizmom, da ne moreš nič drugega, kot skrbet, da se zadeva normalizira. Z zdravili, psihoterapijo, gibanjem. To lahko traja kar nekaj časa, gre pa z ADji hitreje, vsaj pri meni.

Potem si skušam predstavljat, kaj človeka vrže iz ravnotežja. Pa se mi zdi kot neka cev za vodo z določenim premerom. Če so stvari, ki jih dojemamo kot negativne, voda, ki z nekim curkom občasno teče skozi cev, se izide. Če je teh stvari preveč, cev ne prenese in poči. Kot v službi, če je obremenitev občasna, gre, saj voda samo vsake toliko teče skozi cev. Lahko je seveda enkratna obremenitev, pa če je dovolj velika, tudi cev poči (smrt bližnjega itd). Če je konstantna, je pa odvisno. Če je močna (debel curek ), ni prostora za nič drugega in vsak najmanjši dodatek je pok cevi. Če ni močna, lahko občasno dodamo še kaj, pa prenese.
Mimogrede, v času, ko se razvije GAM, je ta cev zelo polna, zato brez negativnih dražljajev deluje, kot da si ok, potem ti pa nekdo samo prst pokaže, pa poka. Razčiščevanje je pa stresno in ne gre v cev, ker je "tam" GAM

Pri sebi vidim, da se je vse začelo (potencirati), ko sem dobil družino in se je bilo potrebno začeti prilagajati. V cevi je bilo že itak nekaj vode (dnevni življenski problemi, kot pri vseh). Navajen in naučen sem bil, da delam kar hočem, kadar hočem in da je bistvo v iskanju stalnih užitkov (da se moraš skoz super počutit). Z brihtnostjo sem se spretno izogibal neprijetnim stvarem že od šole naprej pa tudi službene probleme sem vedno razvozlal, kar se je od mene sicer pričakovalo. Vendar sem moral čustva potlačiti, sploh jezo, strah in žalost, to so me učili, da se ne kaže in ne izraža.
No, v družini pa, ker mi uni superego ali kaj je že, ni pustil, da bi bil ignorantski in bi rekel: žena, deca so tvoja skrb, jaz pa pridem ko pridem in kadar pridem, pa tišina...ampak sem stalno občutil krivdo, sem sicer bežal v delo, vendar je konflikt v meni naraščal - na eni strani krivda in odgovornost, na drugi borba, da se ne spremenim za nobeno ceno. Ne bi splošno rekel, da je šlo za lenobo, ker delal sem rad, vendar enostavno nisem čutil, da bi se bilo fino spremenit oz. se mi zdelo, da je to neprijetno (torej se izognemo), "da se pa moram, mi pa že noben ne bo govoril!". To zadnje me sploh definira: če me kdo prosi za kakšen prispevek, rad dam (ali pomagam, če je treba, to me veseli) ampak če pa kdo pravi, da moram dat (kao, ti si privatnik, ti imaš, daj), me pa sveta jeza pograbi. Ne vem zakaj je tako ampak tak sem.

No in zdaj se brcam v rit in se borim početi stvari, ki sem se jih prej izogibal in ni prijetno. Sploh zato, ker še nisem v ravnovesju, kot rečeno, in me potem klasične misli, kot jih imamo v GAM fazi, stalno strašijo.

Ampak mislim, da se je treba sprijaznit, da v življenju niso in ne morejo biti samo užitki ampak vsega po malem. Imamo pa možnost izbire. Če te šef prav vsak dan na polno bombardira, je čas, da greš. Ne bo pa prijetno, ker gre za spremembo - in tudi jaz jih ne maram.
In bistveno je verjeti, da nobeno stanje samo po sebi ne ostane za večno.

Evo, moj današnji blog...pa da nisem komu zamoril, drugič napišem kakšen vic

[psevdo]

Aja, še to. Kot otroka me ni noben naučil, da "što se mora, nije teško" temveč vedno "znajdi se"...zdaj pa mam 

[simonchy]

 

Waw psevdo! Zelo lepa primerjava s cevjo z vodo - in tako resnično! Pri tvojem prispevku se vidi, da si res zelo napredoval in že našel neke ugotovitve Z veseljem sem prebrala tvoj prispevek in se z marsičem RES ZELO STRINJAM:

Opažam, da je GAM pa tudi depresija zraven posledica nečesa, kar se nabira, torej se zadeva razvije.
...
 Vendar sem moral čustva potlačiti, sploh jezo, strah in žalost, to so me učili, da se ne kaže in ne izraža.

Tudi pri meni gre za to, da sem bila naučena, da se čustev (seveda tistih "slabših" - jeze, strahu, žalosti) ne kaže in da jih moram prikrivati (se delati ok), no in ravno to je tudi eden od vzrokov "notranjega trpljenja" - v sebi sem večkrat zeeelo trpela - no še vedno.

Hm... 

[Cvetlica]

Fajn se je nekje razpisati ja najtežje si je priznati da nismo popolni (čeprav se to od nas zahteva) in da rabimo pomoč. Začasno bežimo, enkrat pa poči in se sprašujemo od kje to. Ko enkrat ugotoviš pa se vsaj lahko začneš spreminjati

Mi lahko svetujete kako naj z ADji? Problem je ker sem bila dvakrat na psihiatrični urgenci. Prvič so mi predpisali ADje pa jih nisem jemala. Eno leto sem v krizi jemala Helex, še prej Sanval. Drugič sem dobila isti recept -AD in Helex. Mogla sem si priznati da imam problem z pomirjevali ( prejšnji teden sem jih vzela 8 ), tako da si pri stranskih učinkih ne morem pomagati z Helexi. Zato sem dobila Kventiax, ki odlično deluje prvič so mi predpisali Asentro 50mg (verjetno ker sem bila prvič), zdaj pa je rekla da je to mogoče premajhna doza in naj sprobam potem pa lahko višam. Problem je ker imam psihiatra šele marca, kar pomeni da moram po ADje k osebni zdravnici. Ja, k vprašanju- ali naj v enem mesecu zvišam dozo ali naj čakam?

[psevdo]

Cvetlica, to bo pa verjetno vprašanje bolj za osebno zdravnico, mi bomo težko ocenili...

[Cvetlica]

Aja sem mislila glede tega kakšne doze ste ostali imeli. Ah spet moja neučakanost  še sprobala nisem pa bi že vse spreminjala. Bom do marca počakala

[psevdo]

Evo, jaz sem malce javljam, da vam ne bo dolgčas...pa, da bo meni lažje

Kakorkoli obračam, vedno pridem na to, da se je treba spremenit. To mi je najtežje sprejet, se mi zdi. Sicer je zdajle že dva meseca vse drugače, ampak čutim, da se še upiram spremembi, ker mislim, da mi ne bo prinesla zadovoljstva. Pač po logiki "če se ob spreminjanju ne počutim dobro, kako se bom po spreminjanju".
Tukaj razum odpove, ker ne vem, kako ljudje funkcioniramo pri spremembah.

Ampak se kljub temu na glas prepričujem, da to moram naredit, ker dosedanje stanje ni bilo ok in me je pripeljalo do sem. In tukaj je pa čisto logično, da če nič ne spremenim, tudi stanje ne bo boljše - no, razen če se najem kakšnih fajn tablet ampak to pri meni sploh ni opcija.

Pravzaprav iščem samo potrditev, da so začetki spreminjanja težki, vendar potem pride zadovoljstvo...
Ker saj veste koliko piše po spletu, da se moraš sprejet kot si, da ne moreš proti sebi...jaz tak, kot sem (bil), se ne morem sprejet, ker me razjeda krivda, da ne ni bilo doma in da sem premalo z otroci...mislim, da moram napraviti kar je prav in pomiriti svoj vest...

Ima kdo podobne izkušnje, je šlo s spremembami? Ali pa kakšno primerjavo?

[Lost]

Ima kdo podobne izkušnje, je šlo s spremembami? Ali pa kakšno primerjavo?

Prvo treba narediti spremembo da lahko "primerjamo" razliko po in pred njo.
Potem pride pa odločitev ali je smer prava ali ne, v zivljenju pa na žalost ni zagotovil
kaj je prav in ne, to moramo najti pri sebi.

[psevdo]

Lost, hvala, to bom vzel kot spodbudo, da spremembe izpeljem.

Saj vem, da ni zagotovila, vem pa, da je ta sprememba prava v moralnem smislu, želel bi si le, da mi ta sprememba prinese tudi zadovoljstvo. In kar me najbolj skrbi, je to, da ne vem ali je taka sprememba pri človeku možna in jo lahko ponotranji ali so me z vzorci iz mladosti dokončno zavozili. To je glavna skrb.

Jaz se ne morem sprijaznit, da bi pustil, da je moja pot enaka očetovi, ki se ni ukvarjal nič z otroki in ga ni bilo nič doma. Ne morem dopustit, da moji otroci doživijo isto, ker to lahko nekega dne razbije tudi odnos z mojo ženo in tega nočem. Ker pa nisem imel zgleda v očetu, niti igre z njim in nič podobnega, sem seveda tukaj bos in gol in mi ni "naravno", če tako rečem, da sem doma, da se ukvarjam z družino itd, torej tisto, kar oče ni počel. Torej je moja sprememba proti naučenim in navajenim vzorcem (upam, da ni nič povezano z genetiko, čeprav je bil stari oče isti kot moj oče, ker potem sem pa tam) in je huda borba, ker se silim počet stvari, za katere mi oni hudiček v glavi pravi, da je brezveze, da je bil tak foter pa stari foter in da naj me pač svet sprejme takega kot sem, otroci pa pač - jebiga, moj foter je kriv, sorry.

Torej, ali so take spremembe fiziološko možne, dosegljive? Vem, da je od posameznika odvisno ampak, če bi bilo to recimo genetsko, potem je vojna vnaprej izgubljena...Samo to me zanima...

[Lost]

Življenje se ne naveliča vedno znova razpisovati popravnih izpitov
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1303&Itemid=2

Po mojem razumevanju so simptomi, motnje in bolezni nekakšna rdeča utripajoča lučka, ki nas opozarja, da nismo na svoji poti in da naše življenje ni takšno, kot bi lahko bilo. Modrost našega bitja nas torej vabi, da posodobimo 'zastarele programe' in se zavestno, načrtno in odgovorno odpravimo po poti (današnjemu) sebi naproti.

[psevdo]

Hvala, točno to sem rabil prebrat.

V spremembe torej, z upanjem na najboljše

[Poni]

Upam, da tole ne bo zvenelo žaljivo, ampak sam že dlje časa razmišljam, da bi bilo super, če bi bil pri tej rdeči lučki še kak napis, ki bi pojasnil, kaj je narobe.


                         Poni

[Regina]

Hej,

bom kar tukaj napisala.
Tudi mene že nekaj časa (cca 10 dni) muči, da se ponoči večkrat zbudim. Če imam srečo se zbudim, obrnem in takoj zaspim naprej, kar je še dokaj OK. Od petka me pa daje neka tesnoba, živčnost in tudi zaspim s skrbmi, slabimi mislimi (kaj če mislimi).. preko dneva se sekiram, kaj če nebom mogla zaspat in me prime panika.. No ko vendar zaspim, spim neprekinjeno tja do 4 ali 5, potem sem pa kot sova, buda, naspana.. Matram se ene pol ure, seveda spet budno spremnljam telo in vse znake... probam uiti slabim mislim in zaspim nazaj tja do 7 ali 8.

Saj vem, da je to posledica tudi preobremenjenosti in stresa zaradi izpitov.... upam, da se zadeva konec tedna umiri, ko dam čez zahteven izpit.

 

[Cvetlica]

Tudi mene je strah sprememb. Pravijo da je pes zvest svojemu gospodarju, ker je navajen njegove palice. Ampak enkrat je treba zbrati pogum. Evo še ena prispodoba- Louise Hey pravi da je s spremembami tako kot z umazano posodo. Ko jo bomo začeli drgniti bo najprej še bolj umazana preden bo čista. Tako da vse kar potrebujemo je pogum 

Regina pusti takim dnevom da minejo:) ne posvečaj jim pozornosti in se bo uredilo 

[Patronus]

Živjo,

tudi jaz se borim s anksioznostjo in predvsem nespečnostjo. Že več let občasno slabo spim, a letos novembra je postalo res hudo - nisem mogla zaspati, posledično se je pojavila tesnoba in strah, depresija.

Pridno sem začela hoditi na psihoterapijo, ki mi je pomagala določene stvari bolj razumeti. V sredini decembra sem šla k psihiatru, ki pa je bil res grozen, sploh si ni vzel časa zame, mu nisem zaupala - nato sem obiskala še eno zdravnico (zasebno), ki se mi je zdela zelo strokovna. Dobila sem AD Trittico in začela jemati majhno dozo. Stanje se mi je relativno hitro izboljšalo, spala sem precej normalno in se počasi spet počutila skoraj normalno.

Ene 2, 3 tedne nazaj sem imela 1 slabo noč, naslednji dan sem bila cel dan živčna, nato je sledila še ena slaba noč... Od takrat sem se sicer delno umirila, tako da zvečer večinoma normalno zaspim. Zbujam se pa ob 3:30, 4:00, 4:30... nato ležim v postelji, včasih mi rata se delno umiriti (a še vedno ne zaspim), včasih pa sem skoraj panična po več ur. Včasih vzamem kakšen Sanval, a me je strah jemati tablet za spanje, ker se jih hitro navadiš. (V decembru sem pogosteje jemala Xanax, ki se mu sedaj izogibam ko hudiču.)
Jutra so grozna. Fizično sem tako utrujena, še več pa emocionalno izčrpana. Tudi čez dan znam biti anksiozna, a sem se že naučila to malo bolje obvladovati... Včasih pa sem še vedno cel dan napeta, roke se mi tresejo. V službi mi je težko se fokusirati.

Nadaljujem s psihoterapijo in iščem vzroke. Začela sem z avtogenim treningom, dihalnimi vajami, čuječnostjo/meditacijo, zavestno se trudim pozitivno razmišljati. Imam pa občutek, da mi tole uničuje celo življenje, zmanjkuje mi energije za šport (ki ga sicer imam zelo rada), vpliva to na moje odnose s partnerko.
 
Poleg tega se počutim malo osamljena - včasih se mi zdi, da sem edina s to težavo (čeprav vem, da nisem). Ker sem tujka, nimam v Sloveniji veliko prijateljev in mi včasih manjkajo bližnji prijatelji.

Danes sem imela ponoven termin pri psihiatru, ki mi je povečal dozo Trittica in mi predlagal še AD Asentra. Ne vem, če je to dobra ideja.

V glavnem... upam, da spet bo, upam, da kmalu, da bom spet boljš spala in se počutila kot normalna oseba in ne kot zombi.

[Cvetlica]

Živjo. Nespečnost ljudje ki je niso doživeli težko razumejo. Tako kot praviš postaneš zombi. Ne glede na to kako si zmatran, ali si športal ali ne, ne spiš. Tudi jaz imam občutek da se je tesnoba in kasneje depresija razvila iz nespečnosti, čeprav ima nespečnost zagotovo tesnobni izvor. Pomirjevala in uspavala res niso dobra rešitev. Tudi jaz upam da mi bodo ADji pomagali, vem pa da se nič ne zgodi čez noč. Jaz imam za vmesno obdobje še AP in res pomaga, pravijo da od teh ne postaneš odvisen in se je brezveze matrati.
Vsekakor pa gre tu spet za dajanje pomena. Če eno noč slabo spiš ni nobenega razloga za paniko. Ponavadi ravno ta strah vodi v isto noč. Poskušaj čez dan in čez noč temu posvečati čim manj pozornosti in preusmerjaj misli ali pa se zamoti z kakšno knjigo ali čim drugim.

Saj bo, daj času čas in se čim več osredotočaj na življenje, ne simptome. Srečno

[psevdo]

Pozdravljeni,

se malo oglašam, da imate kaj prebrat (in jaz napisat)

Torej, stanje se izboljšuje, zdaj nekako prehajam iz tiste stalne tesnobe v bolj sproščeno stanje, tudi spim bolje (manj zbujanja in zjutraj sem bolj lenoben, ne več tako naspidiran). Hujšanje je prineslo celo nekaj pozitivnega, sem bil na (razširjenem) pregledu krvi (redni pregled, služba) in tako dobrih vrednosti nisem imel že več kot 10 let. Pa je res vsaka stvar za nekaj dobra

Delam na nujnih spremembah in gre počasi, ampak gre. Celo kakšno knjigo lahko nekaj časa berem, brez da razmišljam o sebi in svojih težavah.

Trenutno me najbolj obremenjuje, da vsak problem, ki se pojavi, se takoj vprašam kako bom zmogel oz. da ne bom zmogel. Tudi za najbolj brezvezne stvari. Pa potem, ko nekako grem čez problem, vidim da je šlo, sploh ne s težavo in da sem telesno v resnici prej bolj pripravljen kot mislim in da mi glava stalno govori, da ne bo šlo, da sem utrujen itd.

Ja, ukinil sem kavo. Bolj ko sem bil pod stresom, bolj sem jo pil (in prišel tudi do 5 kav na dan). No, posledica tega je kar rapidno izboljšanje, prebava deluje kot bi si samo želel, pritiska v glavi ni, apetit se vrača. In to po 20 letih pitja kave. No, zdaj pijem brezkofeinsko in je prav fajn. Psihiatrinja mi je sicer rekla, da kava ni kriva ampak po moje delno že. Če si tesnoben, kofe ne more pomirit, če je poživilo. In na prebavo tudi vpliva, to se mi je že prej zdelo, zdaj sem pa prepričan. No, da ne bo kdo zaradi mene zdaj kavo nehal pit

Ker pa so spremembe kar precejšnje in ker sem bil navajen vozit točno v eno smer, pa seveda še imam skrbi oz. strah kako naprej. Ker imam nujo po kontroli na stvarmi, to pa je bolj kot ne nasprotno od poskušanja stvari v življenju, presenečenj in podobnega, se zeloooo počasi privajam na neko negotovost in recimo temu "to go with the flow". Tak nesiguren občutek je to zame. In ker grem iz ustaljenih praks, iz "comfort zone-a", sem precej prestrašen.

In iščem neko pravo ravnovesje med izpolnjevanjem obveznosti (družina služba), lastnimi potrebami po sprostitvi in uživanju ter svojo vestjo in občutkom krivde. Do sedaj mi je uspevalo bolj tako, da sem 100% bil v eni stvari od naštetih in je bil preklop vedno problem. Zdaj pa bi rad to nekako uskladil, vsakega po malem. Se mi zdi, da bi znal biti potem bolj zadovoljen in manj v skrbeh.

KVT mi pa dnevno pomaga, da se ne sekiram predaleč v prihodnost in za stvari, katere ne morem kontrolirat. To zadnje je kar velika težava...

Evo, toliko danes od mene, upam, da tudi ostali uspevate 

[Cvetlica]

Super Psevdo

Jaz tudi več športam- zaenkrat hodim, ampak ne glede na vreme grem  Bolje spim in se učim tudi doma kaj zabavnega početi 

Saj bomo počasi napredovali