Tesnobe,strah in nespečnost

[Cvetlica]

Pozdravljeni, odločila sem se da delim svojo zgodbo z vami

Letos januarja sem ugotovila da so težave (tesnoba, strah in nespečnost ki me je totalno izmučila) šle predaleč. Odločila sem se za obisk pri zdravniku in težave sem sprva skušala reševati z uspavali (Sanval), nekaj pomirjevali(Helex) vendar so te težave pomagale začasno, na koncu pa si se počutil huje. Huje ker si imel občutek da nisi sam zmožen reševati težav in takoj ko si bil brez tablet si bil spet v krizi. Pri vsemu mi ni pomagalo nenehno razmišljanje o preteklosti in samoanaliziranje. Super je da skušaš ugotoviti globje razloge, vendar sem se ujela v ene in iste misli cel dan. Na koncu sem razmišljala le še to in pozabila uživati življenje. Nekatere dneve sem ostala doma in se počutila fizično in psihično izmučeno, spet druge sem hitela na vse dogodke samo da nebi ostala s svojimi mislimi. Pa oba ekstrema nista dobra.
K vsej tej zmedi so me dodatno morile misli "Z mano je nakaj narobe", "Nikoli ne bo bolje" in "Samo meni se to dogaja". Kot pa da nisem bila že sama sebi dovolj velik sovražnik sem slišala še komentarje od drugih kot " Ti nimaš nobenega razloga za stres", "Ti bi morala sedaj biti na vrhuncu svojega življenja"

Pa vendar sem našla luč. Vsakemu pomaga nekaj drugega, meni so tablete samo dajale občutek nemoči in nesposobnosti. Največ pomoči mi je dalo branje knjig, pogovor z ljudmi ki imajo pordobne težave in obiskovanje psihologa. Konkretno g.Andreja Petruša, ki dela na koncesijo za mladino do 26 leta. Sprva nisem dojela smisla. Hotela sem odnehati, saj sem pričakovala sem da bo on rešil težave namesto mene. Čez čaz pa sem naučila kako sama sebi pomagam in da je moč v meni. S pomočjo meditacije, afirmacij in kognitivno-vedenjske terapije se stanje izboljšuje. Pomembno pa je tudi da se nehamo spraševali "Ali bom vedno tak?" in se sprejememo da smo taki kot smo, vendar si moramo hkrati vedno želeti napredovati. Najbolj pomembno pa je da se osredotočamo na pozitivno in življenje samo (pojdimo na kavo ali na sprehod, ne pod deko za cel dan) in na ta način bodo tudi naše v težave vedno manjše. Nehamo dajati pozornost negativnim mislim in jih nehajmo napihovati. Na to me je opozoril fant, ko mi je nekega dne rekel, da ko spim dobro in se počutim dobro to na hitro omenim, nato pa se posvečam drugim stvarem, na slab dan\noč pa iz mojih težav nastane celovečerni film.

Še vedno pride kakšnen dan ko mislim da me bo kar pobralo, ampak ravno takrat je najboljša priložnost da primem strah za roge in si dokažemo da sem jaz zmagovalka, ne strah. Vem, tudi meni je v teoriji lažje kot v praksi, ampak vaja, vaja, vaja! In pa nikoli ne pozabimo, da če bi otrok odnehal po vsakemu padcu nebi nikoli shodil

[pavlinm]

Bravo in cestitke za ves zbrani pogum! Vidim, da si na dobro poti in da pravilno razmisljas!

[Cvetlica]

Ker mineva ravno eno leto od mojih težav sem se odločila da malo obnovim zgodbo točno eno leto nazaj smo za novo leto bili v centru Lj. Potem pa tako kot ponavadi kadar se prečujem nisem spala. Zjutraj pa zvem za smrt v družini. 2.1. ima pa nekdo iz družine rojstni dan in se vedno zberejo vsi sorodniki. Ampak te sorodniki so vsi zelo kritični tako da druženje z njimi ni piknik. Vse to me je spavilo iz tira in povzročilo prve izbruhe panike in nespečnost. Sledili so tableti in vse kar sem že opisala. Mogoče manjka le to, da sem šla v tej agoniji k mami (odselila sem se že pri 18ih) pa saj sama nevem kaj sem pričakovala, ampak njena reakcija je bila da pretiravam in da zaradi tega ne bom dobila službe. To razočaranje je skrhalo najin odnos do te mere da se z njo pogovarjam le še o vremenu in kaj ona počne.
Čas mi je dal orodje za izboljšanje. Poleti sem se počutila spet kot stara jaz. Brala sem knjige, kolesarila, lenarila in tekla. Proti koncu poletja se je spet v meni prebujala neka depresija pa vendar sem se pripravljala na kolesarsko tekmo in to me je veselilo. Dokler se ni zgodil tisti incident z sorodniki, ki so mi po športanju rekli da je z mano nekaj narobe. Ker nisem bila ravno najbolj močna me je sesulo, ker sem jim verjela. Padla sem v ponovni vrtinec panik, nespečnosti in depresije. V hudi krizi, trmasta in brez tablet sem šla na urgentno k psihiatru, saj sem bila psihologije/fizično izmučena. Potem pa me je usoda nesla k ljudem, ki so me vzdignili in sem se ponovno odločila za boj brez tablet. Od takrat so prišle krize, ampak zdaj delam na razum in si v krizi rečem da bom počakala še en dan preden vzamem pomirjevalo. Ker sem ugotovila da tako ponavadi sama pridem do pomiritve, brez pomirjevala. Pišem v zvezek svoj napredek, še posebej pozitivne primere in si spet postavljam cilje. Mi ne uspe vedno,ampak se vsaj ne vdam v naprej. Še vedno delam na tem da se skušam sprijazniti, da ne morem v preteklost in se je zgodilo kar se je in da sem danes takšna kot sem in da moram delati na sebi. Zaključila sem z psihoterapijo, ker se mi zdi da sem v fazi kjer ne potrebujem več pogovora, ampak  se moram lotiti strahov. Manj se sekiram za mnenje drugih (ravno to me ponavadi še bolj jezi, ker se včasih nisem,v krizi pa sem dovzetna za take bedarije).
Je pa nekaj pozitivno. Sem si pa mnogo bolj blizu z očetom, saj se sam celo življenje bori z depresijami. Videla sem da je moj partner še stokrat bolj zlat kot sem mislila in videla sem da ni mojega življenja konec,ampak je čas za drugačen začetek. Nehala sem se delati zrtev starsev in zacenjam uzivati zivljenje. Iz vsega se nekaj naučiš in te dela močnejšega. Letos si predvsem želim premagovati strahove in čim več pozitivnega razmišljanja. Upam da mi tudi uspe preteci maraton:)

Sam vem vztrajati me treba:) srecno in uspesno leto vsem!

[pavlinm]

Super zgodba! Samo tako naprej! Rabimo slišati od takih ljudi kot si ti!

 

[Cvetlica]

Bom kar pod svojo zgodbo pojambarala:) od prejšnjega vikenda se je vse porušilo. Tesnobe, nespečnost, v torek izguba zavesti. To me je zelo spravilo iz tira. Končno luč na koncu tunela pa zbolim. In spet pritisk, da moram spati da se odpočijem. Verjetno pa me moti tudi to da me prehlad ovira in moram ostati doma. Doma pa nočem biti ker se vrtim v negativnih mislih. Verjetno je to eden od problemov-vse mora biti ok prvo sekundo, drugače pa je konec sveta. In ko sem se danes po 2 urah spanca zbudila me je grabila panika. Zjutraj sem na urgentno pod psihiatrijo ker komaj živim. Priznala sem da se bojim tabletov, ampak da vidim da se zgodba pojavlja.  Tokrat je bil odnos čisto drugačen- nobene prisile, imam sicer ADje, ampak naj jih začnemo jemati ko bom želela, niti nimam datuma za naprej. Bolj so bili sitni, da mi ne bodo več predpisovali Helexov:)  zadnjič so mi rekli Helex 3x na dan, danes pa čim manjkrat:)

Ja zdaj pa spet nevem ok, kakšen dan ali dva bom vzela Helex, ko bom spočita se bom pa dokončno odločila da ali ne ADji. Po eni strani verjamem da zmorem sama, samo res se moram lotiti strahov in začeti početi kar si želim (tek), po drugi pa je vedno tisti "kaj pa če" enkrat zares probam in bom nehala obsedat z enimi in istimi mislimi in bom spremenila stvari.

Kakšnen predlog?

[simonchy]

Hey Cvetlica,

kot že veš sem tudi jaz proti zdravilom in se jih (oz. sem se jih) kar malo bala. Vendar pa sem jih vseeno sprejela, ker sem bila takrat res že na koncu in so mi dali moč, da se lahko sedaj res lotevam svojih težav, strahov, negativnih misli. Pač sem potrebovala oz. potrebujem berglo, da lahko shodim oz. da sedaj že delam na razgibavanju

Sem tudi zvedela, da so ta zdravila ena izmed bolj blagih, kar se stranskih učinkov tiče (seveda je zopet odvisno katera zdravila, odvisno od osebe do osebe) in če ti dam primerjavo tudi npr. lekadol ima stranske učinke, pa ga kar pogosto jemljemo, ko čutimo bolečino, vročino, kajne?

Ne bom rekla da ne moreš brez zdravil, verjamem pa da ti bo lažje. Seveda pa je odvisno katera zdravila. Tu nimam veliko izkušenj.

Vseeno pa vse čestitke za tvojo borbo in notranjo moč, ki si jo našla v sebi.

[psevdo]

Cvetlica, zdravo,

ne moreš verjet kako podobne ali iste misli imamo

Moja prva misel, ko se mi je oktobra lani kot tebi podrl svet (spet), je bilo "ne že spet, a spet bom moral na ADje, a do konca življenja, pa zakaj, zakaj?!"
Prav tako kot ti, ne maram tablet. Če se da, se jih izognem. Mimogrede, imam neko virozo že tri tedne (stalno kašljam in vem mečem svetlo zelene "smrklje") in dohtarca po krvnih izvidih pravi, da je viroza, po barvi izpljunka pa bakterija in da to ne gre skupaj. Pa je dala antibiotike. Jaz jih pa kar nočem in nočem vzet. Klinc, podobno "virozo" sta imela še dva v družini, čeprav ne več kot 10 dni...no, ne maram tablet

Te tudi ZELO razumem, da ne moreš biti doma in da moraš nekaj počet. Pri meni je to čista klasika delovanja, tudi ko nisem bil na ADjih. Samo delat, čim manj doma bit. Kot bi se z delom "zadeval", no zdaj vidim, da je bilo "zadevanje" eno, beg pa drugo. Beg pred razmišljanjem in drugačnim pogledom na življenje. Dokler gre takole: delaš, ti uspeva, si kaj kupiš, greš kam na dopust, denar je...funkcionira. Ko pa posel ne gre, denarja ni, dopusta (kot si ga vajen) ni, potem je pa "kakšen je sploh smisel vsega skupaj"?? Pa še malo dodava razmišljanje, da čas beži in da je življenje kratko, pa smo tam.  "Kaj pa če" je pa sploh pri meni na dnevnem redu. Sploh kar se tiče zdravja.

Jaz sem bil dvakrat doslej na ADjih ampak nisem veliko naredil. Je pač delovalo, ukinilo paniko in telesne simptome in je bilo fajn. Pa samo delal sem, če pa nisem, sem pa še vedno veliko bil zdoma. Le, da je bila stalno prisotna neka krivda in da sem hotel vedno več (nakupov, dopusta, teh hitrih, fajn stvari, ki pa ne trajajo v smislu zadovoljstva) in vedno hitreje. Vsak prehlad sem bil siten do amena, ker sem moral biti doma in ker "je izguba dragocenega časa" in ker ne morem počet nič drugega.

Zdaj sem zastavil drugače, ampak ni lahko. Spet sem mesec dni na ADjih, vendar grem dopoldan delat, popoldan pa sem doma, skušam se igrat z otroki in tako preživet dan. Vsak dan grem na sprehod tam okoli 1 uro. Tudi dvakrat v dnevu sem že šel. Prej tega sploh nisem počel.
Ni mi za nakupe, no, dopust bi bil že fajn, pa saj še pride. Je pa ogromno razmišljanja, OGROMNO. Jasno so na prvem mestu negativne misli, pa pridejo že tudi pozitivne. Skratka iskanje novega sebe, sprejemanje, da je treba življenje uživat tako kot je oz. da vse kar se nam dogaja, je življenje. Ne more biti vedno fino in ne bo vedno slabo. Česa bo več, je pa odvisno od vsakega posebej, kakšen ima pogled na svet. Moj je še precej negativen, že tako sem kontrol frik, cinik. Vedno moram najti razlog za to, kar se mi dogaja.

Upam, da ti uspe brez ADjev. Vendar se ne ubijaj preveč. Jaz sem se branil cel mesec in pol. Pa je bilo prehudo, preveč panike, tesnobe, vsega. Če ne gre, sprejmi ADje in se potem odloči, kaj želiš narediti.                   

[Cvetlica]

Hvala za pomoč, tudi tistim nevidnim

Od nekdaj imam težave da ne znam biti sama s sabo. Tako kot praviš Psevdo- vedno so me jezili prehladi. Zanimivo da sem že več let ne kontracepcijskih tabletih pa se ne sekiram, podobno sem iskala tablete za migreno- so imeli prehude stranske učinke, sem jih menjala pa je bilo. Danes imam ketonal, čeprav eni neverniki trdijo da to potem ni migrena. Ampak zdaj mi je prav tečno ko mi kdo reče "ja migrene so pa res grozne". Izgleda da sem jih sprejela kot del sebe, če grem kam imam s sabo en tablet, drugače pa nikoli ne safram kako sem boga, kaj vse ne morem in kdaj se bo ponovilo. Pač so, ko pridejo dam ketonal v rit in se uležem v posteljo, po eni uri pa si rečem dovolj in grem kaj poćeti, ker sem ugotovila da neskončno poležavanje ne pomaga. Izgleda da moje anksioznisti pa nikakor nočem sprejeti in se borim na vse načine da gre stran. Ko se vrne sem pa razočarana.

No ja saj sem že dala metaforo s kruhom- ne morem pričakovati da bo kruh drugačen, četudi ga pečem že stokrat, će uporabljam iste sestavine in postopek:) zato sem tudi pripravljena poiskusiti z ADji. Ampak ker mi je šlo že presneto dobro se bom najprej probala lotiti drugače.

[Cvetlica]

Nič, dovolj spraševanja kaj bi bilo. Niti mi ne pomagajo zgodbe drugih ljudi, ker vsako telo odreagira pa svoje. Nikoli ne bom vedela kako je če ne preizkusim Imam Asentro in me je strah stranskih učinkov, ampak grem po novo izkušnjo

[psevdo]

Cvetlica, bravo!

Saj bo. Ko je kriza, pa kaj napišeš, pojamraš, nismo iz železa. In dobiš spodbudo tukaj, pa je prec bolje

[fairy91]

Pozdravljeni,

ker sem tu nova upam, da sploh delam oz. objavljam tole prav. Da delim še jaz svojo zgodbo. Sem 24 letno dekle, ki se borim z anksezioznostjo načeloma že od 18ga leta. Takrat sem doživela svoj prvi panični napad, za katerega nisem vedela seveda kaj je to, zakaj se mi je to zgodilo. Zatem pa so se pojavile težave z mehurjem. Po vseh preizkavah seveda nič. Bilo je grozno nisem želela hodit nikamor ven, misel ob tem, da me na wc in da nimam možnosti ali časa da pridem do tja, je seveda povzročala simptome kot so bili pospešen utrip srca, potne roke, tresenje, vrtoglavica težko dihanje. Nato sem te težave dokaj omejila z vložki, kar mi je in mi še vedno dokaj pomaga pri tem strahu. Drugi problem, ki je pereč je slabost, ter bruhanje... Na začetku sem imela s tem silne težave saj je šlo za bruhanje vsak dan. Nato je sledil pregled gastroskopija, kjer ni bilo nič pojemanju tablet Nexium je bilo nekaj časa vredu. Ampak ko pride kaka malce bolj nova boječa situacija zadnje čase zopet ni pomoči... Pa je bilo eno leto dokaj mir sem se tudi navadila, da se zbruham in nekako spravim k sebi in grem v službo, izpit, potovanje. Vendar letos od poletja na vsake cca 3 mesce se zgodi bruhanje po celo noč in se ne moram prepričati, da bo vse uredu. Zato se obračam na vas, kako se vi borite s tem, da vam ne pokvari življenja. Jaz se trenutno še vedno borim z vsem tem brez AD, čeprav so mi predpisali Zoloft. Ampak navadno se vedno nekako poberem in dokaj ohranim situacijo pod nadzorom. Je pa res da se vsako leto ponovijo situacije, ki me pahnejo na rob obupa.

Lep pozdrav,
Fairy

[Cvetlica]

Težko ti kaj pametnega svetujem, ampak če vsak dan bruhaš je to že kar resno. Verjetno si taka kot vsi mi, ki si želimo da bi imeli nek fizični vzrok ( sploh ker gre za izrazite fizične simptom) pa ga nimamo. Jaz bi na tvojem mestu poskusila z ADji, športom in/ali meditacijo. Sigurno pa psihoterapijea, da raziščeš globje strahove v sebi. Če ne boš storila nič pa boš vedno bolj razočarana in obupana. Tako da brcni se v rit in nekaj začni spreminjati! 

[psevdo]

Ja, tale, da iščemo (želimo) nek fizični vzrok, je zelo dobro povedano. Da bo aktualno, jaz sem danes imel že naslednje razloge:
- premalo hrane (ogljikovih hidratov)
- premalo sončne svetlobe
- stisnjeno vratno ožilje
- premalo kisika v stanovanju
- slaba absorbcija hranil v črevesju

vidiš, sem kar izviren na to temo. In včasih, ko se mi zdi, da sem pa našel ta pravi (fizični) razlog, cel dan kar cvetim, kot bi loto zadel. Potem pa se teorija podre, sem pa tolk v depri, da je za zjokat. Ne vem, kdo mi je vcepil, da lahko kar samodiagnozo postavim. Saj ne zanikam GAM, ampak sem specialec, ker iščem, kaj je GAM povzročilo (pa še eksperti ne vedo točno, kaj so dejanski razlogi)...

[Cvetlica]

Hahaha smešno, ampak isto razmišljam jaz pa smog, špricana hrana in še kaj

[psevdo]

 

Aaaa, si me spravila v dobro voljo  Hvala za to!!

Vidim, ti si bolj na zunanjih dejavnikih, kaj pa kaj chemtrails pa to?

Mam jaz tega toliko na zalogi, da je psihiatrinja rekla, da si res dobro zamislim, tudi precej argumentirano, ne kar tako Bravo jaz, kaj

No, če še kdo napiše, kje pa on/a najde fizični razlog, bo pa še bolje! Da se vsaj malo nasmejimo, kolk ga biksamo v teh naših glavah 

[Cvetlica]

Strah me je  tako se bojim tega prehodnega obdobja da primejo ADji da delam večjo paniko kot so stranski učinki. Zvečer se sploh ne morem umirti in razmišljam o sto in eni rešitvi. Če mi da kdo novo idejo (včeraj sem dobila idejo naj grem na antipsihotike za nespečnost)  to tuhtam celo noč. Ugotovila sem da je problem, ker ne zaupam da zmorem sama in bi kot vedno rada rešila vse takoj in zdaj za vedno. Ker vem da ko sem mirna zaspim ob 21h, drugače pa lahko vzamem vse in svašta pa mi ne pomaga. Saj bo malo več moram zaupati vase in živeti svoje življenje

[Kristy]

Cvetlica,

...(včeraj sem dobila idejo naj grem na antipsihotike za nespečnost)  ...

jaz, ko sem jih začela jemati, nisem sploh mogla spati...zaspana za umrt, a zaspati nisem mogla...grozen občutek, se človeku kar rola... potem sem to povedala psih. in mi je dala Seroquel (mislim, da je AP) za približno en mesec, dokler niso prijeli AD-ji... je rekla 1 tabletko...ma jaz sem jo vzela samo 1/2 in je bilo več kot dovolj... po mesecu sem nehala in ni bilo problemov...

tako, da sprejmi to idejo, je brezveze, da se mučiš... saj je samo začasna 

[psevdo]

Cvetlica, saj bo. Jaz sem imel včeraj res slab dan, ampak sem si ga prav sam naredil z brskanjem po internetu in iskanju razlogov. Danes nisem nič spal, pa sem bil zjutraj spet "pa zakaj ne spim??". Ampak sem se hitro pobral, ker sem nekaj naredil včeraj, kar do sedaj še nisem:
zvečer sem bi kar ok in pomirjen. In sem vzel v roke telefon in sem si rekel, da bom sam sebi (v stanju ko se dobro počutim) napisal nekaj misli za takrat, ko bom v slabem stanju. Recimo sporočilo samo sebi. In sem (si) napisal vse tole (dobesedno prepisujem, kakšna beseda manjka, ker so misli kar letele, pa nalašč pustim kot je) - citat:

Nisi strokovnjak, ni v tvoji kapaciteti razumeti točne razloge, ker še strokovnjakom niso povsem jasni, razen eno: VSE JE V GLAVI!!!

Nehaj tuhtat zakaj in kako, ker NE MOREŠ SAMODIAGNOZE postavljat!

Dovolj jej in pij kar ti paše, ne pretiravaj in počakaj, da se stanje popravi!

Cipralex deluje in ti pomaga pomiriti se in manj premlevati!

Ce se zgodi slaba novica, je slaba, KER JO TI TAKO DOJEMAŠ! Novica sama po sebi ni NE DOBRA, NE SLABA! Vedno!! Preberi si se enkrat tole!! Reakcija na novico je tvoja podzavest, navada!!

Vsak zunanji drazljaj je informacija. Ti pa se odlocis, kaj z njo naredis: ignoriras ali predelas.

Ce je lahko dober vecer, je lahko tudi jutro in cez dan - odvisno kaj razmisljas!

"Kaj pa če" - uporabi za pozitivo! Kaj pa če ni nič narobe? Kaj pa če bo vse ok?

Če te zafrkava telo, te zato, ker si zaskrbljen!! To se odraža na telesu! Pomisli na drisko pred zobarjem. To je vse zato, ker te je strah ali pa kakšno drugo negativno čustvo!

Podzavest in navajen odziv je ZELO MOČNA, ne podcenjuj je!! Jo pa lahko počasi spremeniš!!! Lahko!!!!

Konec citata.

Torej, stranski učinki pri začetku ADjev večinoma so, je pa res, da so bolj izraziti, če se bolj sekiramo. Zato je postopno uvajanje po moje zelo pametno. Jaz sem šel pri Cipralexu na 5mg, po 8 dneh na 10mg pa se mi zdi, da malce prehitro. In se sedaj po mesecu dni včasih vprašam (ko se slabše počutim), če so še vedno stranski učinki in ali že res deluje. Ampak če pogledam po izkušnjah od kar jih jemljem, delujejo. Mogoče sem pričakoval preveč od njih (da bom kar hepi in brez skrbi) ampak v resnici so odpravili paniko in pomirim se hitreje (čeprav sem še kar tečen, ker se ne pomirim v 1 sekundi - to itak poznaš).

Nekje tukaj sem prebral, da moramo tudi ADjem pustit, da delujejo. In je res. Jaz sem v prvih dveh epizodah nadaljeval z ustaljenimi vzorci, takoj ko sem začel jemat ADje in so hitro prijeli. Tokrat nisem, sem začel takoj nekaj "na sebi delat" = se sekirat, da sem zavožen in da se moram zelo predrugačit. In ker nisem počel nič, kar me veseli, verjamem da tudi ADji niso mogli prav prijet.

Nisem strokovnjak in tole je čisto moja razlaga ampak če jemljemo SSRIje, pomeni, da bodo delovali, če se seratonin izloča. Izloča se pa ob prijetni dejavnosti ali hrani in podobnem. Če vsega tega ni, ni seratonina in potem SSRI ne morem pomagat. Jaz sem ful manj jedel, ukinjal sladkor, kavo, pil samo vodo, nič veselega počel in se samo sekiral. Kako naj ADji primejo, če si nisem dal niti možnosti. Še enkrat, to je moja razlaga sebi.

To, o čemer premišljujem danes, gre pa takole: ker sem v preteklosti že užival, pomeni, da imam "program" oz. sposobnost uživanja, če pritisnem na pravi gumb. To je lahko dober film, igrica ali rešitev nekega problema (to zadnje me najbolj osreči). Torej je ta del mene ok in se z njim ne ukvarjam, ker deluje in ga moram samo izkoriščat.
Drugi del mene je pa odziv na stvari, ki jih jaz vidim kot slabo novico (ni isto kot reševanje "problema", problem je recimo križanka). Tukaj pa imam "program", ki se večinoma zasekira in takoj skoči v način življenskega pomena in ogroženosti. In če je tako, potem se moje telo takoj začne ukvarjati samo s preživetjem. In to pomeni, da nisem lačen, da stalno hodim na veliko in malo potrebo, da mi vroče in mrzlo.

Verjetno zato, ker čakam, da se rešim stanja ogrožanja, grožnje pa v resnici ni, torej se ga ne morem rešit in zadeva gre v spiralo, potem pa res pridem v fazo, ko pa že fizično ne dam telesu kar rabi (razen da se silim, recimo s hrano in pijačo, ker mi zdravi razum vsaj to pove, da jest pa moram).

Po principu KVT nekako se trudim in se bom trudil, da zgornji citat čimvečkrat berem, tudi ko nisem napet in skušam ustaljene reakcije počasi spremenit ali vsaj ublažit. Pretekle dobre izkušnje v življenju mi namreč povedo, da ko sem se dobro počutil (recimo na dopustu) nisem imel nobenih fizičnih težav, dovolj energije in vsega.

Mislim, da naše telo samo najde ravnovesje, če ne dopustimo, da so negativni dražljaji preveliki ali predolgotrajni. In to slednje imamo po moje priučeno in moramo spremenit, da bo reakcija krajša in manj boleča. Mislim, da se da.

V bistvu nismo tako zavoženi in smo kar ok. Perspektivo na svet moramo malce premaknit, pa bo vse drugače. No, to je seveda moje mnenje.

Uh, sem se razpisal, upam, Cvetlica, da sem ti morda kaj pomagal. O antipsihotikih pa, jaz sem v prvi fazi z Eglonylom premagal tisto največjo tesnobo (da sem vsaj malo spal). Takoj in zdaj pa tega ne moremo rešit vsega, ker se je leta nabiralo in samo utrjevalo. Čeprav me iz točno istega razloga prav to ujezi - ker ni rešitve to sekundo, jaz pa sem tega navajen - in spet začaran krog.

Jaz imam pred sabo naslednje naloge - naučiti se potrpežljivosti, vztrajnosti, predvsem v stvari, ki jih moram narediti (vztrajnost pri "fajn" stvareh pač ni problem). In da pri stvareh, ki mi niso fajn (beri se mi jih ne da), se jih lotim in naredim brez predelovanja "pa zakaj moram zdaj to, nooooo?!".

Ni druge, psiho zrihtat, pa bo tudi telo zadovoljno in pomirjeno.

[Cvetlica]

Psevdo ti vedno pomagaš:)

Težko sem sprejela dejstvo da nisem popolna in rabim pomoč. Z pomirjevali je bilo vedno "saj samo tole krizo premagam" . Daje med tesnoba od misli na tablete, ampak vidim da rabim berglo.

Sem šla po Kventiax, ker vem da bom v svoji glavi delala štalo in potem skoz razmišljam da bi odnehala, saj ne rabim, čez 5 minut pa da to nujno rabim. Problem je ker ne znam nehati misliti na to. Se bom malo skupaj spravila pa bo lažje pozitivno razmišljat.

Gremo lepo počasi pa bo. To je pa nekaj novega zame maraton letos pa ne uide!!

[ančapomaranča]

Hejla,

Cvetlica, tako veeeeliko zapisanega zgoraj, drzi tudi pri meni.  Borim se brez ADjev, ne spim, vecinoma sem v tesnobi, najbolj se bojim, da ne bo nikoli boljse, svasta si namisljam. Iscem smisel, luc...ne vem, a obstaja? Jocem in sproscam tesnobo, trplenje

Drzite se,

Anca