Zakaj zdaj?

[Obupanka]

Pozdravljeni.
Moja situacija je sledeča-končno sem prišla na faks, ki mi je vsaj približno všeč, zdaj pa sem zapadla v tako globoko depresijo(mislim že, da je depresija), da se cele dneve samo sekiram. Namreč; nikogar nimam, nobenih prijateljev, ki bi mi priskočili na pomoč. Že vse svoje življenje se moram sama spopadati z vsakršnimi težavami in do zdaj je očitno šlo, pač zmeraj res toliko, da je šlo.
Zdaj se že skoraj ves mesec samo sprašujem, ali naj se šolam 3 leta in sem potem malo srečnejša, ali naj grem nazaj domov(faks je praktično na drugem koncu Slovenije) in tam opravim kakšen tečaj, da dobim sploh poklic(imam gimnazijsko izobrazbo). Nadalje me skrbi, da ne bom sama s sabo zadovoljna, če bom morala delati kot "navadna delavka" in ali me bo to pahnilo še globje v depresijo(če je to sploh še možno). Družinske razmere niso rožnate, očeta ni nikoli doma, ko bi ga potrebovali, sploh se ne zmeni za nas(mamo, sestro in mene), mama se je pa komaj pobrala iz svoje depresije(hodi na terapevtsko skupnost, ki jo tudi jaz že malo obiskujem). Rada bi hodila na redne terapije, vendar je zaradi faksa to trenutno nemogoče.
 Neizmerno me je strah, da bom mamo pahnila nazaj v prejšnje stanje, sebe pa tudi(mama mi je že rekla, da se to kaj lahko zgodi). Obenem si pa sploh ne predstavljam sebe kot študentko, ker mi je slabo že, če pomislim, da bi se mogla učiti.
Razumsko vem, da bi morala ostati na faksu, vendar sem čustveno tako uničena, da ne vidim nobene poti. Ne mislim(več) na samomor, saj hočem živeti, vendar hočem biti SREČNA. Kako do tega, je pa že druga stvar. Sama nikakor ne zmorem več naprej, sploh ne vidim nobenega cilja, niti si ga ne znam poiskati. Vse se mi zdi brezveze, pravzaprav se venomer sprašujem Zakaj? Zakaj? Zakaj? zakaj bi karkoli naredila, zakaj ljudje sploh živijo in trpijo???...
Vem, da imajo mnogi večje probleme kot jaz, vendar sem tako obupana, da vidim le sebe.
Ne vem, če je smiselno riniti s faksom, ker bi morala zakopati svoja čustva za nekaj let, to sem pa v preteklosti očitno že delala in mi ni pomagalo-očitno. Bojim se, da če bom hotela spet optimistično naprej, da me bo res ubilo-da ne bom prenesla pritiska. Obenem me skrbi, kaj bodo drugi rekli(družina, sorodniki, znanci), da me bodo imeli za smet, ki ne more naediti faksa. Za smet se imam že tako sama. Rabim občutek, da sem vredu, ne glede na službo, ki jo bi opravljala.
Kaj naj naredim? Sama ne zmorem več naprej.

[Arwen]

si pri zdravniku že bila? navezala stik s strokovnjakom? v okviru društva dam delujejo skupine za samopomoč...

Najprej pa objem  in ..veš, vsakega človeka problemi so pomembni in veliki .. piši nam, povej kaj več... predvsem pa - upanje umre zadnje in vedno , res prav vedno, za vsakim dežjem sonce posije  .

Objem 
Arwen

[Lost]

obupanka pozdravljena !

Hja....v tem trenutku kot sama ugotavljas naprej ne gre......na tak nacin kot si zivel in poskusala
doslej. Nisi ne prva ne zadnja ki se je znasla v depresiji. Nasla pa si ljudi ki te bomo poslusali
in ti stali ob stranim le pot izbira vsak sam. Pises da je mami obiskovanje terapevtskih skupin pomagalo
zato se bos morala odlociti. Ali zacnes z resevanjem depresije in das za nekaj casa faks na stran
ali pa se mucis v tem stanju kot si sedaj.Sam dokler se nisem odlocil ZASE in za zdravljenej
sem se vedno vrtel v krogu in padal nizje. VEc sem dal od sebe, mocneje me je depra pritiskala k tlom.
Torej....poiskal sem strokovno pomoc in ker sem bil tako globoko brez ADjev ni slo....in seveda
DAM Forum in skupine za samopomoc. Potem pa gre naprej....koliko smo pripravljeni gledati naprej
in ne ozirati se nazaj KAJ JE BILO......in ziveti sedaj in pocasi korak za korako resevati nase stiske.
Ce si preberes svoj post.....imas v njemu ze kar nekaj odgovorov, samo te jih je STRAH videti, pa ne
ker v taksnem stanju se ti zdi resevanje le teh nemogoce. Tudi meni se je zdelo in nisem "razumel"
prijateljskih nasvetov in spodbude....sedaj jo......tudi ti jo bos.....

Drugace pa danes je skupina za samopomoc v LJ http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1&extmode=view&extid=57
ce ti znese....oglasi se..... 

[ton]

Obupanka, meni tole diši predvsem po domotožju, seveda povezano s povsem konkretnim strahom za mamo, ki pa bo verjetno zmogla tudi brez tebe, ne?
Kot praviš sama: veliko si investirala, da si prišla na faks, zato bi bilo po slabih dveh mesecih ne-modro obupat. Sklepam, da s srednjo šolo ne boš najbolj srečna delavka na planetu, zato morda le zagrizi v delo, za začetek se loti branja literature (kdo pa trdi, da je to že študij).
Nam pa popiši malo domače razmere, morda kdo najde kako rešitev.

[Obupanka]

Hja, opis domačih razmer. Očeta v bistvu nikoli ni bilo, takrat ko bi ga me 3 potrebovale. Vedno se je znašal nad mamo(predvsem psihično), nikoli nismo bile dovolj dobre, sramoval se nas je in nam to tako očitno nakazoval, da mu ni tega ni bilo potrebno niti z besedami povedati. Mama je imela že tako ali tako težko otroštvo(očim jo je vseskozi poniževal), po letih takšnega zakona in konflikta z možem(mojim očetom) pa jo je vse skupaj skoraj ubilo(sama mi je povedala, da se je že predala), le da je v zadnjem trenutku našla to terapevtsko skupnost. Zdaj se je že popravila, je bolj pozitivna in močnejša, vendar mi pravi, da še vedno ni dovolj močna. Jaz pa rabim ravno družino in občutek ljubljenosti, ker sama ne morem nikamor več. Zdi se mi, da sem že tako na koncu, da bi bilo prav, če bi šla k zdravniku, vendar me je potem strah, kaj bi si mislila okolica. Saj še sama ne morem dojeti, da mi je še vedno pomembno, kaj misli okolica, ampak tako pač je.
Problem je tudi v tem, da sem se letos prepisala na drug faks, tako da sem porabila obe možnosti rednega vpisa na faks in če zdaj neham, potem mi ostane samo še izredni, vendar nimam denarja zanj.  Nisem oseba, ki se zna "znajdit", zato mi je še toliko težje, da bi pustila faks, vendar ga v takšnem čustvenem stanju ne morem delati. Žrem se in se žrem, pa...nič od tega. Samo še večja depresija.

[morska deklica]

Obupanka,

te povsem razumem. Tudi jaz sem se spraševala "zakaj naj se sploh učim, če itak mislim na samomor", "za koga naj se učim, saj itak nimam nikogar, ki se mu lohk pohvalim", "zakaj bi se sploh česa veselila, če mi je pa itak vseeno, kaj se z mano dogaja" itd. Res je težko, ko vidiš okoli sebe samo črnino, povsod srečne, nasmejane obraze, teb gre pa samo na jok .... pa še šhit ej, ravno pred prazniki, vso bojo z nekom, samo jaz sama ... tako sem jaz mislila lansko leto in ravno tak čas zapadla v hudo depro.

Že to, da si si priznala, da imaš problem in da si se razpisala tukaj, je korak naprej. Že za to moraš pokazati kar nekaj poguma. Tudi vsi ostali koraki so edino od tebe odvisni. Najbolj boš cenila tisto stvar, kjer boš sama delala korake, kjer se boš mogla izpostavljat. Mi tukaj ti lahko svetujemo po najboljših močeh, a vse ostalo je na tebi. V okviru društva delujejo skupine za samopomoč, katerih se lahko udeležiš, prav tako se v Ljubljani odvija bowling, kamor si tudi toplo vabljena, imamo različne delavnice, nekateri se redno udeležujejo pohodov v hribe itd. Morda bi ti bolje pomagalo branje knjig, morda obisk psihoterapevta ... ne vem ... to so samo predlogi. Naj ti bojo koraki v tem društvu podporna palica za naprej ...

Drži se, pa nikar ne obupaj, Obupanka

[Francka]

Čao, Obupanka.

V življenju so obdobja, ko je človek prisiljen narediti določene spremembe v svojem življenju. Prehod na faks, delna izoliranost od družine, … nič od tega ni lahko. Mene je prav tako kot tebe fino pretreslo tisto obdobje. In prav nič čudnega se mi ne zdi, da te to straši, ker je tudi mene (in na čase me še vedno). Ljudje ne maramo novosti.
Torej je normalno, da si želiš nazaj domov.
Vendar pa se samote in osamosvojitve ne smeš prestrašit. To je investicija za naprej.
Moje mnenje je, da (če imaš še kaj energije in volje) vstrajaj na faksu. Ampak vstrajaj tudi na svojem življenju.
Praviš, da nimaš poznanih ljudi okoli sebe. Najdi nove. Veš koliko študentov je točno tako kot ti priseljenih in brez družbe?
Povabi kakšno sošolko na vročo čokolado. Pojdi v kino. In se tudi dobro imej. Mogoče se vpiši na kakšen tečaj čigar tema bi te veselila (umetnost, fotografija, joga, računalništvo, ples, šivanje, …)
Vsekakor nam še kaj napiši. Nam, ki smo že par let v službi je zanimivo brat kaj se dogaja mladini.
In tudi na skupino si bila že toplo povabljena. Izkoristi to.

[Obupanka]

Hvala vsem za nasvete in podporo
Šla sem že k zdravnici, ki mi je predpisala tablete Zoloft in me poslala h klinični psihologinji. Upam, da bo vse skup delovalo...

[Tanjas]

obupanka ne obupaj držim pesti zate 

[987]

Malo z zamudo, pa vseeno, dobrodošla na forumu.

Ko berem tvoj post, se mi zdi kot bi to pripovedoval jaz. Čeprav imaš drugačno situacijo v zasebnem življenju, je vzorec dogajanja s psihološkega vidika podoben. O tem ne pišem z lahka, vendar se bom potrudil.

Po nekaj stresnih dogodkih in potem, ko doma nisem imel podpore, sem sam postal podpora mami, ki je začela še piti. Tako se je vse skupaj začelo. Sprva kot zmanjšana koncentracija, slabši spomin in kot nekakšna megla, črnina v glavi ter blokada misli. Potem sem začel izgubljati rdečo nit med pogovori, začeli so se mi prvi resni znaki anksioznosti, problemi s spanjem... Takrat sem to še nekako premagoval, saj sem imel dovolj kapacitet, tako da ocene niso resno trpele in še veliko energije in življenja v sebi. Lahko bi rekli, da sem bil poln življenja, kljub vsem udarcem in razmeram doma. Čutil pa sem, da dobesedno "kurim" to svojo življenjsko moč in da je bo zmanjkalo, če bo šlo tako naprej.

Potem je prišla matura in uspešen vpis na željen faks. Doma so razmere postajale še hujše, dokler se za novo leto nisem zlomil in poskušal... Tistega dne je stari 987 umrl, nikoli več ni bilo enako. Na prvem mestu mi je bila seveda šola, tako da sem se zelo hitro sestavil nazaj in kot robot (brez čustev) začel funkcionirati nazaj z zmanjšano močjo, ki pa je še vedno zadostovala, da sem prišel skozi. Potem pa sem začel totalno odpovedovati. Dostikrat sem komaj vstal iz postelje, koncentracije in spomina ni bilo več,... Padel sem 1. letnik faksa in se v nevednosti kaj se dogaja z menoj odločil za ponavljanje. Vse skupaj je šlo samo še dol, dokler se nisem zaprl med 4 stene in obležal doma. Do poletja sem se nekako izmazal in s pomočjo društva ter psihoterapevta začel spet hoditi med ljudi, športati,... Ni pa mi uspelo z izpite, čeprav sem se resno trudil... Sedaj pavziram. To me je totalno pobilo, tako da sem se čisto sesul. Sedaj se spet pobiram in počasi gre.

No, tale moja štorija je kar dolga. V resnici ti hočem pokazati, da smo na svetu tudi ljudje s podobnimi zgodbami in da nisi sama.

...nobenih prijateljev, ki bi mi priskočili na pomoč. Že vse svoje življenje se moram sama spopadati z vsakršnimi težavami...

Tudi sam sem deloval na tak princip. Depresija nam hoče povedati, da nekaj hudo narobe delamo v življenju in da moramo spremenit stil življenja. Ljudje smo družabna bitja in potrebujemo socialne stike. To zna predstavljati kar resen problem, če te je strah ljudi in se ne znaš vključiti med njih. Pravtako nismo kos vsemu in 100% potrebujemo pomoč, saj drugače pregorimo.
Sam sem začel s tem znotraj društva, kjer ostali razumejo kako to izgleda in te nihče ne gleda čudno ali obsoja. Počasi...

Mogoče bi bilo fino, če bi kdaj obiskala skupino za samopomoč ali bowling. Ne grizemo...

..."navadna delavka"...pahnilo še globje v depresijo...

Tudi moj strah. Zapomni si samo, da si ti na prvem mestu, šele nato vse ostalo. Kaj ti bo vse skupaj pomagalo, če boš totalno uničena in nesrečna.

Doma vidim, da tudi nimaš urejenih razmer in da si ti bolj v podporo mami, kot pa ona tebi. Ne vem kako naj ti rečem, ker je to zelo težko narediti, po drugi strani pa nujno. Ti si na prvem mestu. Rešuj svoje težave. Lepo prosim ne išči pomoči tam, kjer vidiš da je le ta šibka ali pa celo črpa energijo ter pomoč zase iz tebe. To ne prinese ničesar dobrega. Sam sem dolgo poskušal dobiti podporo pri mami, ki pa je samo črpala energijo iz mene.
 
Tvoja mama je res prestala depresijo, vendar si zapomni da nisi odgovorna za njo. Tudi če zapade spet v depresijo, to ne bo po tvoji krivdi. Zapomni si to.

Tudi oče vidim, da ni nobena cvetka. Mislim, da bi bilo zate bolje, če ne bi vsak dan gledala teh razmer doma, ker predvidevam da te ubijajo. Obstaja še možnost, da vse to dogajanje ignoriraš, da ti ne pride do živega. Sam sedaj delam na tem. Sem normalen do mame, ji pomagam če vidim da res rabi pomoč, vendar se ne ukvarjam več z njenimi spletkami, težavami in štorijami. Čeprav moram priznati, da me občasno še vedno zvije in mi pride do živega. Je pa to velikokrat manj, kot pol leta nazaj.

...redne terapije, vendar je zaradi faksa to trenutno nemogoče...
...slabo že, če pomislim, da bi se mogla učiti...

Tvoje zdravje je na prvem mestu. Pa kaj če boš manjkala kakšno predavanje ali vaje (zamenjaj z drugimi), zaradi obiska psihoterapije. Kaj pa tisti, ki se pridejo na faks pokazati enkrat tedensko??
Predvidevam, da imaš z učenjem in preverjanjem znanja slabe izkušnje iz preteklosti. Tudi pri meni se je to začelo z zaporednimi padci na izpitih, ker se enostavno nisem bil sposoben naučiti ali pa sem odpovedal na izpitu. Počakaj nekaj časa, prvo izboljšaj psihično stanje, nato pa bo tudi to prišlo.

...riniti s faksom, ker bi morala zakopati svoja čustva za nekaj let....
...me bodo imeli za smet, ki ne more narediti faksa...

Tole zakopavanje čustev te ne bo pripeljalo daleč. Pristisk čustev, žalosti, pretvarjanja... človek ne zdrži v nedogled. Lahko ti uspeva nekaj časa, potem pa bo še veliko hujše. Prosim, res prosim ne delaj tega, ker sem sam naredil točno to in posledice niso bile dobre. Če vidiš, da se samo slabša, se ustavi. Poskušaj najti drugo pot, saj pri depresiji z glavo skozi zid ne gre. Tudi zame včasih ni bilo stvari za katero bi rekel, da je nemogoča. Pravzaprav sem se s tem celo igral. Glede na to sem si rekel, da bom sam ukrotil svoje misli in čustva, vendar je bilo tokrat to močnejše od česarkoli kar sem poznal. Pri tem res rabiš strokovno pomoč. No, vidim da si šla do zdravnika. ČESTITAM

Za smet... Točno vem o čem govoriš. Tudi mene je tega strah, tako strah da se izogibam poznanim ljudem, nočem govoriti z njimi... Strah me je razlagati mojo situacijo s faksom. Vedno sem žel samo uspehe in ljudje niso navajeni na kaj drugega od mene. Zmeraj dobim samo osuplost, zgražanje... Zato sem pretrgal vse stike z znanci, sosede sedaj nekako pozdravim, čeprav se jim še vedno izogibam...

...ostane samo še izredni, vendar nimam denarja zanj. Nisem oseba, ki se zna "znajdit"
...v takšnem čustvenem stanju ne morem delati...

To da se ne znaš znajti, to iz tebe govori depresija in ne ti. Moraš vedeti, da to kakršna si trenutno, to nisi ti, ampak teta depresija. Vem da mi težko verjameš, vendar je res. Tudi sam sem rabil zelo dolgo, da sem sprejel to dejstvo. Od takrat naprej pa je moje razmišljanje drugačno.

Fino je, da si prišla do dejstva, da trenutno ne bo šlo. Sam sem dolgo rinil z glavo skozi zid, dokler nisem prista, kjer sem.
 
Moj osebni komentar na vse skupaj je, da če vidiš da si trenutno v preveč slabem stanju, raje prvo poskrbi zase, za svoje zdravje. Za vse ostalo bo prišel čas. Če nimaš zdravja, tudi ostalega ne moreš imeti.

DRŽI SE

[bikica66]

987 

lp

[Bogica]

Draga Obupanka!

To si ti in  to se gre samo zate........

Ni važno kaj si bodo mislili drugi dokler  ne boš začutila, da je vredno živeti.
Tvoje razmere doma niso ravno takšne, da bi ti dale odskočno desko za življenje
ampak ravno obratno. Mama te na nek način čustveno izsiljuje. In tako kot boš
stvari pri sebi morala urediti ti sama, tako jih lahko tudi tvoja mama.

Če se ne čutiš sposobna študirati - poglej faks te bo počakal....morda je zdaj čas, da
si vzameš čas zase in se postaviš na dve trdni nogi, ki te bosta potem peljali skozi
življenje. Verjemi, da to boš potrebovala.

Začela si iskati pomoč, kar je zelo zelo dober začetek. Vidiš, da nisi edina s takšnimi
težavami in da ni nič katastrofalnega, če imaš takšne težave (ne glede na to kaj si
misli okolica). Življenje je tvoje in ti ga boš živela!!!
In še obstajajo ljudje na svetu, ki ti bodo prisluhnili in pomagali, da boš lahko zaplavala
skozi življenje. Tu lahko prebereš veliko takšnih zgodb.

Morda zdaj trenutno zgleda tvoja pot posuta z mnogimi trnji......kaj kmalu lahko daš
moč in veselje sebi in potem pa pridejo na vrsto tudi rožice......

lpb

[Nadja]

zivljenje nas vcasih postavi pred tezke situacije in izzive kot si se ti znasla zdaj. verjamem da ce bi imela s sabo kolegico s tvojega konca slovenije da bi ti slo saj malo lazje in bi imela saj malo vec volje in upanja. sama sem celo sla v drugo drzavo in se prevec vem kako se je znajt sama v novem mestu brez vsakogar, sama.. ni lahko. sploh ce si na tleh. ko si na tleh se posebno rabis znance prijatelje, nekoga...za druzbo pogovor drugace se globje bredes v depresijo. zdi se mi da bi se ti moralo najprej stanje izboljsati. da bos vsemu temu kos in da bos mocnejsa. ker ravno v tem je problem v svetu. morda se znajde pred isto situacijo npr 10 ljudi. eden bo odreagiral tako drugi tako. odvisno samo od STANJA cloveka. psihicnega stanja. tisti ki so dali manj travmaticnih stvari skozi bodo seveda imeli moc voljo upanje in bodo hitro sli skozi ovire situacije medtem ko mi drugi ki smo dali marsikaj skozi in sli skozi hude traume samoto in imamo bolj negativisticni pogled na zivljenje in se spopadamo se s kako depresijo ne bomo izbrali toliko moci in ne bomo temu problemu kos saj moramo najprej razresiti svoje stvari, traume, depresije da bomo lahko kos problemom. ja to je zelo krivicno a tako je. sama imam podobne tezave ko se spopadam z iskanjem sluzbe. mocnejsi zmaga. to je dejstvo. krivicno a tako je. zato me vedno razjezi ko kdo rece da nas izkusje delajo mocnejsega. ja ce se naucimo kaj iz njih in jih premagamo. drugace ne. veliko srece. svetujem ti da gres najprej na domaci kraj in se spopades z depresijo tezavami in sele potem nadaljujes faks npr cez kako leto. srecno!

[Arwen]

987  zelo lepo povedano 

[Obupanka]

Komentarji na zelo izčrpen odgovor 987 in moje počutje

Ljudje smo družabna bitja in potrebujemo socialne stike. To zna predstavljati kar resen problem, če te je strah ljudi in se ne znaš vključiti med njih. Pravtako nismo kos vsemu in 100% potrebujemo pomoč, saj drugače pregorimo.
Sam sem začel s tem znotraj društva, kjer ostali razumejo kako to izgleda in te nihče ne gleda čudno ali obsoja. Počasi...

Sama sem zdaj že parkrat šla na super terapevtsko skupnost, kamor hodi tudi mama in kjer si je super opomogla.Na teh srečanjih se nekako umirim, počutim se prijetno in varno. Sploh ne bi odšla od tam. Tu pa anstane problem, saj sem zamudila že veliko predavanj in vaj na faksu, ker je ta terapevtska skupnost zvečer na začetku tedna, moj faks je pa na drugem koncu Slovenije(dobesedno). Strašno rada bi ostala doma in redno hodila na skupnost. Pa me grozno žre, da si bom, če pustim faks, resnično zajebala življenje-da ne bom imela pogojev za dobro službo.



Tudi moj strah. Zapomni si samo, da si ti na prvem mestu, šele nato vse ostalo. Kaj ti bo vse skupaj pomagalo, če boš totalno uničena in nesrečna.

TO si moram dopovedati, pa na prvo mesto postavljam faks, to pa spet tudi zaradi tega:


Za smet... Točno vem o čem govoriš. Tudi mene je tega strah, tako strah da se izogibam poznanim ljudem, nočem govoriti z njimi... Strah me je razlagati mojo situacijo s faksom. Vedno sem žel samo uspehe in ljudje niso navajeni na kaj drugega od mene. Zmeraj dobim samo osuplost, zgražanje... Zato sem pretrgal vse stike z znanci, sosede sedaj nekako pozdravim, čeprav se jim še vedno izogibam...

Neizmerno me muči, da me bodo potem imeli za ničvrednico. Po očetovi strani so v resnici takšnega mnenja. Ko sem se lani prepisala s faksa, na katerega sem šla zaradi očeta, sva se grozno skregala, kričal je name, da me bo razdedinil in naj se kar poberem od doma, če bom pustila njemu tako ljubi faks. Zdaj vem, da je hotel, da bi živela življenje, ki bi bilo njemu pogodu. Za faks, katerega zdaj obiskujem, ne najde lepe besede in mi venomer očita, da je drago. Mi je tudi že namignil, da mu je vseeno za moje šolanje. To pa boli. V življenju sem doživela že vse preveč zavrnitev in nezanimanja, da me zdaj vsak tak dogodek prizadane še bolj.

Danes sem imela zjutraj predavanja in sem s tako težavo sploh vstala, da ne morem povedati. Mislila sem, da se bom razblinila kar tu in zdaj. Pa sem že mislila, da slabše ne more postati-kot vedno sem se motila. Ta izkušnja je bila grozna in si še par ur po tem nisem čisto opomogla. Prestrašila me je, zelo. Tudi na faks sem šla kot mesečnica in se ves čas slabo počutila. Do zdaj so me predavanja še zanimala, zdaj mi predstavljajo odpor. Tako sem zmedena in jezna, ker nisem več jaz, kakršna sem bila še pred nekaj tedni!
NE MOREM pa si pomagati, saj resnično nimam več moči. Vse delam le še kot robot, pa vendar me neprestano spremljajo negativna čustva. Pa kaj spet napletam, saj verjetno veste, kako je. Bojim se, da bom dobila živčni zlom.

[987]

...parkrat šla na super terapevtsko skupnost...
...nastane problem...zamudila že veliko predavanj in vaj...
...grozno žre, da si bom...zajebala življenje...

Ko te berem, se počutim kot bi bral sam sebe. Terapevtske skupine znajo biti zelo koristne. Na njih vidiš, da je še veliko ljudi s težavami, ki jih ljudem, če bi jih videl na ulici, nikoli ne bi pripisal.

Glede tega "da si boš zaj***** življenje"... Iz perfekcionističnega vidika je to kar 100%. Samo poglej. Kdo postavlja merila? Družba? Smo del te družbe? Sooblikujemo merila? So dovoljena odstopanja?
Poglej nikjer ne piše, da si boš zaj***** življenje. To je samo v naših glavah. Naše misli so strašno negativno in črno naravnane. Tega se sploh ne zavedamo, ker smo tak način sprejeli za svojega že davno nazaj. Stvar vidimo kot totalno pogubo in to za nas predstavlja konec sveta. Te občutki so res grozni, vendar so samo produkt naših možganov. Realnost je malo drugačna, vendar jo ne vidimo, ker vidimo samo eno barvo, namesto celotnega barvnega spektra.

Sam sem zelo dolgo potreboval, da sem prišel do tega, da se moram resnično posvetiti sebi. Začel sem ugotavljati, da bo potrebno veliko časa. Najbolj važna odločitev pa mislim, da je: "HOČEM ŽIVETI! VREDNO SE JE TRUDITI!".
Da ne boš mislila, tudi sam imam nihanja in ravno sedaj je obrnjeno navzdol. Dostikrat so prisotne misli, da bi najraje obupal in... Ni važno, kako hudo bo, poiskal bom pomoč, ker VEM da je vredno vztrajati. Dostikrat me preplavijo misli, da sem si totalno zaj**** življenje. Je to res ali je samo proizvod moje glave, kot posledica videnja samo ene barve? Počasi spreminjam svoj vzorec razmišljanja, kar pa je naporen in dolgotrajen postopek. Počasi opažam, da obstaja več kot ena sama barva. Počasi začenjam čutiti samega sebe. Vidim da je v meni še zmeraj delček, ki je sposoben občutiti, ki ni robot... Ko bom prišel še naprej... Potem bo verjetno tudi faks stekel. Dojeti to, da brez tega ne bo šlo, pa je bilo peklensko hudo in je občasno še zmeraj.

Odnosi pri tebi doma se morajo nekako urediti. Ne moreš spremeniti očeta. Lahko pa spremeniš samo sebe in na koncu bo on prisiljen v spremembe. Ni lahko, vendar se da. Meni počasi kar uspeva. Mama sploh nima več tako močnega vpliva in moči nad mojimi čustvi, kot pol leta nazaj. Ugotovil sem, da sem jaz bitje zase.  Bitje, ki ima pravico živeti brez, da ga nekdo posredno in neposredno spravlja v slabo voljo. Je vredno? So to moji problemi ali problemi moje mame? Moja prepričanja ali njena? Kaj morem pomagati, če gre v trgovino pijana in na koncu ni sposobna skupaj spraviti svoje PIN kode? Rešim situacijo, vendar ne več za vsako ceno. Imam meje. Včasih bi totalno padel ven, se zaradi tega sekiral še nekaj dni, danes pa je to stvar največ ene ure. Upam da bom nekega dne lahko govoril o nekaj minutah?!

Besede znajo zelo boleti, vendar se jih moramo naučiti filtrirati. Je res potrebno, da slišimo vse kar nam ljudje povejo? Je potrebno da jim verjamemo, ne glede na to kdo je ta oseba?     

Pretirana občutljivost je značilna za nas depresivce. Vsaka najmanjša stvar nas lahko iztiri. Smo hipersenzibilni. Vem da si doživela že veliko hudega, vendar to ne pomeni, da bo vedno tako. Nič ne veš kaj te čaka jutri. Ja, poznam tvoj odgovor. Samo še huje bo, bolj žalostno, zgodile se bodo najhujše možne stvari...
Še enkrat ti povem, to nisi ti, to je teta depra. Nič ne veš kaj bo jutri, čez eno leto,...

Okey, tole z vstajanjem je že resno opozorilo, rdeča luč,... Po vsej verjetnosti pa mislim, da je samo posledica stranskih učinkov antidepresivov. Potrpi še malo, da primejo. To da ti je za vse ravno, tudi za stvari, ki so te zanimale, je čista posledica depresije. Enostavno nam je ravno za vse, pa ni važno kako zanimivo je. Ko boš spet imela nekaj energije začni s stvarmi, ki so te včasih veselile, čeprav se ti zdijo kar nekaj.

Ja, to nisi več ti... Pa je to res tako slabo? Pomisli, da te je točno tak način življenja pripeljal do tega stanja. Trenutno je zelo grozno, vem. Z nekaj truda in veliko časa ter vztrajnosti, pa lahko postaneš nov človek... Upam, da imaš kmalu psihologinjo.

Bojim se, da bom dobila živčni zlom.

V najhujšem primeru lahko dobiš panični napad. Mogoče ga že poznaš? Ja, izgleda zelo neprijetno, občutki so grozni, 100% si da doživljaš kap in da je to konec... V resnici je to samo odziv tvojega telesa in stvar sploh NI NEVARNA, samo neprijetna.

V skrajnem primeru se zmeraj lahko obrneš na EKI.

Povej malo, kako si... Kdaj imaš psihologa? Z veseljem bomo pomagali po svojih močeh.

DRŽI SE

987

P.S. Vse napisano se ti verjetno zdi kot iluzija. Tudi sam sem bil enakega mišljenja, danes pa vidiš, da razmišljam malo drugače.

[ami]

Glede tega "da si boš zaj***** življenje"... Iz perfekcionističnega vidika je to kar 100%. Samo poglej. Kdo postavlja merila? Družba? Smo del te družbe? Sooblikujemo merila? So dovoljena odstopanja?
Poglej nikjer ne piše, da si boš zaj***** življenje. To je samo v naših glavah. Naše misli so strašno negativno in črno naravnane. Tega se sploh ne zavedamo, ker smo tak način sprejeli za svojega že davno nazaj. Stvar vidimo kot totalno pogubo in to za nas predstavlja konec sveta. Te občutki so res grozni, vendar so samo produkt naših možganov. Realnost je malo drugačna, vendar jo ne vidimo, ker vidimo samo eno barvo, namesto celotnega barvnega spektra.

Res je, 987. Dodala bi le to: kdorkoli postavlja merila, mi smo tisti, ki jih sprejemamo. Torej, če zamenjamo pasivni odnos z aktivnim, je problem rešen. Nismo več zgolj v položaju žrtve, temveč sami določamo, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne. Na ta način, kot si povedal, spreminjamo sebe in druge oz. medsebojne odnose.

Lepo si povedal na primeru svoje mame... zdaj te ne žre več toliko, kar v resnici sploh ni tvoj problem. Je le neko dejstvo in nesrečna okoliščina. Ti si v tem primeru na nek način aktiven, ker si sam določil, koliko in kaj je vredno.

Me pa izredno veseli, koliko si napredoval v teh težkih okoliščinah, v katerih živiš. Upam, da bo to v spodbudo vsem tistim, ki se komaj pobirajo.

Tudi o barvnem spektru resničnega življenja si lepo povedal. Napačno je sklepanje o vrednosti življenja, o ostati ali oditi/pobegniti, ko zmoremo videti zgolj skozi zatemnjeno šipo. Vso moč, voljo in trud moramo vložiti v zbiranje energije, da uzremo mavrico. Terapija in zdravila so v veliko pomoč in vodijo nas k temu, da navsezadnje zmoremo spremeniti sebe in vse nezdrave odnose okoli sebe.

Obupanka, le pogumno, nasloni se na tiste, ki so ti pripravljeni pomagati, dokler ne nabereš sama dovolj moči. Srečno obema.

[Lost]

P.S. Vse napisano se ti verjetno zdi kot iluzija. Tudi sam sem bil enakega mišljenja, danes pa vidiš, da razmišljam malo drugače.

Iluzija, nedosegljivo, nesmiselno.........takrat ko te ima DEPRA v rokah.....
Ko pa spet zacutis sebe, energijo, olajsanje....... si res reces kot 987 " HOCEM ZIVETII"

[Obupanka]

Vaši odgovori mi pomagajo, predvsem tvoji, 987. Hvala za podporo in spodbudne besede.
Trenutno sem malo boljše, čez vikend sem ostala na kraju študija in nisem šla domov. Npadov panike oz. strahu in tesnobe zaenkrat ni, vsaj niso tako intenzivni. Psihologinjo imam šele konec meseca, ker imam zdaj natrpano s kolokviji in izpiti. Probala bom narediti vsaj kakšen izpit, drugače pa veliko berem, pišem o svojem počutju, pogledam kakšen film in razmišljam.