Panika je res ena zoprna reč. Tolaži se s tem, da nas ne ubije, ampak okrepi.
Sama zdravila so le opora, treba je delati na sebi. Predvsem pa se ozavestiti, da živimo tukaj in sedaj, ker opažam, da je veliko paničarjev, ki mislijo (mislimo) samo vnaprej. Recimo - GERB ti dela probleme, pa se že vnaprej ustrašiš, da ne boš mogel dihat.
Mimogrede, GERB imam tudi sama in se odlično zdravi z Ultopom. Sem tudi astmatik in ti ahko zagotovim, da še nisem imela ne astmatičnega napada, ne težav z dihanjem zaradi GERB-a.
Pusti pomirjevala, ker ti dolgoročno lahko samo škodijo. Ne čakaj, da greš do zdravnika ali psihoterapevta, začni danes.
Iz svoje izkušnje ti lahko povem, da mi ni pomagal ne psihiater (če odštejem zdravila), ne psihoterapevt, ampak sem si pomagala sama. Z izpostavljanjem, z delom in vsakodnevnimi opravili (v akutni fazi tako rekoč brez prostega časa, da buča razmišlja po svoje), kasneje pa s sprejetjem smrti in bolečine (tega sem se najbolj bala), predvsem pa sama sebe. Potrebno se je imeti rad. Kakršnikoli smo....pod svojim klobukom smo perfektni, čeprav polni napak.
Pusti paniki, da pride in gre. Bolj ko se ji upiraš, bolj ima moč nad tabo.
Po tolikih letih izkušenj, me še vedno včasih prime, ampak nikoli toliko, da mi prepreči, da naredim, kar sem si zadala. Ker sem tako sklenila! Res je, kolikor se pustiš, toliko te muči. Važno je, da ti pride tistih 5 minut, ko rečeš, da je zadosti tega trpljenja in da greš dalje, pa čeprav boš od panike umrl.
Glej me...še vedno sem živa...
....po 20-tih letih. Aja, moji obiski panike so sedaj redki in kratki, max minuto trajajo in ne bom več dopustila, da trajajo več. Še ta minuta je preveč in odveč.
