Depersonalizacija, derealizacija

[majale]

Ciao sotrpini.

Berem stare forume o depersonalizaciji in derealizaciji, pa sem rekla, da raje oprem novo temo, ker tam že dooolgo ni nihče pisal

Vidim, da se vas/nas ogromno srečuje s tem in vem, da je to del paničnih napadov (oz. anksioznosti). Tolaži me dejstvo, da se "samo" od tega ne da dobit psihoze, čeprav je najbolj beden občutek..sploh, ko provaš komu razložit, da se ne "počutiš živ". Na eni točki sem mojega moža celo vprašala, če sem res živa? Pa me je samo debelo gledal, če se mi je lihkar zmešalo

Kakorkoli..zanima me, če kdo ve, zakaj do teh občutkov pride? Moj psihoterapevt ima neke čudne odgovore, da zato, ker mi kot majhni punčki niso povedali "kdo sem" oz. da se izogibam odgovornosti. V smislu...med napadom se vprašaj Kaj bi morala zdej početi, da ne bi razmišljala o tem? Jaz v to nekako ne verjamem oz. se mi ne zdi smiselno...

Je kdo govoril kaj s svojimi terapevti o tem? Se komu kaj sanja kaj je to? Jaz imam občutek, da se mi to dogaja predvsem, ko sem lačna in utrujena..nisem pa prepričana.

No ja..hvala za vse odgovore..upam, da je kdo bol pameten kot jaz 

[Mehmed]

Do tega pride predvsem zaradi velikega sproščanja stresnih hormonov. Telo je ves čas v pripravljenosti na beg in borbo, to pa se odraža tako, da se ti zaznave spremenijo. Einstein je rekel, da je čas relativen opazovalcu. Če bi ti nekdo nameril pištolo pred obraz, bi se vse okoli tebe upočasnilo in imela bi občutek, da sekunda traja neskončno dolgo, kajti možgani bi poskušali kar se da hitro razvozlati situacijo in skonstruirati scenarij, da čim prej rešiš svojo rit. Temu podobna je depersonalizacija oziroma brain fog. 

[majale]

Mehmed, hvala!
Moram rečt da mi je ta razlaga še najbolj blizu in jo kot tako tudi lahko sprejmem...brez da se jo bojim ;-)

Sem iskala razloge za to (ker MORA obstajat), ampak nisem našla nič..moram rect da si me lepo potolazu..iin se ti zahvaljujem.

Si imel podobne probleme? Je slo mimo? :-)

[Mehmed]

Velike probleme sem imel s tem. Moram priznati, da se je z AD-ji zadeva kar popravila. Včasih imam ta občutek megle še vedno v kakšni zelo stresni situaciji, ampak če butnem loram, izgine.

Obstaja en zanimiv program - Depersonalization Recovery Total Integration Method. Sicer je zadeva plačljiva, ampak z malo spretnosti se ga da dobiti zastojn. 

[majale]

Meni pa se je začelo to pojavljat ko sem začela jemat AD...zato sem jih po dveh mesecih nehala jest. Sej ne vem kaj je prav in kaj ne
psihoterapevt mi je reku da jih sploh ne bi smela začet jemat in da sem zafrknila
.zdej se borim brez..bomo vidli kaj bo

Ti si ta program sprobal? Pomaga kaj? ;-)

[boj4ncy]

Pozdravljena, že več kot dve leti se mučim z podobnimi težavami. Kar na lepem nekega dne med virozo sem se izgubila nekje v sebi. Od tistega večera naprej se ne počutim enako kot prej, skratka gre za brain fog oz. depersonalizacijo. Od vsega skupaj sem padla še v večjo depresijo imela panične napade, kateri so z paroxatom izginili, po letu dni sem pričela jemati wellbutrin saj sem od paroxata samo spala, bila sem na raznih preiskavah, cele dneve iskala kaj je narobe z mano zakaj se počutim drugače. Najlažje opišem svoj občutek tako, da se počutim pijana konstantno oz. kot da sem celo noč popivala in se sredi belega dne vračam domov napol trezna in je vse tako čudno. Moja psihiatrinja sicer dvomi da je to depersonalizacija ker ima vse to za neke psihoze in misli da moraš za to slišati zvoke v glavi ali pa misliti da nekdo nadzoruje tvoje misli ampak jaz sem vedno bolj prepričana v to. Sicer sem dolgo časa upala da mi odkrijejo kakršnokoli bolezen, karkoli samo da mi pokažejo evo tu imaš to je narobe v krvi, možganih, kjerkoli, je ozdravljivo ni in konec, kot pa da živim iz dneva v dan kot neka rastlina, ker noben ne ve kaj mi je. Danes sem k wellbutrinu dodala še Abilify nek blagi antipsihotik v upanju, da mogoče bo to kaj pomagalo. Zanima me kako napreduješ s tvojimi težavami?

Lep pozdravček 

[majale]

Ooo še ena sotrpinka
verjami da te popolnoma razumem..in tudi vem o čem govoriš..s tem da tudi jaz ne slisim nobenih glasov v glavi in nisem v strahu da nekdo nadzoruje moje misli..jaz sem precej boljse..in to brez nikakršnih tablet..
najbolj mi je pomagalo to, da sem sprejela to "bolezen" oziroma da sem se nehala sekirat da se mi to dogaja..ker zdej vem, da nisem nora in da je to samo del možganov ki se oglaša (abstraktni del)..Nehala sem se bat teh trenutkov..se vedno niso prijetni..daleč od tega! Ampak se jih ne bojim vec..si vsak dan ponavljam da sem varna
poleg tega sem pa ugotovila, da s to boleznijo zivi ogroomno ljudi (celo v moji ožji okolici..kar me je zelo presenetlo)...
najbolj pomembno pa je, da ZAPOSLIŠ UM! ker to dela um, ko mu je "dolgčas" oziroma nima pametnejših stvari za razmišljat..poojdi med ljudi, pogovarjaj se "normalne" stvari, vključi se v družbo..to te spravi v stanje "tu in zdaj"..in to zdaj rabiš..
verjamem da boš tudi ti boljse..bos vidla 

[julija30]

ooo še ena taka tukaj. Brez tablet. Meni se je začelo takole dogajat kot se boj4ncy. Brez kakršnih koli glasov in tega. Po prvem paničnem napadu pred 4 leti . Nekako skoraj vedno v strahu. Oz. ga skoraj ni dneva da ne bi čutila tega konstantnega  občutka ,da se počutim pijana  oz. kot da sem celo noč popivala in se sredi belega dne vračam domov napol trezna in je vse tako čudno.
Če mene vprašate je tole po moje zaradi strahu, res povečanega stresa in že zaradi samega razmišljanja , kaj in kako bo, kako bom šla kam, kako bom hodila, ali bo občutek spet tak. In možgančki začenjo delat . In potem spet strah,... tako nekako gre to pri meni. Skratka en čuden filing. Brez glasov , zvokov,..Enostavno , preveliko sproščanje stresnih hormonov. Telo je ves čas v pripravljenosti na beg in borbo, to pa se odraža tako, da se ti zaznave spremenijo. In to je po moje vsa umetnost. Če recimo jaz ležim v postelji in gledam tv je zadeva popolnoma super , nič mi ni. Ko hodim ,ko grem do trgovine pa je zadeva zopet tukaj, ker razmišljam kako bo, kaj če bo , kaj bom,...  srečno vsem .

[majale]

Ja, s tem delom "Telo je ves čas v pripravljenosti na beg in borbo, to pa se odraža tako, da se ti zaznave spremenijo" se zelooo strinjam! Ne vem sicer, če je kje kaj v zvezi s tem dokazano, ampak na podlagi mojih izkušenj, bi se ZELO strinjala.
Pri meni se je res bistveno spremenilo šele takrat, ko sem se nehala bat tega...ko sem (sicer TEŽKO!) rekla: "Telo se samo brani, ker je utrujeno...nič ni narobe s tabo!", potem postopoma pa še "Varna si in popolnoma nič se ti ne more zgoditi!"..ker sem se pač bala, da se mi bo "kaj" zgodilo, ko bom kam šla..pa sem potem ugotovila, da se mi nikoli ni zgodilo nič samo to gre počasi...ampak se da

[julija30]

Tako je majale. Sam sebi moraš vedno govorit  , nič ne bo, vse je ok, zamotit svoje možgane  in potem je zadeva ok. 
O jaa še nas je takih nič bat, nismo, niste  sami .
Jaz se zelo rada pogovarjam o teh stvareh. S tem tudi dobim občutek , da nisem sama, še nas je in potem je vse lažje.
 

[INESITKA]

Berem vas  že lep čas v tej temi in bi se vam tudi jaz pridružila v tej debati, ker imam podobne težave.

Jaz imam sicer bolj težave z depersonalizacijo, občutek nerealnosti in kot da se nahajam izven svojega telesa. Opravljene imam vse preiskave, tako da so fizični vzroki izključeni....

Mi je pa na momente zelo zelo težko in se vprašam kako dolgo bom še zmogla prenašat te občutke...
Teorija mi je znana, da se ne smem posvečat in ustrašit teh občutkov, ampak zakaj je to tako prekleto težko preusmerit misli in se ne ustaršit tega.... Ne mine dneva da ne bi bilo teh občutkov....
Ko sem recimo doma  mi je ok, ko grem ven ... fertig, občutki se takoj pojavijo....Študiram v tej smeri da se mi to že avtomatično pojavi ko gre ven, in avtomatično odjavi ko pridem domov...Zanimiva naša psiha ja...
S kakšnimi načini pa vi same sebe prepričate da je vse ok in da je "samo" psiha?

[julija30]

Pozdravljena  INESITKA !

Kako se jaz prepričam da je vse samo psiha? Včasih občutimo anksioznost , tesnobo, stres  bolj, včasih manj. Če bi bilo res kaj narobe z nami bi bilo vedno samo slabše. Tako pa je enkrat boljše , enkrat slabše, enkrat pa čisto ok. Glede na to kako jaz živim, koliko enga "sranja" imam nad seboj ,sem kr prepričana da je to to. Stres , ne prav preveč lepo življenje, skrbi,... in telo se odzove na tak način ker nisem flagmatik. Stvari premišljujem , premlevam, skušam pozabit, pa ne gre , oz včasih uspe , včasih ne.
Jaz se vseh občutkov prekelto prestrašim in vem da to poslabša vse skupaj.  Jaz samo upam da bo kdaj boljše . Vem da je zadeva vsa na meni , in trudim se da živim nekako normalno , čeprav vsakodnevnu v strahu kaj bo, če bo in zakaj bo in kako bo,... nekako poizkušam živet , saj bi pri svojih 34 letih rada še kaj dosegla, doživela v življenju. Že tako so mi več kot 4 leta šla zaradi te panike, anksioznosti,čudnih občutkov ,...
 

[Kristy]

Res ni fanj, ker smo tako hipersenzibilni 

Mene npr. grozno moti hrup...in pred prazniki mi je sosed začel žagat tik pod oknom od kuhinje..in to je bilo 14 dni skoraj vsak dan ... na koncu sem bila čisto gotova , tesnobna, depresivna.... in pol se ti začne rolat tisti, kaj bo, kako bo, kaj naj naredim, kaj bo, kaj pa če,....in se rola in rola po glavi in bolj kot se rola, bolj se debeli  ... enostavno MORAŠ to nekako prekinit, drugače se ti zrola...

[LostOneFuture]

jaz si pri paniki pomagam z prigovarjanjem da ni realno, recimo takole  https://www.youtube.com/watch?v=eq6mDQ8xaOc

za take k imamo take težave je značilno da zelo močno zaznavamo svojo okolico, v bistvu tako močno zaznavamo svojo okolico, da se včasih res težko soočamo z dražljaji in nas začnejo spravljati  ob pamet, včasih več ne ločimo kaj je zunaj nas in znotraj nas.

Najdi si nekaj z čim se lahko sprostiš ( pri meni je to avtogeni trening in sanjarjenje ob dobri glasbi ) in nekaj z čim se zamotiš ( pri meni je to fizično delo kjer moram zraven še malo razmišljat kako neki delam).

Srečno!

[Dharma]

majale  oj oj
sigurno si brala moje poste o derealizaciji in depersonalizaciji, ker potem sem res "izginila" in dolgo nihče ni pisal. Bom kmalu spet nadaljevala s pisanjem svoje izkušnje in okrevanja 

Že nekaj uporabnikov me je kontaktiralo okoli tega in sem prav vsakič najbolj vesela, ko vidim, da me ljudje na ta način poiščejo in želijo delit izkušnjo z mano. Tako, da če potrebuješ koga, da te posluša in obenem razume kaj se ti (je) dogajalo, se me brez problema lahko kontaktira (tudi ostali) Jaz sama sem šla skozi tako peklensko zadevo, ki je res ne privoščim nikomur, vendar je bilo tudi vloženega precej enega truda za izboljšanje. Še vedno sem v klubu paničarjev, anksioznežev in malček deprežev in tistih s temnimi mislimi in samopomilovanjem pa čeprav navzven ne kažem nič od tega  To je pač ta nevidna notranja borba s samo s seboj.
 
Samo je pa tako - brain fog in derealizacija/depersonalizacija ni isto. Brain fog je po šalabajzersko povedano zelo blaga oblika tega, da si malo v "oblakih" in nisi pri stvari

Derealizacija je nestvarno/neresnično doživljanje sveta
Depersonalizacija = neresnično doživljanje sebe
Vse je kot v sanjah, v nočni mori in veliko ljudi (tudi jaz sem) pomisli na samomor kot rešitev, ker ima občutek, da se bo potem zbudil in bo vse ok. Šalabajzarsko povedano - rad bi se zbudil iz tega sveta, ki ti ga DR in DP povzročata na vsak način.
Je pa res, da opažam v zadnjih dveh letih, da je vedno več tega, ker tega prej ni bilo toliko. ko sem jaz prvič pisala o tem tukaj, skoraj nihče ni vedel o čem govorim  tolko mi je dogajalo...medtem ko je po tujih forumih in straneh toliko literature o tem, ljudi ki se jim je to pripetilo, najrazličnejše pomoči in tehnik. No pa sej vsi vemo, da je Slovenija vedno bila malo za časom haha.
uglavnem marsikdo vsake najmanjše zamike doživljanja pripiše DR in DP. To je narobe, ker ta stanja so stanja, ki trajajo neko daljše obdobje in ti pošteno spremenijo stvarnost in pogled na stvari okoli sebe in mišljenje. Pa nič se bat, mine vse. Mogoče ne 100%, ampak definitivno bo sčasoma vse ok 

[Dharma]

najbolj pomembno pa je, da ZAPOSLIŠ UM! ker to dela um, ko mu je "dolgčas" oziroma nima pametnejših stvari za razmišljat..

Jaaaa sej tooooo, to je to kar je največji problem (poleg 300. stvari zraven  )

[SebastjanS]

Jaz imam sicer bolj težave z depersonalizacijo, občutek nerealnosti in kot da se nahajam izven svojega telesa. Opravljene imam vse preiskave, tako da so fizični vzroki izključeni....

Sam imam podobno težavo. Ta občutek nerealnosti mi greni življenje, ker imam občutek, da nič ni novega. Vse je kopija nečesa drugega in si dopovedujem, da nima veze biti pozoren na okolico. Zato rad hodim na  proteste. Takrat ta občutek povsem splahni, saj je vse novo. To se dogaja v tistem trenutku in sem del nečesa. To si ne morem tajit.

Pa tudi glede materialnih stvari se težko prepričam, da je nekaj realno. V bistvu vse se mi zdi nekako fiktivno tudi avti, televizije, računalniki,...Samo moja zračna puška je realna. Tista kovina in vera v to, da ko pritisnem na petelina se nekaj zgodi....to pa je realno. 

[frikica30]

ko mu nehas posvecati pozornost mine.