Pozdravljeni,
sem nova na forumu.Mamica dveh otrok.
Kot vedno sem tudi tukaj več let kolebala napisati svojo zgodbo, stiske, ki me spremljajo že od rane mladosti.
Kakor daleč mi seže spomin je bilo v družini alkohol, pretepi,kričanja, grda žaljenja med staršema. Občasno je tako še danes, le da oče pije še zelo redko.
Kaj točnose je med njima dogajalo nevem, vem, da je bil alkohol, ljubosumje iz obeh strani in mamina vsaj danes vidim tako posesivnost. Oče je prihajal iz slube pozno velikokrat pijan in prizori so se vrstili. Danes mislim, da je zat veliko kriva tudi mama, saj jaz njenih pritiskov in nenehnega godrnanja ne bi mogla trpeti. Danes pravim, dober je da jo lahko posluša.
Na otroke se nista nikoli znašala, le mama me je delala vedno razlike. Danes dobro vem, da me vse prej kot mara, rapoloženja menja do mene nenehno in v meni je toliko jeze, obupa, žalosti, ponižanja.
Kot otrok nisem smela nikamor, tako kot moji vrstniki, če sem si vzela uro na skrivaj, so se v meni dogajala močna trenja.Tekla sem vstrahu domov kaj bo. iz otroštva in najstništva se spominjam le kričanja, velikega strahu in neodobravanja, posluha za nič.
Ko sem bila stara 18 let sem doživela prvi panični napad v dvigalu se spominjam. Od takrat ni več miru v meni. Od takrat živim v še hujšem strahu. Sploh nevem kako mi uspeva sploh še voziti skozi življenje.Toliko ponižanj iz strani svojih staršev, da nisem dovolj dobra, da nisem za nič...boli, hudo boli.
Pri 21 letih se poročim, rodim in preživim hudo poporodno depresijo. Sama sebe sem se bala, da storim kaj otroku. Potem se nekako umiri. Mož me kmalu prevara, kar me čisto vrže iz tira in po naklučju spoznam človeka s katerim sva bila skoraj leto dni prijatelja potem ljubimca. Vse postane naenkrat lepše, za kratek čas, napade me zopet panika, tesnoba, slab občutek. Ves čas jem antidepresive, vse do danes.
Kar mi je najtežje priznati je to da sem s tem človekom še danes. Z obema. Ves čas skrivaj.
Vmes me mož prevara še 4 x. Kljub temu, da imam ves čas razmerje me prizadane njegovo početje.
Rada bi šla stran , pa ne znam ne zmorem.
Prijatelja sem imela vedno zelo rada, dokler me ni tudi on po desetih letih prevaral, če temu lahko tako rečem in še isto leto poznanstva se mu je rodil otrok. Ko mi po letu dni to pove prijateljica, ki ni vedela za moje razmerje z njim me je skoraj ubilo. Želela sem umreti.Ves čas sem slutila, da ima drugo in je tajil, tudi ko sem izvedela si je izmislil zgodbo in z no prekinil razmerje, češ da je bil tudi sam v stiski in kar je najhuje se rodi nič kriv otrok. Uničilo me je...skoraj.
Mislim da sem že nora od vseh teh zablod, bolečin. Pomagal mi ni noben apaurin, jedla sem jih kot bonbone.Zdaj je ta otrok star 9 let, jaz pa ne morem in ne morem pozabiti te prevare. Vsak dan se spomnim na to in podoživljam stisko, da me je tudi on prevaral in ima z njo otroka, ki ni bil po njegovih besedah sad ljubezni. Groza me je priznati, da sva skupaj že več kot dvajset let, z možem še nekaj let več.
Moževe prevare sem prebolela in sva skupaj bolj iz navade, spolnih odnosov nimava več kot 10 let. Ja, sliši se nemogoče.
Vem, najine ljubezni je bilo konec že pred 20 leti, ko se nama je rodil otrok. Ampak še kar živiva skupaj in hkrati drug mimo drugega. Ker je tudi on imel kruto otroštvo. Ni bilo alkohola, je pa bila grozna ženska mama, prava manipulatorka, ki ga je vseskozi pretepala. Tudi sam hitro znori doma, pretepa me ne, ko udari otroka pa vem da ima težko roko.
Prijatelji družba, ga ne sprovucira hitro, je ponižen, prijazen, doma prav tako le da ima še agresijo v sebi, ki jo pokaže.
Sploh nevem kaj si še želim. Vem le, da si želim mir, dneve brez panik, brez črnih misli, ki so me že večkrat pripeljale čez rop, strah pred sabo, da si kaj naredim sebi ali v čudnih občutkih ki jih doživljam drugemu.
V meni je veeeeliko jeze, sovraštava, nemoči, obupa, žalosti, razočaranja, manjvrednosti in klica na pomoč.
V grobem sem predstavila svojo zgodbo, ki je zelo boleča in trnava.
Zakaj se vse to dogaja meni že od ranega otroštva in se ne konča je nenehno postavljeno vprašanje.
In zakaj ne znam stopiti iz trikotnika...verjetno ker še sama nevem kaj hočem.
Naj povem, da sem za otroka vedno lepo skrbela, tudi kar se šole tiče, dom vedno urejen, le moja glava in srce umirata, obupujeta in ne vidita več nič lepega.
Dovolj imam pretvarjanja, skrivanja, laži, prevar.
Pravijo, kar te ne ubije te naredi močnejšega... ni ravno tako...
Rada bi bila vsaj enkrat v življenju srečna,brez strahu, brez paničnih napadov, jeze, razočaranja, obupa, slabe vesti ki razjeda telo in dušo. Želim si da ne bi več potrebovala antidepresivov, in pomirjeval. Samo kako ?
Vesela sem vaših odgovorov
...
Vendar imam resne težave s paniko. Kadar se mi pojavi, začutim neizmeren strah, bolijo me razni deli telesa, občutek imam da se mi bo zmešalo, da bom izgubila nadzor sama nad sabo. Če je partner v bližini, kar bežim stran, ne prenesem njegove prisotnosti, Ustrašim se, da bi mu kaj naredila, v meni divja pravi vihar, na trenutke je tako hudo, da mislim, da bo po meni...takrat hodim tudi non stop na vodo in blato, vsa se tresem in obtožujem se vsega mogočega, najbolj da imam vse življenje skrito vezo, čeprav se malo vidiva in v paničnih trenutkih ga sovražim medtem ko do moža nimam sovražnih misli. Nerazumljivo pri vsej situaciji je, da mož ni pol tako dober do mene kot on in da je vse življenje ob meni zgolj fizično in ne čutiva dosti drug do drugega, čim z njim sva si naklonjena in nevem, zakaj bi si bila lahko kdaj sploh v laseh, če me nebi tudi on prevaral in spočel otroka, kar me gloda zdaj že toliko let. Potem vsake toliko pride do jeze,sovraštva, razočaranja in začaran krog je sklenjen.
Najhuje je, ko vem da me ima resnično rad ampak ko pridem do te motnje, se mi svet in razum poruši.
V meni nastane alarm, ki ga sedaj, ko tega ne občutim težko zapišem, se ga pa neverjetno bojim!!
