anixiy
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 3
|
 |
« Odgovori #8 dne:: četrtek, 16. februar 2017 ura: 00:12 » |
|
Pozdravljeni,
sem nova na tem forumu, zanj sem izvedela iz posta na Fb, radijska oddaja Molk.
Kako in kje začeti?
Na začetku. Depresija me že spremlja vsaj 5 let, če ne že dlje. To ugotavljam in sprejemam sedaj, ko sem veliko prebrala o boleznih za katerimi " trpim". Berite, čim več preberite, res!
Lani poleti sem dobila prvi napad panike, itak, da nisem vedela za kaj gre. Bilo je kot, da me bo kap oz. srce mi je tako močno bílo, da sem mislila, da me bo kap. Strah me je bilo umreti, priznam. Potila sem se, en čas me je zeblo, drugič mi je bilo vroče, nisem se znala umirit. Pospešeno sem dihala, pljuča so mi bila premajhna. Glava kot, da ne bi bila moja. Treslo me je. Potem sem naredila še večjo paniko, noro v glavnem. Za prvim sem jih doživela še nekaj, najbolj morilskega pa sem doživela malce pred Božičnimi prazniki. Morilski mu rečem zato, ker, če takrat ne bi bilo nikogar ob meni, bi šla pod vlak. Težko je razložit vse te občutke in stanje, ko si enkrat tako daleč, ampak meni se je zgodilo tako intenzivno, da nisem več videla nobene svetle točke. Hotela sem umreti tisti trenutek, tisti trenutek, ki je kar trajal in trajal. Tako sem bila utrujena in sita vsega, da tega ne morem ubesediti. Bilo je v nekakšnih intervalih, se umirilo in potem zopet začelo. To je kruto, res kruto.
Sem tudi tesnobna in imam nekaj fobij. Tesnoba se je začela nekje tri leta nazaj, fobije imam že od malega. Prej nikoli nisem razumela (niti moji bljižnji) zakaj mi je bilo naporno, da ne napišem strah, iti v trgovino, v gostilno, v prostore oz. srečanja, kjer je bilo veliko ljudi. Naporno mi je bilo vozit avto oz. mi je še vedno. Ta preprosta dejanja so mi pobrala toliko moči, da bi mi lahko kdo rekel, a ti to resno? Verjetno še sama ne bi verjela, če tega ne bi doživela. Bila sem neprestano utrujena. In kaj je bilo, ko sem se zvečer res ulegla in naj bi zaspala? Ne! Nisem mogla zaspat! Grrrr! Jemala sem naravna zdravila, samo to je pomagalo, da sem zaspala. In kaj je bilo zjutraj? Zjutraj, ko bi se mogla vstati čila in spočita, sem bila skoraj tako utrujena, ko zvečer, ko sem hotela iti spat. In to iz dneva v dan, dokler se nisem res enega sončnega dne, ko smo se s sodelavci peljali na delo odločila, da je pa čas, da obiščem zdravnika. To je bilo lani v začetku meseca decembra. Ko sem povedala simptome, vse, kar se mi dogaja je zdravnik takoj rekel, da je depresija, vendar me je dal tudi na teste za ščitnico. Krvna slika je bila čisto ok in tako sem dobila antidepresive. Prvi teden je bilo mučenje, ful sem imela stranskih učinkov po samo pol tablete, po enem mesecu je bilo bolje, vendar sem pojedla celo škatlo do konca potem pa jih nisem več jemala. Zdravnik mi bolniške vseeno ni hotel napisati, čeprav sem ga prosila za teden dni, ker je bil mnenja, da moram biti med ljudmi. Lahko si predstavljate kakšen kaos je bil to zame. Mi je pa predpisal močnejše antidepresive.
Zdaj sem včasih bolje, včasih slabše, odvisno od vsakega dneva.
Veliko sem prebrala o depresiji, paničnih napadih, anksioznosti, tesnobi, ipd. Panične napade zdaj vsaj lahko nadzorujem oz. ne čutim več tistega straha pred neznanim, kot sem ga prej, ko nisem vedela za kaj gre. Vem kaj se dogaja in grem na svež zrak ter globoko diham in se umirjam. In razumem, da osebni zdravnik ne more vsega vedeti o takšnih stanjih, vendar bi moral bolnika napotiti k specialistu, da nam vsaj razložijo kaj in kako. Jaz sem vse informacije dobila na internetu in v knjigah. Zato vam vsem, ki imate podobne izkušnje polagam na srce, da si čimveč preberite o svoji bolezni.
Sprehodi, sprehodi in še enkrat sprehodi. Najprej kratek sprehod, ker mene so skoraj nesli čez vrata, itak, da nisem hotela na sprehod, kakšen sprehod neki, pustite me počivat (ležala sem cel dan). To je bilo tistih najhujših 10 dni mojega življenja, ko sem se vlekla kot megla do wc-ja, ostalo sem bolj kot ne ležala. Televizija je morala biti skoraj na tiho, ker me je vse motilo. Nisem imela volje brati knjige, pa zelo rada berem. Še za kosilo sem se iz dnevne sobe komaj zavlekla do mize (pa ne vem če je 7m) jedla sem pa tako, kot da ni užitno, no, tistih par grižljajev kar sem jih pojedla. Spalnico imam v prvi etaži, ampak takrat sem se preselila v dnevno sobo, ker sem imela wc v bljižini. Prebolela sem trebušno gripo isti čas. Od poletja do konca leta sem izgubila 6kg (prej sem skos imela 62 še iz srednje šole), že to sem vedela, da se nekaj dogaja. Res sem si zatiskala oči, zdaj sem mnenja, da si jih več ne. Imela sem živčni želodec, vse kar sem pojedla je šlo čez mene, ven, neverjetno hitro in večkrat.
Sprejela sem svoje motnje in bolezni, še več, ni me več sram.
Nikoli si nisem mislila, da se mi bo kaj takšnega zgodilo, vendar zdaj razumem, da mi je telo hotelo nekaj sporočiti, jaz pa sem se tako dolgo ignorirala.
Spreminjam svoj način življenja, zdaj sem na prvem mestu jaz, če pa me kdaj zanese, mi kolegica tesnobica to sporoči.
Nekatere ljudi sem črtala iz svojega življenja, spoznavam nove in spoznavam, da imam veliko sotrpinov, kar preveč. Zamenjala sem osebnega zdravnika.
Včeraj sem bila prvič letos na biciklu in naredila nekaj km, občutek je bil božanski. Zaspim še vedno težko, vendar se vsaj naspim. Dobila sem nekaj kg nazaj. Tapkam. Berem. Uživam v majhnih stvareh. Imam mačko in mačkona, ki se jima vsak dan znova nasmejim in ju obožujem. Imam tudi čudovite ljudi okoli sebe, ki me podpirajo in mi vedno priskočijo na pomoč, ne glede na uro ali razdaljo. Ne vem, če me najbolj razumejo, se pa trudijo.
Stara sem 31 let in sem depresivna, tesnobna, akciozna in doživljam napade panike.
Želim si, da bi komu pomagala moja zgodba, da bi vam bilo vsaj lažje. Meni je.
Srečno!
|
