Težave s srcem ali psiha?? PROSIM za pomoč!

[mamica]

Živjo!

Sem nova tukaj gor. Ne vem več kam/na koga se naj obrnem. Upam, da ne bom predolga in da se bo komu dalo to brati. Težave(psiha) segajo že 3leta nazaj: rojstvo hčerke. Po porodu  sem dobila strah oziroma prepričanje, da sem resno bolna. Vsak teden sem v laboratoriju dajala kri(samoplačniško) za vse možne zadeve. Najbolj me je bilo strah, da imam raka. Potem sem imela 7ultrazvokov trebuha. Ker niso nič našli so me poterali do psihiatra. Dobila sem Cipralex in diagnozo: generalizirana anksioznost z izraženo hipohondrično komponento. Kmalu se je stanje popravilo. Do naslednje nosečnosti, ko sem ukinila terapijo. Kmalu so se zopet pojavili strahovi pred boleznimi. V glavnem je šlo za strah pred prezgodnjim porodom in ostalimi zapleti med nosečnostjo(preeklampsija, sindrom HELLP, nosečniška okvara jeter..). Potem pa se je začelo s pospešenim utripom srca-včasih nerednim. In itak spet PANIKA! Opravljen sem imela ultrazvok srca, ki je bil bp. Po porodu je bilo nekaj dni stanje v redu(telesno, psihično sem pa bila sesuta do amena). Potem so se začele pojavljati težave s pritiskom-večkrat mi je narastel ampak ne na neke ekstremne vrednosti. Utrip je bil nereden: nekaj utripov počasnih, nato nekaj hitrih pa spet počasni.. Ali pa mi je npr. med gledanjem televizije se kar naenkrat zvišal za brezveze. Ob večerih je pa znal bit zelo nizek: tudi pod 50/minuto. In sem brala na internetu, kako zelo je to nevarno(nihanje tlaka, pulza, neenakomeren utrip..) in si postavila diagnozo: poporodna kardiomiopatija. Spet sem šla na ultrazvok srca in EKG. Zdravnik je
rekel, da imam normalno srce, da ni nič resnega. Potem je bilo en teden vse OK. Nobenega povišanega pritiska, nobenih večjih težav z utripom(ali pa samo nisem bila pozorna na to). Potem pa je prišel čas, ko je šel mož v službo(avtoprevoznik) in je odsoten več dni in noči v tednu. Še preden je šel me je bilo strah, kdo mi bo pomagal, ko me bo ponoči infarkt?! Kdo me bo slišal, ko bom klicala na pomoč? Skratka spet sem postala pozorna na pulz in pritisk. Pritisk si merim vsaj 30x/dan. Roka je pa itak skoraj non-stop na žili, kontroliram utrip. Vedno sem živčna kaj bo pokazalo in kakšen bo utrip. In danes mi utrip spet nori(moža že cel teden ni doma). Je čisto nereden, enkrat visok, drugič nizek..jaz pa samo sedim za mizo in ni razloga zakaj bi se to dogajalo. Če bi vmes hodila ali kaj počela bi to razumela. Ne vem več, kaj je narobe. Srce ali psiha?  Kakšno je vaše mnenje(iskreno)? Samo jokam še lahko in čakam, da doživim srčni zastoj in me pobere.

Se opravičujem za takšen spis ampak nisem znala napisati bolj na kratko. Upam na kakšen odgovor.

[Srečkica]

mamica pozdravljena med nami.

Ko sem brala tvoj post, se mi je zavrtel moj film.
Kot bi opisovala mojo simptomatiko, moje bolezni (razen poporodnih)...ravno tako sem bila na vseh možnih pregledih na napotnico, da o samoplačniških ne govorim. Ravno tako kot ti, sem imela največ težav s srcem in grozljivim občutkom da me bo kap. Prav tako nisem smela biti sama....zato te popolnoma razumem in točno vem kako ti je.
Če imaš možnost da greš takrat ko ti je najhuje pred/v zdravstveni dom in se ti bo stanje umirilo, boš dobila odgovor na tvoje vprašanje. Srce ali psiha?
Ravno tako se opazuj, kakšna bo situacija ko se bo vrnil tvoj mož domov....

Sama sem namreč to delala in ko sem ugotovila, da ko sedim v avtu na parkirišču zdravstvenega doma sem popolnoma v redu, ko sem se peljala proti domu se mi je pa stanje slabšalo, mi je bilo kaj kmalu jasno kaj se mi dogaja.

Verjemi mi, s tvojim srcem je vse ok in če so bili vsi izvidi bp, tudi drugih bolezni nimaš. In ne - ne boš umrla!!

Nič nisi omenila če sedaj spet jemlješ kakšna zdravila.

Samo AD-ji ti tudi ne bodo pomagali. Ja...so kot bergla - pomoč, da boš lahko našla v sebi vzrok težav in jih posledično tudi lažje predelala.

Kar ti lahko rečem je le, da sem zaradi redne psihoterapije, obiskov DAM-ove skupine za samopomoč, raznih delavnic, tega foruma in zdravil spet zaživela. Če boš delala na sebi in se potrudila, ne boš več jokala in čakala na najhujše.

Vse dobro ti želim in le pogumno korak za korakom naprej  .

[mamica]

Hvala za vzpodbudne besede. Si tudi ti imela težave z neenakomernim utripom? No, sem že bila enkrat ravno v času, ko sem bila prepričana, da imam ful visok pritisk ali pulz(se mi je vrtelo, bolela me je glava..občutek da je nekaj narobe in bodo porazni izvidi) pri zdravniku(samoplačniško) in je bil posnet EKG. Začuda je bilo vse normalno-meni pa nič jasno. Kako je lahko vse normalno, če sem se pa tako čudno počutila?! Tudi jaz razmišljam o skupini za samopomoč(sem videla, da bo 4.2. v Celju). A se moram to prijaviti? Je potrebno plačati? Nimam pojma kako to gre..

[mamica1]

O mamica, še ena taka, sem se tudi našla v tvoji zgodbi. Nasvet št.1 - NEHAJ Z MERJENJEM PRITISKA IN ŠTETJEM UTRIPA in to takoj, ker si sama s tem povzročaš stanje v kakršnem si. Kot drugo, očitno imaš preveč časa, ko si sama, nimaš zapolnjen dan z dejavnostmi, da bi zamotila misli in telo, in potem se samo analiziraš. Prav tako, vsakič ko te nekje zaboli ne googlaj kateri bolezni so to simptomi. Verjem, vse to sem sama počela, še občasno vedno počnem, ker mi ne da miru, ampak si s tem samo še več tesnobe nakopljem. Tudi sama sem hodila na samoplačniške preglede, ker mi ni psiha dala, da bi počakala na pregled v bolnici.
Verjem, s teboj ni fizično nič narobe, samo tist strah je tako zažrt v tvojih kosteh, da te obvladuje - ne ti njega. Začni s sprehodi, pojdi ven z otrokom, kdaj pojdi s prijateljicami kam, samo da se ti skoz neki dogaja, da zafilaš misli, da te ne premami spet misl kaj je s teboj narobe.
Vse dobro ti želim! 

[Srečkica]

Seveda mamica, tudi jaz sem imela neenakomerni utrip. Jaz sem celo čutila da mi ne bije več ...tako da...kar brez strahu  .

Super da misliš it na skupino. Ne nič se ne rabiš prijavit in nič se ne plača. Prideš tja, če želiš kaj povedati - poveš, če ne si pač samo tam. Tam bo itak vodja skupine, ki ti bo vse objasnila kako poteka.
Tukaj si pa lahko prebereš še ostale zadeve.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,19185.0.html

[sonce57]

Pozdravljena mamica!
Zelo, zelo dobro razumem tvoj strah, saj se tudi sama spopadam z istim problemom. Pridi na skupino v Celje, zelo si dobrodošla. Veš, včasih se tudi v skupini nasmejemo na svoj račun in tudi sama se norčujem iz sebe zaradi merjenja pritiska, kadar sem v dobri koži. Uspelo mi je, da si ga merim "samo" trikrat na dan, vendar bognedaj, da se mi pokažejo številke okoli 150. Za utrip se pa sploh ne sekiram več, ker mi je kardiolog predpisal concor 2,5 mg 2 krat na dan, ob tem, da mi je tudi povedal, da si naj "pošlihtam po dilih" Včasih mi odlično uspe, drugič zopet manj. Ravno včeraj popoldne mi je spet poskočil na 145/70. Panika še ni bila najhujša, bolj me je zajela žalost, vse mi je padlo dol, za nič nisem bila več sposobna, šlo mi je na jok in bila sem najbolj nesrečen človek na svetu. Kar naprej sem se spraševala zakaj spet to Sedaj imam že takšen strah pred visokim pritiskom, da si niti k kardiologu ne upam več.
Pravzaprav ti ne morem svetovati nič pametnega, ker si tudi sama ne znam pomagati. Želela sem samo deliti skrb in težavo s teboj.
Mamica 1, tebi pa vse čestitke, da se ti je uspelo rešiti iz tega oklepa
Miren dan želim vsem in veliko sončka v srcu.

[marijamaja]

živjo mamica,
nisi edina s tovrstno težavo......tudi jaz na Cipralexu (predvsem zaradi smrtnega strahu pred srčnimi aritmijami, ki mi sprožijo panični napad)----
veliko sem si merila utrip, si prisluškovala, merila pritisk, ipd.....potem pa sem čisto nehala s tem. in so palpitacije čudežno izginile......se pa seveda še zmeraj pojavljajo, a jim ne posvečam več pozornosti. to je pa zelo zelo težko, vem.......takoj, ko začnem spet štet utripe in se poslušat, padem v krog strahu, iz katerega se stežka ven izkopljem. če ne drugo, padem že pri enem napačnem utripu ali razbijanju srca v tako depro, da me mine do vsega in samo jočem in nočem nikamor.....

nekako pa mi vedno znova uspe zbrati moč za pogum in ko mi srce spet udari (ali je prehiter utrip, ali premočan, ali več zaporednih ful hitrih udarcev, ali preskokov, ali pa imam občutek, da mi bo nehalo biti), ostanem hladnokrvna in takoj odmislim. pomislim na ljudi, ki so res bolni in tudi to me spravi pokonci, ker se čutim kriva oziroma pravi bedak, da se takole obnašam......
 
kot ti bila na milijon preiskavah, kardiologih, ipd....vsi izvidi OK. neka sinusna aritmija je prisotna, ampak se nihče od Dr. pretirano ne vznemirja zaradi tega.

je pa res težko odmislit...ampak s tem, ko se zamotiš in imaš zafilan vsak trenutek življenja (kot so ti že nekatere punce svetovale), s terapijo in s tem, ko razveseljuješ druge in pozabiš nase.... gre 

jutri imam po 3 mesecih čakanja holter monitoring preiskavo...ampak mi je že psihiater rekel, da zapravljam denar in čas za te zadeve sej bo.... 

poročaj, kako ti gre..... 

[kaja_2014]

Že par dni me boli pri srcu, sicer ne v prsih, temveč v levi lopatici zadaj. Strah me je, da je kaj s srcem. Je možno, da gre res samo za psiho ? Pred tremi meseci sem že bila na urgenci in niso nič našli.
Zoprno mi je hodit k moji zdravnici, da bo spet rekla, da ni nič,ker sem tako panična, da je kaj resno narobe.Pa cvikam, da bom še kakšno gripo tam staknila. Če bi bilo kaj s srcem, bi se že pokazalo ali ne ?

[Toja]

Že par dni me boli pri srcu, sicer ne v prsih, temveč v levi lopatici zadaj. Strah me je, da je kaj s srcem. Je možno, da gre res samo za psiho ? Pred tremi meseci sem že bila na urgenci in niso nič našli.
Zoprno mi je hodit k moji zdravnici, da bo spet rekla, da ni nič,ker sem tako panična, da je kaj resno narobe.Pa cvikam, da bom še kakšno gripo tam staknila. Če bi bilo kaj s srcem, bi se že pokazalo ali ne ?

Vsekakor ni to v zvezi s srcem, sploh, če se ti je podobno že dogajalo in so na urgenci ugotovili, da je bp...
lahko je več vzrokov in sicer hrbtenica, neroden gib...je pa veliko tudi od psihe, ker se sedaj s tem obremenjuješ...
kaj ko bi poskusila vzet kakšno protibolečinsko tableto...zadostuje že Lekadol...

[kaja_2014]

Res da sem pod hudim stresom in sem se včeraj sesula.
Sem vzela že včeraj Nalgesin , ker me je tudi glava noro bolela. Pa ni kaj dosti pomagalo.Ne za glavo, ne za lopatico.
Se bom probala še umirjat z meditacijo, če bo kaj pomagalo.

[mamica]

Hvala vsem za odgovore. Moram povedat, da sem prenehala z merjenjem pritiska in pulza. V glavnem zato, ker postanem čista živčna razvalina, če pomislim, da bi si ga izmerila. Zdaj če si izmerim pritisk mora mož preverit rezultat in če ni smrtno nevarno visok mi rezultata ne pove. Isto pulz: mu dam roko, da mi ga potipa na roki in pol itak vedno reče, da je v redu..pa nimam pojma al je al ni-važno, da sem pomirjena. Vprašala bi pa nekaj za vaše mnenje: sama sem bolj nova s temi srčnimi problemi. Pred dvemi leti sem imela bolečine v trebuhu, drisko, zaprtje..tako, da bi še nekaj vprašala    Recimo prejle sem bila na sprehodu. Imela sem družbo, sproščen klepet. Vse je bilo OK. Potem pa pridem v hišo: srce začne nabijat. Najprej zelo hitro, potem se umiri in začne zelo počasi. Ampak udarci so bili TAKOOO močni, da sem jih čutila povsod. V rokah, nogah, vratu, glavi..imela sem občutek, da mi bo srce ven skočlo. Grozen občutek..kot da ne morem zajeti sape, kot da srce pritiska na pljuča in se zato posledično ne morejo razširiti. Včasih je bil vmes kakšen udarec, ki je bil čisto iz ritma. Popadla me je grozna žalost, zakaj se mora ravno meni to dogajat. Nisem bila panična, samo tako strašno žalostna. Prepričana sem, da je nekaj narobe s srcem, čeprav mi je kardiolog dva tedna nazaj rekel, da mi obljublja, da imam zdravo srce. Ampak mu ne verjamem..ne morem mu   
Tako..vem, da nisem napisala nič pametnega ampak sem morala nekomu povedat 

Lep dan vsem!! 

[marijamaja]

helo mamica, sej je res težko verjet, da je vse v redu s srcem, če pa občutimo, da preskakuje, nabija, ipd... s tem se tud jaz težko sprijaznim. ali je to odvisno od subjektivne percepcije udarca, ki ga morda druga oseba sploh ne bi opazila, ne vem.....je pa zelo možno. meni so na nedavnem 24-urnem ekg odkrili posamezne prezgodnje utripe, ampak menda niso pomembni.......pa tudi v 99% zdravih ljudi se pojavljajo, takšne ali drugačne motnje, in to je kar visok procent - kar me malo tolaži 
je pa res, da težava še zmeraj je in da tud meni povzroča veliko žalosti in depresije, se začnem zapirat pred svetom.....ampak potem je še veliko slabše. nekako je treba premagat in se ne prepustit apatiji, ampak ti verjamem in vem, da je težko, v določenih življenjskih obdobjih, ko se ne počutiš močno, pa še posebej neizvedljivo..... upam, da si v redu 

[Anchi]

Meni je pri mojih "srčnih težavah" zelooooooo pomagalo tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html
Vglavnem gre za to, da simptome sprejemaš, namesto, da se jim na vse načine skušaš izogniti. Najprej moraš pridet do točke, ko si lahko rečeš "Sprejemam 0,01% možnost, da je to, kar mi dela srce nekaj nevarnega, ampak ker se je do zdaj v 100% ista stvar izkazala za nenevarno, bom tvegala in ravnala, kot da ni nevarno (torej je stres)". Komaj potem se lahko res posvetiš raznim tehnikam sproščanja, ker nisi več pod pritiskom "zdaj se mi pa srce MORA!! umiriti". S tako zahtevo se spravljamo pod stres, pumpa nam adrenalin in srce divja naprej. Pač sprejmeš. Če mi srce misli divjat eno uro, pa naj. Ali pa dve, tri, štiri. Saj srce je zdravo, to potrjujejo vsi izvidi.
Vem, kako so grozni občutki pri ekstrasistolah, pri palpitacijah, pri preskakovanju, pri razbijanju - vse sem dala skozi...utrip sem čutila 24 ur na dan, vsako sekundo. Na eni točki sem samo še ležala, ker mi je vsako postavljanje pokonci utrip spravilo na 160. Vse to lahko naredi psiha, občutek pa je tak, kot da je s srcem nekaj resno narobe. In iz te najgloblje luknje me je takrat potegnilo ravno to; sprejemanje, ne upiranje.

[marijamaja]

živjo Anchi, iz srca hvala za tvoj odgovor in spodbudo!! 

sem se prepoznala v tvojem pisanju......zadnje čase svoje telo "teroriziram" in prisiljujem, da bi delovalo brezhibno. Iz jeze/obupa tudi srcu pravim, da naj že enkrat neha s fintami...in mu napovem pravo vojno.
in to je ravno to, o čemer govoriš. Upor naredi še večjo štalo. Prav zasovražiš nek organ, ki te ne "uboga"...

Sem sledila tvojemu linku in si sprintala panična motnja-tehnike in triki, berem in delam 

hvala ti ... 

[mamica]

Ja, bo treba neki nardit..ampak jaz imam težavo, da ne vem kako se naj tega lotim. Vedno ko začnem oziroma se odločim, da bom prepričala sebe, da je vse samo v glavi mi uspeva nekaj dni, potem pa se pojavi tisto najbolj grozno vprašanje "KAJ PA ČE..?"    Jaz sem tudi malo jezna na svoje srce oziroma užaljena, ker ne dela tako kot bi moral in mi nagaja. Poleg vsega me je pa zdaj začelo še boleti na levi strani kjer je srce. Malo boli pa mine. Pa spet malo boli pa spet mine..se mi zdi, da ne bo nikoli konec tega.
Še najbolj sem pa jezna sama nase, ker sploh pustim, da mi take stvari pridejo do živega. Ah ja..kaj moremo. Saj ko je takle sonček je kar malo bolje 

Držite se! 

[šeenamamica]

Drage mamice,
HVALA! Moram priznat, da sem se ob branju vaših komentarjev prav nasmehnila, ker sem bila do tega trenutka prepričana, da sem zagotovo edini človek na svetu, obseden z merjenjem pritiska in pulza. 
Tudi meni so se te težave začele dogajat po porodu (pred cca letom in pol), za kar krivim med. sestro svoje ginekologinje, ki me je na enem od zadnjih pregledov pred porodom najprej napiz**la, da sem se preveč zredila, potem cela besna rekla, naj se usedem, da mi izmeri pritisk, in skoraj ponorela, ko je videla, da je bila spodnja vrednost rahlo povišana (potem mi je merila še enkrat in je bilo ok). Potem sem bila praktično do nekaj tednov po porodu ok, čeprav sem imela skos v glavi ta pritisk. Aparat za merjenje je postal moj zvesti spremljevalec in kljub temu, da z mano očitno fizično ni nič narobe, se je v meni začel pojavljat strah, da je nekaj narobe, da kaj če se mi kaj zgodi, ko bom sama z otrokom ipd. Tako sem postala pozorna še na svoj utrip in vsakič, ko sem samo pomislila na to, sem začutila razbijanje srca. Pred cca pol leta sem imela vsega dovolj in sem šla do svoje zdravnice. Vse je bilo bp, rekla mi je, da je to stres in da naj poskusim s kakšnimi oblikami sproščanja. Po tem pregledu sem se očitno toliko pomirila, da se je pulz praktično čez noč znormaliziral, jaz sem se pa prav zavestno prisilila k temu, da sem si ga nehala merit. Je pa ostal strah pred visokim pritiskom. Uspeva mi, da si ga ne merim več večkrat na dan, ampak ''le'' še parkrat na teden, in še to takrat, ko sem prepričana, da je sigurno visok in da me bo zdaj zdaj trofnila možganska kap. Ko vidim, da je vse ok, sem nekaj dni mirna, potem pa spet jovo na novo. In ne znam povedat, kako grem sama sebi na živce, ker se mi zdi, da se kar naprej samo s tem obremenjujem, namesto da bi res uživala, pa ne vem, kako naj te misli preženem iz glave. In nedaj bože, da kje na TV ali v časopisu/na netu vidim karkoli o kakršnikoli kapi, pritisku ipd., ker imam takoj vse možne simptome. Včasih mislim, da sem mi že resno meša. Sem razmišljala o psihoterapiji, ampak ne vem, če to pomaga pri mojih težavah. Če ima kdo kakšne predloge, izkušnje s psihoterapevti v takšnih situacijah, se priporočam.

[cebelca]

Zdravo,

V enem postu prej sem napisala s kakšnimi težavami se srečujem zadnje leto. Naj na hitro še 1x opišem. Lani doživela napad tahikardije, za katero je internist po pregledu na urgenci dejal, da je psihosomatska. Ekg, kri, rtg so bili v redu, ščitnica tudi. Takrat sem od svoje osebne zdravnice dobila napotnico za UZ, na katerega naj bi šla v primeru, če bi se mi še kdaj tak napad ponovil. H sreči se ni, tako, da na UZ nisem šla. Imam pa od takrat probleme s anksioznostjo. Imam obdobja, ko je vse v redu, in pridejo obdobja, ko sem vsa potolčena, skozi si merim pulz, je tudi občasno povišan (okoli 90-100/min), normalnega imam 70-85. Večkrat se mi zdi, da si sama podzavestno domišljam razne simptome, da je nekaj narobe, u bistvu pa pretiravam.
Žal moja domneva, da trpim za abksioznostjo ni piterjena, nisem bila še na nobenem pregledu. Potihem me skrbi, da je s srcem kaj narobe... Pa si ne upam na pregled, saj sem par dni pred pregledi že nervozna, alabo spin, na pregledih pa mi srce dobesedno ponori, imam občutek sramu, ker se pred napadom lani nisem nikoli tako odzivala.

Ali je pametno pred pogovorom pri psihoterapevtu zaradi teh mojih tezav prej narediti preglede za srce? Jaz resnično dvomim, da je res kaj s srcem narobe, ker se vse te težave pojavijo, ko sem pod stresom, strahom ipd. V tistih dneh, ko sem čisto v redu pa nimam nobenih težav. Strah me je tudi iti na določena mesta, kraje, ker me je strah, da bi se kaj hudega zgodilo, ne maram biti sama doma, ker sem bila takrat, ko sem prvi napad doživela bila sama, strah me je preveč se rekreirat ker se bojim, da se mi potem srce nebi umirilo... Ko sem v teh dneh, ko sem veliko pod stresom, panična se težko pisvečam drugim stvarem, ker se mi skozi vsiljujejo misli o mojih težavah.

Strah me je za stvari, za katere me ni bilo prej nikoli.. Zato močno sumim, da je vse skupaj psihičnega izvora.

Prosila bi za vaša mnenja, saj sem nova v vsem skupaj in nevem kako naprej

Hvala vam!

[Lost]

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,19229.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5025.0.html

[cebelca]

Zdravo

Je še kdo prisoten? 

pa sem koooončno našla temo, v kateri se tudi sama najdem! Tudi jaz imam 'srčn' težave povezane s psiho, no vsaj tako mislim.
Meni se je zgodilo lani. Bila sem sama doma in šla spat. Po nekaj minutah ležaja pa se je kot strela iz jasnega pojavilo nabijanje srca, slabost, potenje, mrzlica, strah, na wc sem skos hodila.. ura je bila 3 ponoči, nič si nisem upala, 2x skoraj poklicala 11. Pa nisem. Z muko sem zaspala in ko sem se zjutraj zbudila sem bila čisto švoh. Peljala psa na sprehod in evo, spet se je pojavil hiter pulz. (140/min). Začelo me je še tiščati v prsih,... Sigurna sem bila da je infarkt in kolegica me je peljala na urgenco, kjer so mi naredili EKG, ki je bil nasploh OK, le utrip je bil povišan. Ko pa sem tako tam ležala in se pogovarala z zdraviico, mi je pulz počasi začel padat Poslali so me domov, da ker je to samo strah in, da naj bom čimveč v družbi dokler se starši ne vrnejo iz dopusta. No, dokler sem imela kolegcie soma je bilo koker tolk ok, ko pa sem spet ostala sama - BU,, BUM, BUM... spet strah, pulz na 140/min, tiščanje v prsih... spet sem šla na urgenco. Potem so me pa poslali v bolniščnico na pregled do internista. Poslali so me kar z rešilcem in sem bila zelo v strahu da je res nekaj hudo narobe No tam so mi spet merili EKG, vzeli kri, RTG srca in pljuč... Vse je bilo ok, le pulz povišan in malo nizek kalij. Dobila sem neko šumečo tableto za kalij in so me poslali domov. Zdravnik je dejal, da je bila to psihosomatska tahikardija. Naknaden izvid ščitnice je bil ok.

Sedaj se že leto dni borim s težavami. So obdobja, ko sem super, me nič ne martra, pulz ni povišan. In so obdobja, ki se pojavijo tako 1x-2x na mesec in trajajo po nekaj dni. Takart si nonstop preverjam pulz, merim pristisk, vse opazim. Včasih kar iznenada, ko gledam TV postane pulz hitrejši za brezveze ... Ali pa po kosilu, ko se vležem... Povišan je okoli 100/min. Takrat se probam čimbolj sprostit, preusmerit misli, kaj drugega početi. Včasih pomaga, včasih ne.

Glede na to, da nekatere postanete mirnejše, ko ste v bližjini zdravstvenih ustanov je pri meni ravno obratno! Zeloooo rada bi si šla po napotnico za kardiologa, ker se moram prepričati, da je srce ok - pa si enostavno ne upam! Že če grem na običen pregled, mi srce ponori še predno prodem v ordinacijo, čže več dni pred pregledom sem čisto nervozna.... boh nedej, da mi delajo ekg .. ker mi srce čisto ponori. Ko pa je pregleda konec, je vse veliko boljše - lažje diiham!


Kako naj grem potem na pregled in se prepričam glede srca, ko pa mam take smešne fore 

Zelo sem jezna nase, ker se tako psihi pustim. Preden sem imela tisti napad lani, nisem nikoli imela takih težav, sedaj pa je skozi nek strah priosten pred tem, da bi zbolela, da bi me infarkt ipd!

Lepo se imejte! 

[zelenatrava]

Živjo čebelca! Ko nas je strah (anksioznost,panični napad..) se velikokrat pojavijo 'srčne težave'. V tvojem primeru, ko je zdravnik izključil ostale organske vzroke je težava verjetno res v psihi. Ko nas je strah- se aktivira simpatični živčni sistem ( ki ni čisto nič simpatičen v tem primeru )ki ni pod vplivom tvoje volje ampak telo pripravi na boj in beg. Izloča se adrenalin, povzroči hitro bitje srca, aktivacija simpatika pa potenje,slabost,tresenje, pogoste wc obiske. to ni nič nevarnega je pa sila neprijetna stvar. Ker si imela izvide na urgenci v redu in vse kaže na to, da imaš neke vrste anksiozno motnjo (po paničnem napadu si ponavadi čisto fertik, ker se je sprostil adrenalin in je deloval simpatik-to je pa podobno kot če bi bežala pred medvedom) ti svetujem malo drugačen vrstni red. Pojdi do svoje osebne zdravnice, ki jo poznaš in ji stvar razloži. Naj ti izmeri ekg. Ne sekiraj se, kakšen bo, ker je to tvoj korak št.1. Če je normalen super, naj ti pa da napotnico za kardiologa. Verjetno boš kar čakala in zato vmes lahko narediš marsikaj. Splošna zdravnica ti lahko predpiše antidepresive, vendar bolje, da si najdeš psihiatra, če se ti te strahovi vlečejo. Ko ga izbereš (ne rabiš napotnice) in prideš na vrsto (pojdi noter tudi če ti srce pade ven ) mu povej. On sliši en miljon točno takih zgodb vsak dan. Verjetno ti bo dal antidepresiv, ki umiri panične napade, pa vodil te bo, da najdeta ustrezno terapijo. Za daljše pogovore in premagovanje takih strahov je super kognitivno vedenjska terapija pri psihoterapevtih, ki res deluje. Ko boš na vrsti za kardiologa boš pa, če boš sledila temu kar sem ti napisala šla noter in ven kot da ni nič.
Kar pogumno. Pa zapomni si: srce je narejeno zato, da bije. V tvojem primeru, ko so bili organski vzroki izključeni in je srce ok, ni nič hudega, če včasih malo poskoči. Vsaj veš da ga imaš
Srečno in vse dobro ti želim!