In hell

[Pain]

Ja nič, kje naj začnem. Sicer ne vem ali je to sploh depresija al ne, vsekakor pa ne morem več tako naprej. Enostavno sem preveč osamljen. V glavnem situacija je taka. Živim v eni vasi kjer je zelo malo vrstnikov. Imam par kolegov z razreda in iz osnovne šole. Vendar enostavno jaz ne čutim, da je to to. Premalo. Zgolj neki šibki stiki, ki nič ne pomenijo. S kolegi z osnovne šole se vidim zelo redko, enkrat na par mesecev recimo. Pa še takrat ko se vidimo mi rata čudno v smilu "ali sem sploh še član te enkipe, ali jih sploh še kaj pomenim, ko imajo oni toliko drugih." Zato mi še takrat nekako ni. Tudi kdaj ob petkih koga pokličem, če gremo na pivo pa rečejo vedno "sem se že s svojimi zmenil" al pa kaj takega. S temi s rednje šole je pa tako, da bi sicer že lahko šel ven, vendar se ne počutim dovolj v redu, ne čutim, da komurkoli kaj pomenim in nobeden se ne bi nič posvečal meni. Tako, da mi je dovolj vlagati v neke stike na pol. V osamljenosti sem se zatekel tudi na klepetalnice kjer sem imel zelo malo sreče. Večina me ne razume, reče "nehaj se smiliti sam sebi", "pojdi ven žurat pa boš koga spoznal", "najprej bodi sam sebi zadosten" in podobne floskule. Jaz se ne morem prisilit, da nisem osamljen če sem. Sem spoznal eno prijatlejico, ki je bila v podobni situaciji prek spleta seveda, in sva se ful ujela, že delala načrte za prihodnost, pda se bova lepo skupaj na noge postavila, vendar se je nekaj začela zmišljevat da ne rabi nikogar, da hoče biti sama, bla bla bla. Brezveze. Samo še bolj me je potrla.

Kaj je rešitev mi je jasno. Ne rebim nobenih nasvetov in ne vem kaj. Jaz samo rabim eno osebo, ki me bo razumela in mi bila zvesta in takrat bom postal srečen. Ena sam oseba, to je vse kar rabim. In mi niti ni do tega, da bi veliko ljudi poznal, raje poznam eno osebo, ki mi je blizu kot 100 ljudi, katerim se niti nimaš časa posvetiti in ker jih je toliko nikogar ne ceniš. Samo tako se me lahko reši.

Tako, da ne sprašujem kaj narediti, ampak ali je kdo v podobni situaciji, ki bi mi bil pripravljen pomagati, da se s to osebo združim in se lepo skupaj na noge spraviva in vlijeva hormon sreče.

Drugače pa sem res... ne morem več. Najraje bi samo spal. Učim se težko, bolečine v prsih so stalno, jokam... Skratka ne morem več.

[Pain]

Drugače star sem 18 let živim v okolici Ljubljane, kamor hodim tudi v šolo, tako,da sem vsak dan v ljubljani.

[Jagodka]

Če si sledil forumu, potem si bral, da je njegov namen podpora, izmenjava mnenj in nasvetov v zvezi z depresijo in anksioznimi motnjami.

Sem smo se zatekli tisti, ki imamo te ali podobne probleme.

Da boš ugotovil ali gre za depresijo, boš moral obiskati zdravnika - osebnega ali psihiatra - mu zaupati svoje težave, občutja, stiske...

Praviš, da veš kaj je rešitev za tvoje stanje. Mogoče pa moraš le stopiti v akcijo in boš srečal človeka, ki ti bo nudil, kar pričakuješ. Te osrečil, kot praviš ti.

Nočem biti stroga, ampak v odnose je treba veliko vložiti, stalno vlagati, stalno sklepati kompromise. Vsak zase ve, koliko in kaj od tega je pripravljen storiti.

Preberi še druge zgodbe s foruma in videl boš, koliko ljudi se spopada s podobnimi problemi kot ti. Nisi sam.

Pogumno stopi k kolegom, sošolcem in malo podebatiraj z njimi. Vključi se v kakšno društvo. Ukvarjaja se s kakšnim športom, hobijem...

Lepo bodi in povej kako ti kaj gre.

Tepka

[maca_a]

jaz pa bi se kar strinjala z vsem tistim, česar trenutno ne priznavaš. ko bo začel terapijo in boš napredoval, se boš strinjal tudi ti.

[Pain]

Meni tukaj ni nič jasno. Kako naj rečem, da nisem osamljen če sem. Kako naj ne jokam, če ti to samo pride. Na čustva ne moreš vplivati. Če nimaš hrane si lačen. In lačen ne boš več, ko boš hrano dobil. Če nimaš bljižnje osebe si osamljen in osamljen ne boš več, ko jo boš dobil.

In meni ni jasno kaj sploh čaramo tukaj z enimi nasveti in terapijami in psihjatri, ki na našo oziroma vašo nesrečo služijo denar...(psihjater ti bljižnje osebe ne more pričarati) in nasveti in ne vem kaj... Preprosto. Vsi mi ki smo osamljeni se povežimo in bomo imeli družbo in bomo srečni. In zaradi slabih izkušen bomo zato tudi bolj cenili to, da se imamo. Ne vek kaj je tukaj nerazumljivega...

[maca_a]

najbolj pameten je seveda tisti, ki o obravnavani stvari nima pojma glej, če misliš, da ne rabiš psihoterapije, psihiatra ali psihologa, si ga ne rabiš poiskat, boš verjetno bolj užival v samopomiljevanju. zgleda, da ti je precej fajn v tej koži, če si pomoči nočeš poiskat, še več, nas postavlja v slabo luč ker smo si posikali pomoč. da ne omenjam ljudi, ki so leta in leta tudirali, da nam lahko pomagajo... pf!  a želiš, da ti bomo vsi razprli roke in rekli, da bodi naš prijatelj? oprosti, samo parazit pa res ne bo moj prijatelj. morda od koga drugega, a to je že odročje sanje rozman sočlovek ni naša druga polovica, nikoli. mi sami smo ena celota, ki se ob drugh "celotah" dobro počuti in išče stik z njimi. vse ostalo je zrelo za obravnavo žal.

[Jagodka]

Dragi Pain,
ker si odprl dve različni temi, si nas malo zmedel. No vsaj mene. Verjetno te bodo administratorji združili v eno.

Na svoja čustva lahko ljudje vplivamo. Dejstvo. Naša čustva so rezultat preteklih dogodkov, občutenj, razumevanja situacij, načina gledanja na stvari, izkušenj. To ne pomeni, da moramo svoja čustva ignorirati ali potlačit - Bog ne daj, ampak, da moramo svoja čustva razumeti, razumeti njihov izvor in jih predelati. Da moramo situacije, ki so v nas povzročile negativna čustva prevrednotiti, jim poiskati nov smisel, novo vlogo v našem življenju. In s tem se spopadamo mi na tem forumu, večina s pomočjo različnih terapij.

Seveda smo vsi kdaj jezni, žalostni, razočarani. Imamo vso pravico do teh čustev in o njih tudi govoriti. In imamo tudi pravico biti razumljeni. To pa se nam ne zgodi prav pogosto.

Za bližnjo osebo se je treba pa tudi potruditi. Praviš, da se v družbi ne počutiš dobro, da le ti daješ, dobiš pa nič. Razmisli o tem. Zakaj taki občutki?

Osamljenost je res hudič. Vsi se pogosto tako počutimo. Jaz osebno včasih tudi v veseli družbi.

Meni se zdi tvoj predlog o povezovanju in potem posledični sreči res nerazumljiv. Srečna sem takrat, kadar sem mirna v sebi, kadar si srečo ustvarim sama. Za biti srečen ni nujna le zunanja potrditev. No to je moje mnenje.

Mogoče mi pa že malo EMŠO dela, pa sem malo pridigala.

Fant, v akcijo bo treba


p.s. No, Maca_a je bila malo bolj direktna. Ampak ima prav.

[Pain]

Se opravičujem za dve različni temi. Hotel sem nekako prmakniti pa... sem že dobil odgovor v dveh. Se opravičujem.

Ja ampak jaz res ne razumem tega. Zakaj terapije neki? Mislim kaj mi bo to pomagalo. Ali pa antidepresivi. Ravno tako, kot alkohol tudi antidepresivi rešujejo težave.

Pravite, da ne smeš biti odvisen od drugih. To ni res. Človek je družbeno bitje in brez drugih ljudi ne moremo NIČ. IN SMO POPOLNOMA ODVISNI OD DRUGIH LJUDi. Če jih ni tudi z nami ni nič. Tako smo programirani. Socializacija poteka celo življenje. Če otrok v preteklosti nima ob sebi ljudi bo postal opica. Ravno tako je tudi v osraslosti, vendar kasneje. Tako kot otrok potrebuje ljudi, da lahko sploh funkcionira jih rabijo tdui odrasli.

In zakaj je predlog za združitev tako napačen? Pa kaj če se navežemo drug na drugega. To je čisto normalno in ni nič slabega.

Pa tole. Ko nekdo pride, pa reče "Nisi sam, smo mi z vami." in "objem" No to je ravno to, tako se dela in zakaj tega ne bi naredili tudi zares?

[maca_a]

ok, freud, idi kam drugam pametovat. meni se obrača.

[Pain]

Včasih narobe ti gre in čudno križajo se poti,
ne najdeš tople dlani pozabljen si.
Prehodiš mnogo puščav, nikjer ne najdeš oaze,
pa vendar veš, da nekje spet ti boš doma.

Ko si na tleh in ko si sam,
nate še misli nekdo, v tvoji se srajci prebudi.
Ko si na tleh in ko si sam,
nekdo s teboj bi bil rad, vrnil ti stari zaklad.


To je vsa umetnost

[Jagodka]

Maca_a od jeze rit raste, je imela navado reči moja pokojna babica.

Pain, ko ti na tem forumu rečejo objem, mi smo s tabo, ne boj se. Mislijo resno!

[Pain]

Pain, ko ti na tem forumu rečejo objem, mi smo s tabo, ne boj se. Mislijo resno!

kaj a to je sarkazem?

Ja saj prav. vse lepo in prav. Skupaj moramo biti pa bo. Pravilno. Samo virtualni stiki niso pravi.

[Jagodka]

Ne Pain, to ni sarkazem.

To je izkušnja človeka, ki ima za sabo že nekaj kilometrine, ki je že bil razočaran in je tudi sam razočaral druge ljudi.

Virtualni stiki so virtualni stiki. Drži. Ko pa nekoga srečaš in ga objameš je pa objem ta prav. Jaz komaj čakam, da objamem in bom objeta.

Zdaj se bom pa malo ponavljala - V AKCIJO POBA in zaključila razpravo.

[Pain]

Ja kaj potem... Saj potem sva pa enakega mnenja. Oba iščeva nekoga, ki naju bo objel. Kaj mi potem kontriraš? Jaz sem že v akciji že s tem, ko sem na tem forumu. Sigurno se bo kdo našel, ki nekoga potrebuje in me bo kontaktiral.

[maca_a]

pa ti ja nisi normaln

[Pain]

Joj. No nisem si mislil. Pa pustimo zdaj to nestrinjanje z maco. Ampak. Zakaj me niti na tem forumu nihče ne razume? Vsem, ki se prijavijo pišete objeme po 10 strani, meni sta nardili rapliko samo dve osebi, pa ko vprašam za srečanje v dveh temah in mi nihče noče odgovoriti... Mislim zakaj. A še tu moram biti sam, ko sem že tako in tako čisto obupan.

Pa ne me narobe razumeti. Nikoli nisem rekel, da se bom le eni osebi posvetil in to je to. Daleč od tega. Res pa je, da si pač to želim in to rabim in to iščem.

Zakaj me pa vi vsi ignorirate pa ne vem. Z veseljem bi se tudi srečal z vami pa se kaj pogovoril, samo ne vem, na forumu je vedno tam okoli 15 članov pa mi nič ne odgovori.

Se opravičujem... Malo težim res je, ampak dajte me razumeti, da sem res obupam in rabim ljudi, nekoga ki bi ga lahko objel, ker tega sem bil v preteklosti zelo malo deležen in.. Joj, ja obupan sem. In mi je nerodno.

[Nativa]

Ojla Pain,

verjamem, da ti je težko, ampak ko si želiš eno samo osebo, ki te bo osrečila, mislim da to ni prava pot....

Vprašaj se a si srečen sam s sabo? Osamljen ne pomeni isto kot SAM.

In ko se boš naučil biti srečen sam s sabo, takrat bo prišla oseba... osebe in takrat bodo srečni s teboj v družbi.

Namreč sama sem imela isti problem.

Iščeš nekoga, ga najdeš, pol ga pa "začneš dušiti". On ti je vse, skoz se ga oklepaš- pa čeprav le podzavestno. Ta oseba to začuti in se začne umikat....

[Lost]

Dragi pain....vem da bi rad zadevo resil takoj in da si zelis instant odgovorov samo ne bo slo.
Pocasi....in potreben bo cas. Tudi da si prisel v stanje ki si sedaj ni trajalo 1 teden...ampak leta.
CE bi zadeve lahko resevali v tednih...potem forum nebi obstajal.....cas in uspeh je odvisen od tega
koliko si pripravljen spremeniti v svojem zivljenju in od tega kako dobrega psihoterapevta dobis.
Glede srecanj imam tule http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=2
koledar srecanj ki so BREZPLACNA in za stare macke in novince.
ZA novoletno srecanje sem ti odgovoril ze v drugi temi pa ti bom tule se enkrat
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=466&Itemid=2

Predlagam ti pa da preberes se arhivirani forum http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php
kjer bos iz pisanj drugih lazje nasel nasvet zase.

[Aslan]

Vprašaj se a si srečen sam s sabo? Osamljen ne pomeni isto kot SAM.

In ko se boš naučil biti srečen sam s sabo, takrat bo prišla oseba... osebe in takrat bodo srečni s teboj v družbi.

Namreč sama sem imela isti problem.

Iščeš nekoga, ga najdeš, pol ga pa "začneš dušiti". On ti je vse, skoz se ga oklepaš- pa čeprav le podzavestno. Ta oseba to začuti in se začne umikat....

Res je. Sprva je to težko razumet in začet iskat SREČO, zadovoljstvo in ljubezen v sebi...
Počasi pa pride do tega zavedanja ... in postajamo boljši ljudje zase, znotraj sebe in za okolico.

Poišči si kako literaturo za osebno rast. Smo tudi na forumu že pisali o tem...

[Pain]

Ok, zdaj. Poslušam vas, ampak ne vem kako to zgleda. Jaz se v srečo ne morem prisilit in rabim nekoga pri komer se bom najprej zjokal in potem z njim veselo zaživel.

Ampak kako naj sam v sebi najdem srečo in šele potem oseba pa ne vem... ne razumem, ne predstavljam si...

Sej verjamem, da je to res, vendar si ne znam razložiti zakaj. A ni logično, da ko si osamljen začneš sanjariti po tem, da bi nekoga imel. Meni se zdi to, da nekoga poiščeš logično.

Pa ne da se mi zdaj v tem obupu ukvarjat še z literaturo za osebno rast. jaz rabim osebo. Ko bom to literaturo bral me bo še toliko bolj zamorilo in ne bom videl nobene prihodnosti in ne osebe. rabim hrano in ne recept kako se hrano pripravi.

kar se oklepanja in umikanja tiče. Žena je vedno samo ena in pravi prijatelj je tudi samo eden. Torej ne vem.

Ne razumem kako na tem svetu ni nekoga, ki bi se zdaj našel zame... Tega ne vem. Ampak rabim objem, rabim nekoga ne vem. In če bom prišel na srečanje.. ne vem, ziher bom si želel koga spoznati.

Pa tudi kar se te osebe tiče. Saj bi mel tudi druge stiki, ki jih imam zdaj, ampak rabim tudi enega močenega.

Ampak ko mi pišete o letih ko bo potrebno. Kaj pa naj v tem naredim. Ne da se mi leta delat na tem, da bo morda boljše, raje samomor naredim, kot da moram čakati sto let, da dobim nekoga...
Ne vem kaj bo zmano v teh letih. Ne bom se mogel učit, letos mam maturo in... ne vem kaj bo ... ampak rabim nekoga ki mi bo zvest. Pač jaz sam zase lahko potrdim kaj rabim in kaj ne in...