Nerazumljiv strah pred izgubo partnerja

[Njuska]

Pozdravljeni!

Nova se na tem forumu, registrirala sem se, ker rabim nasvet kaj naj storim.

Pred približno 7imi meseci sem spoznala krasnega moškega. Zelo dobro se dopolnjujeva in načrtujeva skupno prihodnost.

Problem se je pojavil pri meni, saj me občasno muči grozljiv, nepojasnjen strah pred izgubo v smislu da zboli ali se mu pripeti nesreča in da bi v tem primeru ostala sama. Strah se mi pojavi v času menstruacije in je zelo nadležen, saj me spravi do joka in stiske. Ker me je že večkrat videl, da jokam, sem mu nazadnje le povedala kaj me muči, vendar mi ne zna pomagat in mi pravi da bo vse vredu, naj se sprostim. Predvidevam da je to posledica hormonskega neravnovesja v času menstruacije, ampak bi se rada tega strahu znebila, saj mi hromi vsakdanje življenje.

Se je še kdo soočal s čim podobnim, da se je močno bal za partnerja?

Hvala in LP

[majč]

Njuska, to, kar opisuješ je ena od dveh obsesij, ki se dogaja tudi meni - ta je najbolj boleča. ko sva bila v marcu, dva meseca pred poroko skupaj na morju v Crikvenici, se me je med sprehodom prvič polastil občutek v srcu, da bova imela dva krasna otroka, da pa bom R. prekmalu izgubila. takrat bi se morala prvič učiti za strokovni izpit, jaz pa ssem umirala od čustvenih bolečin. ti praviš, da si omenila partnerju, kar se ti dogaja. jaz sprva nisem, da ga ne bi obremenila. to je bila obsesija, ki resničnno lahko greni življenje in to močno. ko sem pozneje padla po poroki ob prekinitvi zdravil v manijo (jaz imam bipolarno motnjo), tegga pritiska nisem zdržala. ves moj scenarij je bil, da sva naredila napako, da nisva prava, da bi moral biti on z mojo nekdanjo prijateljico itd. na koncu sem mu povedala, kar si tudi ti in ga  vprašala, ker je res vztrajal z mano, če bi on bil z manno kljub temu, da se kaj takega res zgodi in rekel je ja. ko se mi je pa to prvič zgodilo, se je pa moj odgovor glasil: če sem s tem človekom lahko en sam dan svojega življenja, potem bi to vseeno izbrala. proobblem nastane, ko pomisliš, kaj če  iimaš otrooka, pa če bi ostala potem sama z otrokom. veš,, te zgoddbe mater, ki so ostale same z dvem otrokom pa po možnosti še brez službe so me do srca ganile in pretresle, ko sem delala na ZUPJS-u, ker so tudi takšne zgodbe. kot da me zadeva.

Poglej, najbrž so to res zgolj obsesije in drži, da se pojavljajo ob hormonskih nihanjih, mlaju, pms-ju torej itd. takrat res vse butne ven. kaj pa bo in kaj ne bo v resnici, tega ne vemo. jaz včassih poiščem pogovor od zunaj z mamo, da me pomiri, druga varianta, ki me pomirja pa je vera v _Boga iin da mi ne bbo naložil več, kot sem zmmožna nositi in sfolgati. vsekakor je najbrž lažje umreti in zapustiti kot živeti in biti zapuščen.


Njuska, ne daj se tem obsesijam, pride in mine.


maja
 

[Voda]

Se še jaz obkljukam - ta strah se je pri meni pojavil kmalu po tem, ko sva z mojim postala par. Spomnim se, ko se je dober mesec za tem s prijateljem vračal iz Londona, sem si izračunala kdaj bo pristal na letališču in kdaj naj bi se vrnil domov. A ob tistem času me ni poklical, zato sem šla na internet gledat, če je kakšno letalo strmoglavilo - pa ni, le prestavili so odhod. Poleti je bil plan drugačen: cel dan sem spremljala radar letal, ko je šel v Ameriko. Takrat me je še posebaj skrbelo, ker je to poletje kar nekaj letal padlo. Hec teh radarjev je, da imajo samo 60 % pokritost, torej je letalo vmes izginilo iz zemljevida - ravno tisti dan je padlo letalo v Afriki (zdi se mi, da v Čadu) in moja tolažba je bila "Kdaj sta pa že dve letali strmoglavili v enem dnevu?". Malo neumno, je pa pomagalo.
To sta sicer samo dva primera, ampak ponavadi me je pa vedno skrbelo, da se mu bo kaj zgodilo, ko ne bova skupaj. Kaj bo potem z mano, kaj bom jz brez njega. Takoj za tem me je začelo skrbeti, če zares ve, kako zelo ga imam rada itd. itd. Zato mu tut ves čas govorim, kako ga imam rada, kako zelo mi je všeč in tudi povedala sem mu, da me je strah, da se mu bo kaj zgodilo, kaj bom potem jz brez njega. Ker sem mu to že neštetokrat povedala, je tudi počasi minil strah, da tega ne bi vedel. 
Sicer pa se tudi meni nagaja ženski ciklus, splošno stanje se običajno poslabša že vsaj 10 dni preden jo dobim, ali pa še več.

[Njuska]

Hvala obema za zanimive odgovore. Naj povem,, da se mi je enako dogajalo v prejšnji zvezi. Če se mi ni takoj javil, sem šla takoj gledat, če je bila kje kakšna nesreča. Sčasoma je minilo, tako da upam da bo tudi pri tem. Očitno da se veliko ženskam to dogaja. Kakorkoli... upam da bo kmalu minilo, saj me ta strah včasih hromi in samo na to mislim, čeprav si dopovedujem, da ne smem tako mislit, da se ne bo res uresničilo...

Bodite lepo!

[betula]

Njuska,

ta strah pove marsikaj. Ne gre se le za strah, da se bo njemu nekaj zgodilo, ampak ima veliko opraviti s teboj. Glede na to, da se ti je pojavljal že v prejšnji zvezi, gre za čustven vzorec, ki je lahko močno zasidran. To je strah pred izgubo in pokazatelj, da se s parterjem združiš v nezdravo simbiozo, pri tem izgubiš svojo samostojnost, sebe. In če bi izgubila njega, bi izgubila tudi sebe.
To je moje predvidevanje, ker že kar poznam klinično psihologijo.

Če bodo ti občutki vstrajali, predlagam da poiščeš pomoč, da boš te stvari začela razumet in spreminjat vzorce.

Lp