Pozdravljeni,
mene zanima, ali ima še kdo podobne težave, kot jih doživljam sam. S psihiatrinjo sva ugotovila, da je pri meni eden od velikih problemov sram. To ni več le neprijetno čustvo, kot pri drugih ljudeh, ampak se pojavlja čedalje pogosteje in je zelo moteče. Za ponazoritev bom podal nekaj primerov.
Sem na eni izmed zahtevnejših fakultet in če slučajno ne opravim kolokvija ali izpita kot sem sam pričakoval od sebe in se odrežem slabše, nastopijo grozni občutki. Ko izvem, da so objavljeni rezultati in preden jih uspem pogledati, se mi začnejo tresti roke, tišči me v prsih in obliva me vročna. Ko in če zvem, da z rezultatom nisem zadovoljen, nastopi manjši napad, ki ni le frustracija, ampak grozne vsiljene misli, da mora biti z mano nekaj narobe, češ zelo veliko sem se pripravljal, z rezultatom pa nisem zadovoljen. Začnem razmišljati, kaj se je zgodilo z mano, prej sem bil namreč nadvse uspešen, zlati maturant. Kolikor dela sem vložil, vedno so bili dobri rezultati. Začnem razmišljati, ali je morda kriv AD, ki me preveč "zadene", in da mogoče zato naredim slabše. Mogoče mi je AD poslabšal spomin, mogoče mi je zmanjšal sposobnosti mišljenja?
Zadnjič me je, preden sem uspel pogledati rezultat, začelo poleg tresenja rok, vročine in tiščanja v prsih začelo še kljuvati nad ledvicami. Zato sem vzel Eglonyl. Vse to se dogaja zaradi strahu, kaj bo, če rezultat ne bo tak, kot sem ga pričakoval. Ti občutki so kratkotrajni in na srečo izzvenijo po kakšnih 3-5 urah. Najhujše pa je to, da imam potem vedno občutek sramu pred samim sabo, pred sošolci, pred domačimi. Začenjam razmišljati, kaj si oni mislijo o meni. S sošolci se neprestano primerjam. Pojavlja se v takšni obliki, da me je sram govoriti pred njimi, se pojavljati pred njimi itn. Najhuje je, ker sram ne izgine in traja do naslednjega izpita ali kolokvija in sem potem še dvakrat bolj živčen, ali mi bo uspelo, glede na to, da sem bil do zdaj tako slab. Moram pa povedati, da "slab" ne pomeni nujno padca, ker sem perfekcionist, je zame slabo vse, kar se mi ne zdi dovolj dobro. Če po pravici povem, si sploh ne predstavljam, kako bi prenesel morebiten padec kdaj na izpitu.
Zanima me, zakaj se pojavljajo vsi ti občutki, čeprav sem na Paroxatu 30 mg. Vseeno vedno občutim sram, strah in paniko. Pred pisanjem kolokvija ali izpita vedno vzamem še Eglonyl in pa preden pogledam rezultate, ki so objavljeni na internetu prav tako vzamem Eglonyl. Zdi se mi, da pomaga.
Kako se znebiti tega groznega čustva, ki me tako zelo ovira? Tudi ko sem sam, ko hodim po ulici, nič ne pomaga, ker me je tako grozno sram tudi pred samim sabo.
