obsesivne misli, krivda, razočaranje

[ketiket]

Pozdravljeni.

Sem nova uporabnica foruma. Pred dobrim letom sem bila hospitalizirana z diagnozo depresija s psihotičnimi elementi. Po 3 mesecih od hospitalizacije sem si našla novo dobro službo, z bolj normalnimi odnosi, manj stresa, šlo mi je vredu, vendar sem bila še vedno brez volje, izgubila sem svojo moč. 4 mesece sem delala in in v pisarni bi lahko nadaljevala svojo pot, kar pomeni, da sem bila že skoraj na konju, čeprav so me preganjale misli o hospitalizaciji, o prejšnji službi. Ustrašila sem se same sebe in zavrnila službo, češ da si bom vzela čas zase. Sedaj me preganjajo še hujši občutki krivde, ker sem zapravila dobro priložnost, zaradi katere je skoraj gotovo, da si ne bom mogla zgraditi kariere, ki je bil moj glavni cilj v življenju. Imam obsesivne misli, ves čas razmišljam, kako lepo bi bilo tam delati, predstavljam si, kako delam tam, kaj se pogovarjamo s sodelavkami, vse besede, ki so mi jih sodelavke izrekle, me ves čas preganjajo, ne spim, saj me zadeva ves čas preganja, krivim se zaradi napačne odločitve, krivim se, ker sem si uničila življenje. Vem, da so ljudje v hujših stiskah, vendar je služba in delo bila zame zelo pomembna vrednota, vendar mi je kar v nekem trenutku naredilo klik v glavi in sem svoje vrednote zavrgla. Ne zaupam si popolnoma nič več. Moja glava me v trenutku, ko se je treba nekaj odločiti vedno znova prevara in vedno znova nategnem samo sebe, da izberem slabšo možnost od boljše. Zaradi vsega tega seveda ne morem več normalno funkcionirati - ne jem, ne spim, kadim veliko, ves čas bežim iz realnosti in si nočem priznati, da je z mano nekaj narobe. Rada bi bila spet vesela, energična punca kot sem bila še leto nazaj. A kako boš vesel, če si zapravil svojo edino profesionalno možnost? Ko nisi vztrajal, ko bi bilo potrebno in bi bil rešen te bolezni, saj bi te delo zaposlilo, da ne bi imel več teh misli. Zaradi mojega stanja (praktično ne znam več poskrbeti zase) se je od mene odmaknil še moj fant, ne jaz ne on ne zmoreva živeti s to boleznijo. Čeprav jo sama bolj dojemam kot lenobo, strah pred odgovornostjo. Kako naj si na novo uredim svoje življenje? Sedaj bom namreč morala popolnoma spremeniti svoje življenje, služba ne more biti več na prvem mestu, ker pač take službe, kjer bi bila možnost profesionalnega razvoja, ne bo več. Zelo sem žalostna, saj sem si odvzela svojo identiteto. Rada bi spet normalno živela, kot moji vrstniki, ki so v službah, s partnerji, jaz pa sem trenutno spet nazaj pri starših. Vem, da časa ne morem zavrteti nazaj, a kako naj si odpustim, da sem si odvzela možnost osamosvojitve? Kako naj ustavim misli? Kako naj sprejmem, da me zaradi napačne odločitve čaka precej slabša prihodnost? Kako naj se začnem spet zanimati za zunanji svet in ne samo samo sebe? Že dlje časa namreč ne berem več, ne spremljam poročil, poneumljam se popolnoma. Ko to pišem, me v prsih stiska in slabo mi je. Moj želodec je namreč že čisto razdražen od samoobtoževanj, krivde, ki si jo naprtim. Že dolgo časa se ne morem več sprostiti, sedaj sem popolnoma izolirana od ljudi. Tako sem razočarana sama nad sabo. Tako zelo. Samo vztrajati bi morala. Še vedno ne vem, ali je to bolezensko stanje ali preprosto en velik strah. Sicer jemljem Zyprexo in Wellbutrin. Vesela bom kakršnegakoli odziva.

[Silvo Malek]

Najbrž človek v trenutku reagira, kot mu narekuje nek notranji odgovor, lako, da je ta odgovor prepojen z minulimi doživetji.
 Ampak, si ti, tvoje telo, ki kliče že mesečno pri ženskah, po novih odgovorih, izzivih, splog, če odnos s fantom ni popolnoma zapravljen.
 Vem pa, kaj je prisilna misel!!!

[nevermind]

Ne razumem čisto zakaj misliš, da ne boš mogla več dobiti enako dobre službe in graditi kariero nekje drugje?
In tudi, če je ne, mogoče pa ni tako slabo da služba ni na prvem mestu so tudi pomembnejše stvari v življenju, vem da ti to ne pomaga ampak vseeno.
 To, da bi te delo zaposlilo in te čudežno ozdravilo, mogoče ampak dvomim.
Tudi jaz sem dolgo izbiral slabše možnosti (nekatere zelo slabe) ali pa sem opustil stvari tik pred koncem, zdi se mi, da sem se nčrtno uničeval pri meni je to sicer trajalo od otroštva.
No zdaj sem v bistvu brez vsega ravno tako poskušam kaj narediti iz življenja ampak ni lahko.
O razočaranju in sovraštvu do sebe in apatiji, ki je trajala leta in leta ko me bi zanimalo praktično nič, (no ja morda knjige) sploh ne bi govoril.
V glavnem nisi edina, ki si ji zdi, da je zajebala življenje.
Pa tudi to podoživljanje in sanjarjenje o tem kar sem naredil narobe in kako bi bilo če bi bilo... mi je dobro znano.

[ketiket]

Dragi Nevermind, ja tudi jaz tik pred koncem opustim stvari oziroma praktično zbežim stran. Karkoli počnem, se mi zdi, da delam narobe in čutim krivdo zato. Ampak, kako iti preko sebe? V vsakem poklicu je namreč izredno pomembno, da si vztrajen in jaz vem, da sem sposobna in inteligentna punca. Ampak tudi pri meni izgleda, da se načrtno uničujem... Res bi rada prekinila ta vzorec.

[ketiket]

Silvo Malek - je nekaj tudi v tem v zvezi s tem, da sem ženska. Opažam, da se bojim svoje ženskosti. Bojim se sama sebe. Kot da si ne bi privoščila, da sem srečna in uspešna...

[nevermind]

Če hočeš prekiniti vzorec vedenja moraš najprej ugotoviti zakaj to počneš, kdaj se je vse skupaj začelo spoznati moraš sebe in ugotoviti kaj sploh hočeš v življenju, mogoče še kaj drugega kot le dobro službo in kariero...Po moje rabiš psihoterapijo mogoče lahko kontaktiraš ljudi na forumu, ki imajo podobne težave ...
Samo ne pričakuj, hitrih rešitev v prepad padeš zelo hitro splezati ven je pa malo bolj zajebano.

[majč]

ejla, prebrala uvodni post samo do točke, ko si govorila o zaposlitvi v pisarni in tega, da si se dela ustrašila. sama sem storila podobno, ko bi morala sprejeti usposabljanje na delovnem mestu (program zavoda za zaposlovanje) v Medvodah v dommu za stare in sicer na delovnem mestu na podlagi moje srednje šole in ne dosežena fakultetne izobrazbe na področju soc. dela. zgodilo se je, da sem šla v depresivno fazo in čutila sem, da ne zmorem tega, zato sem že dobiljeno delo zavrnila tako, da sem se prijazno opravičila in tudi obrazložila zadevo.

ti praviš, da gre za delo v pisarni oziroma je šlo. ni dobro prehitro odnehati in si ne dati priložnosti, ni pa tudi prav, da greš preko sebe, preko občutka lastnih zmožnosti, ker to lahko tirja ponoven zlom. vedno bo težko začeti, to je dejstvo, pa vendarr moraš biti pred nastopom dela nekako stabilna. sploh ker sledi uvajanje v novo, kar tirja dobršnji ddel napora.

ne vem, ali je prav ali ne, da si to storila, ampak skušaj si oprostiti in sebe razumeti.

omenjaš depresijo s psihotičnimi elementi? je to tvoja prva epizoda v življenju? psihotični eelementi so lahko depresivne blodnje o uničenju sveta, itd. nekako si ne predstavljam, kaj pomenijo psihotični eelementi in kako so se pri tebi kazali.

če si bolj nova na področju težav v duševnem zdravju, boš rabila še nekaj kilomentrine v obliki nadaljnega poteka in etiologije težavv, da boš vedela, kaj se ti dogaja in kako s tem živeti. vendar se ne vdaj, ker se da ob podpori z zdravili tudi s takimi težavami dobro živeti.

ti želim čim več uspeha pri naadaljevanju obvladovanja težav v duševnem zdravju in pa tako tebi kot meni kot še mnogim tu: kako fajn službo!

maja

[Bell]

ketiket 

Hipnoterapija