Pozdrav vsem skupaj
Po napornih mesecih boja s svojimi tezavami sem se odlocil, da se tudi jaz razpisem in vam predstavim svoj problem, morda me bo pomirilo, ce bom opazil, da se je kdo srecal s podobnimi tezavami
Zgodba gre takole: februarja letos sem spodaj desno v trebuhu (na mestu cekuma, torej debelo crevo ob slepicu) zatipal neko zatrdlino, ni bilo nic specificnega, pac neka asimetrija z levo stranjo, ampak mi vse skupaj ni dalo miru. Mimogrede lahko povem, da studiram medicino, kar v moji kancerofobiji vsekakor najde svoje mesto
No, nekaj dni sem si otipaval to zatrdlino, ze skoraj sem "padel noter", ampak sem se potem nekako preprical, da gre pac za misico, nekako sem imel v tistem trenutku polno drugih skrbi (ki bi jih tudi lahko uvrstil v kategorijo svojih anksioznosti, pac problemi brez prave osnove), potem je bil mir s tem nekje do poletja, ko sem obcasno sede zacutil desno v trebuhu nek cuden obcutek, kot da bi me nekaj motilo. Nisem se s tem ukvarjal, sem si pac rekel, da si pac nekaj domisljam. Potem pa sem oktobra poslusal predavanje na faksu, kjer je bilo receno, da je povecana nadkljucnicna bezgavka pogosto prvi znak karcinoma zelodca, jaz imam pa ze od nekdaj nekoliko vecje bezgavke na desni strani (ne gre sicer za zelodec, ki je na levi, ampak jaz sem to nekako apliciral na desno in si mislil, da je itak vseeno), takrat pa se je moja agonija sele zacela, namrec vsi simptomi so se mi zlozili skupaj - zatrdlina, cuden obcutek, bezgavka. Jaz imam raka.
14 dni sem nosil strah v sebi in se vse pogosteje tipal, na koncu je to slo tako dalec, da sem prezivel po 3 ure dnevno v kopalnici in pritiskal z roko v tisti del abdomna, da je bilo ze vse rdece in vneto, ampak jaz se pac nisem sprijaznil s tisto zadevo tam noter. Potem sem povedal domacim, ces sigurno mi bo pomagalo in me bodo pomirili, pa je bilo se huje. Postal sem obseden s svojim blatom, vsako jutro s strahom hodil na stranisce in pricakoval kri v blatu. Potem sem prpvic obiskal zdravnico, me je pretipala in rekla, da se tako suhim mladenicem pogosto tipa debelo crevo, v katerem se pac zadrzuje blato, ki ga lahko tipamo. To me je pomirilo ravno za tisti dan, zvecer istega dne sem pa dozivel svoj prvi vecji anksiozni napad, ko sem med tusiranjem opazil, da sem nekako shujsan. Grem na tehtnico in pokaze -4kg. Podre se mi svet, sigurno imam raka v terminalni fazi. Grem spat v prepricanju, da me bo cez 2 meseca pobralo.
Naslednji dan se odlocim, da nimam raka na debelem crevesju, ker pac blato in pogostost odvajanja ne kaze znacilnih sprememb, torej mora bit tumor nekje drugje. Kot student medicine hitro pomislim, katere organe vse precka debelo crevo in kje bi lahko bil ta tumor, ki blokira pot blata, tako da se slednje zadrzuje na zacetku debelega crevesja. Desna ledvica. Jetra. Pankreas. Vranica. Leva ledvica. Debelo crevo se na svoji poti stakne skoraj z vsemi abdominalnimi organi! Nekje imam raka, kje?
Se isti dan zvecer v ogledalu opazim, da lahko vidim odtis desne ledvice na hrbtu (pod misicjem seveda), takoj mi je jasno, da imam tumor na desni ledvici, ki jo zadaj poriva "iz hrbta ven", spredaj pa pritiska na kolon, tako da neposredno ovira pot blata. Zivim 2 dni v prepricanju, da imam raka na desni ledvici. Potem opazim, da imam povecan epigastricni predel (del trebuha tik pod prsnim kosem), kot nor ga otipujem 2 dni, vedoc da se neposredno pod prsnico nahajajo jetra in pod njimi trebusna slinavka. Sigurno imam tumor na pankreasu, ki mi pritiska na jetra, tako da ta silijo ven iz trebuha. Kot medicinec mi je nekaj logike se ostalo, vem, da je jetrna kapsula, po kateri sem tako nasilno saril, da bi jo lahko komot poskodoval in se spravil v resno nevarnost, precej dobro ozivcena in bi tumor, ki bi pritiskal nanjo s pankreasa, gotovo bolel. Ampak kaj pa, ce pac ne boli? Tu ni razuma, tu je anksioznost.
Vmes obiscem se 2x zdravnico, ki me veckrat pretipa, mi predpise anksiolitik in napoti na krvne preiskave in UZ, da bi se pomiril, sama je sicer prepricana, da je z mano vse v redu, jaz ji pa niti slucajno ne verjamem. Kako je lahko z mano vse v redu? Sledi najvecja anksiozna bomba: neko jutro opazim neverjetno rumenkasto blato, skoraj nic rjavo. Pogost prvi znak tumorja na pankreasu je obstrukcija zolcevoda, ki vodi v rumeno blato, saj se zolc ne izprazni v prebavni trakt (bolnik kmalu postane zlatenicen, saj zacnejo prehajat snovi, ki bi morale v crevo, v kri). Skratka to je bila kaplja cez rob, vse mi je jasno, na smrt sem bolan, imam raka na pankreasu, ostaja mi se nekaj tednov zivljenja, najbolje, da se pripravim na smrt. Ta dan se opazujem vsakih 30min in pricakujem rumene belocnice. Drugi dan je blato bp in se spomnim, da sem prejsnji dan jedel samo sadje, kar ocitno ni bil dovolj dober signal za izpraznitev zolcnika (slednji se skrci ob vnosu mascob), nekako se pomirim, morda nisem na smrt bolan.
Vmes odkrijem se cudno materino znamenje in si diagnosticiram maligni melanom, letim na urgenco, letim k dezurnemu psihiatru, skratka mesa se mi. Konec tega tedna, po 1 mesecu agonije, opravim krvne preiskave in UZ, moje telo je v odlicnem stanju. Kar ne morem verjet, kaj sem si naredil, ampak presrecen sem, da sem zdrav.
Isti dan zvecer obcutim rahlo omotico. Mislim si, da sem utrujen od vsega stresa in shujsan, tako da se dobro najem in grem spat. Drugo jutro se mi se bolj vrti. Tumor v glavi.
Naslednje dni si kot zmesan merim pritisk, upajoc da bi bil cim nizji, da bi lahko s tem pojasnil svoje simptome. Res je nizek, ampak vedno je bil tak. Vedno bolj se mi vrti v glavi. Sklanjam se in preverjam, ali mi je bolje, ko spustim glavo nizje. Spat grem z mislijo, da imam morda tumor v glavi. Sledeci teden opazim levo zenico nekoliko sirso od desne. Vem, da bi to lahko bil znak mozganskega tumorja. Se isti dan me zacne spikati v celu na strani sirse zenice. Mislim si, da je glavobol psihogeni, bi bilo res preveliko nakljucje, da bi se res zdaj pojavil se ta. Zenica me strasno skrbi, spet se zadrzujem po 2h v kopalnici in opazujem zenice, preverjam odzivnost,... Spet se mi mesa.
Kmalu se mi zacne grozno vrtet, obcutek je, kot bi bil cele dneve na morju ali pa v dvigalu, nonstop potujem gor-dol. Razmisljam, da imam tumor nekje v okolici malih mozganov, obcutki me zapuscajo, kmalu bo sla se motorika. Glavobol je prisoten vsak dan, samo na levi strani cela kot spikajoca bolecina in v levih sencih kot topa bolecina, pride in gre, tam do 2h dnevno. Na internetu preberem, da je ta tip vrtoglavice lahko znacilen za anksiozna stanja; pomislim, da je res nekaj na tem, naslednje dni se mi ne vrti tako zelo. Zacnem jemati Asentro, 25mg. Prvi dan brez nezelenih ucinkov. Drugi dan rahla okorelost misicja. Glava 'ne tece' tako gladko, ko jo skusam obracati. To se stopnjuje. Po 1 tednu grem na 50mg, zjutraj totalni tremor rok! Mesa se mi, to je mozganski tumor! Vrtoglavica cudezno poneha za nekaj dni, dokler se tremor ne malo umiri.
Zdaj sem na 100mg en teden, vse skupaj 3 tedne, pocasi jo zacenjam cutit, ampak se vedno psihiram bolj kot ne. Moja trenutni najvecji problem so ti glavoboli, ki to pravzaprav niso; ne gre za zelo mocne bolecine, bolj kot ne gre za neka zbadanja v predelu levega cela in nad levim zrklom, obcasno se pojavi bolj top obcutek v predelu levih senc in visje do temena. Najbolj me skrbi, ker so obcutki lahko potencirani ob premikih glave, kar me spominja na sekundarni glavobol, ki bi bil seveda posledica tumorja. Bil sem na nevroloskem pregledu, to je bp, ampak seveda kot pravi hipohonder bi me pomirila samo MRI. Zbujam se ne z glavoboli, kar me tolazi (dvakrat sem se, pa sem se potem preprical, da je kriv vzglavnik; ko sem ga zamenjal, nisem vec imel teh tezav), slabo mi tudi ne dela (dvakrat mi je, ampak po zacetku jemanja AD, predvidevam, da je imela asentra prste vmes), ampak ta bolecina mi ne da miru. Ne morem je izbit iz glave, bolj kot nanjo mislim, huje je in pogosteje se pojavlja (med enournim pisanjem te pripovedi sem si induciral precej neprijetno zbadanje v predelu celnega sinusa). Strah me je, da imam tumor, ki bi pojasnil tudi moje anksioznosti (je pa res, da sem bil od nekdaj bolj anksiozen, tako da tumorja res nisem imel 2 ali pa 5 let nazaj, ko sem tudi psihiral zaradi dolocenih zadev, sicer ne tako intenzivno). Ampak ja, naceloma hocem MRI.
In obenem se kar uspesno furam faks, na kar sem zelo ponosen in ubistvu presenecen sam nad sabo, vcasih se mi je pa zdelo, da niti v zdravem stanju nimam casa vsega postorit
Zacel sem s psihoterapijo (ob AD), ampak to so, kot veste, pocasne zadeve, upam, da mi bo uspelo to premagat. Ce ste uspeli prebrat mojo zgodbo, se vam lepo zahvaljujem in se vam priklanjam, ker sem se precej bolj razpisal, kot sem imel prvotno namen
Malo pogresam gimnazijske eseje pa me je zaneslo
