my story

[nevermind]

Živjo
Sem nov na tem forumu, sicer se mi zdi, da so tu v večini mlajši, sam sem star 32 let ampak vseeno.
Imam depresijo in shizoidno osebnostno motnjo. Vem, da ima večina na tem forumu depresijo o shizoidni os. motnji (Som) pa nisem našel veliko tem. Zato me zanima, če je še kdo tukaj ki ima som morda tudi izogibalno os. motnjo, ker najbrž spadam tudi tja, čeprav uradno imam samo som. 
Če se malo opišem, lahko rečem predvsem, da sem bil celo življenje sam. Že od zgodnjega otroštva sem se izogibal ljudem, najbrž sem se jih bal.
V osnovni šoli mi je bilo zelo težko nisem imel prijateljev in v bistvu sem bil celo osemletko tarča za posmeh, če se je bilo treba razdeliti v pare sem vedno ostal sam in me je moral učitelj ”priključiti” k enemu paru, kjer me seveda nihče ni hotel.
No potem je prišla srednja šola kjer sem si mislil zdaj bo vse drugače, pa  seveda ni bilo. Po sr.šoli sem se zaposlil in seveda sem spet pričakoval nov začetek. Ampak takrat se je šele začelo. Ne bom opisival na dolgo ampak to obdobje se je končalo nekako pred 4 leti, ko sem po totalnen sesutju sistema in poizkusu samomora prišel na psihiatrijo (enota za krizne intervencije). To je bilo sploh prvič, da sem prišel v stik s psihiatri, čeprav bi moral dobiti pomoč že zdavnaj v otroštvu, ko sam še nisem niti vedel, da je z mano nekaj narobe.
No od takrat se nekako zdravim bil sem tri mesece na psihoterapiji nevroz, jemljem tudi antidepresive psihoterapije pa nimam od takrat nobene.
V glavnem ljudje z som imajo probleme z izražanjem čustev in ljudje mislijo, da smo hladni in brez čustev, vendar ni tako vsaj v meni jih je veliko toda pokazati jih nisem znal ali pa jih nisem upal, in je težko, ko bi rad kaj rekel, se zabaval v družbi pa ne moreš zato sem se na koncu res popolnoma odrekel ljudem, in zadnje leto pred hospitalizacijo sem se odselil od doma in skorak nisem imel stika z ljudmi.
No če ne drugega zdaj vem vsaj to, da rabim ljudi in mogoče zadnjr leto ali  nekaj takega sem poizkusil nekako navezati stik z ljudmo za katere sem mislil, da bodo mogoče vsaj malo veseli (preko FB). No dobil sem samo en odgovor od ene sicer res prijazne in krasne punce s katero sva bila nekaj ćasa na psihoterapiji s katero si zdaj tudi dopisujeva. Vendar po pravici povedano jaz si želim da bi imel koga ob sebi, nisem več tako mlad in, če malo pogledam okrog sebe vidim, da vsi mojih let nekaj imajo družino, otroke, službe itd. jaz pa nič, v bistvu sem zapravil celo mladost. Vem, da bo kdo rekel, da sem še mlad in da je še veliko časa itd. ampak v resnici to ni res, sploh, kar se tiče ljzbezenskih zadev, zbral sem celo toliko poguma, da sem odprl račun na enem spoznavnem portalu, kar bi bilo zame včasih nekaj nepredstavljivega. V profilu sem seveda napisal, da imam psihične težave lagati ne mislim, no rezultat je bil tudi tukaj popolna ničla.  In sem se zavedel kako neumen sem bil katera ženska teh let bi hotela imeti človeka, ki pri 32 nima nič, ki še nikoli ni imel punce, in je povrhu vsega še psihopat (po njihovem).  O.K bom nehal se opravičujem za dolžino  zanimivo, da ne znam spraviti skupaj dveh stavkov, ko pa pišem pa ne znam nehat.  Upam, da vse to ni izpadlo kot smiljenje samemu sebi, je samo kratka zgodba o mojem življenju.
,
Če lahko dam samo še en nasvet mladim na tem forumu, ki imajo morda podobne ”simptome” poiščite pomoč čimprej (če je možno), da se ne boste enkrat zavedli, da ste zapravili življenje, medtem ko ste čakali na čudež.
Lp

[tuco]

Zdravo, tudi jaz imam shizoidno/izogibno osebnostjo motnjo, pa mislim da nas je še nekaj na tem forumu. Sej po moje ta motnja sploh ni redka, sam je take narave da ne povzroča kakih dram, tisti ki jo mamo se pač držimo bolj zase in ne povzročamo težav drugim (le samim sebi), tako da se malo govori o tem. Tudi tvoja zgodba in razmišljanja sta mi zelo domača,  ne vem kaj dodati, razen da povsem razumem in sočustvujem.

[awshup]

Tukaj na forumu je veliko podobnih ljudi in ne razumem zakaj se ljudje približno iste starosti ali z istimi problemi (starost mogoče sploh ni pomembna) ne zmenite in dobite nekje npr. v parku, v bifeju (če si upate), na pici, biljardu, doma, v gozdu, v kinu, na bowlingu,... Zmenite se lahko, da se dobite npr. v ali v bližini Ljubljane ker je v osrčju Slovenije... Se spoprijateljite in družite, pomagate in razpravljate doma ali pa nekje na kakšnem dogodku...odvisno od počutja. Sigurno vzplamtela tudi kakšna ljubezen in nastal kakšen otrok... Dajte začnite zdaj ne odlašajte, saj življenje je vrjetno le eno. Jaz se trudim in mi kar uspeva... Dajte še vibstoriti kaj navzven ne le premlevat v glavi...akcija !

[Klipan]

nevermind, imaš zs 

awshup  To tudi jaz pogosto opažam, folk tarna, namesto da med seboj navežejo stik.

[bebebe]

sem malo mlajš ampak se najdem tle v tvoji zgodbi. tudi jaz  v oš nisem imela prijateljev in sem bila tarča posmeha zato mi je bilo prava muka hoditi v šolo.
potem v srednji je bilo malo boljše sem imela vsaj neki prijateljev in je bilo vse skupaj lažje, ker sem se tudi malo odprla in nisem bila več samo sama zase.
po koncu srednje je šlo pa vse samo navzdol. sicer dobila sem službo ki jo imam še danes ampak v njej nisem zadovoljna, izgubila sem večino prijateljev predvsem zaradi razdalje in ker so pač zaživeli po svoje, tako da je eno vodilo k drugemu in jaz sem spet ostala sama in ljubusumna na vse okoli mene ki so srečni, ki imajo prijatelje, fanta urejeno družino, ki pač živijo ne pa životarijo,.
in tako zadnje tedne samo sedim in razmišljam kje je sploh smisel mojega življenja, nimam prijateljev, nimam službe ki bi jo imela rada, z fantom se ne zastopiva, ...nikjer ne najdem več nič pozitivnega
jutri grem prvič k psihologinji in bomo vidli kaj bo, upanja pa nimam kj zadosti

Tukaj na forumu je veliko podobnih ljudi in ne razumem zakaj se ljudje približno iste starosti ali z istimi problemi (starost mogoče sploh ni pomembna) ne zmenite in dobite nekje npr. v parku, v bifeju (če si upate), na pici, biljardu, doma, v gozdu, v kinu, na bowlingu,... Zmenite se lahko, da se dobite npr. v ali v bližini Ljubljane ker je v osrčju Slovenije... Se spoprijateljite in družite, pomagate in razpravljate doma ali pa nekje na kakšnem dogodku...odvisno od počutja. Sigurno vzplamtela tudi kakšna ljubezen in nastal kakšen otrok... Dajte začnite zdaj ne odlašajte, saj življenje je vrjetno le eno. Jaz se trudim in mi kar uspeva... Dajte še vibstoriti kaj navzven ne le premlevat v glavi...akcija !

je lažje to reči kot narditi. je lažje jamrat ker meni navezovanja stikov sploh ne gre in je potem samo razočaranje