Strah, misli, trkanje

[regica]

Pozdravljeni,
iščem predloge, spodbudne besede, kritike, ˝poslušalca˝, karkoli..Imam OKM in jemljem Zoloft. Imam tudi panične, agorafobijo (varovalno vedenje: nošenje vode--> vedno in povsod) Hodim k psihiatru, kmalu si bom poiskala tudi psihoterapevtsko pomoč. Na vas se obračam zaradi skrbi, strahu itd. Zelo me je strah, da bi naredila samomor, nevem, da bi izgubila nadzor nad sabo in si kaj naredila. Večkrat dobim misel: ja kaj saj potembi bilo vsega konec in dobim sliko kako bi poskusila skocit cez okno. No in takoj se ustrašim tega in začnem trkati (potrkam kadarkoli dobim kakšno grozno misel, ali gledam film v katerem se komu kaj zgodi, potrkam tudi če vidim, da je nekdo le lažje padel-->vso to trkanje me zelo ovira pri opravljanju vsakodnevnih opravilih, šola (ne sledim razlagi) itd. Ne morem sama sebi preprečiti, da bi potrkala in če ne trkam v enakem razmerju moram to narediti še enkrat in to pomeni, da sem 2x potrkala, kar ni v redu in zato potrkam še enkrat, da bo seštevek 3.. mislim ko napišem: sem potrkala, pomeni da sem trikrat potrkala.. in potem moram še dvakrat da bo vse skupaj devet, ne vem zakaj ampak ne prenesem šestice in dvojke.. upam, da boste razumeli, ampak ne znam bolj nazorno napisati, in še to: vsakič moram reči--> bog ne daj nobenemu, in nikoli ne želim nikomur slabega, ker nočem, da se komu zdogi kaj slabega in ker mislim, da če bom nekomu želela nekaj slabega, se bo to zgodilo tudi meni) in sedaj ne vem ali je to le obsesija ali dejansko pomeni, da imam mogoče depresijo. Da omenim še, da sem bila lani zraven, ko je prijatelj skočil iz 12 nadstropja in sem videla kako je razbil steklo na balkonskih vratih in skočil--> ima lahko to kaj veze s tem? Ker se mi zdi, da ko dobim tisto sliko, je kot da bi bila jaz na njegovem mestu, le da bi se to zgodilo pri meni doma. No to s samomorom me zelo skrbi, in sedaj sem še v najstniških letih, ko je zame ta stres nekaj povsem novega. V šolo ne hodim redno, ker sem ves čas prestrašena, bojim se da bi padla in se poškodovala (majhna praskica, večja poškodba), da bi padla skupaj, da bi imela infarkt/možgansko kap, da bi mi počila pomembna žila, da imam raka, da bom dobila alergijo, da se bom zadušila itd. Ves čas tuhtam, ves čas me nekje nekaj boli, glava me boli itd. Vsakič preden karkoli pojem, pa naj bo to stvar, ki sem jo jedla včeraj ali 5 let nazaj, vedno pomislim: kaj pa če bom dobila alergijo in se bom zadušila, kaj pa če mi je kdo dal kaj notri (pa naj bo prijatelj, mama/oče), kaj če se bom zastrupila. Včasih se mi zdi da imam kakšno drugo motnjo (poleg misli o depresiji), ker velikokrat kar ne zaupam staršem--> prosim mami, če mi lahko prinese kozarec vode in potem pomislim: joj kaj pa če mi bo dala kakšen strup notri ipd. saj sedaj ko pomislim, vem da mi nič ne bi dala ampak takrat sem v to skoraj prepričana. in potem ko recimo mami ali očetu obrnem hrbet se ustrašim, da me bo kdo od njiju zabodel in potem se obrnem prosti njima (zopet: sedaj vem, da mi ne bi naredila nič slabega). Kadarkoli grem na stranišče ali ležim na kavču oz. delam karkoli, kjerkoli v hiši imam misli: joj kaj pa če je kakšen obisk postavil kamero v naših prostorih in me sedaj opazuje. Bojim se tudi, da bi mi kdo bral misli--> ko vidim rec. prijateljico z majico, ki mi ni preveč všeč, se ustrašim, da bo prebrala moje misli in se bova zaradi tega skregali in bo užaljena zaradi mojega mnenja. Ko npr. spoznam kakšno novo osebo in se pogovarjam z njo in potem pridem domov, se začnem gristi: cel čas razmišljam le o tem: joj sramota, zakaj sem to rekla, zakaj nisem namesto čau rekla živjo, mogoče sem ga z določeno besedo užalila, kaj če si misli, da sem zelo tečna in naporna oseba itd. In potem se pogovarjam kot da bi se še enkrat odvijal ta določen dogodek in ja kot sem omenila se pogovarjam in vmes popravljam napake. In here we go again: spet nekaj ni vredu. Vse bolj razmišljam o tem dogodku, vse bolj se grizem in najdem vse več napak. Karkoli naredim se mi zdi sramotno pa nevem zakaj. Tudi sedaj, ko bom objavila ta post (čeprav je anonimno) se bom grizla in si mislila:joj zakaj sem to naredila, joj kakšna sramota, kaj si bodo ljudje mislili o meni, kaj če bodo mislili, da sem ˝kar ena punčka˝, ki ne ve nič o težavah/motnjah pa se le dela, da ima težave in preden bom poslala ta post ga bom vsaj še 20x prebrala. Ampak če bi kdorkoli drug napisal identičen post bi se mi zdelo čisto v redu. Večkrat ˝bežim˝ od oken ter ko grem mimo se kdaj pa kdaj kar sklonim zato, ker se ustrašim, da bo nekdo streljal name ali pa da bo vrgel kaj v okno in potem bo razbil steklo in bo steklo porezalo mene. Ko hodim zvečer po cesti se ustrašim, da bo kdo streljal name skozi okno od avta (vem, da ne bo, ampak se v trenutku ustrašim). Naj povem še: velikokrat imam slike, da je npr. sestra padla po stopnicah, ko se nekam peljemo: kako cela družina leži mrtva z veliko krvi na tleh itd. Zadnje čase ko gledam kakšen film in recimo nekomu brat umre začnem jokati, pa ne zato, ker je žalostno, da je njemu brat umrl (seveda, da je žalostno), no ampak jaz jokam zaradi strahu, da se ne bi to meni zgodilo (kaj če bo umrla moja sestra, mama, oče), kaj če je bil npr. danes zadnji dan ko jih vidim, kaj bo z mano ko bom ostala sama, bom šla v internat? k sorodnikom, se mi bo zmešalo in si bom vzela življenje, nikoli več ne bo lepih trenutkov z mojo družino itd) groza.. Živim v strahu, v strahu kaj se bo zgodilo jutri, pojutrišnjem, čez en mesec, čez eno leto.. Ko mi nekdo osamo omeni besedo: padec, smrt, samomor, alergija, driska, bolezen, okužba začnem trkati, v glavnem vse povezujem z najhujšim--> to so vsakodnevne stvari, pripetljaji ampak se jih zelo bojim.. Tudi majhne ureznine se bojim, ker se bojim, da se bo iz tega naredila velika okužba in bom umrla. Zelo se opravičujem za vse slovnične napake.
Vsem želim prijeten večer!

[H34RT]

Pozdravček

Glede toliko zadev ti lahko rečem: "Joj, to se pa dogaja tudi meni," da sploh ne vem kje naj začnem. No, pa če grem po vrsti: strah pred samomorom je tudi pri meni zelo prisoten. Pa ne le samomor: strah me je, da bom čisto izgubila samo sebe in padla v slabo družbo, ki bo s sabo prinesla drogiranje, kajenje ipd. Seveda tega ne želim, ampak podobno kot ti tudi jaz vedno vidim možnost "Kaj pa če?"

Trkanja po lesu jaz nimam izrazitega. To naredim navadno le ko neko reč pohvalim. Pri meni je bolj dotikanje predmetov problem, ki pa deluje po enakem principu kot pri tebi trkanje. Ves čas štejem kolikokrat sem se dotaknila, če sem se dotaknila z enako površino itd. In jaz tudi ne prenašam dobro vseh števil. Težave mi delajo predvsem liha števila, ker sem obsedena z enakim številom dotikov z levo in desno polovico telesa. Ne vem zakaj, ampak vedno usklajujem in število vedno pride ven parno-največkrat 4, 8 ali pa 12.

Poznam pa tudi to, da moreš ves čas govoriti, da ne želiš nikomur nič slabega. Jaz imam tudi s tem težave in te res razumem.

In v bistvu imava enake težave glede vsega kar tudi v nadaljevanju naštevaš: da ti je nekdo strup dal v pijačo, da so kamere nekje skrite, da ti nekdo bere misli itd. itd.

Sicer sem še mlajša od tebe in nimam nekih dobrih nasvetov, ampak upam, da ti že to da imava enake težave nekaj pomeni. Upam, da ti čim hitreje odpiše še kdo drug, ki pa ti bo znal pomagati točno z nasveti.

Kot pa že sama ugotavljaš za določene težave verjetno res je kriv prizor, ki si ga videla. Zelo mi je žal, da si morala to doživeti in te razumem, ker sem tudi sama bila marsičemu priča. S psihoterapevtko vsekakor govori tudi o tem dogodku, da ga boš uspela pustiti za sabo in nadaljevati s svojim življenjem, ker nenehno spominjanje nečesa iz preteklosti zna biti zelo težko. Težkega življenja pa si vsekakor nihče ne zasluži.

Še 1x: resnično upam, da ti bo nekdo znal konkretno odgovoriti z nasveti.

In zelo pogumno od tebe, da si se kljub vsem dvomom odločila pisati!

Lep večer

[regica]

Pozdravljena
Najlepša hvala za odgovor!
Tudi jaz imam strah pred izgubo same sebe in da bi zabredla v slabo družbo, ker sem že bila v njej in sem se komaj ˝izvlekla˝ (sicer ni bilo nič povezano z alkoholom in drogo, ampak ˝psihično maltretiranje˝, če lahko tako rečem). Glede strahu pred samomorom: pri meni se večkrat zgodi, da dobim občutek kot, da sama sebe prepričujem v nekaj kar sploh ne čutim, ampak si želim, da bi (upam da razumeš)-->npr.: ko me je terapevtka vprašala, če vidim smisel življenja, sem ji rekla: seveda, da ga, ampak to je bilo rečeno bolj zaradi tega, ker sem želela samo sebe prepričati v to, čeprav tega nisem ravno čutila. Tudi sedaj se ne znam odločiti kaj si res mislim--> rečem si: ja saj vidim smisel življenja, zraven pa imam neko ˝backup˝ misel, ki mi začne naštevati vse negativne stvari, da postanem skeptična in zraven so potem te prej omenjene slike. Upam, da boš razumela kaj sem želela povedati. Ta strah me ravno tako ovira v šoli, ker ko se začnem bati, ne slišim nič več okoli sebe, ker razmišljam samo o tem.

Trkanje: pri meni je to zelo izrazito, ker me ovira pri vsem. V šoli sploh ne sledim razlagam in potem sprašujem sošolce, če lahko ponovijo kaj je profesor povedal, zapiske si moram slikati od sošolcev in doma vse prepisati. Velikokrat dobim občutek kot, da se šolam izredno--> vse zapiske moram narediti doma in sama moram iskati določeno razlago. Najhuje mi je pa to, da moram to trkanje skrivati, ker se bojim, da si bodo mislili, da sem ˝čudna˝. In potem trkam v lastno nogo ali roko, samo da ne opazijo. V glavnem trkam kamorkoli, samo da potrkam. Včasih to traja 5min, 10min in potem imam kakšnih 5min mir in potem spet. Tole z dotikanjem in usklajevanjem je tudi meni znano. To je bilo pri meni prisotno ko sem bila mlajša in ni bilo ravno zelo izraženo (takrat se mi je to zdelo popolnoma normalno).

Ja poleg tega imam tudi ogromne občutke krivde in ves čas se bojim, da bom koga užalila. npr. tudi če nekoga prosim, da mi da svinčnik, tuhtam: joj aj če sem ga s kakšno besedo užalila. In ja ves čas se bojim tudi tega: kaj si bodo ljudje mislili o meni. npr.: če zopet vzamem primer s svinčnikom--> potem se bojim: joj kaj pa, če si misli, da sem lena ipd.

Naj povem še, da se mi včasih zdi, da sama sebi vsiljujem misli--> rec.: dobim neko vsiljivko in se jo ravno rešim in potem ˝dobivam˝ 2., ampak pri tem imam občutek kot, da jo sama sebi ˝vsiljujem˝ in v takih primerih začnem kar na glas govoriti: ne prosim ne in če sem na postelji si glavo pokrijem z vzglavnikom (kot, da bi mi to pomagalo, da ne dobim vsiljivke) in samo sebe nekako prosim, da si ne vsiljujem vsiljivke. Dvomim, da boš razumela, samo ne znam boje razložiti.

Seveda mi ogromno pomeni! Sem malo bolj mirna, čeprav se tega vseeno še vedno zelo bojim. Ampak ja, hvala!
Ja bom govorila tudi o tem in upam, da bo po tem veliko lažje, čeprav po tem dogodku, sem delovala še najmanj pretresena, tako da verjetno to prihaja za mano.

Res se opravičujem za vse nejasnosti in slovnične napake.
Hvala še enkrat za vse!

Lep dan

[H34RT]

Pozdravljena zopet

Žal mi je, ker bolj pozno odpisujem, ampak komaj sedaj sem našla čas se res posvetiti odgovoru. :S

Joj, te čisto razumem. Se spomnim decembra leta 2012... Imela sem zelo grde misli skoraj ves čas. Ko sem videla nož sem takoj videla sliko kako me bo nekdo zaklal (najbrž zato, ker so nam s tem grozili) oziroma celo kako to naredim sama sebi (torej samomor). Najhuje pa je bilo potem, ko je vse skupaj prišlo tako daleč, da sem začela misliti, da si samomor dejansko želim. Čisto mogoče je, da sem si takrat ga želela, ampak iskreno povedano še danes ne vem. Včasih je zelo težko ločiti med tvojimi mislimi in obsesijami.
Drugače pa razumem kaj si želela povedati s samomorom. Glede na to, da si mladostnica (tako kot jaz) ni nič narobe po mojem, če še ne veš čisto kaj je smisel življenja. Mislim... Ozri se okoli sebe. Večina jih verjetno tega ne ve. To najverjetneje pride s časom, tako da če so kdaj prisotni dvomi ne skrbi nič ni narobe. Glavno je, da znaš videti tudi pozitivne stvari v življenju in znaš vsak dan odgovoriti na vprašanje: "Kaj mi je danes polepšalo dan?" Četudi te recimo nekdo v šoli zbada, lahko mogoče poiščeš eno osebo, ki ti je stala ob strani ali pa te tolažila in je tisto pozitivna "stvar" v dnevu. Dokler boš videla lepe reči v življenju mislim, da ni strahu da bi si kaj naredila. Konec koncev so pozitivne stvari navadno tiste, ki nas prepričujejo, da vztrajamo, kajne?

Podobne težave imam jaz z dotikanjem. Vedno se bom nečesa poskušala dotakniti čimbolj tako, da bom imela potem izgovor zakaj sem to naredila (za vsak slučaj, če slučajno kdo opazi-čeprav kolikor poznam ljudi, so bolj ali manj zaprti ko govorimo o stiski sočloveka in niti ne posumijo da se ti kaj hudega godi v glavi). Čisto te razumem, če te to zelo pri vsem ovira, ker mene tudi. Ni dneva, ko ne bi potrebovala po 10, 20, 30 minut samo zato, da bi prišla iz kuhinje v sobo. Preprosto preveliko kompulzij je in potem včasih že tako zasovražim to dotikanje, da se ničesar in nikogar nočem dotakniti. Včasih me kdo objame (sploh brat me vsak dan) in saj je prijetno, ampak po drugi strani pa tečno, ker se me recimo pri tem po pomoti z nosom dotakne po vratu in moji možgani preprosto želijo, da se dotik ponovi. Nimam pojma zakaj in zelo je nadležno. Še večji problem pa je, ker tega nikomur ne bom rekla (pač, da naj se me dotakne), ker je neprimerno po mojem to nekoga prositi. Pa se gre lahko za poljub (ok, to ravno ne, ker se še ni zgodilo, haha ), za stisk roke, ali pa recimo če se te nekdo po pomoti s prstom dotakne. V glavnem je kar grozno.
Glede šole pa kolikor jaz vem počasi napreduješ, tako da upam, da se čimprej stanje izboljša, da boš lahko normalno delovala v šoli. Je pa verjetno res grozno, ko moreš vso delo opraviti doma. :S Mene recimo kompulzije zelo ovirajo pri učenju.

Joj, te čisto razumem. Imam enak problem. Moji prijateljici imata zelo navado se žaliti (ampak v hecu) in si polno zmerljivk izmenjata. Če recimo mene kdaj zanese in kateri kaj grdega rečem, čeprav vem da vesta, da sem se hecala morem zraven reči: "Hecam se, ne jemlji me resno," ali pa kaj podobnega. Ker preprosto dobim misel: "Jezni bosta nate," ali pa "Maščevali se ti bosta," ali karkoli podobnega in potem preprosto morem zraven nekaj reči. Najhujše pa so misli: "Slaba oseba si," ipd., ki se pa res nanašajo nate. :S
Zato pa jaz ogromnokrat rečem "Hvala" in "Oprosti" in "Se opravičujem v naprej/za nazaj." Mogoče ne tako pogosto tukaj na forumu, kot v realnem življenju. Ker se mi zdi, da mi bodo vsi vse zamerili in se mi maščevali ipd.

To je čisto značilno za OKM (vsaj kolikor sem prebrala). Pač, da imaš občutek, da si sam te misli vsiliš. Jaz imam identične probleme! Dobim neko obsesijo in mi potem glava naroči, da morem neko kompulzijo narediti, potem pa si rečem: "NE, ne boš je naredila." Ali pa dobim občutek, da se morem vrniti pred ogledalo, ko sem že nekaj metrov vstran in si potem govorim: "NE, ne boš se vračala. Ne smeš se vrniti. Ne počni tega." Čeprav OKM skoraj vedno zmaga.

Možno, da... Recimo jaz ko sem doživela travmatične dogodke (leta 2008 ali 2009-ne vem natanko), sem jih nekako porem pozabila. Komaj leta 2011 sem začela zopet razmišljati o tem, ampak sem zopet to potlačila v sebe. Potem leta 2012 je pa izbruhnilo, ko so se nove težave pojavile in sem se zbala, da bom morala zopet doživeti tiste trenutke, ko sem se počutila čisto nemočno in prestrašeno. Tako da je mogoče, da prihaja za tabo, čeprav upajmo, da ne

Tudi jaz se opravičujem za slovnične napake in če sem kaj nerazumljivo napisala.
Lep večer in še 1x žal mi je, da komaj sedaj odpisujem.

[regica]

Pozdravljena 
Sploh se ne opravičuj, ne pričakujem, da bi mi kdo moral hitro odpisati ali na sploh odpisati. Sem pa vseeno zelo hvaležna za vsak odgovor, res!
Tole z nožem mi je zelo znano. Pri meni se je to dogajalo predvsem kakšne pol leta nazaj--> ko sem si želela npr.: namazati kaj na kruh in sem se ˝ustrašila˝, da bom izgubila nadzor nad sabo in bom hotela ubiti sebe ali koga drugega, no potem sem hitro izpustila nož in si raje vzela kaj drugega. Dandanes imam še vedno težave s tem in z električnimi vtičnicami, ker se bojim, da bom kar naenkrat dala prste notri in me bo elektrika ubila.
Joj hvala, verjetno je res tako. Ampak včasih ne najdem ravno pozitivnih stvari.
Jah, te čisto razumem. Težko je prikrivati nekaj, kar trenutno ne moreš nadzorovati. Jaz se včasih delam, da me kaj srbi, v resnici pa potrkam. Čeprav ponavadi čudno izpade to, da se ˝praskam˝ 10min. Ja res bi malo čudno izpadlo, da bi komu, ki ne ve kaj se dogaja s teboj rekla, da se te ne dotakne, ampak te čisto razumem.
 Vem, da ni enako, ampak če že omenjava to, da ne moreš ljudem reči vsega npr.: jaz se včasih nočem kakšne osebe dotaknit, ker začnem potem razmišlajti: o bog ve koliko bacilov sem dobila in koliko umazanije je bilo prisotno (ne mislim si o ljudeh, da so umazani, ampak nevem, kot da bi mi nekaj ˝kliknilo˝ v glavi in bi si začela misliti take stvari)-->to se mi dogaja še posebej pri eni osebi in potem mi gre najbolj na živce, da moram iti razkuževat stanovanje po njenem obisku, da moram razkužit roke (zelo grozno je v šoli, ko ne smem do umivalnika, da bi oprala roke, po stiku s to osebo)--> nočem biti nesramna, res ne, ampak nevem, nekako dobim občutek, da moram to storiti in potem sem končno ˝mirna˝-->no vsaj nekaj časa.
Joj hvala, tudi jaz upam, da se bo izboljšalo, mislim: se bom potrudila da se bo. Ja tudi mene:/ Tudi pri meni je tako--> ves čas se opravičujem in zahvaljujem in potem se bojim, da se mi bo kdo maščeval itd.
Aja, tega pa res nisem vedela. Hvala za informacijo. Pri meni misli vedno zmagajo, upam da bo kmalu obratno--> blazno mi gre na živce, da sem tako izolirana. Vedno sem rada hodila ven, sedaj pa ko me prijatelji pokličejo sem jim nekako prisiljena reči: Nimam časa, ne da se mi, ne morem. In potem mi rečejo: no nič hudega, pokliči ko se ti bo dalo--> joj, če bi le vedel/a kako zelo si želim ven pa ne morem zaradi ˝svoje glave˝. Sedaj se bliža čas, ko bo šola organizirala različna poovanja in bi se jih zelo rada udeležila ter se tako družila s sošolci, žal pa to ne bo mogoče.
 Zaradi vsega tega sem postala vse manj komunikativna, ker mi gre potem na živce tisto, ko ves čas razmišljam samo o tem: joj, kaj pa če sem to narobe rekla? Joj kaj pa če sem ga užalila? No in potem si želim, da bi bila lahko cel čas samo doma in mi ne bi bilo potrebno skrbeti za takšne stvari, obenem si pa želim, da bi bilo vse enako kot prej, ko sem bila čisto zadovoljna z življenjem, no skoraj--> ampak sedaj sem se te moteče stvari znebila in sem mislila, da življenje ne bi moglo biti boljše-->no in ˝wohoo˝ pojavijo se nove težave. Vem, da če hočem nekaj doseči, se moram potruditi, ampak še posebej sedaj sem tako obupana in izčrpana, da ne vidim ravno rešitve.
Ja verjetno res, nažalost.   
Se opravičujem za vse napake,
Vsem želim lep večer oz. bolj noč.