Lep pozdrav vsem!
Bom odprla kar svojo temo...zdaj sem se že toliko opogumila
.
Jaz sem ena tistih, ki že dolgo želi nekaj napisati, pa do sedaj ni zbrala poguma. Imam težave, vedno večje in kar je najhuje, začele so uničevati mojo družino.
Ne vem ali naj kar napišem kakšne težave imam ali kako to zgleda ?
No, pa dajmo...na kratko (upam). Moj največji problem je strah...strah nečesa v naprej...predvidevanja da se bo zgodilo to in to, pa četudi se mogoče ne bo in se zato že v naprej bojim tega, kaj bo če se bo zgodilo (se opravičujem, če pišem preveč zmedeno).
Zaradi tega v danem trenutku nisem sproščena....praktično NIKOLI nisem sproščena več v svojem življenju. Ker vedno tuhtam, predvidevam, se bojim. Ne pomnim kdaj sem bila nazadnje res srečna, kdaj sem se iz vsega srca nasmejala...bila srečna ko sem z ljudmi ki mi pomenio največ na svetu (moja otroka in mož).
Prišlo je že tako daleč, da se počutim varno samo še takrat ko smo vsi štirje doma, skupaj, zaprti v stanovanju! In to ni več normalno...ker dušim svoje ljubljene. Prenašam svojo tesnobo in strah na njih, na njihovo življenje...ki bi ga oni radi uživali. Jaz pa ga ne znam, ne zmorem.
Poleg tega imam tudi imam tudi neke vrste socialno akscioznost. Zelo težko grem v družbo, zelo težko se tam sprostimi in komaj čakam, da je konec...da se skrijem v varno zavetje svojega doma. Neprestano imam občutek, da so vsi v družbi boljši kot jaz (na vseh področjih!), da nisem dovolj dobra, da nisem zabavna, da se nihče ne želi pogovarjat z menoj, v vsaki njihovi besedi vidim slabo...skratka težko mi je.
Moj mož je na drugi strani pravi socialni človek, dobrovoljec, ki obožuje družbo...in družba njega. Zato sva že na kritični točki najinega zakona. Nekaj časa je trpel, me podpiral, hodil z menoj okoli strokovnjakov...pa je vedno slabše se mi zdi, da tudi on ne more več.
Toliko zaenkrat o meni...na kratko .
Zanima pa me ali obstajajo tudi kakšna srečanja, se kaj družite ali se pogovarjate samo preko foruma?
Hvala, ker ste me brali in, ker me ne obsojate.
Samotarka
