ujeta v strahu

[mashura]

Zdravo!

Ker enostavno nevem kako naj si pomagam, sem se odločila, da odprem tale forum.

Že celo življenje se soočam s raznoraznimi problemi, ki se tičejo tesnobnosti. Zadnje hujše izbruhe sem imela  v srednji šoli, nato pa je nastopilo dolgo obdobje, ko problemi niso bili tako izraženi, da bi motili moje vsakdanje življenje. Kakšen mesec nazaj pa se je spet začelo. Najprej kot izredno občutljiv refleks za bruhanje ob vsakdanjih situacijah, ki mi do takrat niso povzročale problemov. Naprimer čakanje v čakalnici za odvzem krvi. Enostavno sem morala iti za nekaj časa na stranišče, ker sem imela občutek, da bom bruhala kar tam pred vsemi, sploh takrat, ko bom morala do sestre na okencu in ji izročiti napotnico. To se mi je zgodilo dvakrat v 14 dneh. Hkrati sem skoraj vsak dan imela občutek, ki ga zelo težko opišem. Podoben slab telesen občutek, kot takrat ko si bolan, le da je bilo tokrat kot da sem bolna v psiho. Nato sem doživela napad panike na avtocesti, pred predorom Trojane in še dobro da sem kmalu prišla do izvoza iz avtoceste in lahko šla dol iz nje. Od takrat naprej se je moj problem povečal do te mere, da včasih sploh nemorem iti niti v trgovino ali pa tankat na bencinsko črpalko, ker se mi takoj začne sprožati refleks bruhanja. Najhuje pa se je začelo dva dni nazaj.
Zelo sem se veselila novega šolskega leta in 2. letnika faksa, kajti prvega sem uspešno naredila in tudi z veseljem hodila na predavanja. Že prvi šolski dan ko sem se zbudila sem bila živčna in sem se komaj pomirila do začetka prvega predavanja. V predavalnico sem šla dokaj pomirjena, ampak ko je profesorica začela predavat, sem se spet začela boriti z mojim refleksom bruhanja in z mislijo da bom bruhnila še preden mi bo ratalo priti iz predavalnice. Ene 20 min sem se borila s tem z rahlimi vsponi in padci, nato pa sem morala zapustiti predavalnico in se vanjo tisti dan nisem več upala vrniti. To me je tako potrlo, da sem padla v totalno anksiozno stanje. Naslednji dan si nisem upala niti v avto, da bi se zapeljala na faks, ker sem se bala da mi bo šlo na bruhanja med vožnjo. Tudi danes nisem šla na faks. zdaj se že dva dni boril s tako anksioznostjo, da sem na robu obupa. vsake toliko časa tudi jokam, ker se mi zdi moj položaj neizbežen. Najbolj grozna se mi zdi misel, da letos zaradi tega nebi mogla narediti letnika. Sploh ker mi mogoče nebo ratalo se udeležiti obveznih predavanj. proti večeru se ponavadi sprostim do te mere, da dokaj normalno funkcioniram, zjutraj ko se zbudim pa se tako slabo psihično počutim, da sploh ne znam opisati. Javnosti se izogibam, ker sem tam še bolj tesnobna in moj bruhalni refleks še bolj občutljiv. Moja mama je že na koncu z živci in ji ne upam več težiti s svojimi problemi. Rekla je da v ponedeljek moram na faks, česar se tudi sama zavedam, vendar se že zdaj bojim ponedeljka.

Skratka trenutno se počutim, da se nikakor nebom mogla rešiti teh težav, da sem si enostavno vtisnila v glavo ta moj strah pred tem "refleksom". kajti zavedam se, da strah pred njim tudi sproži reagiranje refleksa v določenih situacijah in zdaj se ujeta v začaran krog. Vse to pa me tako psihira, da še o sem doma, neprestano čustim tesnobo in strah. Bojim se, da se moj problem, da rešiti samo z zdravili, včasih pa se bojim, da mi še to nebi pomagalo.

Ima mogoče kdo podobno izkušnjo, in če jo ima, kako se je spoprijel z njo?

lep pozdrav,

M.

[Janja]

Mashura, pozdravljena!

Ja, kar nekaj nas je takih...

Ni prijetno, se pa da zadevo zazdraviti, nekako odpraviti...

Jaz sem o tem pisala na svoji spletni strani, ki je nastala tudi zato, da sem vse svoje izkušnje strnila na enem mestu, da mi ni bilo potrebno vedno znova in znova ponavljati zgodbe.

Moderatorje pa prosim, da povezavo odstranijo ~ v kolikor bi bilo to sporno.

Povezava se nahaja tukaj: http://janjajeanette.webs.com/o-okm-in-emetofobiji.

Tukaj pa prilagam skopirano malo skrajšano verzijo, ki je pa tudi precej dolga.

V izogim kakšnim nesporazumom pa poudarjam tole: sama pišem samo in zgolj o mojih izkušnjah, ki so take kot so. Ne postavljam diagnoz, ne sugeriram kaj bi bilo dobro narediti. Zato naj bo to moje pisanje razumljeno tako kot je tudi mišljeno. Diagnozo lahko postavljajo samo in zgolj strokovnjaki. Ker pa po mojih izkušnjah in izkušnjah kar precej oseb, ki smo imeli postavljeno napačno diagnozo in zato nismo bili pravilno zdravljeni, dostikrat poudarjam, da je dobro, da se poišče pravega strokovnjaka. Žal jih je v Sloveniji bolj malo ~ dobrih diagnostikov...

Ravno zaradi tega kar sem zgoraj napisala, ti pa v tem delu res svetujem, da se obrneš na
dr. Dernovškovo ali vsaj dr. Rothovo.

Sedaj pa k moji zgodbi.

Odločila sem se, da bom prekopirala mojo zgodbo v celoti, ker mi je že več oseb reklo, da jim je cela zgodba zelo pomagala in ne samo zgolj kratki zapisi. Tako, da tisti, ki misli, da bi mu lahko pomagala, naj si jo prebere, vsi ostali jo pa mirno preskočite.
 
Moje obdobje soočanja s simptomatiko ni bilo lahko. Prežeto je bilo z veliko spraševanja in žalosti ter neštetih poskusov pozdraviti se...

Bila sem prijetnega videza, ampak neskončno nesrečna zaradi spopadanja s simptomatiko, ki mi je v enem obdobju vzela vse, čisto vse...

Začelo pa se je že v zgodnjem otroštvu. Na zunaj se ni videlo  kakšne hude stiske sem doživljala takrat zaradi neprepoznane bolezni. Zgledala sem kot običajna majhna punčka. Pa ni bilo tako.

Jaz sem prvič zbolela že kot enoleten otrok. Nihče ni vedel kaj mi je. Najhuje je bilo ob vstopu v šolo. Potem so težave izvenele za deset let, ko simptomatika ni bila prisotna ~ razen emetofobije ~ strah pred bruhanjem, ki pa me ni tako oviral, ker sem se pač umaknila, če je kdo bruhal. Jaz pa skoraj nisem bruhala. Nisem tako zbolevala kot drugi otroci, ki so velikokrat imeli kakšne trebušne viroze.

Moje bruhanje je bilo večinoma povezano z mojo motnjo ~ takrat v predšolskem obdobju in potem kasneje. Ampak to je bilo bolj tisto bruhanje žolča in ne hrane...

V letu 1987 sem ponovno zbolela. Takrat sem bila v tretjem letniku srednje šole. Nihče ni vedel kaj mi je. In takrat se o teh motnjah ni vedelo praktično nič...

Mama je začela iskati v alternativi. Ampak ni šlo. Zdravnica, kjer sem iskala pomoč, je pa rekla, da sem živčna... In to je bilo to. Počasi sem se začela izogibati vsemu. In kar sem delala, sem delala z muko...

Skratka bilo je zelo hudo...

Vmes mi je razpadla zveza, poklicno se nisem mogla izkazati tako kot sem si jaz želela, nisem doštudirala v obsegu mojih zmožnosti. No, naredila sem višjo stopnjo ~ vsekakor premalo za moje sposobnosti...

Potem je še mami doživela relaps. Po 24. letih remisije je njena bipolarna motnja zopet izbruhnila...

Prišlo je do preprečevanja samomora pri mami, hospitalizacija in končno izvedeno suicidalno dejanje.

Takrat sem vedela, da tako ne bo šlo več naprej. Da so moji napredki enostavno premajhni. Dobila sem super psihoterapevtko, ki mi je takrat v hudi stiski sama ponudila pomoč. Končno sem dobila tudi pravo psihiatrinjo ~ dr. Dernovškovo. V približno letu in pol sem postala spet taka kot pred izbruhom bolezni. Jaz osebno imam OKM, ki je delno dedna (mami je imela bipolarno motnjo), delno posledica par stresnih dogodkov. Zelo veliko delam na sebi, ampak jaz potrebujem za normalno funkcioniranje tudi zdravila.

Lahko, da bi mi uspelo tudi brez tablet. Tega ne vem. Vem pa to, da sedaj ne bom mogla brez tablet in me to niti malo ne moti. Ker jaz sedaj spet ŽIVIM in in ne životarim.

Jaz vsekakor vse vzpodbujam, da najprej poskusijo brez tablet. Če pa ne gre, pač ne gre. Vsak posameznik ima svojo zgodbo in najbolje je, da s strokovnjakom ugotovi, kaj je za njega najbolj primerno. Jaz sem na psihoterapijo hodila že približno pol leta, ko sem začela z zdravili. Pa bi verjetno začela že prej, ampak sem morala kar dolgo čakati na izbrano psihiatrinjo.

Pri meni so se te misli, da bom bruhala v javnosti,  pojavljale kot vsiljene misli, ki so značilne za OKM. Kar naprej mi je bilo slabo, šlo mi je na bruhanje, stvari, ki sem jih prej rada delala, jih nisem mogla več delati. Nisem prenesla niti dotikov meni dragih oseb, ki sem jih prej oboževala...

Ko sem šla na morje, je bilo čisto isto s*anje. Prav tako na smučanju in meni zelo ljubih aktivnostih. Potem sem se začela izogibati še hrani. Ker mi je bilo konstantno slabo.

In zato so nekateri mislili, ko sem jim pojasnila moje težave, da gre za anoreksijo. Pa ni šlo. Jaz sem prej normalno jedla, ob izbruhu motnje pa nisem več jedla in sem jedla samo še, ko sem bila doma. To je bilo včasih šele pozno zvečer. Sem pa imela to srečo, da nisem pretirano shujšala, ker sem zvečer kar veliko pojedla in jedla sem tudi kalorično hrano. To pa ne gre skupaj z anoreksijo...

Potem pa nisem več mogla jesti tudi pred drugimi ljudmi ~ tudi, če sem bila doma. Če sem pa jedla, je bilo pa še hujše. Ker jaz sem v času te moje motnje tudi bruhala. Ali pa sem imela zelo hudo diarejo. In bala sem se, da se mi bo to zgodilo kje v javnosti...

Na začetku sem se mučila in vztrajala. Ter poskušala normalno živeti naprej. Hodila sem prav povsod z vrečko v torbici (če bi bruhala), se včasih davila (saj nisem imela kaj bruhati) v kakšnem kotu ~ na stranišču diskoteke, ko sem čakala na avtobus zunaj na zelenici...

Potem sem imela obdobje, ko sem se izpostavljala in se pri tem tako izmučila, da nisem bila za nikamor...

Ko je to izpostavljanje zame postalo prenaporno, nikamor več nisem hodila. Doma pa jokala, ker sem si želela iti. Če pa sem šla, je bila pa itak polomija...

Začela sem opuščati srečanja, morje, smučanje… Razpadla mi je zveza… Kar je čisto razumljivo.

Na srečo sem na silo z veliko muko doštudirala iz ekonomije (zaradi simptomatike in ne zato, ker ne bi bila sposobna) in odprla s.p. računovodstvo. V bistvu je bilo to bolj zato, da mi je tekla delovna doba.

Vmes pa poskusila praktično vse kar se je poskusiti dalo. Na žalost rešitve zame ni bilo. V zdravstvu si nisem več upala iskati, ker sem se bala hospitalizacije. Moja mami je bila namreč, ko sva bili s sestro v četrtem razredu, hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije zaradi bipolarne motnje. In to je pri meni pustilo posledice. To je bila zelo kratka hospitalizacija in mami je zelo hitro spet ozdravela in ni imela nobenih posledic. Jaz pa sem jih imela ~ bilo me je strah hospitalizacije...

Psihiatrinja mi je pojasnila, da sem žal zbolela v napačnem času. Ker delala sem ogromno, efekti pa so bili premajhni...

Če bi jaz v tistem obdobju dobila ustrezno pomoč, bi verjetno uspela tako kot sedaj. Ampak takrat ni bilo nikakršne psihoterapije, o OKM~ju pa so vedeli zelo malo. Še sedaj veliko psihiatrov in psihoterapevtov ne prepozna OKM~ja...

Zato je mami začela iskati rešitve v alternativi.   

Najbolj mi je pomagalo poslušati CD Shirle Roden ~ Zdravljenje z glasom. Tako sem potem počasi začela hoditi spet ven. Pred tem pa se vsi moji poskusi žal niso obnesli. Pa sem jih delala kar vztrajno, da ne bo pomote...

Ko sem kasneje prebirala forum društva DAM, sem opazila, da se tukaj precej razlikujem od ostalih. Velika večina jih je pisala, da jih je strah kam iti. Ko pa so naredili ta korak, je bilo vse OK. Pri meni ni bilo tako. Ko sem delala korake, je bilo ravno tako tudi, ko sem bila tam. Ali pa še slabše, ker misli gredo s tabo...

Tudi na srečanjih DAM so se drugi počutili varno. Jaz ne. Meni je bilo grozno ~ zaradi simptomatike. Sedaj je to drugače.

Potem pa se je zgodila prelomnica. Stara mama je zbolela za demenco in tako je šla mama živeti k njej. Po približno šestih letih je zbolela še mama ~ pri njej je zopet izbruhnila bipolarna motnja. Prej ni imela približno 24 let popolnoma nobene simptomatike in živela je čisto običajno življenje. Takrat so sledili poskusi samomora. Enega sem ji preprečila. Sledilo je zdravljenje na psihiatriji, skrb za dementno staro mamo skupaj s sestro...

V tem obdobju sem bila jaz že precej boljša ~ niti slučajno pa ne zdrava.

Dostikrat sem mamo prosila, da če res misli še kdaj poskušati s suiciadalnostjo, naj vsaj toliko počaka, da se jaz spravim v red. Res sem se skoraj pozdravila, ampak veliko mi je pa še manjkalo.

Ko je mama zapustila te dimenzije, me je zagrabila panika. Grozna panika. Poklicala sem kasnejšo psihoterapevtko in dobila sem strokovno pomoč ~ njeno in pomoč dr. Dernovškove. 

Od  21. feb. 2013 pa je najperj preko društva DAM (sedaj preko Inštituta Karakter) pričela delovati tudi skupina, ki je namenjena izključno osebam z OKM. To je terapevtska skupina pod vodstvom izkušene terapevtke Urške Battelino, ki se ukvarja s psihoanalizo.

Priznam,  da sem na skupino odšla z rahlimi dvomi. Mislila sem namreč, da bom na skupini popolnoma sama. Na srečo se moj scenarij ni realiziral, saj nas je bilo prvič kar veliko.

Sedaj nas je rednih članov že manj. Je pa to res odlična skupina, kjer se intenzivno dela.

Preko društva DAM sem hodila tudi na različna izobraževanja, ki so vsem cenovno dostopna. Ponavadi so brezplačna ali pa je potrebnbo plačati minimalno ceno 5,00 EUR~ov. Ta izobraževanja in predavanja so izredno kvalitetna in jih res vsakomur priporočam.

Začela sem slikati, se družiti ~ skratka spet ŽIVIM.

Sedaj pa še eno manjše opozorilo: jaz osebno imam še vedno emetofobijo ~ strah pred bruhanjem, ki se ni niti malo zmanjšal. Žal... Ampak ni pa več v tisti OKM~jevski obliki, ki me je oviral. To pomeni, da me je še vedno strah bruhanja, ampak zaradi tega se ne izogobam druženju in vsemu ostalemu, čemur sem se prej izogibala, ko se mi je ta strah vsiljeval kot prisilne misli, da bom bruhala ali, da bo kdo drug bruhal. Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo ta strah ostal za vedno. Saj ima skoraj vsak kakšen strah. Jaz osebno se s tem ne mislim več ukvarjati, ker so mi druge stvari pomembnejše, in ker sedaj spet normalno živim. Se pač določenim situacijam izognem, če bi se bilo potrebno umakniti. Ampak ne izogibam pa se več tako kot sem se včasih, ko nisem več nikamor šla. Je pa res, da otrok pa nimam. Tako, da razumem željo tistih oseb, ki želijo imeti otroke, da bi rade odpravile ta strah...

Na tem forumu pa sta tudi Želvica999 in Sanchysi, ki sta imeli tudi precej podobne težave. Želvica je imela tudi svojo temo.

Njena tema se nahaja tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,16912.msg348848.html#msg348848.

Z njo je bilo zelo hudo, sedaj je pa že precej bolje in sedaj skupaj hodiva na terapevtsko OKM skupino.

Dobro bi bilo, če bi si prebrala tudi tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14680.msg371847.html#msg371847.

Ne želim ti postavljati diagnoze, želim samo, da o vsem razmisliš in si TAKOJ poiščeš ustrezno strokovno pomoč. Motnja, ki ni ustrezno sanirana, žal sama od sebe ne izgine. Lahko simptomatika malo izzveni za par let, potem pa z vso silo izbruhne na dan.

In niti slučajno ni nujno, da bi potrebovala medikamentozno zdravljenje. Lahko bi bila dovolj le terapija, ker zaenkrat še nisi razvila hude oblike ~ tako kot sva jo imele midve z Želvico, kjer so bila zdravila nujno potrebna.

Obvezno pa se naroči k dr. Dernovškovi ali dr. Rothovi!

Zasula sem te z ogromno informacijami, ampak se mi zdi prav, da veš kakšne možnosti imaš. Vse bo še dobro!

[Presenecen]

Pozdravljena,

pred kakimi petimi leti sem imel podobne simptome kot jih opisuješ sama (razen siljenja na bruhanje a o tem kasneje). Strah me je bilo iti iz stanovanja, strah me je bilo iti v večje trgovske centre, strah me je bilo vožnje z avtom. Kjerkoli sem se nahajal z avtomobilom sem gledal ali je kak izvoz oz ali bom lahko stopil iz avtomobila, če se mi bo "zmešalo". V križišču z več prometnimi pasovi me je postalo strah, če me je sosednji avto "zaprl", da ne bi mogel zapeljat na travnato površino. V trgovskih centrih nisem mogle gledat v velike neonske luči na stropu... Hkrati pa sem imel občutek, da se mi bo zmešalo.

Takoj na začetku me je bilo zelo strah saj nisem vedel kaj se mi dogaja. Veliko sem brskal po internetu in ugotovil, da sem anksiozen oz depresiven. (veliko podobnih zgodb s podobnimi strahovi).

Pot v novo, polnejše življenje je bila dolga in spoznanja so le počasi kapljala. Kaj sploh imam, je to ozdravljivo itd.

Nekako leto dni sem jemal antidepresive, hodil k psihiatrinji, kasneje pa začel s skupinsko psihoterapijo, ki pa je bila bolj soft varianta. In ogromno pogovorov z znanci, strokovnjaki, ki sem jih na srečo poznal.

Sedaj sem ok.

[mashura]

Hvala obema za odgovor:)

Meni sicer nikoli siljenje na bruhanje ne povzroči slabost, ampak dejansko samo refleks v grlu, ki sili na bruhanje, ampak to si razlagam predvsem samo kot simptom, vzrok je pa najbrš pri nas precej podoben.

Tudi jaz imam drugače že celo življenje OKM. Meni se izraža kot stalno ponavljajoča dejanja in rituali (večkratno ugašanje luči in zapiranje vrat itd.)

Me veseli, da sta se oba toliko spoprijela s tem, da imata zdaj "normalno" življenje in ko sem prebrala vajina odgovora sem tudi sama dobila upanje.

Zvečer si bom vzela malo več časa in šla podrobneje čez linke, ki jih je pripopala Janja. Dejansko se pa tudi moram nehati smiliti sami sebi in čakati, da bo minilo, ker samo od sebe dejansko ne bo. Mogla se bom soočiti s svojimi strahovi in dojeti, da tudi če se mi zodi, da bruham pred vsemi, da to ne pomeni nobenega konca sveta. To bo začetek, kako bom nadaljevala pa se bom posvetovala s psihologom. (če mu bo uspelo se pripeljati do njega, včeraj mi namreč ni uspelo )

[zelvica999]

Zivijo Mashura!

Janja me je obvestila, da se je na forum vpisala nova "bruhalcica" 
Naj te pomirim, da je ta zadeva resljiva in da se spet lahko vrnes v staro formo.
Bom na kratko o sebi, da vidis, da je ta zadeva sicer zoprna, se jo pa da omilit.
Nekje pri 11ih letih se je zacelo in sicer kar naenkrat mi je slo na bruhanje in je trajalo skoraj ves teden, tako da nisem mogla ne piti ne jesti. Slabo mi ni bilo, le tisti drazec obcutek v grlu se je pojavljal, da sem mislila, da bom vsak cas bruhnila, zato nisem hotela jesti (ker se grozno bojim bruhanja) in sem posledicno tudi zelo shujsala. Takrat sem mislila, da imam tezave z zelodcem, ker zakaj bi mi sicer kar naprej slo na bruhanje? Sestricna je omenjala gastritis, tako da sem ji kar verjela na besedo. Zadeve so se umirile za priblizno 9 ali 10 let, ko se je zadeva zacela ponavljati. Pred odhodom v disko sem bila vedno zelo zivcna, da mi je postalo kar slabo, vcasih se mi je tudi vrtelo. Nekaj mesecev kasneje se mi je to zacelo dogajati med predavanji. Kar naenkrat me je zacelo draziti na bruhanje, da sem morala ven, ker sem bila prepricana, da bom bruhala. Potem se je to kar naprej ponavljalo, da nisem mogla v solo, potem sem s tezavo nekako opravila vecino izpitov in julija istega leta je OKM dosegel vrhunec. Sli smo na morje in vse se je vrtelo okrog tega bruhanja, zjutraj sem pila korenckov sok, zato da mi nevtralizira zelodcno kislino (ker sem bila prepricana, da je to problem), kosilo sem komaj jedla, vmes mi je kar naprej slo na bruhanje, komaj sem pozirala, imela sem obcutek, da bom hrano vsak cas vrgla ven, z bruhanjem ali pa da se mi bo zataknilo v grlu ... Po vecerji smo sli na sprehod po starem delu mesta in meni je slo tako grozno na bruhanje, da sem mislila, da me bo konec. Hja, klinc pa tako morje. Ko smo prisli domov, se je stanje rahlo umirilo, spoznala sem zdajsnjega fanta in vse se je nekako umirilo. Lani jeseni se mi je zacelo spet slabsati, tako da nisem mogla res nikamor, se na stranisce mi je bilo tezko iti. Kar naprej vsiljivke o bruhanju, o tem, da se mi bo zmesalo, da bom umrla, da sem tako zelo bolna, da mi ne more nihce vec pomagat ... Potem sem odkrila ta forum in Janjo, ki je sla z mano k dr. Dernovskovi in zelo sta me pomirili. Zacela sem jemati zdravila (odmerke sem rees zelooo pocasi visala, tako da je trajalo) in voila, zdaj sem v se boljsem stanju, kot sem bila vcasih. Brez pretiravanja. Zdaj mi je jasno, da ni kriv zelodec, tako da se ne bojim jesti ob poznih urah, lahko jem marsikaj, lahko pijem kar hocem ... Vcasih sem se pa vsega tega bala, ker sem mislila, da je kriv zelodec. Sele zdaj nekako opazam, da sem ze nekaj let pred poslabsanjem zacela padati, kaj je slo narobe in kaksna sem v resnici. Zoloft je nekako pregnal "meglo", ki mi je onemogocala biti jaz.
Glede na to, da si sele na zacetku, mislim, da bi lahko to odpravila tudi samo s terapijo. Je pa tudi res, da najbrz ne bi potrebovala visokega odmerka zdravil, ce bi se odlocila za to opcijo. Imas izbiro in kakorkoli se bos odlocila, bo v redu.

Zelim ti vse dobro in ce bos potrebovala pogovor, mi lahko brez slabe vesti pises.

[sanchysi]

Zdravo.... Evo nas je kar veliko... Ti kar piši, Janji ali Želvici... Pa tudi jaz sem na voljo čeprav še sama premagujem zadevo...
Skratka, nisi sama!!