Od kar sem posvojila muco, se počutim obupno

[Micimeow]

Zdravo 

Sem nova na forumu in sicer pišem zaradi ene dokaj trapaste zadeve, ki pa me grozno obremenjuje in zaradi katere se mi porajajo samomorilne misli. Se že vnaprej opravičujem, za dolg zapis, pravopisne napake in kakšno morebitno neustreznost.

Že vrsto let imam težave z depresijo in anksioznostjo. Sem bila že kar nekaj časa ok, tudi zdravil že približno 2 meseca ne jemljem (po navodilu psihiatrinje) in tako sem mislila da bi bilo kul, če posvojim mačko. Mislila sem, da bom lahko lepo skrbela zanjo. Mislila sem tudi, da mi bo pomagala pri občutku osamljenosti in splošnemu počutju, pa tudi nasploh imam zelo rada mačke in sem vedno hotela posvojit kakšno.
In res, prejšnji teden sem šla v zavetišče posvojit mačko. Mici je stara eno leto, je zdrava, nežna, rada se crklja in ni hiperaktivna (no, ima svoje momente).
Muco imam doma pri starših, saj v študentskih domovih MB niso dovoljene domače živali. Moji sicer imajo radi živali, toda glede mačk so bolj zadržani, toda ker sem veliko doma in ker se v roku največ dveh let nameravam preselit na svoje(skupaj z mačko), sem mislila, da to ne bo problem.
No, zdaj pa razlog, zakaj pišem sem 
Od kar je Mici doma, je moje stanje šlo strmo navzdol. Če sem bila še pred enim tednom popolnoma ok, zdaj konstantno mislim na samomor, neprestano sem živčna, neprespana, razdražena in z vsakim trenutkom postajam bolj zaprta v sebe, do te mere, da mi je zdaj že samo družba mačke včasih preveč. Problem je, ker me konstantno skrbi zanjo in za njeno interakcijo z mojimi starši. Niti minuta v dnevu ne mine, da se ne bi sekirala zaradi nje. Skrbi me, da bi Mici naredila kaj trapastega (začela lulat/bruhat po preprogi, prevrnila TV, ki je moj oče niti pod razno noče prišraufat na steno...) in bodo potem moji vztrajali, da mora it od doma. Skrbi me recimo tudi, ker muca popoldne in zvečer spi, ponoči pa nori po hiši-in me je tako strah, da bo bilo vedno tako in da tudi ko bom bila enkrat na svojem, me bo celo noč držala pokonci. Sem prebrala miljon nasvetov, kako mačko pač malo zmantarš zvečer in ji daš pol jest in potem spi celo noč. Baje...to sem naredila in nič ni pomagalo. Šla je spat za dve ure in pol je bila budna. Verjetno je problem ker spi popoldne po 8h. Ko jo hočem zbudit, zamotit z igračko, posladkom, se gre pač samo skrit nekam in spi dalje. Prebrala sem, da na tak način(da jo zbuduš podnevi in se igraš pred spanjem) mačka uskaldi svoj ritem spanja z ljudmi v roku dveh tednov, toda jaz imam v glavi, da moji Mici to ne bo uspelo in da bo vedno tako. In se potem cmerim celo noč, fantaziram o tem, da bi vzela Lexaurin (dobro vem, da če pojem samo eno tableto,jih bom na koncu pojedla vsaj pet hkrati) in obhajajo me impulzi, da bi si prerezla vrat. Kar na enkrat me to prime, pa sem bila še pred enim tednom čisto ok...ker pač razmišljam kako bo vedno tako in kako bo moj oče vedno slabe volje zaradi pomanjkanja spanca in kako bom jaz vedno brez spanca, in kako bo xyz in itd... celo tako bizarno je, da naredim celo norijo zaradi  prepiha. Mici ima svoj wc v naši kopanici in so potem vrata kopalnice skus odprta.  Skušala sem pripret vrata, toda ona ne zna, da lahko odpre priprta vrata.  Že par dni jo skušam naučit, da lahko odpre priprta vrata, toda brez uspeha. In potem dejansko razmišljam o samomoru zaradi take traparije kot je prepih, ker imam zdaj v glavi, da bom živela v konstantnem prepihu naslednjih 20 let... Enako kompliciram za čisto vse druge zadeve. Pojavi se preprost problem in jaz vidim vse temno. Neprestano me skrbi, da bo Mici osamljena, da bo lačna, da bo zbolela, da bo dobila bolhe in kako se bodo potem te zaredile po celi hiši in bomo morali prenest vso pohištvo ven, prepleskat hišo(ja, take trapaste misli imam...), da bo zbežala pod avto/se izgubila/pobegnila ko bomo šle z povodcem na sprehod(še bolj se bojim, da bi jo spustila brez povodca na naš vrt, pa avtov v ulici praktično ni, prav tako ni nobenega psa in vsi sosedi imajo radi mačke)....Neprestano mislim, da bo ravno moja mačka tista, ki se ji bo zgodilo nekaj slabega in da jaz ne morem naredit čisto nič glede tega.

Se res opravičujem za tako dolg zapis...verjetno bo komu zvenelo resnično neumno, da napišem sem cel spis zaradi tega, ker ne znam kako z mačko, toda sem resnično obupana in bom hvaležna za kakšen koli nasvet glede Mici in mojega počutja.

[ForestGirl]

Pozdravljena

Mogoče boš razočarna nad mojim postom...mogoče pričakuješ drugačen odgovor, pa vseeno...

Žival je velika odgovornost in kakor sem tukaj že velikokrat poudrarila, NI PRIMERNA ZA VSAKEGA ČLOVEKA. Poleg tega je pomembno dvoje, da vsi v družini vedo kaj določena žival prinaša s seboj in se s tem strinjajo. Glej, sama sem imela kar nekaj muc na začasnem bivanju, zato vem, da so karakterno zelo različne...ene ponoči spijo, druge ne, četudi se jih trudiš zmatrat. Mačka ima svojo naravo, je zverinica in tudi nična žival, zato v kolikor ni primerna za vse člane družine je bolje, da je pri hisi NI. Vsi tudi vemo da su muce igrive, aktivne, in da ga ni mesta, kamor ne bi vtaknile svoj nos. Ne vem, a je tvoj strah glede tega, da bo muca sla stran če ne bo po "standardih", realen ali ne, ampak ti mačne ne bos spremenila v človeka, tudi njena mačja narave bo ostala taka kot ima namen ostat. Poleg tega ti po mojem mnenju povzroča pretirane skrbi, ki so pač odveč...s tem, ko vzamemo žival k sebi, prevzamemo tudi tveganje, da se ji kaj zgodi, ampak to je življenje. V kolikor ti povzroča stisko in so težave s starši realne, potem je bolje, da jo vrneš zavetišču, če jim razložiš, bodo razumeli...verjetno če bi prvotno poznali stanje, vprašanje če bi jo sploh dobila. Zate je pomoje bolje, da si omisliš kake zlate ribice ali pa hrčka, samo slednji dela spet hrup ponoči, je pa res, da ga lahko omenjiš na določn prostor v stanovanju/hiši.

Še 1x, žival potrebuje stabilne in odgovorne lastnike, žal pa se jo vse prevečkrat izkorišča za vse kaj drugega...Vedno je potrebno delati prvo v dobro živali, saj sama nad življenjem nima besede, kontrole...zato pa so zavetišča tako polna, žal

Psi, mačke, dihurji in še kaj so živali, ki so dokaj zahtevne in imajo svoje muhe, zato poudarjam, res niso primerne za vsak dom in vsakega človeka. Zato preden vzamete tako žival razmišljajte najprej v njeno dobro, šele nato vaše.

LP, Forč

[Kristy]

Se strinjam s ForestGirl, lej, če te muca tako zelo obremenjuje kot te, je bolje za obe, da jo neseš nazaj v zavetišče. Lepo razložiš kako in kaj... saj bodo razumeli  .

 

[Micimeow]

Ja, sem pričakovala tak odgovor.
Na muco sem se dolgo pripravljala, veliko sem se pozanimala in že od kar pomnim skrbim za mačke naših sosedov v njihovi odsotnosti in sem res mislila, da bo šlo čez, ker imam resnično rada živali in sem mislila, da sem sposobna skrbet za muco...Mici nočem spremenit v človeka, samo zdelo se mi je, da bi bilo lažje za vse, če bi uskladili bioritem in podobne zadeve...toda se mi zdi, da imata vidve prav in je bilo vse skupaj bolj moja sebičnost 
Z starši sem se danes pogovorila o njihovem odnosu in so mi rekli da so bili sprva res proti mački (ker imajo pač raje pse) ampak  da jo imajo zdaj radi in da so moje skrbi povezane z njihovim odnosom bolj v moji glavi in da sem njihove izjave napačno tolmačila. 
Na njen prihod sem se res temeljito pripravila, zavarovala sem okna, preštudirala sem hrano, nabavla vse možne zadeve, se posvetovala z veterinarko...ravno zato, ker se zavedam, da sem občutljiva in da me vse vrže iz tira in sem se še  toliko bolj pripravljala. Tudi psihiatrinji sem rekla, da bom posvojila mačko in se ji je zdela super ideja... ne razumem, kako sem bila še pred tednom dni ok, zdaj pa sem razvalina. A mislite, da je morda to samo stres zaradi nenadne spremebe in da bom prišla k sebi? Ker glede na to, da se je izkazalo, da je problem z mojimi starši v moji glavi, zdaj vse izgleda, kot da je moje sekiranje zaradi vsake bedarije edini problem. Ko sem nazadnje bila v takem stanju, sem se zaradi dedkovega zdravaja tako sekirala, da sem se prenajedla pomirjeval in se samopoškodovala, ker sem vse videla samo temno in sem se počutila obupno. takrat sem dobila pomoč in se je potem moj odnos spremenil. Se popolnoma zavedam, da žival ni enako kot dedi, toda  a mislite, da bi bilo smiselno, še malo počakat, se morda oglasit pri moji psihologinji in predebatirat zadeve? Zdi se mi bedno, da bi Mici izpostavila stresu selitve in novega okolja, samo zato ker jaz nimam urejeno v glavi...

Ona se sicer počuti ok. Je tako kot naj bi jedla, veselo se igra, opazuje ptice čez okno in deluje ok. Ko se cmerim, me sicer malo začudeno pogleda, toda se takoj spet spravi k svojim opravkom. 

[Micimeow]

Čeprav, je to, da nimam urejeno v glavi zelo dober razlog, da se Mici vrne...Toda, jaz še kar upam, da lahko pridem k sebi. Ko sem Mici posvojila sem se zavedala, da bo morda ponoči bedela in podobne zadeve, samo takrat se mi to ni zdelo problematično. Zdaj ko pa ko smo v resničnem življenju, pa me vse vrže iz tira.  Nimam pojma, kaj naj....

[I am tired of everything]

Koliko časa pa že imaš doma mačko? Tudi, če jo imaš že par mesecev, glede na to, da je ona še majhna se še vedno navaja na prostore in ji je vse še zanimivo za raziskovati. Kje pa spi mačka? Mogoče, če bi jo imela pri sebi v sobi bi ti tudi ponoči zaspala na postli ali pa kjerkoli drugje, pa pustiš priprta vrata za izhod iz sobe ven.

Naša mačka, ko je bila majhna je tudi kr dolgo rabila da se je že navadila hiše in zunaj naokoli v tem smislu, da ji več ni bilo toliko zanimivo za raziskovati in je potem tudi ponoči normalno spala čeprav je tudi cele dneve prespala. Po toliko letih, ki smo jo imeli ji v hiši ni bilo nič več zanimivo, razen kar smo novega prinesli (vrečke iz trgovine,....)

Če si se s starši pogovorila o tem kaj te skrbi okoli mačke, da bi kakšno traparijo naredila in so rekli, da je OK, potem se sprosti in odmisli vse to. Daj času čas, da se mačka navadi in ji določene stvari postanejo vsakodnevne in ne več zanimve.

da bo dobila bolhe in kako se bodo potem te zaredile po celi hiši in bomo morali prenest vso pohištvo ven, prepleskat hišo

To so same fantazije.....če redno skrbiš za higjeno in čistočo hiše, se nič ne zaredi pa tudi če ima mačka bolhe. Nikjer ne piše, da samo žival prinese karkoli v prostore, tudi človek lahko svašta vsega s seboj privleče. Tisti, ki pa ima mačke in pse doma samo za okras, vse ostalo jim je pa težko dati (cepljenje, zdravila proti bolham, veterinarji....) je pa brez pomena da sploh ima žival. Tako, kot rabi človek zdravnika, rabi tudi žival svojega zdravnika. Tistemu, ki je težko odpreti denarnico za žival, potem naj jo sploh nima.

[ĆETENA]

Pozdravljena,

veš, vsi ti naši strahovi izhajajo iz nas samih za nas same. Mislim, da se ob izgubi kogar koli najbolj bojimo kako bomo MI to preživeli, mogoče se ti sliši čudno, verjamem, da imaš mucko neskončno rada, tako kot tudi dedka in ostale člane, pa vendar nekako moramo najti pot h sprejetju, da ljudje, mačke... pridejo v naše življenje z namenom, tako pa tudi odidejo. Mislim, da moraš predelat vse strahove za nazaj in ugotoviti kdaj si se v otroštvu počutila, kot se sedaj počutiš. Poskusi razmišljati, kako se bosta z mucko dobro imeli v prihodnosti, mogoče ji priskrbiš kakšno družbo, skratka razmišljaj lepe, srečne misli zase in za svojo mucko, ko se ti prikrade kak dvom glede nje, ga hitro nadomesti z lepo mislijo, postani gospodar svojih misli, kajti najprej pomisliš misel, ki je tu iz same navade, nato sledi občutek. Poizkusi pomisliti lepo misel in občutila boš lepoto.
Želim ti vse dobro, pa spomni se tudi za kaj vse si lahko hvaležna poleg mucke.

[ForestGirl]

Glej, jaz ti verjamem, da imaš rada živali, da maš rada to muco, da lepo skrbis zanjo... ampak, a si pripravljena na to, da mačka je mačka...da bo mogoče en dan ponoči spala in naslednje tri norela, da bo morebiti uničila kavč in zavese ter puščala dlake, mjavkala ponoči, čakala pred vhodnimi vratin in poskušala uhajati (kaj če dejansko uide), ali pa da bo kdo zaradi praskanja staknu mačjo bolezen (kar je zlo pogost pojav pri lastnikih mačk)itd. (to so samo nekatere reči)? Si pripravljena da bi imela mačka morebitne zdravstvene težave, ki bodo začasne ali pa trajne, da bo mogoče živela 20 let ali pa le 3? Kakšne stiske ti bodo te spremembe povzročale...normalne ali pretirane??? Ker če se boš tako za vse sekirala prav dobro ne bo. Življenje je nepredviljivo.
Glej, mi mamo 3 pse. Od tega je eden že kr v letih, drugi ima ne povsem ovržen sum na morebitno odpoved ledvic, tretja preobčutljiva na hrano. Kam bi prišla če bi se sekirala kaj bo čez en mesec al pa eno leto.
Ne vem če je to zgolj prilagoditveni sindrom, ker žival v hišo vnese srečo, mogoče malo stresa, predvsem pa velik lepih dni...tole kar ti razlagaš pa meni zveni čisto pretirano nenormalno, daleč od lepega. In te...UNIČUJE. Lahko se posvetuješ s psihologinjo, sam v tem primeru pač ne oklevaj in stopi do nje. Predvsem pa si odgovori na zgornja vprašanja in boš že imela delni odgovor. Preveč se uglavnem ukvarjaš iz čist vsakdanjimi rečmi. In pomoje bi se mogla dejansk v terapiji posvečat temu, da to odpravis v vsakdanjem življenju.

Mogoče sem zgoraj naštevala skrajne reči, ki pa se dogajajo mnogim lasnikom...zato najbolje, ko dobimo žival, da se držimo principa...PREDVIDETI NAJSLABŠE, UPATI NA NAJBOLJŠE!

lp, forč

[Micimeow]

Hvala vsem za prijaznost in nasvete 

Koliko časa pa že imaš doma mačko?

Stara je eno leto, imam pa jo šele malo več kot teden dni. Tako, da je zanjo vse novo, prav tako zame.
Saj to z bolhami se zavedam, da je traparija. Higiena, veterinarski stroški niso problem. Problem je, ker jaz kljub temu, da se zavedam, kako so moje misli trapaste, se jih vseeno ne morem znebit 

Mislim, da moraš predelat vse strahove za nazaj in ugotoviti kdaj si se v otroštvu počutila, kot se sedaj počutiš.

res hvala za prijazne besede  in spodbudo Do zdaj smo na terapiji v glavnem delali na tem, da sem postala bolj funkcionalna, zdaj pa bo res treba it globje in raziskat zadeve....

...zato najbolje, ko dobimo žival, da se držimo principa...PREDVIDETI NAJSLABŠE, UPATI NA NAJBOLJŠE!

Na ta vprašanja sem si dejansko odgovorila pred njenim prihodom in kar se moje psihe tiče, je vse delovalo ok. Tako, da sem zdaj zelo razočarana nad sabo, da kar naenkrat nisem ok...Sicer sem se zavedala, da moram še  delat na sebi, toda res sem verjela da sem pripravljena. Mislim, da bo res najbolje, da kr ju3 pokličim in grem k psih čim prej. Ali pa k moji psihiatrinji, če to ne bo šlo... Trenutno se zavedam, da sem malo odmaknjena od realnosti, tako da raje ne bom sprejemala kakšne koli odločitve čez noč. Ne vem...

[Kristy]

Micimeow,

ne se preveč zanašat na psihinjo kar se same muce tiče... tudi meni je rekla...jooooj, kužka imate....kako lepoooooo !!!!!
Pa ni vedno vse tako lepo. Veliko je skrbi....takih in drugačnih. In če je človek perfekcionist in občutljivček je vse še toliko težje in bolj zakomplicirano  .
Veliko je veselja in sreče z živalimi, kakšenkrat te pa tudi v jok spravijo  .

Kot sem te danes brala, so sedaj zadeve vsaj malce drugačne.
Torej, kar se staršev tiče, je sedaj o.k. .
Pa saj res, kot ti je I.A.T.O.F. svetovala, lahko jo imaš ponoči v svoji sobi...
A živite v stanovanju, v mestu ali v hiši...imate kak vrt ?
Muce so precej divje žverce...če imate vrt, bi bilo vseeno fajn, da jo malo spustiš ven...sicer kakor katera, a muce ponavadi čez dan spijo...zvečer pa, vsaj tiste, ki so spuščene, lovijo, ...umirijo se šele proti jutru...

Kot si že sama ugotovila, je bil mogoče res to začetniški stres (saj jo imaš šele 1 teden) in se boš počasi privadila na novo situacijo. Pa najbrž ti bodo tudi starši kdaj priskočili na pomoč...ne boj se jih vprašat, če boš kaj rabila ali če boš imela kakšen nov strah... sigurno ti bodo pomagali.

Ne razmišljaj kaj vse se lahko zgodi...kot so ti že napisali...življenje je totalno nepredvidljivo !!!

Uživaj v družbi mucke...prepusti se živalci...uživaj v tistih lepih trenutkih in ne misli na nič drugega  .

Tudi mucka ti je lahko neke vrste terapija...in kot pri vsaki terapiji, je na začetku malce težko, potem pa vedno lažje 

Pa še kaj napiši kako vama gre 

[Kristy]

aja...še tole...mogoče ti je že psihinja predlagala... se mi zdi, da bi ti KVT terapija lahko precej pomagala...

si mogoče že brala kakšno knjigo na to temo ?

čeprav no...na začetku je boljša izbira terapevt...

[Micimeow]

ne se preveč zanašat na psihinjo kar se same muce tiče...

Kuk poznam mojo, dvomim da bo rekla kaj takega. na srečo je kr oštra kar se takih zadev tiče in je ljubiteljica živali. Sicer pa, od kar sem ozavestila, da so bili problemi s starši samo v moji glavi mi je veliko lažje.    zdaj vem, da je problem samo v mojem odnosu in moje odnos se lahko spremeni.
V zadnjih par letih sem šla od tega da sem bila praktično nefunkcionalna do tega, da se zdaj ''samo'' pretirano sekiram in imam občasno kakšne hude misli. In za to, da sem prišla tako daleč, sem morala veliko delat, ampak so rezultati. In ravno zato upam, da lahko premagam tudi to. Problem je, ker prej je šlo vedno za mene, včasih za moj odnos do drugih. Toda tako velika razlika je med tem ali gre za mene, ali gre za moj odnos z drugimi ljudmi ali pa gre za odnos z malim bitjecem za katerga je potrebno skrbet in za katerga sem odgovorna... Tako zelo sem bila navajena bit sama, da mi je zdaj hud šok, da kar na enkrat nisem več...Ko sem jo posvajala, sem mislila, da bo to tak pozitiven šok, sm dejanko me je pa kar hudo zadelo.

Je pa Mici včeraj spala pri meni, sicer se je ob pol enih zjutraj zbudila, ampak je bilo res lepo 

Živimo v hiši, žal pa balkona nimamo...no, imamo ga, toda se ne gre nikoli gor, je na podstrešju in je cela dogodivščina prit gor.  Imamo pa nekakšno zunajo teraso (ki ni neposredno povezana s hišo), pa razmišljam, da bi teraso cat proofala in bi potem Mici lahko tam uživala.

Drugače pa ja KVT je zakon. Sem bila 2 leti na terapiji, načeloma 3 in mi je kot rečeno zelo pomagalo. sm sporbala še ene druge terapije, sm mi je KVT najbolj pomagala.

[zanchy]

Moja muca je bila od samega začetka, ko je imela nekaj mesecev, glasna ponoči. Potem se je stanje izboljševalo dokler se ni zgodilo, da je ponoči spala.
Bedno je to, da je tvoja mačka stara že 1 leto in ima navade že od prej. Najverjetneje je živela zunaj in ni vajena biti zaprta.
Pred to mojo muco sem imela muco Trixy.. Dobila sem jo v zavetišču, - v roku 2-eh mesecev sem jo vrnila v zavetišče, ker mačka preprosto ni mogla živeti v zaprtem in mi je delala strašne težave, pesek je bil po vsem stanovanju, vse je bilo raztrgano, ponoči ni bilo miru.. Zaradi tega sem imela hudo depresijo. Stara je bila cca. 1 leto.

Mislim da mačke iz zavetišč, še posebej malo starejše (več kot cca. 8 mesecev) niso za zaprte prostore. To muco ki jo imam zdaj, sem dobila preko oglasa staro približno 3 mesece in je pravi angelček. Na žalost je trenutno bolna, upam da so zajedavci in ne kaj hujšega. Stara je 4 leta.

[Anchi]

Osebno mislim, da muca ni problem, ampak samo katalizator. Se pravi, da preko nje doživljaš simptome, katerih korenine ležijo nekje drugje, muca pa jih je samo "prebudila".
Jaz sem bila čisto panična, ko sem dobila morske prašičke. Groza me je bilo, da bo kaj narobe, da bodo zboleli, da bom kaj zašuštrala, ker so strašno občutljive živali. Dejstvo je, da se je treba soočiti z minljivostjo, z negotovostjo, nepredvidljivostjo življenja, z dejstvom, da nimamo vsega pod kontrolo. Ker imajo živali krajšo življenjsko dobo kot mi, ker so na mnoge načine ranljivejše od nas, odvisne od nas, se mi zdi, da v bolj občutljivih osebah zbudijo vse te strahove, ki jih moramo kar naenkrat sprejet in se soočit z njimi. Kar zna bit malce travmatično. Mislim, da bi ti terapija zelo koristila, da predelaš te tvoje globoko vsajene strahove, potem bo tudi muca prinesla manj strahu pa več uživancije.

[Micimeow]

Na žalost je trenutno bolna, upam da so zajedavci in ne kaj hujšega.

Je tvoja muca že kaj bolje? Moja je kr začela bruhat, po 3x na dan, je dobila včeraj tabletko proti glistam in se mi zdi, da se že bolje počuti. Tudi upam, da je bil problem 'samo' z zajedalci... 

Dejstvo je, da se je treba soočiti z minljivostjo, z negotovostjo, nepredvidljivostjo življenja, z dejstvom, da nimamo vsega pod kontrolo. Ker imajo živali krajšo življenjsko dobo kot mi, ker so na mnoge načine ranljivejše od nas, odvisne od nas, se mi zdi, da v bolj občutljivih osebah zbudijo vse te strahove, ki jih moramo kar naenkrat sprejet in se soočit z njimi.

Kako se ti je uspelo soočit z to negotovostjo in minljovostjo? Se mi zdi, da sem že bolje, sm vseeno, se še kar naprej obupno sekiram. Sploh zdaj, ko je bruhala...