V bistvu sem se registrirala že več kot leto dni nazaj, ampak pol sem nekako samo "stala ob strani" ... brala poste, gledala teme, odgovore ...
Tak, da ja, upam, da najdem tu kak nasvet, podporo, kaka debata ne bi škodila. Stara sem 22, skoraj 23, faks lepo gre, končujem magistrski študij. (vsaj nekaj) Mam pa ful izraženo socialno fobijo in depresijo ... Se mi zdi, da tudi drugi to opazijo, ker en dva tri zgubim prijatelje, po tem ko jih po nekem čudežu dobim. Kronično me je strah neznanih ljudi, ni mi sicer problem iti sama v knjigarno, po trgovinah, sama na kavo, celo obožujem hoditi sama okoli, ampak če vem, da so kjerkoli množice ljudi, ali pa, še huje, ljudje, ki pričakujejo od mene, da se bom z njimi pogovarjala ... o groza. Celo družinski pikniki, ko pride kdo od družinskih prijateljev, ki ga še ne poznam, oziroma (o groza) družinski prijatelji pripeljejo sinove/hčere mojih let ... Najraje bi se udrla v zemljo. Mami me ful ne razume in govori, da naj se "spravim k sebi", da me "nihče ne bo vzel v službo" in podobne. Panični napadi so se v zadnjem cajtu kar poslabšali in v tistem trenutku res vse kar hočem, je pobegniti nekam, čeprav očitno ne morem.
Poleg vsega sem še popolni introvert tak da, tudi recimo online pogovori (več prijateljev imam online kot in real life v kateremkoli trenutku) ... ko imam vsega zadosti, je pač konec. In ljudje to zelo težko razumejo. Ko sem pod stresom, niti online komunikacije nisem zmožna, samo pogovori z domačimi in klicanje babic/dedkov.
Ogromne probleme mam s tem, da bi obdržala prijatelje. Res se mi zdi, da tega enostavno nisem sposobna. Mam par ljudi, s katerimi se nisem videla že mesece, sicer pravijo, da razumejo (čeprav celotni spekter mojih psiholoških motenj ve samo ena prijateljica ... online prijateljica. ker pač drugim ne zaupam), ampak vem da ni enako! Ni več enako. Nekdaj so bila ta prijateljstva prijateljstva, za katera sem si želela, da bi trajala čimdlje ... A enostavno na neki točki vse propade. In ko gre tak daleč, se vedno poskušam držati nekih rešilnih bilk ... Ampak seveda ne pomaga, ponavadi stvari samo poslabšam.
Sem poleg vsega tudi super sramežljiva, tak da, I guess we can say, I'm a complete and utter mess. Faks je tisto, kar me trenutno gor drži.
Depresija pa ........ Kolikokrat sem že mela v zadnjem cajtu res intenzivna obdobja tega, vedno s paničnimi napadi ... Ma dosti mam tega.
In za konec, kaj naj rečem ... Sem introvert, to pač sem. Enostavno bi res rada vsaj spravila nekoliko anksioznost in depresijo pod kontrolo, ker četudi se ni še zgodilo nič super groznega, enostavno se mi zdi, da tak ne gre več dalje. Sramežljiva tudi sem, je pač personality trait ... Rada bi tudi panične napade dobila pod kontrolo ... Enostavno, rada bi te določene stvari spravila pod kontrolo toliko, da bi lahko normalno funkcionirala v situacijah, v katerih zdaj ne morem. Nimam planov/namenov postati super extroverted party girl ... Enostavno bi rada, da moje fobije in depresija ne odbijajo ljudi, ki še sploh ne vedo, da imam kaj. Se pa vidi. Ker sem mislila, da lahko funkcioniram s vsem skup ... Pač me ljudje vidijo kot shy/introverted, ampak ni tak lahko.
Počutim se kot failure and I don't like it.
Pa tu nisem niti košček tega opisala, kako veliki dejansko ti problemi so, ampak naj bo zaenkrat zadosti.
Aurora
