slab 1., 2...in skoraj vsak vtis

[dr.hauska]

Zadnje čase opažam, da na forumu pišem samo v temah, ki skoraj nimajo veze z mojim razlogom za registracijo tukaj. Če bi bilo z mano vse v redu, bi bilo to čisto ok. Ampak tukaj ne pišem o težavah, jih pa premlevam v sebi vsak dan kar nekaj časa in velikrat jamram prijateljem in sorodnikom o njih.

Precej napredka sem teh letih sicer naredila in sem ponosna na to. Čaka me pa še veliko dela in prej ko ga opravim, manj let nekvalitetnega življenja bom imela.

Vedno izpadem živčna, nemirna, nesamozavestna. Bolj pomembna ko je situacija, slabše je. Torej si poslabšujem ocene na ustnih izpitih na faxu, zapiram potencialne veze in poznanstva za naprej, seveda tudi prijateljstva in zveze.

Trenutno ne vidim, kako bi lahko nekoč bila sproščena v družbi, kako ne bi vsaka socialna situacija v meni zbujala občutkov groze namesto prijetnega pričakovanja in veselja zaradi socializacije, ki si je na splošno želim. Samo na drugačen način, ne tak mučeniški, kot je že kar nekaj let.

Rada bi bila komu zanimiva, zabavna... Nočem bit več tarča posmeha, nočem, da name gledajo zviška, ker takoj začutijo mojo nemoč.

Toliko zaenkrat, če ima kdo podobne izkušnje in po možnosti več odgovorov kot jaz, bi jih z veseljem prebrala.

[Poni]

Ihaha

Jaz sem te do zdaj videl samo enkrat v življenju. Lani, ali morda predlani. Jaz pa datumi..... Bilo je menda okoli božiča. V CTK-ju si mi podarila hišico iz piškotov. Prav fajn punca si se mi zdela takrat, pa...... Kako si že to rekla......? Zanimiva, pa zabavna? Jaz bi rekel, da si oboje.

Aja, saj res, sva se videla tudi enkrat v gostilni livada. Menda prejšnji torek, se pravi 5. 8. Tudi takrat si name naredila zelo dober vtis. Čeprav si se mi zdela precej plašna. Zato je bilo tudi mene precej strah, da ti ne bom rekel česa žaljivega.

Sicer si pa morda opazila, da tudi jaz pišem bolj malo o sebi. Raje o čemerkoli drugem. Če pa pride do tega, da bi moral res kaj povedati o sebi - na primer dvakrat na skupini proti koncu junija lani, če se prav motim - pa panika. Pa nisem mogel nič povedati.


                         Poni

[MP2011]

Mi je znano tole. Družim se ubistvu samo s posamezniki, ki me razumejo oziroma so podobno dali sami skozi. Nočem oziroma ne morem pa imeti opravka z večino populacije... preveč stresno zame; če dobim sms od neke osebe, ki ne spada v ta ožji krog ljudi je to zame vdor v zasebnost. Sliši se, kot paničarjenje al pa neka paranoja, ampak ni. Dovolj imam negativnih izkušenj z ljudmi... dost je blo škode narejene. Ta sistem je bil dober za okrevanje po najhujšem obdobju depresije in socialne fobije... funkcioniram, vendar sm še zmeraj na momente osamljen, še vedno dobivam napade tesnobe v družbi... in potem so živeli srečno do konca svojih dni.

[dr.hauska]

Aja, saj res, sva se videla tudi enkrat v gostilni livada. Menda prejšnji torek, se pravi 5. 8. Tudi takrat si name naredila zelo dober vtis. Čeprav si se mi zdela precej plašna. Zato je bilo tudi mene precej strah, da ti ne bom rekel česa žaljivega.

Včeraj sva se videla, ko sem prišla na Livado za 10 min

Plašna, ja. Tako si zapiram vrata, raje še ne razmišljam o razgovorih za službo. Doma nisem plašna, tudi med parimi ljudmi, ki jih dobro poznam, nisem plašna. Zakaj me okoliščine tako spremenijo? Men ni kul bit plašna! Ker nisem taka po naravi. Če bi bila, me najbrž ne bi toliko obremenjevalo. Tako se pa počutim razdvojeno, ker ratam popolnoma druga oseba. Pa nisem shizofrena

In s to plašnostjo vplivam na druge..tako kot si rekel ti. Eden od razlogov, zakaj se me ljudje izogibajo? Mogoče.

MP2011, najdem se v zadnjem stavku. S sarkazmom vred, seveda.

[dr.hauska]

Evo, v mestu sem srečala nekoga, ki je nekakšna avtoriteta (približno 10 let starejši, inteligenten, well spoken) in mi je kar zmanjkalo sape, ko sem mu hotela nekaj povedat, srce mi je začelo razbijat, čez minuto mi je ratal neznosno vroče. Zdej razmišljam, a je bilo vedno tako hudo al se je mogoče stanje poslabšalo v zadnjem letu? Že eno leto nisem v zvezi, mogoče se tudi to pozna, ker ne dobivam več fake a vseeno spodbudnih komplimentov

Kaj je razlika med nesamozavestjo in socialno fobijo?

[MP2011]

Kaj je razlika med nesamozavestjo in socialno fobijo?

Nesamozavest je petletna punčka, ki kriči na sred merkatorja pa doma iz hudobije na tla strese čokolino.
Socialna fobija je njen starejši brat, ki svojo odvisnost od amfetaminov financira, tako da starim mamam krade torbice ter vlamlja v avtomobile, da bi prodal avtoradio al pa kj tazga.

[dr.hauska]

Ne vem če te čist točno razumem, ampak simpatično napisano 22-letna in punčka pa ne morem bit, tok vem.

Si ti starejši brat?

Še nekaj: a je res socialna fobija, če se načeloma ne izogibam socialnim situacijam? Ponavadi mi je težko hodit po ulicah, ampak grem. Nikol ne rečem: "Bedno mi bo hodit po LJ, spet se bom počutla čist živčno, tko da bom raj kar doma". Si res ne omejujem svobode gibanja zarad te moje težave. Če bi imela socialno fobijo, bi se temu reklo izpostavljanje, izpostavljanje naj bi pa počasi rešilo zadeve. Pri meni ni nobene razlike. Enako težko je ko grem prvič in ko grem petstotič. Kaj je potem tukaj rešitev? Zdravil sem tudi že kar precej preizkusla...kot da bi jedla bombončke ali pila vodo - nobenih sprememb. Kot da so moji možgani popolnoma nedovzetni Škoda..po eni strani. No dobr, itak da bi neki čutla, če bi vzela 5 helexov. Zaspanost. Sem vzela tud že neki močnejšega in ja, zaspanost, izguba spomina..bolj sproščena pa mislim da nisem bla. Sploh ko sem to uporabila tretjič, takrat nisem bila niti zaspana in daleč od umirjenosti in sproščenosti.

Socialna fobija - panični. Tega nisem imela nikoli. Oz. sem mislim da 3x v življenju mal hiperventilirala, ampak ni blo tko kot opisujete ("zdelo se mi je, da bom umrl/-a"). Pomoje je bilo to nekaj drugega, samo nemir in nezmožnost spoprijemanja s situacijo, zato mal bolj izrazit telesni odziv. In prav zarad odsotnosti paničnih se mogoče zdijo moje težave marsikomu, najbolj pa meni sami, manjvredne in ne tako zelo hude, da bi jim bilo vredno namenjati toliko pozornosti kot paničnim napadom. Moram začet mal bolj raziskovat v tej smeri: socialna fobija s paničnimi vs. socialna fobija brez paničnih. Mogoče je to čist druga stvar z drugačnimi vzroki in posledično z drugačnimi načini reševanja.

[MP2011]

Ne vem če te čist točno razumem, ampak simpatično napisano 22-letna in punčka pa ne morem bit, tok vem.

Si ti starejši brat?

Še nekaj: a je res socialna fobija, če se načeloma ne izogibam socialnim situacijam? Ponavadi mi je težko hodit po ulicah, ampak grem. Nikol ne rečem: "Bedno mi bo hodit po LJ, spet se bom počutla čist živčno, tko da bom raj kar doma". Si res ne omejujem svobode gibanja zarad te moje težave. Če bi imela socialno fobijo, bi se temu reklo izpostavljanje, izpostavljanje naj bi pa počasi rešilo zadeve. Pri meni ni nobene razlike. Enako težko je ko grem prvič in ko grem petstotič. Kaj je potem tukaj rešitev? Zdravil sem tudi že kar precej preizkusla...kot da bi jedla bombončke ali pila vodo - nobenih sprememb. Kot da so moji možgani popolnoma nedovzetni Škoda..po eni strani. No dobr, itak da bi neki čutla, če bi vzela 5 helexov. Zaspanost. Sem vzela tud že neki močnejšega in ja, zaspanost, izguba spomina..bolj sproščena pa mislim da nisem bla. Sploh ko sem to uporabila tretjič, takrat nisem bila niti zaspana in daleč od umirjenosti in sproščenosti.

Socialna fobija - panični. Tega nisem imela nikoli. Oz. sem mislim da 3x v življenju mal hiperventilirala, ampak ni blo tko kot opisujete ("zdelo se mi je, da bom umrl/-a"). Pomoje je bilo to nekaj drugega, samo nemir in nezmožnost spoprijemanja s situacijo, zato mal bolj izrazit telesni odziv. In prav zarad odsotnosti paničnih se mogoče zdijo moje težave marsikomu, najbolj pa meni sami, manjvredne in ne tako zelo hude, da bi jim bilo vredno namenjati toliko pozornosti kot paničnim napadom. Moram začet mal bolj raziskovat v tej smeri: socialna fobija s paničnimi vs. socialna fobija brez paničnih. Mogoče je to čist druga stvar z drugačnimi vzroki in posledično z drugačnimi načini reševanja.

Mau blebetam... socialna fobija je pač dost hujša oblika, sta si pa zadeve sorodne... vsaj pri meni.

Ja jst panike tud nimam... samo tesnobo pa depro. Premisli, če maš kašno bol eksotično motnjo, ki je komorbidna s tvojo soc. fobijo... recimo OKM, bipolarna motnja ali pa mogoče izjemno slab okus za modo.

[Cheaney]

In s to plašnostjo vplivam na druge..tako kot si rekel ti. Eden od razlogov, zakaj se me ljudje izogibajo? Mogoče.

Ne moremo pričakovat, da so vsi psihologi al se razumejo na psiho tolko, da bodo znal razbrat kdaj nas je samo neutemeljeno strah in si vbistvu želimo družbe. 

Js sem velik razmišljal o vtisih in pristopih, imam tud za to ene svoje teorije..npr. letos sem dvakrat zamenjal sošolce na faksu
Recimo prvič mi je šlo zelo ok, namenoma sem spoznal tiste ljudi, ki sem jih hotel in smo se hitro ujeli...drugič mi je bil pa folk zelo tuj in sem se na začetku samo z delčkom tistih kul spoznal. Po prvi predstavitvi seminarske je blo dost drgač, folk pali na dobre predstavitve.

(približno 10 let starejši, inteligenten, well spoken)

V tem kontekstu mi že ta opis izraža slabo samopodobo... deluje mi kot, da si hotla na vsak način nardit dober vtis s kakšnim strokovnim pogovorom in te je doletela čast, da se taka oseba s tabo pogovarja. Ponavad se to prepozna in postane ful moteče, vsaj meni... Ima pa dost ljudi glede partnerjev ene zelo stroge kriterije, ki jih js ne razumem prov dober-mora bit zelo inteligenten, izobražen,..  men to malo pove o osebi.


Še nekaj: a je res socialna fobija, če se načeloma ne izogibam socialnim situacijam?
Test-ta mi je ok, ker imaš izogibanje/strah:
http://asp.cumc.columbia.edu/SAD/
Če se res vedno bojiš hodit po mestu zaradi socialne fobije, se mi zdi že ekstremen primer in bi se verjetno že kdaj prej lotila reševat tega.

Zdravil sem tudi že kar precej preizkusla...kot da bi jedla bombončke ali pila vodo - nobenih sprememb. Kot da so moji možgani popolnoma nedovzetni Tongue Škoda..po eni strani. No dobr, itak da bi neki čutla, če bi vzela 5 helexov. Zaspanost. Smiley Sem vzela tud že neki močnejšega in ja, zaspanost, izguba spomina..bolj sproščena pa mislim da nisem bla. Sploh ko sem to uporabila tretjič, takrat nisem bila niti zaspana in daleč od umirjenosti in sproščenosti.

5x0.5mg je recimo manj od xanax bars, ki so po 3mg.
Pri meni je imel alprazolam tak učinek-zaspanost... pri diazepamu (Apaurin) se je pa pojavil kul stranski učinek evforije. Če ga vzamem za predstavitev govorim glasno, razločno, misli imam urejene, zelo dobro sem skoncentriran...če sem bil dobre volje, mi je še dodatno izboljšal razpoloženje. Apaurin je verjetno en bolj kvalitetnih diazepamov na svetu, recimo američani ga imajo zelo radi, je postal hit, ko so začel ukinjat proizvodnjo Valiuma.
Meni je to pomagalo še na en način...zdej lahko posnemam in se spravim v stanje kot da bi bil pod vplivom in se brez tablet umirim. Edino za predstavitve mi to še ni uspelo.
Alternativa je mogoče Phenibut, ki se ga na spletu lahko kupi kot prehranski dodatek, ne vem kakšna je zakonodaja pri nas. No v glavnem nekateri ga uvrščajo tud med nootropike, menda pozitivno vpliva na rem fazo spanja, kot tudi na depresijo.

[dr.hauska]

(približno 10 let starejši, inteligenten, well spoken)

V tem kontekstu mi že ta opis izraža slabo samopodobo... deluje mi kot, da si hotla na vsak način nardit dober vtis s kakšnim strokovnim pogovorom in te je doletela čast, da se taka oseba s tabo pogovarja. Ponavad se to prepozna in postane ful moteče, vsaj meni... Ima pa dost ljudi glede partnerjev ene zelo stroge kriterije, ki jih js ne razumem prov dober-mora bit zelo inteligenten, izobražen,..  men to malo pove o osebi.

Aja, ne. Ni bil potencialni partner. Tud nikjer ni govora o kriterijih..ne vem kaj ima to veze? Samo dala sem opis osebe, ki mi predstavlja avtoriteto (eden tistih, ki kmalu začne name gledat zviška..kjer nisem na istem nivoju in vsekakor ne prevladam - prevladat itak ni moj cilj). Ne da bi hotla narest dober vtis, samo prijazno sem hotla pozdravit in se poslovit, ker sva samo znanca, pa mi je zmanjkal zraka v pljučih za to.

Hvala za link do testa, sem dobila 29 točk, se pravi sem čist na meji. Ampak težko je tkole ocenit, ker imamo v glavi različne skale, različno smo kritični sami do sebe in pridejo najbrž popolnoma različni rezultati ven.

Res se bojim hodit po mestu, zategne me, neprijetno mi je. Ne hodim sproščeno. Skoraj ves čas premišljujem, kakšen imam izraz na obrazu. Mogoče je težava naslednja: ko sem sproščena..doma recimo, imam nevtralen izraz, ki zgleda zelo zamorjen in jezen. V šoli, ko sem resno poslušala, so me nekajkrat profesorji vprašal, če sem v redu. Tud ko vidim svoj odsev v kakšnem steklu vidim, da zgledam zamorjena, pa čeprav nisem tisti trenutek. Zato hočem spremenit svoj izraz, ampak mi ne uspeva. Spremenim zamorjenosvt v zategnjenost,/nesproščenost/živčnost. In dejansko me ful ljudi gleda. Pred nekaj mesci mi je celo en reku: "Sej bo vse v redu" ..al neki takeaga in se mi spodbudno nasmehnu. Takrat sem bla še posebej napeta in vem, da je njegova pripomba letela na točno to. Res ne vidim, kako bi lahko to rešla drugač kot s plastično operacijo..pa še tako ni nujno, da bi uspelo Zato je tok drugač, če ne hodim sama, ker lako s kom govorim in je tega nevtralnega izraza dost manj. To mi ne predstavlja težav.

Jaz sem vzela parkrat lorazepam (to je nekaj močnejšega, kar sem omenla prej). Nočem bit ena unih, ki samo jamrajo, nočejo pa jemat zdravil za nobeno ceno. Tko da preizkusla sem, ni blo v veliko pomoč in te vrste rešitev mojih težav lahko odpišem. 2 leti sem (ok, neredno, ampak sem) hodila na tečaj retorike. To je tud izpostavljanje. Živim v študencu, kar tud ni najbolj zapiranje vase, učim se v knjižnici, kjer so ljudje in ne sama zaprta doma..

Kaj vse se še morm trudit, kakšne projekte vse še moram met v upanju, da bi se mi stanje izboljšalo? Kdaj bo trud prešel v normalno življenje? Da ne bom več rekla: se bom potrudila in šla v predavalnici uno sošolko pozdravit, ampak bom rekla: o fajn, tam vidim tisto sošolko, s katero sva se zadnjič spoznali in se že veselim, da jo vprašam, kako se je tisto, o čemer sva se pogovarjali razpletlo..

Take stvari premišljujem.

[Cheaney]

Situacija mi je tko izpadla, mogoče - 'hotla nekaj povedat'. Kriteriji pri izbiranju družbe men imajo veze, tko zdi se mi večina folka, ki ni samozavestnega si postav neke glupe kriterije in pol na podlagi teh sklepajo o ostalem. npr. 'ta rdečelaska je zih bolj zabavna od blondinke'
Npr. js se ne morem strinjat s tem, kar je MP2011 rekel, da ima negativne izkušnje samo s populacijo, ki ni imela takih težav kot on.
To pol ne razviješ nobene odpornosti... in še tko je, nekaj ljudem je za vsak spor izgovor njihova bolezen. Npr. nekoga označijo za kradljivca, pa se izkaže da ni in začnejo utemeljevat kako hudo travmatično izkušnjo so imel v lajfu in kako jih mora ta po krivem obtožen nujno razumet...ne bodo se zares opravičli, ker je za vse kriva bolezen.
Če sem ogromno noter, recimo zdej, ko je zame izpitno obdobje, se prej zgodi kakšno švicanje med ljudmi...je pa kao to normalen pojav, če si en mesec zaprt doma, postaneš mal zarustan.

Js moram bit dobre volje, da sem ljudem kul in z nasmeškom... kdaj se spomnim na kej zabavnega, bolj je zabavno, dlje časa zdrži nasmešek...  Večinoma deluje...

Lorazepam je forget pill in lahko povzroči demenco. Jah čudno mi je, da te kao benzodiazepini ne pomirijo....ne rpedstavljam si kako si lahko zlo zaspan, ampak še vedno nervozen. Pol so še beta blokerji.

[MP2011]

Npr. js se ne morem strinjat s tem, kar je MP2011 rekel, da ima negativne izkušnje samo s populacijo, ki ni imela takih težav kot on.

Kaj se maš ti tu za strinjat, če je to moja osebna izkušnja? To je moj obrambni mehanizem, ki je bil ZAME nujen za preživetje. Nism reku, da je to zdrav način razmišljanja, ki ga je treba emulirat. Družim se z ljudmi, ki me razumejo; z ostalimi pa pač ne. S tem se zavarujem pred negativnimi izkušnjami. Pa travme niso izgovor...

[LostOneFuture]

Mogoče je težava naslednja: ko sem sproščena..doma recimo, imam nevtralen izraz, ki zgleda zelo zamorjen in jezen. V šoli, ko sem resno poslušala, so me nekajkrat profesorji vprašal, če sem v redu. Tud ko vidim svoj odsev v kakšnem steklu vidim, da zgledam zamorjena, pa čeprav nisem tisti trenutek. Zato hočem spremenit svoj izraz, ampak mi ne uspeva. Spremenim zamorjenosvt v zategnjenost,/nesproščenost/živčnost. In dejansko me ful ljudi gleda. Pred nekaj mesci mi je celo en reku:

to imam jaz težave, baje vedno gledam zamorjeno, jezno, čeprav se čisto ok počutim, in tudi jaz nevem kako to spremeniti, poizkušala sem že s prisilnim smehom, pa ni dobro izpadlo...hmmm

[Cheaney]

Npr. js se ne morem strinjat s tem, kar je MP2011 rekel, da ima negativne izkušnje samo s populacijo, ki ni imela takih težav kot on.

Kaj se maš ti tu za strinjat, če je to moja osebna izkušnja? To je moj obrambni mehanizem, ki je bil ZAME nujen za preživetje. Nism reku, da je to zdrav način razmišljanja, ki ga je treba emulirat. Družim se z ljudmi, ki me razumejo; z ostalimi pa pač ne. S tem se zavarujem pred negativnimi izkušnjami. Pa travme niso izgovor...

Uff... mogoče bi blo manj stresno zate, če se ne bi posvečal mojim mnenjem. V glavnem kar je bil moj point: sam imam skoraj najbolj negativne izkušnje z osebam, ki so dale podobno skoz. O travmah ni letelo nate, ker te pravzaprav ne poznam,  imam pa pravico izrazit svoje mnenje, so bile pa pri nekom n-krat poudarjene in uporabljene kot izgovor... lahko se tebi to ni zgodilo, bolj verjetno pa, da tem osebam pogledaš čez prste ali ne opaziš tega. Ker depresivni so si med seboj različni in se različno spopadajo s težavami, kot ljudje v katerakoli drugi poljubno izbrani skupini.. na nek način gre za umetno spoznavanje folka, prek interneta je že tko.   

[LostOneFuture]

zelo dober film, na koncu tega dela je zanimiv primer gospe, ki deluje meni na prvi pogled bolj kot socialna fobija, pa ima diagnozo bipolarna motnja

https://www.youtube.com/watch?v=rGDl6-lyfMY

jaz sem naredila tisti test, na unem linku, jaz pa imam rezultat 85, imam imam po tem slodeč generalizirano obliko SF.

[Chantall]

Mogoče je težava naslednja: ko sem sproščena..doma recimo, imam nevtralen izraz, ki zgleda zelo zamorjen in jezen. V šoli, ko sem resno poslušala, so me nekajkrat profesorji vprašal, če sem v redu. Tud ko vidim svoj odsev v kakšnem steklu vidim, da zgledam zamorjena, pa čeprav nisem tisti trenutek. Zato hočem spremenit svoj izraz, ampak mi ne uspeva. Spremenim zamorjenosvt v zategnjenost,/nesproščenost/živčnost. In dejansko me ful ljudi gleda. Pred nekaj mesci mi je celo en reku:

to imam jaz težave, baje vedno gledam zamorjeno, jezno, čeprav se čisto ok počutim, in tudi jaz nevem kako to spremeniti, poizkušala sem že s prisilnim smehom, pa ni dobro izpadlo...hmmm

Evo, še ena taka, ki ima težave z izrazom na obrazu Pa kaj naj zdaj, smejat se pa non stop tudi ne morem saj nisem na drogah. Poznam eno, ki ima ves čas nasmešek na obrazu samo meni se zdi to umetno in mi deluje hinavsko, ker vsak dan in vsakih pet minut pa človek res ne more biti dobre volje. Meni večkrat pravijo, da delujem zamišljeno, no saj včasih se res kar nekaj zamislim in pozabim na dogajanje okrog sebe

Drugače pa videz in izraz na obrazu dostikrat varata, vsaj po mojih izkušnjah je tako. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem spoznala človeka, ki je deloval zamorjeno in naveličano pa se je na koncu izkazalo, da je v resnici prijazna oseba. Imam enega sodelavca za katerega sem dobila vtis, ko je prvič prišel k nam v firmo, da je najbolj zoprna oseba in sit samega sebe pa se je na koncu izkazalo, da je zelo v redu oseba in z njim prav rada poklepetam. Pa pred kratkim sem spoznala enega fanta, ki je na prvi pogled deloval zelo strogo in se je na koncu tudi izkazalo, da je zelo v redu. Tako da izraz na obrazu ne pove kaj dosti o osebi in na podlagi tega ljudi prevečkrat označimo za takšne in drugačne. Je pa zoprno, ker prvi vtis pa res ne izpade najbolje, če izgledamo mrko.

[dr.hauska]

Kriteriji pri izbiranju družbe men imajo veze, tko zdi se mi večina folka, ki ni samozavestnega si postav neke glupe kriterije in pol na podlagi teh sklepajo o ostalem. npr. 'ta rdečelaska je zih bolj zabavna od blondinke'

Nikol še nisem opazla tega. Mi je zelo neznano.

Npr. js se ne morem strinjat s tem, kar je MP2011 rekel, da ima negativne izkušnje samo s populacijo, ki ni imela takih težav kot on.
To pol ne razviješ nobene odpornosti... in še tko je, nekaj ljudem je za vsak spor izgovor njihova bolezen.

Jaz bi prej rekla obratno..mislim da sem že v eni drugi temi to napisala. Jaz mam skor bolj slabe izkušnje z ljudmi s psihičnimi težavami. Ampak tko na splošno je nespametno karkol rečt. Zagotovo se najde v vsaki skupini nekaj kul in nekaj nekul ljudi.
Mislim da je varno rečt, da ljudje, s katerimi se družimo, močno vplivajo na nas. Včasih se razvijejo prav čudne "sekte"..vsi poznamo une skupince čefurčkov A bi en v Studorju pri Bohinju sam od sebe začel nosit lanace in poslušat čefurjado naglas na telefonu? Možnosti za to so približno 1000x manjše kot če bi stanoval na Fužinama.

Po mojem mnenju ni fajn, da se zapreš v družbo sebi podobnih. S tem si precej zmanjšaš možnosti za napredovanje. Je pa zlo fajn, da imaš nekaj takih, ki te razumejo in ki jim je ta naša "scena" blizu. Če si tud oni želijo zboljšat svoje stanje, je pa še tok bolš, ker več glav več ve in večja čreda bolj daleč pride. In na začetku, ko se zaveš težav, to res močno rabiš. Slej ko prej pa moraš it iz mehurčka, če želiš hodit v šolo/v fax/v službo...živet polno življenje.

Pa v do zdej napisanem sem izvzela ljudi s shizofrenijo, psihozami, mejno osebnostno motnjo...taki ti najbrž  ne bi koristili v nobenem primeru. Taki te samo zasekirajo, sploh uni z mejno os. motnjo te lahko zelo ranijo, če ne veš nič o tem in se jim pustiš, še posebej ko si v ranljivem stanju. In takih je veliko na forumu, na netu na splošno.

Ok, mal sem zašla.

Cheaney, hvala za konkreten predlog glede tega, da naj se kaj smešnega spomnim. Mislm, da mam ene par zabavnih spominov na zalogi in jih bom res poskusla uporabit.

Mam drgač propranolol za javno nastopanje zadnjih nekaj mesecev. Še najbolj učinkovit od zdravil do sedaj Ampak ga seveda ne morem jemat vsak dan. No, tko k si reku, mogoče smo zarustani zarad učenja.. mogoče bo lažje od premlevanja v teoriji potem soočanje v praksi.

[dr.hauska]

Evo, še ena taka, ki ima težave z izrazom na obrazu Pa kaj naj zdaj, smejat se pa non stop tudi ne morem saj nisem na drogah.

Ja, ane. Ne gre to.

[dr.hauska]

Uh, še tretji post:

kako je s tem Pavlovim pogojnim refleksom? Kako ga je najlažje in najhitreje izničit?

Mogoče ni to moje razbijanje srca nič več kot mal zgrešen pogojni refleks.

[LostOneFuture]

Uh, še tretji post:

kako je s tem Pavlovim pogojnim refleksom? Kako ga je najlažje in najhitreje izničit?

Mogoče ni to moje razbijanje srca nič več kot mal zgrešen pogojni refleks.

zelo možno, tudi jaz sem razmišljala o tem, preden sme dobila diagnozo PTSM, da ker me je nek predmet ali oseba vznemirila, sme vedno ko me je nakj na to dvoje spomnilo, vzbudila razbijanje srca, vendar jaz sem še imela druge težave in je bila diagnoza PTSM na mestu