Živjo!
Po 3 letih boja s paničnimi napadi, sem se odločil povedati svojo zgodbo za katero upam, da bo komu dala upanje, da le vse ni tako brez izhodno kot se morda zdi na prvi pogled.
No pa začnimo na začetku. Neko soboto zvečer se s sodelavcem peljeva v službo. Kar naenkrat mi postane slabo, celo telo se začne tresti, potim se, srce razbija kot noro prva stvar, ki mi gre skozi glavo je, da bom umrl. Po nekaj metrih sem bil tako iz sebe, da nism bil več zmožen voziti avta. Ko sva s sodelovcam prišla do službe se je napad še trikrat ponovil. V solzah sem klical domov če me lahko nekdo pride iskat, ker nism bil sposoben ne delati ne voziti domov. Ko sem končno prišel domov so se zadeve umirile in po nekaj urah sem končno ves izmučen zaspal. Tako sem pri 21 letih doživel svoje prvo soočenje s paničnimi napadi. Ko sedaj pogledam nazaj je bil to dan, ko se mi je življenje za vedno spremenilo. Naslednji dan je bilo vse navadno, kot da se ni nič zgodilo, le malo sem bil omotičen. Ta vrtoglavica kar ni ponehala naslednjih 14dni in zmeraj bolj sem začel razmišljati da je z mano nekaj resno narobe. Tako sem prvič odšel do zdravnika, ki pa seveda ni našel nobene težave. To me je za nekaj dni pomirilo in počutil sem se res super, tudi vrtoglavica se je vrnila. Potem pa se nek dan peljem iz službe in kot strela iz jasnega ponovno paničen napad (seveda takrt nism vedel kaj je to, mislil sem da umiram). Nekako sem se privlekel do doma, ker pa so se zadeve samo poslabšale. Panični napadi so si sledili en za drugim in mislil sem, da se mi bo zmešalo. Hodil sem pod tuš, begal po hiši gor in dol, hodil po vasi zraven pa samo čakal kdaj bo vsega konec in bom le še padel ter umrl. Končno je prišel nekdo od domačih domov, da me je za silo umiril, psihično pa sem bil tako izčrpan, da sem naslednje 2 dni spal v postelji z mami. Od tu pa so šle zadeve strmo navzdol. Panični napadi so se začeli ponavljati vsak dan. V službi sem v 14dneh vsaj 7krat predčasno odšel iz službe, ker enostavno nisem mogel več zdržati. Tako sem po hitrem postopku ostal brez službe. Izleti na urgenco so postali moj vsakdan. Pred paničnimi napadi sem bil zelo družaben, vedno za zabavo in druženje. Nato pa kar naenkrat nisem več prihajal na zabave, pijače, druženja... (če sem kam že šel pa moj obisk ni trajal več kot pol ure, ker sem seveda začel doživljati napade). ker mi je bilo o mojih težavah nerodno s komurkoli govoriti sem vedno našel nek izgovor zakaj se kakšne stvari nemorem udeležiti. Tako sem se začel tudi oddaljevati od prijateljev. Zadeve so pripeljale tako daleč, da 2 meseca nisem zapustil hiše. Kadarkoli sem bil pri zdravniku je bilo vse ok napadi pa so se ponavljali in res nisem več vedel kaj storiti. Nato pa je en dan mami, ki dela v zdravstvu prišla do spoznanja, da bi bili to lahko panični napadi. Po posvetu z zdravnico smo prišli do tega, da je to verjetno edina razlaga mojega obupnega stanja. Tako sva se zmenila, da se dobiva čez teden dni ta čas pa naj si malo preberem o paničnih napadih, da vidim kaj se pravzaprav z mano dogaja. Moram priznati, da do takrat o paničnih napadih nisem vedel nič. Ko sem začel o tem "googlati" pa mi je postalo jasno, da je to točno to, kar se dogaja meni. Takrat sem se tudi prvič spoznal s stranjo nebojse.si in bil sem zelo presenečen, ko sem spoznal koliko ljudi trpi zaradi paničnih napadov. To je bila prva prelomna točka mojega "zdravljenja". Ko sem čez en teden prišel k zdravnici mi je predlagala obisk terapevta vendar mi ta predlog ni najbolj odgovarjal in sva se dogovorila, da s tem še malo počakava. Tako so se moji dnevi začeli vrteti okoli raziskovanja paničnih napadov. Vedel sem, da bo pot zelo težka, vendar sem bil ves čas prepričan, da bom zahrbtne napade premagal. Tako sem najprej doma vsem povedal kaj se z mano dogaja. Seveda so bili vsi presenečeni kako ima lahko tako mlad človek, ki je vedno poln energije in dobre volje psihične težave. Naslednji korak je bil, da sem o svojih težavah seznanil prijatelje. Tu sem spoznal, da rek "pravega prijatelja spoznaš v težavah" še kako drži. Veliko "pravih" prijateljev mi je obrnilo hrbet in so za hrbtom govorili, da si vse le izmišljujem, ker se mi nikamor ne, da in da le iščem pozornost. Bil pa sem zelo pozitivno presenečen nad odzivom nekaterih ljudi, ki sem jih imel le za znance vendar so mi pomagali po svojih najboljših močeh, ter me neprestano podpirali. Potem pa je prišel najtežji del. Po mesecih vegetiranja doma se je bilo potrebno postaviti na noge, oditi iz hiše v naravo na sprehod skratka biti aktivn. Prve dni nisem bil sposoben prehoditi niti 500m, ker so bili panični napadi tako hudi da sem v solzah tekel domov. Vendar me je vsak dan nekaj gnalo naprej, prepričan sem bil vase, da bom zmogel in da bom napade premagal. (do takrat sem se že odločil, da si bom pomagal brez kemije o terapevtu pa sem še razmišljal). Tako sem iz dneva v dan premagoval večje razdalje. Dostikrat sem šel v gozd "daleč" stran od vsega na jaso ter čakal, da so se pojavili panični napadi. Vedno sem imel v glavi, da se mi bo srce ustavilo in da je z mano konec. Dostikrat sem po par ur sedel na jasi ter zraven jokal vendar nisem hotel domov, dokler panični napadi niso ponehali in sem videl, da sem preživel. Stanje je bilo iz dneva v dan boljše in razdalje, ki sem jih premagoval so bile vedno večje. Nato pa je neki dan padla odločitev, da poizkusim z vzponom na bližnji hrib kamor sem pred paničnimi napadi hodil vsaj 4krat na teden brez težav. Do vrha sem doživljal mislim, da najtežje trenutke mojega življenja. Na vsakih nekaj metrih sem se vstavljal, ker sem mislil da je z mano konec, ko pa sem enkrat končno prišel do vrha sem se počutil kot prerojen. Od tam naprej pa je pot šla strmo navzgor. Res je, da so se panični napadi kdaj pa kdaj še pojavljali vendar sem se vedno znova uspel prepričati, da to ni čisto nič takega in da sem jih preživel že vsaj "miljon". Po tem, ko sem spoznal, da mi ukvarjanje s športom pri preprečevanju napadov zelo pomaga ter se po aktivnosti počutim zelo dobro, sem se aktivno začel ukvarjati s športom. Danes se udeležujem rekreativnih tekov na 10 in 21km ter veliko hodim v hribe. Vrnil sem se tudi v staro službo (ki sem je med tem že zamenjal) ker sem hotel nazaj, kjer se je vse začelo. Letos pa sem po 3 letih prvič šel tudi na morje. Moram priznati, da je bil občutek prvi dan nelagoden. Enkrat sem bil blizu napada vendar sem ga z dihalnimi vajami ustavil še preden bi se lahko razvil.
Ko sedaj pomislim za nazaj moram priznati, da so mi panični napadi življenje zelo spremenili. Res, da je bilo na čase tako težko, da sem mislil da nebom zmogel in bom končal v psihiatrični bolnišnici včasih pa sem imel občutek, da se mi bo zmešalo in bom storil samomor. Vendar, ko sedaj potegnem črto za nazaj moram reči, da so mi panični napadi naredili življenje boljše. Spoznal sem prave prijatelje, aktivno se ukvarjam s športom, dobil sem delo, ki ga z veseljem delam ter najpomembneje spoznal sem samega sebe in sedaj sem takšen kakršen sam želim biti ne takšen kakršen drugi pričakujejo od mene da bom.
Upam, da si bo kdo vzel čas in prebral cel roman, ki sem ga spisal. Upam, da se kdo najde v mojem pisanju in da vidi da je položaj daleč od brez izhodnega in da se panične napade da premagati tudi brez kemije in terapevtov. Ne bom rekel, da sem panične napade povsem premagal. Še vedno se najdejo slabi dnevi, ko se počutim slabo vendar se paničnih napadov že dovgo ne bojim več!
Upam, da si kdo vzame čas in prebere ves ta moj nakladanje
LP Miha Pretnar
