Pozdravljeni!
Veliko odgovorov se je nabralo

.
-MP2011!
Žal mi je, nikogar nisem nikoli mislila užaliti z izrazom "duševne motnje". Hvala za Vašo podporo!

-Puma!
Žal večina ostalih sorodnikov odpade, saj se z nikomer ne družimo. Zelo... 'razbita' družina smo. Bom premislila glede oddaj. Hvala, ker ste delili del svoje zgodbe!
-Melita!
Tudi sama si želim, da OKM nekoč postane le spomin. Ampak povedati staršem ni tako preprosto... Veliko predvsem psihične priprave je potrebno, da znaš čim manj strašljivo povedati o motnji in da znaš nato biti še dovolj čustveno stabilen, da se ne začneš jokati, če reakcija ne bo takšna, kot si jo želiš. Trenutno pa si ne zaupam dovolj, da me ne bi slaba reakcija popolnoma zlomila. Hvala za pismo in se bom poskušala psihično pripravljati na to, obljubim.
-Alexx!
Kot sem že zgoraj Pumi napisala smo zelo razbita družina.

Večina sorodnikov je proti nam in mogoče mi ravno to povzroča še dodatne strahove pred slabo reakcijo staršev-oni in moj brat so še edini sorodniki, ki jih imam in ne želim izgubiti še zadnje peščice ljudi v življenju. Lahko bi omenila probleme zdravniku, ampak ali je njegova DOLŽNOST obdržati skrivnost zase, če mu povem za težave? Ne bi ravno želela, da vse nato pove staršem... Bom spremljala oddaje, hvala.

-Lira!
Zelo sem hvaležna za vse podatke, ki ste jih napisali-in spodbudne besede! Hvala, resnično. Ji bom pisala-definitivno.

-Janja!
Hvala, ker ste si vzeli veliko časa, da ste mi vse to napisali!

Vsekakor bom pisala strokovnjakom, sploh tistim, ki se mi jih našteli. Želim si, da bi imela kaj več za reči na vse kar ste napisali, ampak v glavnem se lahko le zahvalim za vso podporo in nasvete. Hvala tudi za povezave do raznih oddaj.

Ni besed s katerimi bi se lahko dovolj zahvalila za vso podporo!
Lep pozdrav vsem skupaj,
H34RT