Pozdravljeni!

Že nekaj časa vas spremljam v upanju, da nisem sama na tem svetu. Nekaj sem že sama napisala o sebi in svojih problemih, tokrat pa sem čisto na tleh in nikakor se ne morem pobrati.
Že 3 leta se borim z mešano anksiozno- depresivno motnjo z paničnimi napadi. Zdravili so me z različnimi AD-ji v 2 letih jemanja sem jih zamenjala od 12 različnih. Nazadnje sem jemala 3 ralične Adje, stabilizator in pomirjevala 3 krat na dan.
Vsega skupaj 17 tablet na dan. Zmes mi je bilo mogoče malenkost boljše, potem pa spet na stara pota. Po dveh letih neprestanega jemanja tablet sem se odločila, da grem dol, saj nisem naredila nobenega koraka.
Še vedno sem bila depresivna, še vedno sem imela pogoste panične napade, prav tako sem bila anksiozna in nestabilna. Imela sem grozne stranske učinke, od driske, zaprtja, glavobolov,slabosti, ter slabe energije.
Pred mescem in pol sem brez posveta svojega psihiatra prekinila terapijo. Bilo je enostavno nekaj najbolj groznega kaj sem lahko izkusila v svojem življenju. Pristala sem na psihiatriji na zaprtem oddelku. Kar kmalu so me izpustili domov in predpisali novi AD in pomirjevala 3 krat na dan v primeru, če bo neznosno.
Prve dni sem se nekako držala, potem pa sem doživela ponoven šok, saj sem izgubila službo, prav tako sem z konstantno slabo voljo in slabim počutjem zrahljala zvezo in potem takem dobila nove priložnosti za sekiranje in obremenjevanje.
Imam zlatega partnerja, ki mi je vse 3 leta stal ob strani in me podpiral, zato sem se tudi zelo navezala nanj. Ko sem imela najhujše obdobje sem hodila samo v službo in domov, vse ostalo me je dušilo, tudi prijatelji s katerimi sem si bila zelo dobra. Če sem hotela v družbo, sem mogla obvezno vzeti pomirjevala, saj sem dobila takoj panični napad. Ker sem mi je to začelo pogosto dogajati sem ostajala doma in se nekako oklepala partnerja.
Po izhodu iz bolnice sem pa nekako dobila hladen tuš od partnerja, saj me je postavil na realna tla in pričakoval od mene, da si poiščem svojo družbo in neham viseti na njemu. Čeprav sem to zelo težko sprejela, vem, da mi je hotel le dobro in da se končno postavim na svoje noge in začnem živeti. O tem kako globoko me je to prizadelo se ne bom razpisala.
Sedaj, danes sedim in pišem vam v upanju, da spet najdem neko tolažbo podporo. Partnerja ne upam več obremenjevati, saj vidim, da je zelo zaposlen in se zelo sekira zame.
Prijatelje sem si poskušala spet poiskati, ampak vidim, da še nekako nisem pripravljena. Nekoč vesela, polna energije zelo družabna oseba, se je spremenila v čisto drugo osebo, ki se nikakor ne more pobrati.
Trenutno sem zelo osamljena, saj partner skozi dela. Iščem službo, se trudim, ampak enostavno pridejo dnevi, ki me zelo potrejo. Najhujša mi je depresija, ki me spravlja v obup.

Včasih nimam volje, da bi prišla ven iz postelje, včasih jočem celi dan in razmišljam kako bi bilo, če me nebi bilo na tem svetu. Včasih nimam moči, da bi enostavno postorila stvari po stanovanju in samo prestavljam.
Kmalu sem naročena pri psihiatru, ki me je sprejel v bolnici. Trenutne terapije ne jemljem, kot pa samo pomirjevala od katerih sem že odvisna. Predhodni psihiater me je samo filal z visokimi dozami zdravil, ki mi niso pomagala in povzročila so mi epileptični napad. Da ne bo izpadlo kot, da kritiziram psihiatra, verjamem, da nekomu terapija prime, ampak meni žal ni.
Danes je dan, ko sem čisto obupana in imam tudi samomorilne misli. Imam tak občutek, da se mi vse podira, da nimam več takšne podpore od partnerja, kot sem jo imela in to me samo žalosti.

Cele dneve samo razmišljam, kako naj se rešim tega, kako bom plačevala kredit, ko sem ostala brez službe, kje bom iskala novo službo, bojim se, da me bo partner zapustil, skratka znorela bom.

Se opravičujem za zmeden tekst in hvala, če me bo kdo razumel.