cry for help...

[Latifa]

 . Tudi jaz imam take fleše in scenarije.
In pol se "zbudim" in mi je žal teh dveh izgubljenih minut mojga lajfa.

Jst sem kakšen dan sposobna po dve, tri ure preživet v svojem svetu in plavam in buluzim. Zaenkrat me to še ne moti, ker je po ponavadi zvečer in ker ne morem zaspat, premišljujem. Je pa včasih mal zoprn, ker med pogovorom (če me ne zanima preveč), začnem kar neki premišlevat. Se bom odvadla.
In pol valda izpadem zmedena in raztresena.

Hotla sem pa povedat tole; v soboto sem bla pr fantu (tega me je še vedno najbolj strah, ker sem tam doživela prvi "napad"). In je blo vse v redu, sicer mi je šel tm en nož ful na jetra, sem ga hotla skoz okno zabrisat; pa ne da bi mela grde misle sam enostavno mi trenutno grejo noži ful na živce. Če bi blo po moje, bi jih prepovedala v vsakem gospodinjstvu in nasploh

Skratka vse cool, ampak sem pa mogla zvečer gledat un napsihiran film (skrivnostno okno), da me je ja pol strah, kaj če se še meni kaj takega nardi.
Zame so romantične komedije, kakšna akcija, pa mogoče še kakšna "dobra" mehiška. 

[Putka]

Ma ja glej jaz že tko ne maram grozljivk, v takem stanju pa sploh ne gledam in tud odsvetujem.
Gledam samo take filme, ki so nežni, pomirjujoči. Tudi, če je samo napet me mine in grem stran od TVja.

Sem pa včeraj tudi jaz travmirala, bolj ko se je približeval večer bolj me je dajala napetost in anksioznost in še malo okmja, malo nekontroliranih misli pa zmedenost pa sem potem spet brala sve in svašta na internetu (razne psihične bolezni in simptomi), prav namerno sem brskala in brala in itak sem pobrala vso simptomatiko in mi je bilo potem še bolj bad in sem bila prepričana, da sem res na robu norosti...eh.
Boljše se izogibati, ker v takem stanju kot smo je bad če poslušamo, beremo ali gledamo kaj takega kar nas dodatno vznemirja.

[Latifa]

OOOO, vem kako je to.
Kdo bi si mislu, da lahko take malenkosti tako vplivajo na nas. Jst sem tud zadnič prebrala vse o shizofreniji, ma groza. Ampak s tem sami sebe mučimo. Jst si v kakšnih navalih napetosti pojem un komad: ... ko ti vse narobe gre, le nasmehni se,... včasih pomaga, spet drugič ne. Poizkusi, mogoče bo pa tebi tudi.

Pa ful mi gre na živce folk, k neki govori, da je že pol sveta norega, pol mam pa občutek, kot da o meni govorijo. Sej štekam, itak ne vejo, niti ne razumejo, kako se človek počuti.

Večeri pa tudi mene vržejo iz tira oz. noč - ne maram več teme.

[Putka]

Aha sem imela obdboje, ko sem sovražila trenutek, ko je bilo treba iti spat. 
Zdej je malo boljše...imam pa vseeno raje jutra kot večere. Se počutim nekako sveža, pripravljena za nov dan, pol do večera se že vsa razna sranja naberejo na psihi in je naporno.

Do večera je že vsega reeeeees too much. Pa se ubistvu sploh nič takega ne zgodi skozi dan...

Full smešno kako težje vsrkavam vso okoljsko nesnago kot  nekoč. Pa je zdaj lajf mnogo bolj umirjen kot kdajkoli prej. Se sprašujem kaj bi se zgodilo z mano, da me nekaj res iztiri?


 

[Latifa]

Full smešno kako težje vsrkavam vso okoljsko nesnago kot  nekoč. Pa je zdaj lajf mnogo bolj umirjen kot kdajkoli prej. Se sprašujem kaj bi se zgodilo z mano, da me nekaj res iztiri?


 
[/quote]

Putka, jst sem si o tebi ustvarila mnenje, da se bistra, pametna, močna,... ženska. In če človeku uspe se spopadati z lasnimi strahovi in ga ne iztiri, pol je to zmaga. Te misli, tesnoba, strahovi so nekaj najhušjega, kar se mi je zgodilo v življenju. In, če se uspešno spopadaš s tem kar tudi TI se, potem ne verjamem, da bi te kaj drugega sploh lahko še bolj iztirilo. Le še tako naprej

[Putka]

  hvala Latifa vračam kompliment 

Imaš prav ja. Sej, če smo dali skozi vso to bolezensko sranje in poskušamo pretentat vso to bolano simptomatiko pol ni vrag, da ne bomo zmogli enga ubistvu čis običajnega življenjskega problema (če in ko pride).

Sam razmišljam...še enkrat dat skozi tisto akutno fazo. Brrr...in tega se ubistvu najbolj bojim.
Sej psihoterapije pomagajo pa pol druženje z različnimi ljudmi in velik podpore od vseh okoli. Na tak al pa drugačen način.

Sam včasih me še malo črviči.



Tudi tebi vse najlepše!

[Latifa]

STRAH!!!???
Stalni spremljevalec, naš "prijatelj" in "sovražnik". Te čist razumem, da te je strah ponovitve bolezni, moraš se z nečim zamotit, ne misli, da se bo bolezen ponovila, ampak na to, da jo uspešno premaguješ. Si mogoče brala knjigo secret - se mi zdi, da je kr primerna za tele naše psihe zdravit. Pa jo preber 2X,3X,... Jst v drugo berem Rojeni za uspeh, sicer je napisana v drugo smer, ampak važno je, da se prepričam (zaenkrat mi še ni uspelo), da je vse v glavi - pozitivne misli, pozitivne misli,...

Mene je trenutno najbolj strah, ker sem se samozavestno odločila, da bom tri v enem - bolnik, psihiater in psihoterapevt in samo čakam, da butne iz mene v nedojemljivi razsežnosti. Ampak pač probam to odmislit in zaenkrat gre.

[Jagodka]

Latifa, 

mislim, da je tvoj strah ob igranju treh vlog upravičen. Sama sem tudi to poskušala, ampak sem bolj zabredla. Prebrala sem pol knjižnice in številne informacije so me tako zmedle, da me je zamedlo. Poplava teh knjig je res velika. Pa še vsake oči imajo svojega malarja.

Strokovna pomoč je, za moje pojme, potrebna. prav tako pa tudi podpora ljudi, ki te razumejo in imajo radi takega kot si. S strahovi, depresijo, tečnobo in včasih 200% energije naenkrat.

Največ pa na svoji psihi in duhovnosti moramo narediti sami. S pomočjo strokovnjakov, literature, prijateljev, sotrpinov le poiščemo tisto pot, ki nas pelje k izboljšanju.

Le pogumno poišči psihiatra ali psihoterapevta.

Drži se, Tepka

[Latifa]

Živ Tepka,
ne morem, ne morem, ne morem,...
ne upam povedat doma, fantu, da o psihiatrih in psihoterapevtih sploh ne govorim. Največja fora je pa ta, da mam občutek da mi res uspeva (če odmislim napetost in strahove, ki so pa itak skoz prisotni).

Če se ne motim, si v enem postu napisala, da imaš občutek, da si vse skupaj le domišljaš  in da ti pravzaprav nič ni. To se trenutno dogaja meni. Tak čuden filling, kot da bi jst bla ok, na vsake tok časa pa pač trenutki slabosti pridejo iz mene. Sliš se popolnoma zmedeno, sam tako občutim stvari. Sem se navadila misli, da me bo pač strah - če ostane pri takšnem stanju, bom jst zadovoljna.

Zavila sem se v neko tišino in ne najdem poti ven. Verjamem, da bo tud to minilo oz. hočem in morem verjet.

[Jagodka]

Latifa,

poskušam razumeti. Sama mamskoraj idealno družino. So pa pri meni vsi bližnji sami pogruntali spremembo. Nisem mogla govorti, jesti, tresla sem se, bruhala.

Najtežje mi je bilo povedati, da sem v bolnici. Predvsem mami. Pa sem zbrala pogum. Nadrzala sem ga in jo poklicala in mi ženska reče: ja ta zadn cajt, da s si poiskala pomoč. Sej ti nismo upal reč, da obupno zgledaš.

Hvala mami 10000000X. Še za nazaj oprostim za te besede, ko si bila tiho, pa sem potrebovala tvojo podporo.

Anksioznost ni normalno stanje. Strah, ki nima realnih osnov ni zdrav. Ni normalno, da te je strah nečesa, česar ni. Ni se nam treba mučiti z njim, ker se lahko pozdravimo.

Za način pa se odločimo sami.

Čim manj strahov ti želim,

Tepka

[himiko]

Latifa, super, da se tako s tem spopadas  !

Sam je pa res, da se clovek NE sme matrat... Ce se bos kdaj slucajn slabse pocutila, vseeno stopi pomoc.

Sicer pa, drzi se, pogumna si 

Tudi jaz ti zelim cim vec spokoja in cim manj strahov ter vsiljivk!!!!

Pa ce ti je lazje, kar pisi na forum!!

Pa pa

h

[Sinuska]

še ena spodbuda:
jaz sem začela o svojih težavah govorit tukaj. ampak, ko sem prvemu pravemu (ne internetnemu) (pa ne me narobe razumet, saj vem, da ste vsi živi, nooooooo), meni bližnjemu človeku povedala, mi je bilo še bolje. in hitreje sem napredovala. 

[Latifa]

Ful mi pomaga, da pišem o sebi, pa čeprav popolnoma neznanim osebam, ki pa me predvsem RAZUMEJO. Sam mam občutek, da nekako nimam pravice jamrat, ko pa nič ne storim zase (z jamranjem pa ne bom daleč prišla).

Sedim v sobi (se kao učim) in premišljujem; ne dolgo nazaj sem delala nekje v Lj., zdej pa od delodajalca ne duha, ne sluha. In posledično meni roji po glavi, kaj pa če sploh nisem delala, kje sem pa potem bila tisti čas,... pa vem, da sem delala, ampak ta kurčeva vprašanja over and over again.

Pol popoldan, ko pridejo domači pa "put on your happy face", v sebi pa jokam kot petletni otrok.

Sej domačim je jasno, da ni vse v redu; zakaj nič ne ješ, lej kok si shujšala (mam celih 47 kg), jst pa: toj sam stres, šola, temo za diplomsko moram vpisat, šiht... bla bla bla...

Ampak se ne dam. Sem že skovala nov načrt. Bom pred sestro poklicala delodajalca in tako pretentala, am... samo sebe - prebrisano

[Latifa]

Moram še tele nove ugotovitve napisat, ker mi misli ne dajo miru

Zdej sem končno našla prave besede za opis počutja.

Hodim po robu črne luknje, not ne padem, ne moram se pa distancirati od nje. Sej se razumemo, ane? Ah, kr neki

Bluzim, sam ne me iz foruma vržt 

[ton]

Ti kar piši: z zapisovanjem šele zjasnimo misli.

[masi]

Moram še tele nove ugotovitve napisat, ker mi misli ne dajo miru

Zdej sem končno našla prave besede za opis počutja.

Hodim po robu črne luknje, not ne padem, ne moram se pa distancirati od nje. Sej se razumemo, ane? Ah, kr neki

Bluzim, sam ne me iz foruma vržt 

hihi le zakaj bi te vrgli iz foruma, ti samo piši.....

[Sinuska]

ti samo jamraj, kolikor te je volja. sej se boš naveličala. in naredila nekaj za boljše počutje. 

[Latifa]

Haudy

... sem lih premišljevala (zavrtela čas za dva meseca nazaj), kakšne probleme sem mela takrat, hm... nov mazolj - bel, prevelik nos, nič nimam za oblečt, poteptana rit, prva gubica na ksihtu,... BALZAM

Dons me je pa strah, da se mi ne zmeša. Življenje se res poigrava z nami, žalostno in obenem smešno. Kaj človek v življenju zagreši oz., so za te psihoze krivi starši (jst ne morem rečt, da bi bila moja mami kriva za karkoli - zasluge ima za vse dobro, kar se mi je v življenju zgodilo). Za fotra to ne morem rečt, ampak ne bi zdej o tem. Mal na glas razmišlam. 

...da še veste, da sem tu 

[Tati]

Vse v otroštvu nas oblikuje in hkrati tudi pušča posledice, dobre in slabe. Saj ne, da bi človek rekel, da so starši slabe stvari naredili namenoma, da bi nas prizadeli. Pa nas vseeno je. In nekoč to izbruhne na dan. Jaz sama si še nisem razjasnila, ali želim razkopavati po teh stvareh, ali ne, ker je zelo boleče. Včasih se mi zdi bolje, da se pretvarjam, kot da ni nič narobe z mano. A to je samo zatiskanje oči. nekaj časa gre, potem pa...
Veš, moji starši so tudi krasni, se mi zdi, da ne bi mogla imeti boljših. So pa vseeno bile stvari, ki so na meni pustile globoke rane in strahove. Ko se jim ne morem upreti, je hudo. Pa se zjokam in grem naprej.

[Putka]

Latifa si želiš nazaj svojih banalnih problemov a ne. To sem tudi jaz rekla mojemu psihiatru.
Da si ne želim ničesar bolj kot tega, da bi imela problem, zjutri ko se zbudim, s katero barvo si bom pobarvala nohte. Ne pa da me skrbi a bom kmal ratala shizofrenik. 
To so hudi ekstremi za katere rabiš čas, da lahko sploh dojameš kaj šele sprejmeš.