cry for help...

[himiko]

Svašta majka rodi. pomisli

---> hehe Putka - drgac sm mela jz ciste iste filme k ti...  ne mores verjet...

[Latifa]

Hello,
res sem vesela, da nisem edina. Men teli vaši nasveti res pomagajo, se ponavljam, sem to že napisala, ampak vseeno...

Dons sem že skooooooooraj sestri zaupala kaj mi je. V glavi se je res lepo slišalo, beseda pa niso in niso hotele ven. Sej mam ful razumljivo sestro in mami (zaenkrat mislem povedat njima), sam se mi zdi, da bo pa tole mal prevelik zalogaj celo za njiju

Drugač pa zdej tud skoz neki razmišlam, da ja preženem misli. Pa ko se učim, se skoraj da ne, derem, da mi dajo mir - joj kok se tole zmeden sliš Ko pa gledam teve, pa podnapise dajem v tri črke - sicer počnem to že več let. Včasih mi je šlo to ful na živce, zdej je pa cool, da se zamotim.

Kako ste pa vi to povedali doma in kako so oni to sprejeli? Prosim, če mi malo opišete svoje izkušnje.

Aja himiko, sam to če mi poveš, jst vrjetno preden pokličem tja, rabim napotnico ane? Drugač vrjetno ni zastonj, al kako je s tem.
Kot vsi študenti, sm jst tud brez keša. Na žalost nisem po poklicu "hči"

[himiko]

Hej Latifa, ti sam poklices, ne rabis niti napotnice, je pa zastonj ... TK da brez skrbi...

Mami je sicer vedla, da imam tezave, sam ni pa vedla, da je tako hudo - en dan sem se preposto zlomila in skoz jokala in takrat je klicala na PHP - sicer je bil to prav gotovo en hujsih dni v mojem zivljenju, a po drug stran tud en boljsih, saj sem si priznala, kako je z menoj in da morm zadeve v zivljenju mal drgac zastavt...Fant, mami , stara mama so sprejeli moje stanje, samo zelo jih je skrbelo zame --- celo leto si mi stali ob strani in mi se stojijo ob strani ...
Ti se na druge nc ne ozirat, ti nase glej, na svoje zdravje, verjamem pa, de bosta mami in sestra razumeli oz poskusali razumet..

Vse bo se dobro, Latifa, storila si ze prvi korak, zdaj pa pogumno, potrpezljivo naprej!

Ce rabis cifro od zdravnice, pa sam sporoci...

Drzi se, objem 

[Latifa]

A tako, potem so sprejeli. Si mi vlila nove moči. A pa si psihiater vzame kej časa zate, al ti sam predpiše tablete.

Sem lih brskala mal pod temo psihoterapija in našla eno v Kranju za 30 €. Mi je tud to skor mal preveč, sam nekako se upiram tabletom, zarad stranskih učinkov. Januarja so izpitni roki, pa moram kej narest.

Objem nazaj

[himiko]

Hej, sm ti poslala cifro.

Ja na Php so se z mano veliko menili, z osebno psihiatrinjo se pa tud o vsem mogocem pogovarjava... Zadnje case je tk, da jz ze nimam kej vec govort, ona bi se pa se kar menila z mano  ... Torej, pr men definitivno ni tk, da bi mi sam predpisala zdravila, pol pa jok brate, adijo...

Drz se in vse bo ok!!!!

[Betka]

Draga Latifa,
letos sem tudi sama prišla do točke, ko sem spoznala, da zaradi anksioznosti in depresije potrebujem strokovno pomoč. Dolgo sem premlevala in odlašala, upala na "čudež", a na koncu sem se vednarle naročila in obiskala psihiatrinjo. Pa čeprav se mi je vse skozi zdelo skraj nerealno, da potrebujem psihiatrično pomoč, po drugi strani pa zelo nujno. Imela sem zelo nasprotujoče si občutke, ampak povem ti, da sem po prvem obisku čutila velikansko olajšanje, hvaležnost in zadovoljstvo.

Nikomur doma nisem nič povedala. Ne za svoje težave, ne za zdravljenje. Enako kot ti sem verjela, da tega ne bodo mogli sprejeti. Da mene s psihičnimi težavami ne bodo sprejeli. Popolnoma nemogoče se mi je zdelo, da bi spregovorila (vedno sem namreč veljala za pridno in neproblematično hči). Par mesecev tudi nisem čutila nobene potrebe, da bi komurkoli karkoli razlagala.
Potem pa sem začutila, da moram povedati. Najprej sem povedala bratu (bilo je mučno, priznam) čez nekaj časa pa še staršem. 
V nasprotju z mojimi pričakovanji me niso "izobčili" in mi do smrti zamerili, ampak so razumevajoče sprejeli, da imam težave.
Morda ti bodo moje besede kaj pomagale. Vsekakor ti želim, da si pomagaš. Veliko poguma ti želim.

Betka

[Latifa]

Pozdrav Betka,
te popolnoma razumem, v meni je tudi miljon nasprotij, zadnje čase se kr sama s sabo pogovarjam.

Vendar jst po moje še nisem prišla do te točke, da povem. Vem, da me bojo sprejeli, takšno kot sem, vendar je o tem tako hudičevo težko govoriti. Klanjam se vsem, ki ste ta korak že pustili za sabo in greste naprej, vem da to čaka tudi mene. Ampak je sram trenutno še prevelika - enostavno ne morem. Sem pa že toliko napredovala, da sem se odločila, da v pon. pokličem psihiatra in se naročim, sam mam občutek, da v pon. te moči več ne bo.

Te besede mi veliko pomenijo in pomagajo, prav tako tudi besede vseh ostalih.

Veliko sreče želim vsem   

Latifa

[Betka]

Ja, težko je govoriti o tem dokler nisi pripravljen. Posebej za tiste, ki smo take sorte, da vse radi držimo v sebi. Meni je pomagalo, da sem o svojih problemih govorila na glas, ko sem bila sama, čeprav se morda sliši čudno.
Latifa, želim ti, da ti do ponedeljka ne splahni pogum! Močno držim pesti zate! 

[Lisha]

Latifa, od naročila pri psihiatru pa do prvega obiska preteče kar nekaj časa. Čakalne dobe so dolge (vsaj če želiš hoditi tja preko zdravstva), tako da se kar hitro prijavi. V najboljšem primeru boš po moje na vrsti šele čez dva, tri mesece in boš imela še kar nekaj časa za zbiranje poguma.

[Latifa]

No, prov. Pol bom pa v ponedeljek res pokazala malo moje tiste "stare" junaške moči in bom poklicala. Dva, tri mesce... mam vsaj čas, da najdem, kje točno to je me mal orientacija j...

Betka,  nič ni čudno, da si sama s sabo govorila o svojih problimih - no vsaj men ne, pa ostalim verjetno tudi, saj smo bli/smo še vsi enkrat na tem.   

[masi]

Latifa čimprej po strokovno pomoč in brez premišljevanja ali bo potrebna kemija ali ne, kajti to bo presodil strokovnjak. Poglej, če te boli zob greš k zobozdravniku, če imaš zlom noge greš in dobiš mavec, če zbolimo psihično gremo k psihiatru in to čimprej, da ne padeš še v večje brezno strahov in nerealnih misli. Sama sem zbolela že nekaj let nazaj in takrat ni bilo na voljo ničesar v smislu informacij ipd. Čeravno sem že nekaj mesecev, ne vem mogoče celo leto prej ali več, čutila, da z menoj nekaj ni v redu nisem niti približno vedela, da sem v zametkih depresivne motnje, ki se je kasneje razvila v hudo, kajti, ker so bili izvidi vsi BP, niso zdravniki vedeli kaj bi z menoj on tako sem nekega dne enostavno kalopsirala, tako fizično kot psihično.

Tudi meni so moji stali ob strani, skupaj z mano smo se izobraževali in informirali kaj to sploh je depresivna motnja in kako se jo zdravi, sploh mami je bila neverjetna, še danes ne vem, od kje ji toliko moči in energije, saj sem bila prve mesece svoje bolezni čisto nesposobna za nič, hm in tudi mene je bilo sram, neskončno sram, da sem zbolela za depresijo, joj sem norela in kričala.....no danes je vse drugače, niti trohice stigme ni v meni, predstavim se z imenom in priimkom in govorim o sebi in o nas, ki smo zboleli za motnjo, ki se jo zdravi kot vsako drugo bolezen.


čimprej ukrepaj, ne misli črnih scenarijev, čeravno vem, da je težko in drži se.

[Sinuska]

jooo, latifa, ti si eno tako simpatično bitjece! tko sem bla jaz, ko sem prišla gor, cela prestrašena...  pol pa sem postala pravi zmaj direndaj.... 

kako lepo, da si z nami! takole pa mi pogum pijemo:    do konca! ker se ne damo!

[alexx]

niti trohice stigme ni v meni, predstavim se z imenom in priimkom in govorim o sebi in o nas, ki smo zboleli za motnjo, ki se jo zdravi kot vsako drugo bolezen.

čimprej ukrepaj, ne misli črnih scenarijev, čeravno vem, da je težko in drži se.

Tako je kot pravi masi. Tudi jaz sem tu z imenom in priimkom in sliko. (Dobro...malo je zastarela...sedaj sem okrogla temnolaska).   Čisto...ampak čisto nič me ni sram. In če komu pomaga mu zrecitiram vso zgodovino z obeti za prihodnost.(zase...jasno)

[Tati]

Latifa, saj boš zmogla!

[Tanjas]

Latifa najprej lepo pozdravljena med nami tudi z moje strani DOBRODOŠLA! Tudi jaz bi ti predlagala, da obiščeš strokovno pomoč pa naj si bode to psihiater ali psihoterapevt. Ne oziraj se na druge in naj te ne bo sram tvoje bolezni. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem da bolje da pomoč poiščeš takoj in ne čakaš predolgo, vem da je prvi korak težak vendar ko ga narediš ti bo veliko lažje pri srcu. Sama sem čakala predolgo in je bilo samo še slabše, zato, ne boj se in bodi pogumna, tukaj ti vsi stojimo ob strani. Naredi to zase ne sekiraj se za fanta in starše, kajti, če te imajo zares radi potem ti bodo stali ob strani. Poizkusi in videla boš da bo šlo, seveda ne čez noč in kot ti lahko vsi tukaj povemo ne bo lahko vendar pa se da in ko boš naredila prvi korak boš ponosna nase. Tukaj na tem forumu pa imaš vse nas, ki ti bomo z veseljem prisluhnili in ti po svojih močeh pomagali. Mogoče sedaj misliš, da ne boš zmogla, vem kako je sama nisem dobre tri mesece niti iz postelje vstala kaj šele da bi zapustila stanovanje, vendar sem nato uspela in sedaj mislim, da mi bo uspelo. Tudi sama sem bruhala tako da vem kako ti je. Uspelo ti bo verjemi vase, tudi jaz verjamem vate. Držim pesti zmogla boš 

lp.

Tanja

p.s. Pa ne pozabi nam sporočiti kako ti gre in če še kaj rabiš kar napiši. 

[Latifa]

Hej, hej vsi skupaj

tako lepo je brati vaše spodbude, srce mi razbija od razburjenja, res, ko tole berem se mi zdi, da bom eksplodirala od vse moči, ki jo čutim v sebi

Amapak, kot ponavadi, mam spet nova vpr. 

Se mi zdi, odkar sem se registrirala sem gor, izvedela in povedala kaj za vraga božjega mi sploh je, je veliko bolje. Čez dan se mi še nekako znese učit, pa pospravlat, pa kuhat,... skratka kar pač moram. Misli so še prisotne, ampak vsekakor manj in si dopovedujem, da mogoče bodo pa odšle - zdej pa ne vem, al gre za zanikanje, al kaj?

Sicer moram imet ves čas možgane zaposlene, tko da non-stop neki seštevam, odštevam, največkrat pa kr neki razmišlam (kako sem se pozdravla, da s fantom že skupi živiva in celo, da sem zadela na lotu ) - ludnica jst 

Kako pa vi funkcionirate čez dan?  Ker namreč sploh ne vem, kakšen je OKM v najšujši obliki?

Hvala, obljemček vsem

[pupika]

Latifa pozdravljena
Včasih pogovor in razkritje svojih težav pomaga.
Na tem forumu nas je precej, ki smo imeli hudo obliko depre in zato malo prehitro predlagamo psihiatra, pa tablete. Jaz zase, sedaj vem, da če bi pred leti začela obiskovat psihoterapijo pri moji sedanji terapevtki ne bi rabla niti tablet, niti v bolnici ne bi pristala. Ampak sedaj je kar, je.
Ker se zavedaš svojih težav, boš začutila sama kakšno obliko pomoči rabiš. Poskusi z obiskom psihologa, psihoterapevta..
Drži se

[Latifa]

Živjo dragi moji,
se počutim zelo sebično, ker vas utrujam z mojimi težavami,ki se v primerjavi z vašimi, zdijo prave malenkosti. Ampak prisežem pri lastnem življenju, ko so se pojavile prvič (in nisem vedla, kaj mi je), sem mislila, da vodijo v lasten propad. Ne vem, mogoče je bil pa to samo prvi "cry for help" oz. upor telesa, da je treba nekaj spremeniti, na čemur zdaj tudi delam.

Odločila sem se, da bom težave probala rešiti sama, če pa se "grozarija" spet pojavi, pa psihoterapija - v tem primeru pa se itak še javim, ker mi brez vas ne bo uspelo.

Rada bi vam povedala še to, da ste enkratni, edinstveni, skratka super vsi ,ki se spopadate z lastno psiho in ste kljub svojim težavam sposobni dajati take vzpodbudne in koristne nasveta - SVAKA ČAST

skratka,
VEEELIIIIIIIKO SREČE IN USPEHOV želim vsem
Uspelo vam bo
Objemček, Latifa

[pupika]

Latifa, tudi tebi veliko sreče
Kot sama ugotavljaš, te je telo opozorilo. ne dovoli, da te bo moralo prevečkrat.
Poskrbi zase. Bodi aktivna in obenem si vzemi tudi čas za počitek. Ne rini z glavo skozi zid in ne postavljaj si nemogočih ciljev. In verjamem vate, da ti bo uspelo
Kakorkoli si se odločila, pa se le še javi kako ti gre
LP

[Putka]

največkrat pa kr neki razmišlam (kako sem se pozdravla, da s fantom že skupi živiva in celo, da sem zadela na lotu ) - ludnica jst 

 . Tudi jaz imam take fleše in scenarije.
In pol se "zbudim" in mi je žal teh dveh izgubljenih minut mojga lajfa.