strah

[hondael]

Čao. Sem nova vendar vas kar berem. Moja anksioznost se je pričela februarja 2006, z majem 06 sem začela z cipralexom in uspešno zakljulčila z njimi junija 2007(brez psihiatra). Bila sem čist ok. Novembra 07 sem zanosila. Takrat pa se jepočasi začel vračat strah pred porodom, pred neštetiio stvarmi. Dobila sem alergijo in itd. Porod je potekal ok, vendar je strah ostal. Dva meseca po porodu se mi je stanje zelo izlabšalo. Mislim da je bilo huje kot prvič, saj sem doma sama bila z dojenčkom. Imam tudi še dve starejši hčerki. Septembra sem začela z cipralexom in hodim na polikliniko. Imela sem eno srečanje, parkrat pa hitri pomenek z psihiatrom. Po dveh mesecih je še vedno prisoten strah. Ne razumem kako to in me zanima če je to normalno da se stanje še ni izboljšalo. No se je vendar nekako 60%. Vendar jaz sem tega že sita. Imam dojenčka ki sem se ga zelo veselila in bi se rada mu posvečala (tako kot mojim hčeram 100%) ne pa da imam v glavi non stop ta strah. Zjutraj je nahuje ker ostanem sama z njim. Prosim pomagajte mi rabim kakšno spodbudno besedo. Hvala!

[alexx]

Dobrodošla hondael.
Telo pri vsakem drugače reagira in tudi tvoje po stresu od poroda tudi. Lepo je, da se posvečaš sineku...ampak malo bremena pa le razdeli tudi na ostale. Trije otroci niso kar tako...in skrb je velika.
Vsak dan...tudi če je dojenček...si vzami uro zase. Ja...vem kako se sliši...egoistično....pa ni.
Več ko boš dala sebi...več boš lahko dala tudi družini. Dogovori se s svojimi, da je ura na dan samo zate. Privošči si kopel...glasbo...mir...1 uro. Ni preveč, glede na to koliko moraš dati naprej.

[hondael]

Hvala za odgovor. Vendar sem si že priborila uro zase. Pon in sredo gram na kickbox in me zelo razvedri. Tam se počutim odlično. Mene samo zanima ali je normalno da po 2 mesecih ADjev ša vedno občutim strah. Sploh ko vem, da je nesmiselen strah, da vem da se mi ne bo nič zgodilo...itd kar nekaj no. In ko vem da če ne razmižljam o tem, da se počutim ok. ampak samo da imam par minut časa že razmišlajm otem. Skratka vrtim se v krogu in to me še bolj jezi.

[Lost]

Mene samo zanima ali je normalno da po 2 mesecih ADjev ša vedno občutim strah. Sploh ko vem, da je nesmiselen strah, da vem da se mi ne bo nič zgodilo...itd kar nekaj no. In ko vem da če ne razmižljam o tem, da se počutim ok. ampak samo da imam par minut časa že razmišlajm otem. Skratka vrtim se v krogu in to me še bolj jezi.

Strah je clovekov "varovalni meganizem" in nas opozarja na nevarnost. Pri depresijah in anksiznosti
je ta strah vecinom "iracionalen" in povecan. Samo ADji ne bodo resili tezav....poisci si na polikliniki
ali kje drugje PSIHOTERAPEVTA da bosta "predelala" ta tvoj strah. Druge poti ni....

[hondael]

Hvala za odgovor. Hodim na polikliniko imela sem že en razgovor, naslednji teden imam drugega, tako da upam da bom čimprej dobra. Naročila sem si tudi TRIS in upam da mi bo tudi to kaj pomagalo.

Lp

[hondael]

Še to vam moram povedat. a veste česa me je najbolj starh???
Da se ne bom pozdravila in da bom obupala. Vem za primer mamice, ki je kljub čudovitim otrokom po obisku psihiatra naredila samomor. Skoz mam to v glavi in se tega bojim. Bojim se da se mi stanje ne bo izboljšalo in da ne bi tudi jaz kakšne neumnosti naredila. Ker imam 3 čudovite otroka, moža ki me podpira in res ne želim pasti v kakšno hudo depresijo. Sploh mi na kraj pameti ne pade da bi si kaj naredila ampak ne gre mi ta mamica iz glave. Kako ji je moralo biti hudo, da je vse to zpustila. Kako je ta naša psiha čudna!!!

[eli]

Pozdravljena in dobrodosla!

Ja tile nasi strahovi....ves gre pocasi...ni hitrega izboljsanja.Poznam pa ta strah,ko ostanes sam....sem dozivljala enako.Zagotavljam pa ti....da bo bolje,vendar kot sem ze rekla,ne gre tako hitro.Mogoce kaka skupina za samopomoc,ki jih imamo v Lj.,Kp.,Kranju...Celju., pa se nam mogoce pridruzis.Same tablete ja...vendar je treba delati tudi na sebi,se izpostavljati tem nasim strahcem.

zelim ti vse dobro...drzi se...

eli

[Jagodka]

Ja strah je hudič. Tudi mene je oprvih napadih skrbelo, da se ne bom pozdravila, da bom dobila kakšno hudo neozdravljivo bolezen, da bom umrla in pustila svoje tri otroke, da bodo rasli brez mame. Samomorilnih misli nimam, me je tako strah umret... Vmes so bila boljša obdobja, zdaj sem spet v malo slabši fazi. Hočem se pozdravt in se tudi bom. Zdaj želim le to, da depra in anksa ne hodita pred mano, ampak da gremo vsaj vštric. Da se naučim obvladat ta strah.

Tepka

[hondael]

Tepka (čeprav vem da nisi). Mislim da sva si midve blizu. sem že brala nek tvoj post. Me pomiri ko vidim da nisem sama in sem zelo vesela ko vidim ljudi ki so šli ven iz tega. Napaka je da ko se ozdraviš ne prideš več blebetat na forum. Ker jaz bi rada malo slišala tudi tiste ki so pozdravljeni. Jaz sem v prve isto naredila. Bila  sem na forumu vsak dan, ko sem se pa pozdravila pa sem kar pozabla na ta forum

[Jagodka]

Ja Hondael se strinjam, da ko nam gre bolje, da pozabimo na sotrpine v stiski.

Jaz si kar ne upam vseh teh ljudi, ki jih berem na forumu, spoznat v živo. Se mi zdi, da meni pravzaprav nič ni in da si vse skupaj le domišljam, vse te napade pa strahove pa depresijo, da sem se v bolezen umaknila, ker iščem pozornost, potrditev.
Za druge sem vedno polna teorije, sama pa vedno vstanem v isto jutro.

Drži se, poišči dobrega terapevta. Jaz naslednji četrtek začnem z delavnico VKT, ki jo organizira moja psihijatrinja. Zdaj moram začet še prakticirat ne le teoretizirat. Ampak tako me je strah.

Tepka

[nita]

 lepo pozdravljena!
tudi jaz sem nova med vami in moji problemi so enaki, kot jih ima večina tu gor;strah,neopredeljeno fobijo.
Nekako sem se je že navadila in jo sprejela kot del mojega življenja.Skupaj sva že 6 let in moram priznati da mi gre na bolje.Jemljem Paroxat, tabletko na dan.Seveda pa je odvisno od dneva, kako se bom počutila, ampak kriznih dnevov nisem imela že kakšna pol leta.Tudi družba mi odgovarja, kar mi pred tem nikakor ni, in sem bila najbolj vesela , ko sem bila doma.
ne obupati,treba se je boriti do konca!