Danes se počutim, kot da bi name vsi pozabili,
kot da v srcu niso prostor naredili,
kot da njihov dan ima premalo ur,
da bi vanj vključili tudi mene.
Majčjaz se kar naprej počutim natanko tako, kot opisuje tale kitica iz tvoje pesmice.
Večkrat imam pa tudi občutek, kot da sem nekak parazit, ki prijateljem krade energijo, ali kaj pa vem kaj, da me zato nočejo več povabit na obisk.
Ali pa da so morda v resnici med nami kaki sivi gospodje od kake časovne hranilnice, kot so tisti v zgodbi Momo od pisatelja Michael Ende.
Poni, občutkom, ki jih opisuješ, se ne smeš vdati. takšni občutki pridejo in so lahko tudi zelo nerealni. to, da včasih ostanemo sami je pravzaprav izkušnja, ki nam pove, da je življenje v naših rokah. obešati se na druge ljudi, se ne smemo. energijo mora vsak črpati iz sebe in najti v sebi ta nepresehljivi vir ljubezni do sebe in drugih, energije, moči, če temu tako rečeš.
zgolj jamranja pa res ne bo nihče dolgo poslušal, ker imajo ljudje vsak svoje probleme dovolj.
fino je, če se ne sprašuješ, kdo ima tebe rad ali te ne mara. postavi se raje v aktivno vlogo in se vprašaj: koga imaš ti rad. ukvarjaj se s tem, kaj ti v odnosih daješ, ne, kaj prejmeš, pa boš imel toliko dati, da bodo ljudje v tvoji družbi zelo radi.
Torej, če pridejo negativna čustva, jih sprejmi, lahko jih tudi izraziš. vendar ne pozabi tem dodati nova , ki pa izvirajo iz tvojega načina razmišljanja in principov funkcioniranja, ki naj ne bo jamranje in vzdihovanje, ampak vedrost, produktivnost v odnosu, veselje, itd. iskanje dobrega.
Poslušaj, kaj pravi Frančišek Asiški:
Gospod, naredi me za orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Kjer je žalost naj prinašam veselje.
Gospod, naj se ne trudim,
da bi me drugi tolažili,
ampak naj sam tolažim;
da bi me drugi razumeli,
ampak naj sam razumem;
da bi me drugi ljubili,
ampak naj sam ljubim.
Kajti ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umiramo, dosežemo prerojenje,
prerojenje za vso večnost,
v Kristusu, našem Gospodu.Malce katoliško obarvano, pa vendar.
če gledamo, kolk nas imajo drugi radi, namesto, da bi se ukvarjali s tem, koga imamo mi radi, smo lahko ves čas nesrečni in to čisto za brez veze- po nepotrebnem. raje se ukvarjajmo s svojim območjem vpliva in občutek, da smo dali vse od sebe naj zadošča, da lahko nosimo mir v sebi. smo pa zmotljivi, nepopolni in vsi delamo napake. to je treba sprejeti in razumeti - druge in sebe, pa si tudi znati oprostiti, ane
Čriček 
.
