pomoč?

[di-sidera]

Js ne vem več kaj naj nardim. Sama sem in zanič..
Spet vse bolj prihajajo vame misli na samomor. Že gledam kje gre vlak hitreje in kje bi se postavila. Ali pa če je skok iz 20m zagotovljena smrt.
Pa saj potem pride trenutek, ko je bolje, ampak večinoma ne.
Depresije nimam, ker je tako trdil psihoterapevt, rekel je da sem samo malodušna, zato je tudi ukinil antidepresive. 
Lani tega meseca sem bila v psihiatrični bolnici.
Sploh ne vem kam naj nardim. Najraje bi res šla do tiste železnice.
Terapevta pa tudi ne morem poklicat več, ker je sam lani septembra rekel, da si moram pomagat sama in od takrat se nič več nisem slišala z njim. Drugega si tudi ne morem najti, ker so starši s tem zadovoljni, sama pa sem mladoletna.
Kaj naj? Po eni strani me tako vleče v končanje vsega po drugi pa.. sploh ne vem. Mogoče sem sploh zdaj slabše, ker bo ravno eno leto od mojega poskusa samomora. Ne vem. Sem mislila, da bo kdaj bolje. Pa vidim, da gre vse bolj navzdol. Četudi s kakšnimi lepimi trenutki vmes.

[MP2011]

Greš lahko do osebne zdravnice? Naj ti predpiše AD in te napoti h drugemu terapevtu... Ali so starši problem?
Drugače pa se moraš prisiliti v aktivnost; kakšna rekreacija tudi nebi bila odveč. Vreme je malo muhasto, ampak večinoma ok. Si že poskusila najti družbo preko tega foruma recimo? Imaš kakšne zanesljive prijatelje?

Lp Matic

[di-sidera]

Do zdravnice ne morem, ker ce bi sla bi starsi to izvedeli. Sami pa se ne strinjajo s temi psihologi in psihiatri, pri katerih sem vecinoma v tem mojem kraju ze bila, pa mi niso najbolj pomagali. Mogoce zdaj bi, ker bi sama bolj sodelovala, ampak kar pac je je. K temu terapevtu za katerega sem pisala pa sem nazadnje hodila samoplačniško.
Prijateljev nimam.
In pocutim se kot nekaj ujetega, ki bo enkrat samo eksplodiralo in to na nacin smrti. Saj komaj čakam da me ne bo več, hkrati me je strah.

[MP2011]

Do zdravnice ne morem, ker ce bi sla bi starsi to izvedeli. Sami pa se ne strinjajo s temi psihologi in psihiatri, pri katerih sem vecinoma v tem mojem kraju ze bila, pa mi niso najbolj pomagali. Mogoce zdaj bi, ker bi sama bolj sodelovala, ampak kar pac je je. K temu terapevtu za katerega sem pisala pa sem nazadnje hodila samoplačniško.
Prijateljev nimam.
In pocutim se kot nekaj ujetega, ki bo enkrat samo eksplodiralo in to na nacin smrti. Saj komaj čakam da me ne bo več, hkrati me je strah.

Kdaj boš polnoletna, da se boš lahko samostojno odločala? Kaj še lahko narediš za boljše počutje? Si poskusila koga spoznati preko interneta/tega foruma?

[di-sidera]

Polnoletna bom čez štiri mesece, ampak dvomim da mi bo to tukaj kaj pomagalo. Pa sploh ne vem, če bom kdaj.
Spoznavanje ljudi pa mi gre zares slabo, sploh zaupanje. In tako ostanem sama. Morda bi bilo res lepo, če bi koga spoznala preko foruma, ampak se mi zdi, da tukaj ni ravno veliko ljudi moje starosti in sploh ljudi, ki bi želeli spoznati mene.
Saj dokazujem, zanič sem.

[MP2011]

Polnoletna bom čez štiri mesece, ampak dvomim da mi bo to tukaj kaj pomagalo. Pa sploh ne vem, če bom kdaj.
Spoznavanje ljudi pa mi gre zares slabo, sploh zaupanje. In tako ostanem sama. Morda bi bilo res lepo, če bi koga spoznala preko foruma, ampak se mi zdi, da tukaj ni ravno veliko ljudi moje starosti in sploh ljudi, ki bi želeli spoznati mene.
Saj dokazujem, zanič sem.

Zakaj nebi pomagalo? Lahko zamenjaš osebno zdravnico, če je to problem. Pa nisi zanič, okoliščine so. 
Glede družbe piši tukaj oziroma poglej malo, če je kdo primeren zate... Maria vem, da je tudi mlada.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14422.80.html

Drž se 

[Aslan]

Polnoletna bom čez štiri mesece

Glej pozitivno: čez 4 mesece boš lahko SAMA izbrala psihiatra.
V Ljubljani imaš zdr. dom za študente in brezplačno lahko prideš tudi do psihologinje.
Psihoterapija je žal večinoma samoplačniška v našem zdravstvenem sistemu,
zagotovo pa lahko najdeš po ugodni ceni, popust za študente ipd. Malo povprašaj in pogooglaj
psihoterapevte. (Psihoterapevt ni enako kot psihiater ali psiholog).

Depresija človeku vzame voljo, moč, smisel .. pride do otopelosti,
želja po samomoru pogosto spremlja depresijo in ob takih simptomih je VEDNO nujno potrebno
poiskati strokovno pomoč.

Predlagam, da ne predvidevaš sama v naprej kako bi se odzval zdravnik pri katerem si že bila.
Pojdi ponovno, saj je sedaj tvoje psihično počutje tako, da pomoč potrebuješ. Morda ti bodo ponovno predpisali antidepresiv in lahko se sočasno vključiš v kakšno terapevtsko skupino ali poiščeš individualno terapijo.

Zelo dobrodošla tudi na DAM skupino za samopomoč.
Veliko je mladih v DAM-u :-) ... poglej tudi v našo rubriko pod Srečanja izven DAM foruma.

Drži se in nikar ne obupat!
Včasih se soočamo z padci, z mizernim počutjem ... a znamo se pobrati, vstati in iti naprej.
Nič ni večno - tudi depresivno počutje ne :-) Prav tako čustvo (žalost, jeza, strah...) pride pa mine ...

 

[MP2011]

Oj di-sidera, kako si? Si kaj razmislila o nasvetih? Lp

[di-sidera]

Oj di-sidera, kako si? Si kaj razmislila o nasvetih? Lp

Am.. niti ne vem točno kaj sem pričakovala glede odgovorov, ampak hvala.
Sem razmislila, ampak sklepat nova poznanstva je zame težko, četudi iz foruma. Ne vem, se mi zdi, da če bi kdaj prišlo do česa da se s kom spoznam bi ta kmalu ugotovil, da sem brez vezna, da se ne vem pogovarjat, da nimam nikakršnih zanimivih tem.
Saj zdaj med vikendom sem nekako bolje, ni tiste želje po smrti več, ker lahko slikam, berem, hodim na sprehode. Bolj težko je med tednom v šoli, med tolikimi ljudmi, kjer ne najdem nikogar zase. Pa še vse kaže na to, da letnika sploh ne bom izdelala. In to me zabije. Že tako sem na šoli katera me ne veseli, ampak se niti terapevt takrat niti starši niso strinjali, da se prepišem, pa saj niti ne vem točno kam bi se prepisala.
Imam tudi pedagoško pogodbo, ampak se mi zdi, da ni možno, da letnik nardim. Moja koncentracija je zelo slaba. Ne morem se zbrati in učiti več kot pol ure skupaj. Tako pa nič ne naredim.
In je med tednom tako, da včasih niti zapiskov ne dobim, ker grem sošolcem že na živce s tem, da bi si snov zopet prekopirala. Če mi že uspe, se tega ne zmorem naučiti in še potem misel na to, da nimam vrstnikov, nikogar s katerim bi se lahko pogovarjala, mu povedala kako se počutim.. Potem pa razmišljam o smrti in mostu in železnici..
Se mi zdi, da sem bolje kot pred enim letom, pa vseeno. Težko mi je. Pa se nočem smilit sama sebi, samo..
Terapevta ponovno pa ne upam klicati. Se mi zdi, da ima še veliko ljudi moje starosti, ki so v veliko večjih težavah in niti med vikendi niso boljše.

Plus tega pa, zadnje čase me ob trenutkih, ko se že tako slabo počutim boli križ(vem sem še mlada, pa..). Možno, da je zaradi mojega psihično slabega počutja. Vsaj tako pravijo doma. So pa rekli, da brez veze, da grem k zdravnici, da je gotovo zaradi mojega slabega počutja in da mi bo tam samo dala vaje katere lahko izvajam že tako sama doma itd.
Ima mogoče kdo takšne izkušnje z bolečinami na telesu zaradi strahu, prevelike čustvene napetosti ?

[MP2011]

Ne poslušaj staršev. Pejt do zdravnice. Drugače pa pomoje je lahko tudi to faktor pri bolečini...
Nova spoznanstva sklepat je težko vsem na tem forumu. Za razliko od nekaterih a si ti pravočasno začela reševati probleme; samo zakaj se zdaj obotavljaš? Prišla si po nasvete in jih tudi dobila... zdaj jih pa še udejanji. Sepravi rekreacija pa družba za začetek in potem, ko se boš lahko samostojno odločala še terapija oziroma zdravila. V šoli se potrudi in poskrbi, da boš do popravnih izpitov v dovolj dobrem stanju, da jih narediš. Ali imaš kakšno boljšo idejo kako naprej? Sem bil oster, ker v nasprotnem primeru boš imela čez eno leto šeno identično temo vmes pa nobenega napredka...

LP Matic

[Ribica]

di-sidera,

bolečine v križu so seveda lahko povezane s psihičnim počutjem. Križ je tisti del telesa, ki nas nosi in dobesedno drži pokonci. Če se počutimo razsuto, brezvredno, nesprejeto in povoženo, se to odraža tako na naši drži (opazuj se, kako se držiš - verjetno malce sključeno in zaprto) in posledično tudi na križu. Meni je pred leti prihologinja razložila, ko me je "usekalo" v križu, da sem bila skoraj nepokretna, če me je kaj ponižalo, se mi kaj slabega zgodilo, je to kot da bi nam nekdo dobesedno naložil neko dodatno breme, ki ga moramo nositi in križ, ki nas nosi, lahko odpove.....
Seveda so vaje za križ absolutno koristne, vendar bo treba kaj narediti tudi na področju psihe, samopodobe, občutka lastne vrednosti. Vse to je pri tebi zelo nizko. Ko boš to popravila in se boš sposobna držati pokončno, odprto, z dovolj energije, se bo popravila križ in počutje in vse drugo......
Zato ne išči izgovorov, zakaj ne moreš ponovno k psihoterapevtu. Ti si dolžna poskrbeti zase, drugi pa zase. In razmišljanje, da ima psihoterapevt veliko še težjih primerov, je le izogibanje akciji, da bi kaj naredila zase.
Ne čakaj, ne oziraj se na druge, na mnenje staršev. Poskrbi zase, ker drugi sami od sebe ne bodo. Za vse nas to velja, ne le zate. Sami moramo poskrbeti zase.

Ribica

[di-sidera]

če bo kdorkoli sploh opazil..
prosim...zares lepo prosim kogarkoli.. če bi lahko mu napisala na zasebno nekaj.. kar se je zgodilo.. sej ni nič takega..mogoče si samo predstavljam.. ali pa sama mislim, da je bilo hudo..pa je kar nekaj..
ampak prosim..napisala bi..in da bi mi vsaj poskušal povedati.. kaj naj nardim.. kdorkoli? prosim..samo ne upam napisati na forumu..

[MP2011]

če bo kdorkoli sploh opazil..
prosim...zares lepo prosim kogarkoli.. če bi lahko mu napisala na zasebno nekaj.. kar se je zgodilo.. sej ni nič takega..mogoče si samo predstavljam.. ali pa sama mislim, da je bilo hudo..pa je kar nekaj..
ampak prosim..napisala bi..in da bi mi vsaj poskušal povedati.. kaj naj nardim.. kdorkoli? prosim..samo ne upam napisati na forumu..

Hey... loh men napišeš. 

[MP2011]

Oj di-sidera, kako je?

[mattjaz]

Pred časom sem bil na potovanju, kjer že dolgo nisem bil tako srečen kot tam, saj sem bil z dobro skupino ljudi. Ko se je bližal konec potovanja sem vedel da bom moral nazaj v LJ kjer bom spet sam brez družbe s katerimi bi se lahko družil, ker vsi moji prijatelji so v mojem domačem kraju. Zdaj sem komaj ugotovil kako dejansko sovražim LJ tudi delo v službi je monotono in se dejansko moram siliti, da kaj naredim. Marsikaj počnem v Lj vendar vse to počnem sam in me že to počasi začelo razjedati. Ne vem ali je z mano kaj narobe ali z ljudmi v Lj ker nikakor ne morem najti neke družbe ali prijateljev s katerimi bi lahko skupaj kaj počel.
Najbolj od vsega sovražim samoto, dnevi so iz dneva v dan isti. Začel sem iskati načine kako se rešiti Lj in se bojim da mi bodo spet začele prihajati temne misli v glavo.
Ne rabim nobenih psihoterapvtov, rabim samo prijetno družbo ljudi.

[majč]

zakaj pa se nadalje ne povezuješ z ljudmi, s katerimi si bil na morju? slovenija je majhna. vikendi so lahko spet vaši.

glede službe pa: išči naprej še, če je kaj boljšega za dobit, a hkrati vedi, da je to, da sploh imaš službo v tem času precejšen blagoslov, ki je marsikomu lahko momentalno nedosegljiv. to naj ti da voljo, da vztrajaš toliko časa kot je potrebno še.

pa srečno!

maja

[majč]

Že gledam kje gre vlak hitreje in kje bi se postavila.

tega mi ne delaj. moj mož je strojevodja in noben strojevodja si ne zasluži takšnih stresov, ki ga zatravmirajo za vse življenje, vsakič, ko se pelje mimo tega kraja.


začni iskati rešitev v življenju in ne v smrti. poišči si strokovno pomoč ali literaturo, ki ti bo dala potrebne nasvete okrog korakov, ki te bodo spravili ven iz stiske. če je potrebno in psihiater tako oceni, se poslužuj zdravljenja z zdravili. pa kakšna skupina za  samopomoč ne bi bila odveč. tega je danes več na voljo kot pred leti.

maja

[sopotnica]

Ne glede na to, ali se jemlje zdravila ali ne - kdor je v depresiji, ne bi smel biti sam.
Vsaka družba in druženje je bolje kot zapiranje med štiri stene.
Sedaj ko je tak lep sonček, pa ni treba veliko da se človek spravi ven v park na klopco, pa eno dobro knjigo v roke , pa je. Ali pa na sprehod v bližnjo hosto.
Vsaj par ur na soncu in svežem zraku bo odgnalo črne misli.
Ali pa obisk knjižnice - mene je to zmeraj odvrnilo od žalosti.
Zmeraj se najde kakšna knjiga, revija, ki te razvedri.

[majč]

samo še to: vsak se kdaj počuti osamljenega. vsem se kdaj zgodi, da nimamo ob sebi nikogar, čeprav bi ga zares rabili, kvalitetnega človeka, ki mu je mar in zaradi katerega nismo več sami.

ko sem bila še samska, sem spisala en dan naslednje, vedi pa, da tudi zdaj, ko sem poročena še kdaj pogrešam ostale ljudi in se počitim izolirano in povezano le z možem in najinimi starši. še brate in sestre redko vidiva.

Še to, lahko se odločiš za prostovoljno delo www.prostovoljstvo.org in združiš prijetno s koristnim. Meni je prostovoljstvo osmišljalo mojo mladost in mi preprečevalo osamljenost v času študija in raje sem se ukvarjala z otroki in mladostniki, kot pa hodila na kavice v lokal pa da si s folkom ne bi mela nič novega za povedat. sux!
Potem sem pisala dnevnik prostovoljstva in bila zadovoljna, da sem nekaj dobrega za druge naredila.


KDAJ TUDI OSAMLJENA NA SVOJI POTI

Danes se zdi mi, kot da sem na tem svetu,
na tem velikem planetu, tako neskončno osamljena in sama.
Danes se zdi mi, da je dom prevelik in da v njem ni prave topline,
povem lahko, da se nisem rodila za samoto.

Danes se zdi mi, da sem tako osamljena in sama
in v duši bilo mi je čez dan kar precej tesno,
prišlo je do tega, da sem postala otožna
in da postalo mi je v srcu hudo.

Danes se počutim, kot da bi name vsi pozabili,
kot da v srcu niso prostor naredili,
kot da njihov dan ima premalo ur,
da bi vanj vključili tudi mene.

Danes sem tako otožna, osamljena in sama,
danes sem potrta in užaljena postala,
danes v mojem srcu je nastala cela drama,
danes sem začutila, kot da vseeno je če si ali če te ni,
današnji dan končujem neutolažljiva.

Preklemanska samota,
človek ni zato narejen,
da bil bi osamljen
in nikomur na tem svetu dragocen.

                                             maja

[Poni]

Danes se počutim, kot da bi name vsi pozabili,
kot da v srcu niso prostor naredili,
kot da njihov dan ima premalo ur,
da bi vanj vključili tudi mene.

Majč

jaz se kar naprej počutim natanko tako, kot opisuje tale kitica iz tvoje pesmice.
     Večkrat imam pa tudi občutek, kot da sem nekak parazit, ki prijateljem krade energijo, ali kaj pa vem kaj, da me zato nočejo več povabit na obisk.
     Ali pa da so morda v resnici med nami kaki sivi gospodje od kake časovne hranilnice, kot so tisti v zgodbi Momo od pisatelja Michael Ende.

     Poni