sorodne duše s socialno fobijo

[ariana]

Pozdravljeni,

Začetek je vedno težak. Ne štejem, kolikokrat sem napisala in zbrisala tele vrstice, ampak to moram narediti za sebe. Tu in tam prebiram forume in ko vidiš, da nisi sam, da je zunaj toliko sorodnih duš, ki se soočajo z istimi težavami kot se sam in ko vidiš, koliko je podpore, ti daje upanje, da obstaja tudi lučka na koncu tunela. Čeprav je ta daleč in je do tam več ovinkov, je tam. Sama se velikokrat počutim, kot bi bila v vrtincu, ki me vleče na dno, ko grem že kak korak na bolje, se spotaknem in me ta vrtinec spet potegne na dno.
Kar pomnim se soočam s socialno fobijo, ki pa se samo stopnjuje in posledično močno ovira pri vsakdanjem življenju. Nočem se izgovarjati na vzorce iz otroštva, ker mislim, da nas je tu večina takih, ki ima nekaj v otroštvu, kar nas je zaznamovalo, da smo tu kjer smo. Koliko teorije sem že prebrala na to temo, koliko stvari sem se lotila, ampak enostavno nisem vztrajna, to je moja pomanjkljivost. Najraje bi samo bežala, pred težavami, pred službo, pred soočanjem z ljudmi, kar naprej bi želela imeti nov bel list v življenju, ko bi lahko naredila vse od začetka, imela sem kar nekaj priložnosti, samo resnica je, da ne moremo bežati pred sabo.
Trenutno preživljam težke trenutke. Imam sicer čudovitega partnerja, ki me podpira in res se trudi. Samo razumem, da mi kaj več od tega, da mi reče, da se ne smem obremenjevati z drugimi in sekirati kaj si ljudje mislijo, tudi ne more dati. Že vrsto let se trudima, da bi si ustvarila družino, trenutno sem bila že v parih postopkih IVF, in še vedno brez rezultatov, kar je vedno samo še en udarec več. Včasih si mislim, da me nekdo tam zgoraj res ne mara. Poleg tega sem se popolnoma izolirala od ljudi.Imam težavo z navezovanjem stikov, saj v kontaktu z ljudmi otrpnem, zardim, rečem kaj neumnega, po večini pa mi po glavi samo odmeva, kaj naj rečem. Najbrž sem se tudi zato odločila, da se oglasim na forumu, da bi začela ponovno navezovati stike, z ljudmi, ki razumejo, kako te lahko določene anksioznosti oropajo življenja. Hvala, če se je našel kdo, ki je prebral tele vrstice do konca, ker jih ni tako malo  Vesela bom vsakršne pozitivne besede in podpore.

lp
a.

[MP2011]

Hey. Super, da si napisala. Pomoje moraš razložiti kako hudo socialno fobijo imaš... spekter je širok. Če je zelo huda se ti pomoje ne mudi z otroci... a si sposobna prenesti dodatne odgovornosti in stres? Stanje se ti zaradi tega lahko še poslabša. Če si še mlada lahko počakaš, se osredotočiš na reševanje problemov... prve korake si že naredila. 

[drazenpetr]

Pozdravljena, Ariana, če boš malce prebrala moje poste, sam trpim za osebnostno motnjo izogibanja, kar je tudi kar huda motnja in je še hujše kot socialna fobija. Tudi sam v večji družbi zardim, se težko počutim, ne najdem pravih besed in se težko znajdem. Ti imaš vsaj partnerja, jaz partnerice nimam, pa tudi glede na moje stanje težko verjamem, da jo bom kdaj dočakal. Pri ženskah je pač pomembna samozavest, odločnost, to pa mi primanjkuje in potem seveda nisem zanimiv za nasprotni spol. Ampak še vedno se borim, se trudim izboljšat svoj položaj in delat na sebi, kaj drugega pa mi preostane. Res, drži se, bodi vztrajna (tudi meni primanjkuje vztrajnosti, tako da nisi edina, če ti je to kaj v tolažbo) in samo čim manj se zapiraj vase, ker to stanje samo še poslabšuje. Čimveč probaj med ljudi in res se ne sekiraj, kaj si drugi mislijo.

[dumi]

pozdravljeni,

tudi jaz se že vrsto let borim z socialno fobijo, zato popolnoma razumem tvojo stisko. Tudi jaz sem šla skozi postopek oploditve in  vem s kakšnimi dvomi se vbadaš. Dolgo časa sem razmišljala ali imeti družino ali ne. Sedaj imam otroka in naj ti povem, da težave ne izginejo, znajo se še poglobiti, ker je otrok odgovornost in zahteva celotnega človeka. Želim ti vse dobro pa veliko uspeha.

lp

[ariana]

Hvala za vse vaše komentarje. Dumi, ja težko je iti skozi vse te postopke, sploh psihično je zelo naporno, ko si vedno znova razočaran. In vem, da sami otročki ne bodo pozdravili mojih težav, bi jih pa predvsem zaradi njih tudi rada odpravila. Otročki pa sigurno so v planu čimprej, ker sem trenutno stara 32.
Dražen, te čisto razumem, kako se počutiš. Sama sem bila dolgo časa samska in sem že skoraj obupala, da bom našla nekoga, ker kje pa naj najdem nekoga, če sem bila samo doma, pa potem še vsi okoli mene srečno v vezah. No še vedno so strani na internetu, samo tam se nekako nisem našla. Lahko ti samo iz svoje izkušnje povem, da se dogajajo prijetna naključja, ko srečaš nekoga, ki te sprejme takega kot si, jst sem svojega spoznala preko skupnega kolega na fb.Ne bom ti rekla ne sekiraj se, ne misli na to, pa bo prišla, ker sem to že tolikokrat slišala  Poskusi samo toliko, da ti to ne omogoča, da bi živel v sedanjosti.
Moja socialna fobija se je razvila do te mere, da se najboljše počutim doma za svojimi štirimi stenami. Izogibam se, da bi kdo prišel na obisk, izgovorov je čedalje manj, ker ljudje potem počasi začnejo tudi sami prekinjat stike, če se jih izogibaš. V kontaktu z ljudmi pa najprej zardim, se potim, če vem, da moram s kom komunicirat začnem rahlo hiperventilirat in če hočem kaj povedat je slišat, kot bi prej pretekla par nadstopij  Predvsem pa v vsem dvomim v sebe, nikoli se ne počutim dovolj dobra in prepričana v svoje odločitve. A ni to grozno, ko vsi poznamo teorijo tako zelo dobro, ko nam razum govori, da vse to nima smisla, ko pa si postavljem v situacijo, vse to izgine in so samo čustva in občutki, ki prevladajo. 
Trenutno sem na bolniški, ki se mi jutri izteče in kar groza me je, ko moram čez dva dni v službo. Ne vem, zakaj imajo ljudje to navado, ko vidijo, da mi je neprijetno, to še tako fino pred vsemi poudarijo, o tem kako sem zafarbala, kako sem živčna in to me še bolj vrže iz tira  Tako da zdaj tele zadnje dni nabiram pozitivno energijo in motivacijo, da se spet znajdem med ljudmi.

lp
A

[drazenpetr]

Ariana, te popolnoma razumem. Prav imaš, teorija je eno, praksa pa nekaj povsem drugega. V teoriji vse razumeš, ti je vse jasno, prenest to v prakso, je pa druga stvar. Jaz sem s svojo motnjo živel že od malih nog, samo se nikoli nisem oziral na to oz. sem mislil, da to ne predstavlja nek hud problem. Po koncu fakultete in ko sem se začel borit z brezposelnostjo (še zdaj sem brez dela, kar me še dodatno "ubija"), pa sem se začel vse bolj zapirat vase in večinoma samo doma ali pa kakšen tek in je to bilo to. Zdaj sem pa star 33 let, še resne zveze nisem imel, prijateljev imam zelo malo (eden pravi; virtualni prijatelji na fb niso neki prijatelji) in potem te to popolnoma potolče. Ampak sedaj si pač iščem neka nova poznanstva (preko kavic, skupinskih vadb, kakšnih delavnic, probam tudi kaj prostovoljno delat) in si tako nekako širit socialno mrežo. Stvari gredo na boljše, ampak brez redne službe je izredno težko. Ampak ne bom odnehal, verjamem, da se bo še našla sorodna duša, ki me bo razumela takšnega kot sem.

Lep pozdrav,

Igor

[dumi]

pozdravljena

mogoče ti pomaga to da nisi sama, za otročka ti pa zelo želim, da ti rata. Jaz sem bila tako nesigurna da sem strokovnjaka vprašala ali je pri moji motnji sploh pametno imet otroke, pa so rekli da naj ne odlašam bila so tudi leta in da ene ženske potem veliko lažje funkcionirajo oz. nimajo težav. Zame to ne velja, skrbi me kako bo, ker se za vsako stvar zelo sekiram. Za nas, ki imamo težave je tudi služba napor, vem kako ti je. Tolaži se, da če nebi imela službe bi bilo še težje, pa ni financ, tako vsaj imaš stike z ljudmi, pa ni vsak dan enak, pridejo tudi lepši dnevi.

Držim pesti zate

lp

[vixen]

Jaz se popolnoma najdem v tvojem opisu, pri 33ih sem imela prvega otročka, po letu in pol poskušanja (ampak brez zdravnikov, sem si rekla, če bo, bo, če ne, je pa že zame bolje, da ne). Zdaj imam dva (4,5 in skoraj 2 leti) in pri meni so se težave izrazito zmanjšale skozi nosečnosti in po njih. Je pa res, da niso izginile, vsake toliko me še sesuje - nazadnje par dni nazaj - prvič odkar imam otroke tako hudo, da nisem mogla več funkcionirat in sem šla do zdravnice (kar mi je bilo OBUPNO težko, ampak nisem več videla drugega izhoda). Dobila sem 0,5mg Xanax in po prvem odmerku lahko rečem, da lahko prvič po kakšnem tednu nadzorujem svoj lastni tok misli in se ne vrtim izključno okrog tega, kaj si ljudje mislijo, kaj vejo in kaj mi bodo rekli o tem, če jih srečam in grem zato lahko tudi ven na zrak z manj skrbi, kaj bo, če srečam kakšnega znanca in se skrivam  pred vsemi. Je bilo pa res hudo, vsak večer sem zaspala, pa se čez kakšno uro zbudila s polno glavo misli in samoobtoževanja in posledičnim paničnim napadom (pospešen utrip, kepa v želodcu, oteženo dihanje, mrzel pot,...) in ta napad včasih potem ni spustil do poznega popoldneva...
Drži se! 

[ariana]

Uf pa sem preživela tale prvi dan v službi. Na koncu je bilo dosti boljše, kot sem pričakovala oz. ustvarila v svoji glavi. Res pa je, da je bil danes v službi dost miren dan, in ker imam to veliko srečo, da imam svojo pisarno, sem bila lahko v svojem svetu. So bila sicer nihanja v razpoloženju in v avtu nazaj sem naredila že celo analizo, kjer sem se še poglobila v vse negativne dogodke, kar seveda ni bilo najbolj pametno, ampak temu se pač ne da izognit. Igor moram reči, da te prav občudujem, da se tako aktivno spopadaš s socialno fobijo. Da greš med ljudi, se udeležuješ delavnic, ker vem, da to zahteva ogromno volje in samodiscipline. Najlažje se je zapreti med štiri stene, kjer se počutiš varno. Po drugi strani si pa tako želimo družbe, imeti prijatelje in z njimi početi različne dejavnosti, v glavi se vse tako lepo sliši. Samo kaj, ko je moja mora small talk z ljudmi. Ne vem, Igor, kako si ti uspel naredit ta pomemben korak, ker si ga enostavno ne upam.

Vixen držim pesti, da bodo prihodnji dnevi bolj prijetni in pozitivni. Vem, kako je težko, ko nimaš kontrole nad svojih telesom, nad svojimi mislimi. Vendar imaš ob sebi dva otročka, ki te imata izredno rada in to je na koncu najbolj pomembno. Veš kaj mi je nekoč rekla kolegica, drugi imajo nad tabo samo toliko moči, kolikor jim sam dovoliš. Mi jim očitno dovolimo malo preveč   

Pozdravček vsem sorodnim dušam

[eya]

ariana te delno razumem..sploh tiste prve vrstice..
Tudi sama spadam med tiste, ki si ustvarijo nek popolnoma svoj "nori" scenarij v glavi in že vnaprej predvidim probleme in težave, ki jih na koncu marsikdaj sploh ni.
Tudi v službi npr. dostikrat ko me čaka kakšen takšen sestanek, se tako pripravljam (psihično seveda) in na koncu ugotovim, da brezveze zakompliciram zadevo, ki bi jo lahko enostavno speljala, brez nepotrebnega obremenjevanja in "napihovanja" določenih zadev. Ampak to so strahovi, ki se nahajajo v nas in to izzovejo in med drugim tudi določena mera nesamozavesti in pa nezaupanja vase..
Sama sem mnenja, da neka zdrava trema ali strah mora biti prisoten in se res trudim, da se čimanj obremenjujem in razmišljam o tem, a vseeno včasih sam sebi dopoveduješ eno, glava in telo se obnašata drugače.
Ravno razmišljam kako bom jutri speljala eno zadevo (seveda niso izzvzeti socialni stiki), bo naporno zame, se zavedam, še posebej ker nimam nekih izkušenj s to zadevo, ampak se tolažim s tem, da vse je enkrat prvič in da bolj kot bom umirjena in spontana, lažje zna zadeva steči dalje.. Me pa že dajejo živčki priznam in ne bo lahko..In ni enostavno. Lahko je reči in pametovati, a drugo je to storiti..

[drazenpetr]

Ariana, ne me preveč hvalit, da se hitro ne bom poslabšal. Drugače pa je moje razmišljanje takšno, če se bom totalno zapiral vase, napredka ne bo, ampak bo situacija samo še slabša. Moraš it med ljudi, če ne drugega, vsaj slišiš kaj pametnega. Počasi pa se tudi probaš vključevat v debato. Naletiš tudi na osebe, ki te ne razumejo, ki te nekako "zajebavajo", ker si bolj tiho, ampak si ne jemljem več toliko k srcu. Še vedno sem premalo aktiven, a začel sem vsaj nekoliko migat in bit pozitivnejši. Vsako stvar je treba gledat kot koristno izkušnjo, pa četudi je kdaj negativna. Seveda to je moje mnenje, te pa popolnoma razumem, kako se počutiš. Probaj se nekako družit, ampak ne za vsako ceno. Kar te pač veseli in želiš počet, ne nekaj na silo, ker to ne prinese rezultatov. Samo pogumno naprej, verjamem, da ti bo uspelo vse uredit.

[vixen]

Vixen držim pesti, da bodo prihodnji dnevi bolj prijetni in pozitivni. Vem, kako je težko, ko nimaš kontrole nad svojih telesom, nad svojimi mislimi. Vendar imaš ob sebi dva otročka, ki te imata izredno rada in to je na koncu najbolj pomembno. Veš kaj mi je nekoč rekla kolegica, drugi imajo nad tabo samo toliko moči, kolikor jim sam dovoliš. Mi jim očitno dovolimo malo preveč   

Pozdravček vsem sorodnim dušam

Hvala. 

[ariana]

Danes sem spet na dnu, kot bi padla v črno luknjo iz katere ne morem. Ne vem, kako se ostali spopadate s temi padci. Saj ko pridem domov med moje štiri stene se počasi umirim in je vse spet razumno, samo v službi je pa muka.
Rada bi probala sama brez strokovne pomoči, se pravi s pomočjo literature in pomočjo vas tukaj na forumu. Zanima me, ali ste prebrali kakšno knjigo na to temo, ki vam je res odprla oči in vam pomagala na tej poti. Tehnik je namreč več, koliko sem zasledila na netu, ali ima kdo izmed vas izkušnje, katera tehnika mu je recimo najbolj pomagala.

Hvala za pomoč
lp
A.

[LostOneFuture]

zase lahko povem, da se danes še vedno skrivam/izogibam pred obiski, najraje sem doma, včasih pa rada grem kam sama ali z kako poznano osebo, najraje nekam, kjer vem da nebom koga drugega srečala, ker me to preveč v stres spravlja, imam obdobja ko se mi zdi da sem boljše, pol pa čez čas spet padec navzdol.... lahko pa povem da se zaradi sina ful trudim, prej nisem ravno pozdravljala, nagovarjala ljudi, sedaj pa z sinom veliko pozdravljava, kaj vprašava, ker bi rada sina naučila, že osnov komuniciranja in predvsem da se ne rabi ljudi bati kot se jaz.

[dumi]

Za sprostitev sem že uporabljala eft metodo, jogo, meditacijo, tibetanske vaje, progresivno mišično relaksacijo, dihalne vaje. 
Knjigi ki sta mi najbolj ostali v spominu Učbenik življenja in Kurc gleda. 

Tudi jaz se najbolje počutim doma. Z odnosi imam še vedno težave, še vedno me zvija in ne da normalno funkcionirat med ljudmi.

Vsem sorodnim dušam lep dan in veliko uspeha

Lp d

[ariana]

 Dumi, bom preverila za knjigi, če jih imajo v knjižnici. Pri meni je problem tudi pri vztrajnosti. Nekaj časa sem bila pridna in sem uporabljaja dihalne, sprostitvene tehnike, potem si za to nisem vzela več časa, parkrat sem spustila in potem je težko spet pridit nazaj v tirnice.
Sem pa cca. 5 let nazaj preizkusila hipnoterapijo pri Pintarju (mislim, da se tako piše). Takrat sem se počutila malo bolj sproščena, mi je pomagalo, ampak sem morala vmes prekiniti iz drugih razlogov, kar mi je včasih žal. Je pa res, česarkoli se lotiš, če nisi vztrajem, je vse zaman, ni čarobne palčke, ki bi spremenila nekaj, kar nas obremenjuje toliko let, kar čez noč.
LostOneFuture, vidiš to bi želela tudi sama, da bi mojim otročkom omogočila spoščeno otroštvo, da jih moje težave ne bi omejevale. Tako da se mi zdi super, da sta tako pridna in da greš iz svoje cone udobja, ker s tem veliko narediš za sinka in za sebe.   

[drazenpetr]

Ariana in ostali sotrpini,

samo pogumno naprej v nove zmage in poraze. Jaz pravim, iz vsakega poraza se človek lahko nekaj nauči. Kot osnovo pa vidim, da grem med ljudi, da se skušam nekako izpostavljat in probat komunicirat, čeprav mi še ne gre preveč dobro, ampak je pa že boljše. Rezultati se ne pokažejo takoj, poleg tega pa je potrebno spremenit vzorce obnašanja in navade, ki sem jih imel, to pa ni tako enostavno. Samo doma bit je pa najslabše, ker izgubljaš stik z realnostjo, vedno bolj si odtujen, nekomunikativen, slabe volje, depresiven in tako "padeš v nevarno območje", iz katerega se težko izvlečeš. V glavnem najdite si stvari, ki vas veselijo in skušajte najti družbo, čeprav vem, da je to pri nas zelo težko. Ampak če se ne trudiš in riskiraš, pa tudi nič ne bo. Domov k nam ne bo noben prišel, treba je it ven in najti pozitivne ljudi, ki te bodo sprejeli takšnega kot si. Seveda je to moje mnenje in ne rečem, da je najboljše, daleč od tega. Vsak mora zase ugotovit, kaj mu najbolj odgovarja in kako bo osebnostno zrasel.

Lp,

Igor

[dumi]

zivjo

bom pisala verjetno zmedeno, ker se tako počutim, ariana bom pisala kar pot tvojo temo, upam da ne zameriš. ne vem kako je vam ko dobite napovedane obiske, jaz se  , in danes dobim obiske dopoldne sem še nakak sedaj pa me vse bolj zvija. Po glavi mi letijo misli, ne morem se sprostit, v sobici mam dojenčico, ob kateri naj bi bila mirna, počutim se , naj že enkrat mine vse skupaj

lp sotrpini
d

[I am tired of everything]

dumi,

ko pridejo obiski, se že začne odštevati čas, do odhoda. Čeprav včasih to traja, kot, da je cela večnost in minute se vleeečejo. Najtežje je čakati, kdaj pridejo ti obiski, sploh, če so nenapovedani. Ko enkrat pridejo, veš, da bodo morali tudi oditi.

Zdrži in ko pridejo veš, da bodo morali tudi oditi

[Cheaney]

ko pridejo obiski, se že začne odštevati čas, do odhoda. Čeprav včasih to traja, kot, da je cela večnost in minute se vleeečejo. Najtežje je čakati, kdaj pridejo ti obiski, sploh, če so nenapovedani. Ko enkrat pridejo, veš, da bodo morali tudi oditi.

Zdrži in ko pridejo veš, da bodo morali tudi oditi

Če nisem ene 5x prebral tega sporočila in medtem ugotovu, da mi je vse všeč   Imam nasmešek na obrazu, resno, odlično pišeš.

Ne maram, da se kdo vtika vame, zarad tega se obiskom od staršev zelo izogibam...je pa lih zanč mogla ena gospa izrazit začudenje nad tem, da sem samski, kar samskost je itak tud top tema med sorodniki, ko se moje ime pojavi.