oklevanje

[plavica]

Čisto nova sem tukaj in vsa zmedena. Že tako imam temo v glavi, počutim se za znoret tesnobno, žalostno, pobito,včasih imam samomorilne misli, ki pa jim zaenkrat uspem pobegniti pred kakšnim načrtovanjem...
Osebna zdravnica pravi, da imam depresijo, predpisala mi je AD in mi priporoča obisk psihiatra.
Ampak jaz pa kar oklevam tako z zdravili kot s klicem v ordinacijo. Težko mi je priznati, da sem zbolela.
Imam 7. letnega otroka in mi je najhuje, ker se mu nisem sposobna posvetiti kot bi bilo potrebno.
Kako se spopadate s tem, tisti ki imate otroke? Ko pač vem, da bo treba ponj v šolo, skuhati kosilo, a najraje sploh ne bi vstala iz postelje.
Bom bolje, če začnem jemati tablete? Strah me je stranskih učinkov in tega, da se lahko zadeve začasno še poslabšajo.

[DENISpokora26]

plavica pred tremi meseci sem bil takšen kot ti po opisu in sedaj sijem kot najvecji zarek sonca pa še nisem uredil veliko stvari ampak jih bom ker sem nazaj na nogah in to z pomocjo adja, dobre druzbe in pishoterapije...ne oklevaj...js sm cakal pou meseca ker sem mislil eh tokrat bom pa brez zdravil ampak mi je zal tistega pou meseca ker sem vrgel dragocen cas proc ker bi ze lahko prej bil ok...kateri antideprsiv si dobila? ne oklevaj imas otroka, ki te rabi, in ze zaradi njega začni, vrni se nazaj, boš videla vse bo spet lepo in še lepše,js sm bil tik pred hospitalizacijo, zdej pa ze drugim pomagam, ce je men ratal bo tebi sigurno ampak zal od nic ne bo nic....

[plavica]

Denis, hvala za tvoj odgovor. Prvič, ko sem bila pri zdravnici, nisem niti hotela slišati za kakšna zdravila. Mislila sem, da bom sama zmogla. Tokrat ni popustila, vzela sem recept in celo šla ponje v lekarno. Pospravila sem jih nekam zadaj v omaro. Ecytara so.
Ja,saj imaš prav. Dragocen čas polzi mimo mene, sploh ne vem kam je šel ta teden.
In tebi je uspelo, torej si mi za vzgled....

[DENISpokora26]

Draga plavica, js sem se jih bal, sem rekel joj pa tako eni jamrajo glede teh ad-jev, no potem, ko sem pa malo bil po tujih forumih pogledal nekaj normalnih dokumentarcev prebral nekaj zgodb, sem videl, da so pa 80% folku pomagal...glej meni so po vsej vrjetnosti rešili življenje ker sem padal in padal....
Zacni jih in to počasi če mas 20 mg vzami polovicko en teden, bo trajalo da bodo cisto prijeli ampak hitro se cutijo prvi uspehi...js vrjamem da ti bo uspelo in zelim ti veliko optimizma... pa vrjamem, da ti bo še kdo od vseh legendic tukaj gor dal spodbudo in upanje
drzi se mi

[plavica]

Vzela sem, s težko muko, polovico tablete. Čutim kar močan pritisk v glavi in odtujenost. Kot bi bila tu, a me ni. Ampak sem celo kosilo skuhala in nič zažgala. Počutim se pa na trenutke slabo, tesnobno, potem pa malo mine in sem ok, pa spet...

[Ribica]

Draga Plavica,

korak v pravo smer, v ponovno življenje. Potrudi se in zdrži, boš videla, da bo o.k. In ne bo ti žal, da si se tako odločila, žal ti bo, da se nisi že prej.
Začenjaj počasi in ne misli na stranske učinke. Bolj kot boš mislila nanje, več jih bo.
Naj ti za ilustracijo povem, da je zelo huda in globoka depresija takšna, kot da bi ves čas imela vse najhujše stranske učinke AD-ja. Vendar pri AD-ju veš, da se bodo končali in bo potem bolje, v globoki depri pa tako rekoč ni izhoda na bolje samo od sebe.
To ti ne pišem kar tako, pač pa iz lastnih izkušenj. Bila sem v tako globoki depri, da nisem čutila NOBENEGA stranskega učinka, ker slabše kot je bilo, ni moglo več biti. Zato, ne pa ker jih sicer ne bi bilo. Nisem jih čutila, ker jih več nisem mogla - zaradi depresije.
Zato ne čakaj tako dolgo. Pomagaj si že prej in vztrajaj.
Lep dan ti želim.
Ribica

[plavica]

Draga Ribica,

najlepša hvala za tak prijazen odgovor 
Danes sem čisto brez težav vzela drugo polovičko in ne mislim na stranske učinke. Tudi k psihiatru sem klicala, pa moram jutri še enkrat.
Včeraj zvečer sem namreč spet zapadla v eno krizo in si nezavedno skoraj pogrizla ustnico do krvi, ker je tako bolelo v duši, da bi lahko tulila na ves glas. Spala sem mogoče 3 ure in res tako ne gre več naprej in zdaj sem se sprijaznila s tableti, itd. Ker hočem, da mi bo bolje.

Lep dan tudi tebi.

[DENISpokora26]

in tudi boš bolje plavica, ne boj se zdravil, zato pa so, a se antibiotika bojiš ko dobiš vnetje? lekadola ko te glava boli? Men je moja psihiatrinja rekla( je ze kr v zrelih letih), da je sama bila 2x na prozacu zaradi izgorelosti... glej ljudje imajo v danasjih casih zivljensko dobo 80 let, pred 100 leti je bila 50... pa danes samo kemijo jemo v primerjavi z preteklostjo...ampak imamo pa zdravila... meni je antibiotik ze kot otroku resil enkrat zivljenje....pa narkoza tudi, da so me lahko operirali...antidepresiv me je pa postavil na noge, da sem lahko se učil in večina ispitov celo z 10ko naredil...zakaj bi se mučil človek??? Hvala bogu kdo ne rabi zdravil, ampak ga ravno tako kot mene ki jih rabim lahko auto zbije ter ubije ali kaj podobnega...nekadilec lahko dobi pljucnega raka, kadilec pa ne...ni tu pravil v vesolju... edino pomembno je DA V TEM TRENUTKU MAXIMALNO KAKVOSTNO ŽIVIŠ...kaj je bilo...kaj bo..glej to je v vetru nekje...drži se

[plavica]

Čist mirno sem sedela pred tv z racunalnikom v narocju, s prijateljico sva neki debatirale, ko se me je lotila res huda tesnoba in zalost, da sem mislila,da bom kar usla iz svoje kože. Zacela sem pospeseno dihat, opazila, da me mož ze cudno gleda zato  sem pocasi vstala, odlozila racunalnik in sla gor v kopalnico, kjer sem se zacela nekontrolirano trest, kot bi me zeblo, dihala sem tako pospeseno, da sem komaj sapo lovila. Nekje v koticku možganov sem se spomnila, da se moram umirit, stela sem od 100 navzdol, se slacila in sla pod tus. Voda me je umirila delno, oblekla sem se in ulegla v posteljo, kjer je tresenje in dihanje se nekaj casa trajalo, potem pa umirilo. Vse skupaj se je dogajalo kaksnih 15 minut. Se mi zdi. Kaj je to z mano? Se mi že čist meša??? A je to od zdravil? Al paše zraven bolezni?

[plavica]

Pridno jemljem ADje. Danes je 12 dan. Večina ljudi me odvrača od njih, češ da ne prinesejo nič dobrega. Psihiatra imam naslednji teden in me zelo skrbi
Napad panike se je ponovil še enkrat, a sem ga spet kar sama predihala in preživela. Osebna zdravnica mi je predpisala še Helexe, tako da imam doma že celo lekarno.
Kar naprej se mi pojavljajo samomorilne misli in želja po samopoškodovanju. Želim si zapičiti nekaj v roko, karkoli.
Zelo sem otopela, do ničesar mi ni, nič me ne veseli. Poskušam brati, pospravim kakšno reč, ker že moram. Tesnoba in žalost sta zvesti spremljevalki.
Res bi rada, da bi bilo kot prej, ko sem se veselila novega dne....Upam, da enkrat bo. Čimprej.