Preobremenjenost?

[masajka]

Pozdravljeni,

sama imam težavo,ki je ne znam razložiti, ne znam ugotoviti, od kje izhaja ta moja "motnja", ali ga za preobremenjenost, depresijo, nevem.

Sem sicer družabna 30 letnica, visoko izobražena, poročena, mati 3 otrok. Sem brezposelna, oz. z možem dogovorjena, da nekaj let ostanem doma in skrbim za dom in otroke. Mož se je podal na podjetniško pot in s tem se povsem strinjam. Materialno nam nič ne manjka, ga pa ni cele dneve, pride zvečer. Skupaj smo med vikendi, je pa mož zelo dobra oseba, pozoren, mirnih živcev...

Problem sem jaz. Kot prvo občutim, da postajam preobremenjena. Vsi 3 otroci so predšolski, noben ni v vrtcu in sama jih krotim cele dneve. Moževi in moji starši so daleč in tudi sicer živimo v mestnem obrobju, veliko družbe nimam. Samo znance, sosede. Ne hodim na kave, zabave. Smo samo doma, seveda z otroci gremo ven, ampak svojega življenja pa nimam. Načeloma me to ne moti, razen 1x-2x na mesec ko mi prekipi ker sem za vse sama, takrat mislim celo na samomor.

Sem preobremenjena s čistočo, vse mora biti sijoče in čisto, četudi ribam dolgo v noč.
Ne znam si vzeti čas zase, ne znam ob 21h ko grejo otroci spat sesti na kavč, vidim milijon opravkov.

Najbolj me pa boli, ker potem to slabo voljo strsam na otroke.
Kričim za brez veze in jih opozarjam za stvari, katere bi v lepih dnevih preslišala. Kadar je res hudo težko diham in se ne znam pomiriti. Otrok pa ne tepem.

Zavedam pa se v takih trenutkih, da nočem biti taka, da nočem izreči besed ki jih, ampak ne znam se zadržat, pomagat.

Rada bi si pomagala sama, brez AD in zdravnikov, saj se mi problem ne zdi preduh. Namreč dosikrat rečem vsi smo zdravi, zakaj se ne znam sprostiti, umiriti, smejati? Zakaj sem napeta? Je to res le preobremenjenost?

[MP2011]

Pozdravljeni,

sama imam težavo,ki je ne znam razložiti, ne znam ugotoviti, od kje izhaja ta moja "motnja", ali ga za preobremenjenost, depresijo, nevem.

Sem sicer družabna 30 letnica, visoko izobražena, poročena, mati 3 otrok. Sem brezposelna, oz. z možem dogovorjena, da nekaj let ostanem doma in skrbim za dom in otroke. Mož se je podal na podjetniško pot in s tem se povsem strinjam. Materialno nam nič ne manjka, ga pa ni cele dneve, pride zvečer. Skupaj smo med vikendi, je pa mož zelo dobra oseba, pozoren, mirnih živcev...

Problem sem jaz. Kot prvo občutim, da postajam preobremenjena. Vsi 3 otroci so predšolski, noben ni v vrtcu in sama jih krotim cele dneve. Moževi in moji starši so daleč in tudi sicer živimo v mestnem obrobju, veliko družbe nimam. Samo znance, sosede. Ne hodim na kave, zabave. Smo samo doma, seveda z otroci gremo ven, ampak svojega življenja pa nimam. Načeloma me to ne moti, razen 1x-2x na mesec ko mi prekipi ker sem za vse sama, takrat mislim celo na samomor.

Sem preobremenjena s čistočo, vse mora biti sijoče in čisto, četudi ribam dolgo v noč.
Ne znam si vzeti čas zase, ne znam ob 21h ko grejo otroci spat sesti na kavč, vidim milijon opravkov.

Najbolj me pa boli, ker potem to slabo voljo strsam na otroke.
Kričim za brez veze in jih opozarjam za stvari, katere bi v lepih dnevih preslišala. Kadar je res hudo težko diham in se ne znam pomiriti. Otrok pa ne tepem.

Zavedam pa se v takih trenutkih, da nočem biti taka, da nočem izreči besed ki jih, ampak ne znam se zadržat, pomagat.

Rada bi si pomagala sama, brez AD in zdravnikov, saj se mi problem ne zdi preduh. Namreč dosikrat rečem vsi smo zdravi, zakaj se ne znam sprostiti, umiriti, smejati? Zakaj sem napeta? Je to res le preobremenjenost?

Depresija, preobremenjenost, anksioznost so vse bolj pogosti problemi... prov je, da iščeš rešitve, ampak mogoče bo vseeno treba do zdravnika ali po AD...ampak to res ni nč hudga... bolezen je pač bolezen. Aja pa jst temu rečem čustvene težave, ne duševna motnja.  A vrtec ni opcija? Mogoče varuška? Pač, če si tok zasedena tud začet ne morš rešvat tega... rabš cajt zase. 

[trzinka]

Pozdravljena masajka...

hja, jaz bi kar rekla, da je to preobremenjenost in seveda znaš pregoreti, če boš tako nadaljevala, kar zna privesti do depresije ali pa česa drugega. Pa te nočem strašiti, ne me narobe razumeti.
Kako bi zadevo lahko rešila. Preprosto, fajn bi bilo predvsem za oba vaju z možem, da si omislite vrtec...Trije otroci, predvsem pa predšolski znajo biti napor...včasih je že eden dovolj. Moja dva sta že veliko večja in sem dala že nekaj skozi...Predvsem sem tudi jaz zanemarjala sebe in mislila samo na druge, dokler nisem pregorela in to zelo.
Mož dela cele dneve, ti si sama cele dneve...imata sploh čas zate, se znata še pogovarjati, gresta kam, si privoščita kaj zase....? Toplo ti priporočam, da včasih pustiš kaj tudi umazano in razmetano...pri tako veliki družini enostavno ne moreš biti robot, tudi ti si samo človek. In žal boš "morala" kdaj pa kdaj imeti čas za kakšno prijateljico, za frizerko, za kavico...socialno bitje si in to potrebuješ..Vedno boš imela izgovore in nikoli časa...govorim ti iz lastnih izkušenj ...Doživela sem črno dno pred skoraj šestimi leti in se pobrala...zdaj sem pomembna jaz, vzamem si čas zase in imam se rada...kar pa še ne pomeni, da ne skrbim za otroke in moža...ampak v prvi vrsti je moje zdravje in moje zadovoljstvo, samo tako bo tudi moja družina, bodo moji prijatelji in ostali, radi z menoj in v moji družbi.
Naredi korak  

[melita]

Pozdravljena Masajka,

tudi jaz sem prepričana, da si po eni strani preobremenjena, po drugi strani pa je tvoje življenje utrujajoče enolično, da se preveč predajaš samo gospodinjstvu in otrokom ter pozabljaš nase. 

Trzinka, ti je tako zelo lepo napisala in jaz se popolnoma strinjam z njo. Ravno nekaj takega sem včeraj razlagala eni od mojih hčera, ker sem zadnje čase opazila, da je preutrujena. Ima odgovorno delovno mesto, dva živahna predšolska otroka, ki sta sicer v vrtcu in moža, ki ima čuden urnik (enkrat dela deljeno, drugič zjutraj, tretjič popoldne, ta vikend je moral delati oba dneva...).

Svetujem ti, da se pogovoriš z možem, da te vsaj malo razbremeni pri otrocih in prevzame del odgovornosti tudi za gospodinjstvo, pa čeprav sta se prej dogovorila drugače. Verjamem, da so tvoji otroci čudoviti in si tudi ti super mamica, toda nisi stroj, pa četudi bi bila - tudi stroji večinoma ne delajo non stop.

Potrebuješ čas zase! Za začetek se usedi, ko gredo otroci spat, poglej si kakšen film, preberi kakšno revijo, privošči si kopel, pogovor z možem...in ne misli na umazane cunje in posodo, te boš pospravila naslednji dan. Morebiti lahko otroke vpišeš v kakšen krožek in si vsaj takrat omisliš čas zase, se dogovoriš s kakšno sosedo za občasno pomoč...Prav mogoče te bodo v začetku dajali občutki krivde, da si preskočila kakšno delo, pa da te otroci potrebujejo in znaš ti najboljše z njimi. Kmalu boš spoznala, da otroci čisto dobro preživijo kakšno uro ali več s kom drugim, ti pa se boš sproščena in zadovoljna  vrnila k njim, ker boš medtem napolnila kakšno svojo "baterijo".

Drži se!

[masajka]

Samo na hitro sem prebrala, čez dan pač ni časa za rač ob treh malih:)
In zelooo sem vesela vaših toplih besed. Velikokrat namreč naletim na besede, kako sem lahko jaz preobremenjena, ko pa sem cele dneve doma? Ko nimam službe, ko ne letam okrog, ne vozim otrok na krožke...ja res je. Je ful plusov. Ni nam treba na uro gledat ko gremo na sprehod ali na igrala.
Sem pa cel dan sama za vzgojo, kuhanje, pospravljanje, moža počaka topla večerja vsak dan, gora perila vsak dan...no...zvečer napišem kaj več ko vas še 1x preberem.
Hvala še 1x!

[Aslan]

Masajka zelo dobro razumem tvoj stisko ...
ne potrebuješ še zdravnika psihiatra in pomiril, uspaval ali AD-jev ker tukaj ni nobene bolezni.

Lahko pa se odločiš za psihoterapijo (psihoterapevt - ni psihiater, dva različna poklica),
kjer boš skozi pogovore odkrivala kaj si, kdo si, zakaj si ujeta v pretirano čiščenje, zakaj se
ne moreš sprostiti ipd... Družina je velik zalogaj, sploh pri 3 majhnih otrocih. Jaz sem imela svoje čase 4 majhne otroke in ja - zmeša se ti od napora ... 
Do paničnih napadov sem prišla ker sem bila za vse sama in ker ga je mož sračkal tako in drugače.
Biti "MAMA" je 24 urni delovnik ... petek in svetek ... in pozabiš nase ...

Otrokom vrtec nič ne škodi, tudi varuška za vsaj 4 ure ne,
celo zelo OK je to za socializacijo, za soočenja z frustracijami itd ...
Učenje socialnih veščin je dobra popotnica za življenje.

In nisi samo MAMA, si tudi hči, žena, prijateljica in "samo ti kot bitje" ... do pregorelosti pride
tudi ko te ena od življenjskih vlog preveč posrka, ko telo nima več moči ustaviti se,
ker ga ženeš do roba in še čez (deloholiki in 24/7 biti mama je isto)
Ponavadi se resno zamislimo kako živimo in kaj sami sebi delamo
šele ko pride do resnejših težav z anksioznostjo, depresijo .. ali kako drugo psihosomatsko težavo.

Izhod iz situacije je v tem, da sama ali s strokovno poočjo psihoterapije
odkriješ sebe, svoje vzorce (pogosto prevzete od doma) funkcioniranja in prepričanj.
Pogosto mislimo da mora biti vse perfect, za druge bit nasmejan in lep in popoln = Totalen bull shit! Navidezna happy family ki pa žal začne odnotraj razpadati .... odaljiš se od samega sebe,. postaneš tečen kot starš in začne se odtujevanje od partnerja. Denar ne odtehta tega. Partner je soodgovorni za družino in del bremena in veselja z otroci naj bo preložen tudi nanj.

Šele ko začneš živeti SEBE si lahko srečen in sproščen in kot tak si boljša mama, boljša partnerka.
Zato Masajka POGUMNO prvo imeti dovolj rada sebe, poskrbeti za svoje potrebe (počitek, spanje, smeh, rekreacija, socialno okolje) .. da boš lahko nato sebe srčno radajala družini.

Drži se, objem 

[Toja]

Masajka  

Ne bom ponavljala zgoraj napisano, ker se popolnoma strinjam z mojimi predhodniki....

Povedala ti bom, da te popolnoma razumem, kako se počutiš...

Sem babica in pokoju, kar pomeni, da sem v podobni situaciji...imam 4 vnuke,
za katere je potrebno občasno poskrbet, za vse sem sama, ker moj mož še dela,
ob večerih pa gre na rekreacijo...

Vedno sem se trudila, da je bilo vse "tipi topi", skuhano, pospravljeno, itd.
Nikoli nisem nikamor šla...zdaj pa mi je naredilo "klik"...tudi zase si vzamem čas,
kajti v nasprotnem primeru, bi padla v "črno luknjo"..., pa tudi pospravljeno je...

Tudi tebi svetujem, da si vzameš malo časa zase...morda greš malo sama po trgovinah,
si privoščiš kakšno malenkost zase, morda srečaš kakšno znanko, malo poklepetaš,
mož pa naj takrat SAM gre z otroci na igrišče...vem, da si tudi ti želiš vikend preživeti
skupaj z njim, samo urca ali dve, se nebo nikjer poznala, ti pa si  boš malo razbremenila
ušesa....

Nujno rabiš ODKLOP, vsak ga rabi...nič hudega, če se vse nebo svetilo vsak dan...verjamem pa, da
bo vseeno pospravljeno, pa tudi otročke boš lažje vzgajala, ker ne boš tako pod stresom,
otročki rabijo "zdravo" mamico, ne pa zamorjeno  

Želim ti vse lepo...imej se rada  

[Poni]

Draga Masajka

Tudi jaz bi ti rad napisal, da je vse čisto res, kar so napisale predhodnice.
Biti maama je hudo zahteven poklic, pa čeprav imaš vtis, da si vendar ves dan doma.
Trije predšolski otroci pa znajo biti prav res hudo naporni. Ves dan akcija. Ves dan v gibanju. Niti malo počitka. Ja, mame bi po mojem morale imeti managersko plačo in benificiran delovni staž.
Pa tudi oče bi lahko kdaj bil doma, pa malo pazil na otroke. Bi ti preseneto orenk olajšal življenje.
     To da se držiš bolj sama zase in ne hodiš nič na obisk k sosedom, pa na kako kavico, pa babji čvek..... Je pa danes itak že množičen pojav, se bojim. Zdi se že skoraj kot bolezen to, kako se vsaka družina drži čisto zase doma. Pa toliko bi si lahko pomagali drug drugemu. Če ne drugega, je že čustvena opora sosedov neprecenljiva. Če ti pa kdaj še soseda popazi na otroke, pa še bolje. Pa tudi otroci bi se najbrž hitro navadili na tujo osebo, tudi, če se sprva zdi, da se bojijo tujcev. (Jaz sem se že bal vseh tujcev v času vrtca. No ja, saj se še zdaj najbrž .) Če ima le tak prijazen pristop, ali kako se temu reče.

Vsekakor si junaška borka, kot so vse mame


                         Poni

[masajka]

Hvala še enkrat za odgovore.
Problem sem samo jaz, problem ni mož, ker je res odličen, pozoren, problem niso otroci, problem sem jaz. Ker ko mi ne gre vse po planu, ko je stanovanje preveč razmetano, ko imam stisko ker smo samo doma, sem tečna/razdražljiva in reagiram na njihova dejanja drugače. Prej vzkipim kot bi sicer. In takoj ko zavpijem mi je žal. Ker vem, da sem problem JAZ. Da bi ob "normalnem" dnevu drugače, mirneje opozorila otroka, ki je polil čaj recimo.
Danes je bil lep dan, včeraj je bilo res vse črno.

Povejte mi, kako je mogoče da bi si lahko pomagala sama, ker čutim da si še lahko? Kako lahko odkrijem vzorce, vzroke? Predlaga kdo kako knjigo?

Kako in kje pa potekajo psihoterapije? V PB?

[MP2011]

Hvala še enkrat za odgovore.
Problem sem samo jaz, problem ni mož, ker je res odličen, pozoren, problem niso otroci, problem sem jaz. Ker ko mi ne gre vse po planu, ko je stanovanje preveč razmetano, ko imam stisko ker smo samo doma, sem tečna/razdražljiva in reagiram na njihova dejanja drugače. Prej vzkipim kot bi sicer. In takoj ko zavpijem mi je žal. Ker vem, da sem problem JAZ. Da bi ob "normalnem" dnevu drugače, mirneje opozorila otroka, ki je polil čaj recimo.
Danes je bil lep dan, včeraj je bilo res vse črno.

Povejte mi, kako je mogoče da bi si lahko pomagala sama, ker čutim da si še lahko? Kako lahko odkrijem vzorce, vzroke? Predlaga kdo kako knjigo?

Kako in kje pa potekajo psihoterapije? V PB?

No trenutno si predvsem človek, ki rešuje probleme.
Prevzemi odgovornost, ne krivde... no sorry sj jo že prevzemaš.