1. RaziskovanjePrebrala sem nekaj knjig (tris dr. Rebolja je zelo dober za začetek), internetnih strani in se izobrazila o tem, kaj se mi sploh dogaja in kakšne možnosti imam. Zelo mi je pomagala stran, ki jo je priporočila Anchi
http://www.anxieties.com/panic.php, še posebej del o tem, kako moram spremeniti svoje razmišljanje o paniki. Te stavke sem si napisala na listek in jih nosila s sabo in ko me je začela grabiti tesnoba sem si jih ponavljala:
8 sprememb v pogledu na paniko 1."Nikomur ne morem povedati." ...... "Ni me sram."
2."Panika je sovražnik/slaba/zla."....."Česa se lahko naučim kot preučevalec panike?"
3."Simptomom se hočem izogniti."....."S simptomi se hočem soočiti, ker bom s tem pridobil/a sposobnosti/spretnosti."
4."Moram se sprostiti zdaj."...... "Tukaj sem lahko anksiozna/en."
5."Moram ostati na "straži" za simptome."...."Ne bom se varoval/a pred anksioznostjo."
6."To je test."..... "To je vaja."
7."Prepričan/a moram biti (da ni nobenega tveganja)."...."Znam prenašati negotovost."
8."To (razne tehnike sproščanja ipd.) mora delovati."..... "Nič ni narobe, če ne deluje."
2. Bachove kapljice Rescue RemedyZdaj se jih že dobi v navadnih lekarnah. Jaz sem jih vzela, kadar sem se morala soočiti s čim, česar me je bilo strah in so mi pomagale, da sem v take situacije vstopala bolj mirna. Čez nekaj časa sem jih s sabo nosila samo še za vsak slučaj, uporabiti pa jih več nisem rabila.
3. Terapija pri dr. ReboljuDr. Rebolj je res dober strokovnjak in pa dober človek, ki ti prisluhne, ampak te ne »ujčka«. Pokaže ti pot in načine, potem pa se nanjo odpraviš sam, on pa ti pri tem pomaga.
4. Hipnoterapija pri Asji Širovnik (http://www.sirovnikinstitute.com)Šla sem na nekaj terapij, ki so me zvlekle z dna in zaradi njih nisem posegla po tabletah, ker sem videla, da zmorem tudi brez tega. Hipnoterapija ni noben bavbav, ničesar se ni treba bati. Z Asjo sva se temeljito pogovorili, sama hipnoterapija pa je potekala kot zelo prijetna vodena meditacija, ki je nekako »povozila« stare vzorce z novimi, pozitivnimi. Odkar sem hodila na hipnoterapijo, nisem več imela paničnih napadov, ostala pa mi je le občasna tesnoba. Kot da se je presekala pot, ki me je prej vodila do paničnega napada.
5. EFTZelo priporočam EFT pred izpostavljanjem neprijetnim situacijam in pa tudi kadar se te poloteva tesnoba.
6. Razne oblike sproščanja (meditacija, dihanje s trebuhom) in pa kakršnakoli telesna aktivnost.
7. Ta spletna stran in nekaj čudovitih ljudi, ki so mi pokazali, da nisem sama s to težavo in da me ni treba ničesar biti sram. Edino eno stvar bi povedala, pa ne mi zameriti. Ko sem bila res na dnu, me je branje o podrobnih opisih strahov, s katerimi se soočajo drugi, še bolj obremenjevalo, saj sem nekako iz tega dobivala ideje, česa vse bi me še bilo lahko strah. Zdaj, ko sem v redu, jih lahko berem z distanco in ne poosebljam.
8. Počasno izpostavljanje in postopno podaljševanje: začela sem s stvarmi, ki sem si jih res močno želela početi in potem mi je samo izpostavljanje prineslo tudi nagrado- npr. res sem si želela svež rogljiček, ki mi ga nobeden ni mogel prinesti in sem šla do trgovine samo ponj ali pa sem si tako zelo želela iti kupiti kakšno oblekico za dojenčka in mi je bil že sam nakup majčke, ki sem jo prinesla domov, v ponos.
9. Podpora bližnjih. Nekomu moraš povedati za svojo težavo, saj se sicer čisto zapreš sam vase in te nihče ne razume, ni pa treba razglašati celemu svetu – to je moje mnenje. Jaz sem tako na primer izvedela, da ima tudi moja prijateljica (za katero tega nikoli ne bi uganila) tudi panično motnjo in sva potem z nasveti pomagali druga drugi.
Kaj si želim, da bi naredila drugače?Ne bi toliko odlašala z iskanjem pomoči. Takoj bi šla na psihoterapijo in hipnoterapijo in tako ne bi dovolila, da se mi je poleg panične motnje pojavila še agorafobija. Zakaj tega nisem naredila? Ker me je bilo sram iti k psihiatru in sem raje nekaj let živela v iluziji, da bom težavo rešila sama, moj svet pa se je ob tem bolj in bolj krčil, dokler nisem trčila ob dno, ko sem praktično dva meseca preživela v stanovanju, ker si več nisem upala iti ven in je bil sprehod do poštnega nabiralnika v bloku že uspeh.
Z mojo dolgo zgodbo vas ne bi morila. Naj samo na kratko povem, da so se mi panični napadi začeli pred 13 leti po seriji stresnih (pozitivnih in negativnih) dogodkov, kot je smrt mame, selitev, menjava službe, poroka...in pa začetku jemanja kontracepcijskih tablet – čeprav zdravniki dvomijo o tem, sem prepričana, da so tudi imele nekaj zraven, pa tudi če samo kot sprožilec. V prvih petih letih je življenje kar šlo – nekaterih stvari sem se bala, ampak sem jih kljub temu počela. Zvilo me je na polovici nosečnosti, ko so očitno hormoni naredili svoje, pa tudi rastoč dojenček, ki mi je onemogočal globoko trebušno dihanje. Takrat sem se začela vsega bati in sem bila praktično samo doma, edino na redne preglede sem hodila, pa še to je zahtevalo posebne predpriprave. Po porodu sem končno začela s terapijo pri dr. Rebolju in z majhnimi koraki brez tablet po enem letu priplezala do dokaj normalnega življenja, nekatera izogibanja pa so mi ostala. Tablet v začetku nisem hotela, ker sem dojila, potem pa sem videla, da mi gre tudi brez njih, čeprav verjetno počasneje. Potem pa se mi je zgodba v drugi nosečnosti ponovila, kar me je spravilo v obup, ampak vedela sm, da sem se enkrat že izmazala iz tega. Spet mi je pomagala terapija pri dr. Rebolju, še bolj pa hipnoterapija in EFT.
Sem ozdravljena? Ne vem. Vem, da nisem enaka kot prej, ampak to niti več ni moj cilj. Veliko bolj cenim majhne stvari in veliko bolj prisluhnem sebi in svojim resničnim željam. Danes grem brez težav v nakupovalni center, pred malo več kot enim letom sem se bala vstopiti v majhno trgovinico. Nisem si upala več voziti, zdaj vozim brez težav. Prej sem se na vsak odhod na neznan kraj pripravljala s preučevanjem zemljevidov in fotogalerij kraja, zdaj se kar odpravim in grem. Zame je to USPEH. Upam, da bo moja izkušnja komu pomagala. Želim vam vse dobro!
