Še ena novinka

[Just me82]

Pozdravljeni!

Vidim, da se vsak, ki pride na novo predstavi, pa bom še jaz začela s predstavitvijo..dolgo ali kratko, ne vem.. :unsure:bomo videli, kako bo naneslo. Torej..Stara sem 31 let in pred 9.-imi leti sem »uradno« zbolela za depresijo, čeprav imam depresivne in samomorilsko nagnjene misli precej dlje časa. Odkar vem zase, bi lahko rekla, oziroma od takrat, ko sem se začela spraševati o smislu bivanja..torej že davno pred letom 2005.. Tega leta sem poskušala s samomorom, in bila prvič hospitalizirana in takrat so mi tudi postavili zgoraj omenjeno diagnozo..Od takrat dalje redno obiskujem psihologa in psihiatra (PBB), tudi KVT se mi zdi ok, le občutek imam, da je moj »problem« nerešljiv..kajti vsak dan praktično razmišljam o smrti. Pa zdaj ne mislim na samomor, le razmišljam o končnosti našega, svojega bivanja..bolj tako, v filozofskem smislu, bi lahko rekla..redno pišem dnevnik in ko včasih prebiram stvari za nazaj, vidim, da so pravzaprav vse moje misli vedno naravnane oz. usmerjene k smrti…enostavno se mi zdi, da imam tega hudiča od depresije v krvi..tudi AD-je jemljem že par let in prav nobena stvar mi do zdaj še ni spremenila mišljenja..in močno dvomim v to, da bo kdaj drugače in vedno znova se sprašujem, kolikokrat bom še lahko ponavljala to pot.. Recimo, da imam skoraj vse (redno službo, avto, prijatelje, dom), pa kljub temu ne morem iz svojega načina razmišljanja..čeprav imam le malo pravih prijateljev, so le ti neprecenljivi, vendar sem kljub temu najraje sama..in takrat berem, razmišljam, pišem..Govoriti o sebi pravzaprav ne želim, ker sem že davno nazaj spoznala, da je najbolje, če človek govori in dela le tisto, kar je v tej družbi še sprejemljivo..in zdaj..igram. Igro »srečnega« življenja sem jo poimenovala..Kajti o smrti govoriti je skoraj da nevarno in prepovedano, saj vemo to ne..?Tudi psihologu to vsakokrat povem, vendar po vseh teh letih še vedno z nekaj strahu, ker nikoli ne vem, kdaj mi bo zaradi mojih besed spet ponudil bivanje v psihiatrični bolnici..Tega pa nočem, nikdar več! Čeprav moram priznati, da takrat, ko sem bila tam niti ni bilo tako scary…pač ne želim več biti tam. Itak mi pa tam ne morejo pomagati..Tudi v tistih dneh (skoraj 3 mesece), ko sem bila v bolnici, sem govorila le tisto, kar so želeli slišati od mene..ker sem vedela, da bolj, ko bi govorila o smrti, dlje časa bi bila tam..Ja, tako to gre..in čeprav ne govorim več o svojem doživljanju življenja in sveta in na zunaj vse zgleda lepo in prav, je tista prepovedana in nikoli razumljena želja ostala..in še vedno tli…

That's it..za prvič bodi dovolj..

JustMe

[MP2011]

Ja nekako logika pravi, da se te misli nehajo, če najdeš nek smisel, kakšen lep trenutek. Pri meni je bilo tako. Tako, da težko svetujem v takem primeru. Si ziher, da ti v življenju nečesa ne manjka, da se ne bi dalo stvari izboljšati in bi te misli nekako usahnile? Samo moje mnenje...

[Just me82]

Zdravo&hvala za komentar,ampak..kaj pa je smisel človekovega življenja..?Kariera, družina, otroci..?Se ukvarjam s tem vprašanjem že lep čas..ampak..recimo, da sem našla svoj smisel (če temu sploh lahko rečem tako), ampak ta smisel je..ga ni na tem svetu :unsure:sem ga našla tam, saj veš..v onostranstvu..in nedolgo nazaj sem šele dojela zakaj me pravzaprav nikoli ni bilo strah umreti in zakaj je ta želja, po vseh terapijah, pogovorih in hospitalizaciji v meni ostala..Povej mi nekaj - je res tako zelo čudno, nenavadno in nenormalno, če nekdo najde svoj smisel v smrti?? Enostavno ne razumem tega..

[MP2011]

Ja odvisno kako gledaš... gotovo nisi edina, ki tako razmišlja in to je tudi pač en del človeške psihe, ampak ne vem, če je to zdaj pri tebi konec zgodbe. Kaj pa vidiš v smrti? Konec trpljenja ali začetek nečesa drugega?

[VeseliSoncek]

Smisel življenja je življenje samo z vsemi vzponi in padci.

[MP2011]

Smisel življenja je življenje samo z vsemi vzponi in padci.

To je mantra, ki deluje, če v njo verjameš. Ne moreš pa človeka prisiliti, da bo verjel. No ja verjetno se da, ampak nebi bilo humano. 

[Just me82]

Smisel življenja je življenje samo z vsemi vzponi in padci.

Hm..glede na to, da očitno nimam pravega oz. zdravega odnosa do življenja (ker mi le ta ne pomeni kaj dosti) mi je tale odgovor (brez zamere  ) čist nezadovoljiv..drugače pa..ja, smrt bi zame pomenila nekaj novega, neskončnega,..in navsezadnje tudi konec trpljenja..

[Just me82]

»….če ste se kdaj vprašali, ali me je bilo kdaj strah umreti, naj vam povem, da je odgovor ne! Nikoli se tega nisem bala, kajti smrt sodi k življenju. Je del njega, je del vsakega živega bitja in potrebno bi bilo, da bi tudi drugi (vključno z vami) že začasa življenja razmišljali o njej. Tako bi jo lažje sprejemali in se je ne bi bali..Skratka, smrt je, če jo pravilno doživljaš, lahko tudi nekaj lepega..Nekaj, kar človeka vodi domov, k Očetu. K tistemu, ki ga v času življenja pač ni bilo mogoče v polnosti spoznati..In če človek umira ali umre z zavedanjem, da gre k Očetu, če umre v Kristusovi milosti potem smrt še zdaleč ni nekaj, česar bi se človek moral bati…« 

Tole sem zapisala pred enim tednom, ko sem spet razmišljala o smrti in o tem, da enostavno moram zapisati nekaj misli, namenjene ljudem, ki bodo ostali za menoj…In takšen je moj odnos do nje. Ja vem, preveč domač..    in ja, sem katoličanka, čeprav depresivna.. in verujem v to, kar izpovedujem vsak dan »vstajenje mesa in večno življenje« Pa se sprašujem..zakaj si ne smem želeti boljšega življenja, ki me čaka na drugi strani…??

[MP2011]

Kaj pa, če je to življenje vse, kar imamo? A se ne splača potruditi, da bi bilo bolje?

[VeseliSoncek]

Pa smo uvideli kje je problem...nerealne predstave o onostranstvu, ki ti odvzemajo pozornost da živiš tu in zdaj. Od tja se nobeden nikoli ni vrnil da dejansko potrdi kako je in kaj je. Torej je vse lahko le fikcija, ki temelji na besedilu spisanemu s strani več ljudi - kateremu rečemo Biblija. Človek rabi religijo, ker rabi varnost in neko upanje, ko se mu zdazdi tu vse brez smisla.

Jaz nisem katoličan, pa me tudi ni strah smrti 

Je pa tako, kot vem pravi vernik naj ne bi bil depresiven in naj si ne bi želel smrti. A ni samomor smrtni greh ? Mislim da imaš v glavi neko idejo kako je tam nekje vse flowers in rainbows, ko se ti ne da ubadati s tem svetom...to je neralno razmišljanje. Če bi te bog hotel ustvariti tam, bi te - in ne bi bila na zemlji 

Nadalje, po čem misliš da si zaslužiš iti tja ? Kaj si takega storila da bi si versko gledano to zaslužila ? Od kje ti dokaz, da gremo tja ? To je samo nek občutek, feeling v tebi. Neka idealikzacija, ki jo imaš h kateri se zatekaš - ko se ti ne da ukvarjati z problemi. Neki ljudje majo to, drugi pa te ideale zgradijo v drugem človeku.

[Just me82]

Hm..ne vem, če bi se strinjala s tem, čemur ti praviš nerealne predstave o onostranstvu  saj ne vem, kako je tam in niti si ne predstavljam, ker nimam pojma, kaj si sploh predstavljati..le mislim si, da slabše, kot je zdaj tu, že ne more biti.. drugače pa..vere se ne da dokazovati. Saj konec koncev verujemo in ne verjamemo - non quaero intelligere ut credam sed credo ut intelligam  Ja, pravi vernik naj si smrti ne bi želel, ampak.. pravi vernik ve in priznava, da je grešen človek in če jaz razmišljam o samomoru še ne pomeni, da nisem vernik - saj navsezadnje - kakšen pa je zate "pravi" vernik? Sicer pa, če hočeš, imam tolažbo (kot ti praviš temu), kajti v Katekizmu Kat. Cerkve piše :"nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.." 

"Nadalje, po čem misliš da si zaslužiš iti tja ?" Kam tja? Rekla sem le, da si želim v onostranstvo..nima veze, al bom šla v nebesa, pekel ali bom obstala nekje vmes - ker tega pač ne določam jaz, temveč On..sicer pa..če je smrt posledica samomora, potem ima človek zelo veliko možnosti, da ostane tam nekje vmes..pride pač tja, kamor si zasluži.. Pa smo spet pri dokazih  po smrti vendarle nekam gremo, ne? Tu nas ni več, torej smo...? Zgoraj ali spodaj.. tri metre pod zemljo, ali na Božji desnici? Pač preprosto smo tam - drugje, kot prej, začasa življenja... In če sedanje stanje imenjujemo tostranstvo, potem je nekak logično, da se stanje po smrti imenjuje onostranstvo, pa naj bo to v krsti pod zemljo, v pepelu v žari ali vstali pri Bogu...

[VeseliSoncek]

Sem kar dosti napisala, ampak sem izbrisala - ker bi preraslo v razpravo, le te se mi pa ne da imeti...ker nekdo, ki ni želi pomoči - mu je niti ne moreš nuditi.

Ampak očitno je, kako lahko nekomu religija namesto da osmisli življenje, odvzame smisel.

[MP2011]

Ampak očitno je, kako lahko nekomu religija namesto da osmisli življenje, odvzame smisel.

Se strinjam.

Just me... ta tema je nastala z namenom in sicer, da si poiščeš pomoč. Ali se motim?

... "nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.." ...
Rekla sem le, da si želim v onostranstvo..nima veze, al bom šla v nebesa, pekel ali bom obstala nekje vmes - ker tega pač ne določam jaz, temveč On..sicer pa..če je smrt posledica samomora, potem ima človek zelo veliko možnosti, da ostane tam nekje vmes..pride pač tja, kamor si zasluži..

Nehaj s fatalizmom. Nehaj z glupostmi. Stvar... tvoje življenje je v tvojih rokah. Verjamem, da si iskrena v svojem prepričanju, ampak ti škodi. V primeru, da onostranstvo obstaja je verjetno neskončno torej se ti nikamor ne mudi. Kvečjem ostani na zemlji čim dlje saj imaš samo eno priložnost in se vrniti ne moreš.

[Just me82]

Se opravičujem...bom rešila problem na svoj način..brez zamere..me že ni več

[MP2011]

Se opravičujem...bom rešila problem na svoj način..brez zamere..me že ni več

Nič se ne opravičuj, forum obstaja z namenom in prav je, da si naredila temo. Moj namen te je bil šokirati, pretresti temelje tvojega prepričanja. Zato, ker ti v tem primeru ne koristi...

[zelvica999]

Just me 

Saj nista mislila nic slabega, tudi jaz sem te hotela vprasati, kaj pravzaprav hoces, pa potem nisem. Ne opravicuj se, na forum si prisla po pomoc in mi smo tu, da ti pomagamo, svetujemo... potrebujemo pa tudi tvojo pomoc, torej da nam ne kontriras oz. nas prepricujes v svoj prav. Vsaj jaz sem dobila tak vtis, popravi me, ce se motim. Drugace pa ne razumem cisto, kaj si zelis, ker te ne razumem cisto in ti ne znam pomagati... Pravis da se smrti ne bojis in jo dozivljas kot zelo pozitivno (cesar jaz ne bi smatrala kot depresijo ampak bolj kot tvoj pogled na smrt), po drugi strani pa trpis... in ko povezem to dvoje, najprej pomislim na depresijo. Zakaj pa trpis? Zaradi okolice, zaradi sebe?

Res ti zelimo samo pomagati, potrebujemo pa tudi tvoje sodelovanje

drzi se

[VeseliSoncek]

Lej saj te razumem, sama sem bila tudi zelo, zelo verna svoj čas...toliko, da sem bila izolirana od celega sveta, s to razliko da sem jaz molila dejansko po cele dneve skoraj da.

Na koncu sem spoznala da človek ne more živeti sam in da če hočeš kaj spremeniti moraš vstati in to storiti. Torej Bog me kljub vsem mojim molitvam ni odrešil, razumeš ? Ni mi dal polnosti življenja, ni mi dal topline sočloveka, ni mi dal življenjskih uspehov...itd., ker vse skupaj je bilo preveč abstraktno - čeprav je bila ideja o nekem popolnem življenju po tem življenju toliko lepa, samo zelo abstraktna. V naravi sem se zato počutila najbolje.Toliko lepa, da sem bila prepričana da je življenje po smti pravo življenje - tole pa le farsa, ki sem komaj čakala da se konča.

Jaz sem se zatekala v ta svet, ker se nisem mogla spoprijeti sploh s problemi. Niso me nikoli doma naučili temu. Nisem bila sposobna nič sama opraviti...ti imaš vsaj redno službo. Jaz niti delati ne bi mogla takrat. Na koncu sem se zbudila. Noben antidepresiv ti ne bo pomagal, ker so tvoje misli problematične. Lahko igraš na karto užaljenosti, ampak tako je. To je fantazisjki svet h kateremu se zatekaš in religija ne obstaja zato, da odpišeš to življenje v celoti in živiš v fatalizmu. Ne.

Ko boš spremenila mišljenje, bo tudi depresija šla stran.

[ARMELA]

Berem Novinkine poste in me je streslo. Mislim, da nočeš razpravljati ampak da si trdno odločena storiti tisti korak čez. Znova, kot si ga že enkrat...Ja, ta svet je peklenski, vsako jutro je nočna mora in ja, tudi misli o smrti so prisotene-kakšno olajšanje bi to bilo in da huje ne more biti. Toda jaz te misli odganjam, imam tri močne razloge za to - tri krasne otroke za katere moram poskrbeti. Novinka ne stori zopet tega, raje omeni psihiatru in psihologu kakšne misli ti gredo po glavi, prosi za menjavo terapije...nekaj se bo našlo, kar ti bo pomagalo.

[Just me82]

Hvala vsem za skrb,ampak..ne bom poskušala drugič..  ja,saj vem,da imam problem..ki ga ne      znam(o) rešit  vsaj jaz imam tak občutek..jemljem AD-je že 9 let, pa imam še vedno takšne misli..bila sem hospitalizirana, pa imam še vedno takšne misli..obiskujem psihologa, pa imam še vedno takšne misli..po pravici povedano, sploh ne vem, kaj naj.. in ja, Veseli sonček, imaš prav - noben AD mi ne bo pomagal..po eni strani sem se takšnega načina razmišljanja, kot ga imam navadila, ker to počnem že ves čas, po drugi strani bi se takšnih misli rada znebila, pa ne vem, kako ne morem si samo rečt :"zdej pa nehaj tako razmišljat.." - ker ne pomaga..  včasih se mi zazdi, da drugače, kot tako, sploh ne znam razmišljat.. 
Imam v kratkem kontrolo, pa bom predlagala menjavo AD-jev..

P.S.Še zdaleč nisem užaljena..vem, da mi hočete le dobro 

Hvala 

[DesertRose]

Just me82

Sem ti kar malo ,,fouš,,... ker je pri meni kontra in imam še bonus dodatek... jaz se vsako sekundo bojim, da bom umrla in to je tak strah, da bom enkrat od strahu umrla  ...in potem se mi porajajo vsa ta vprašanja, ki jih imaš ti... smisel? z vsem kar si napisala, le da jaz nimam opore v veri, ker sem nejeverni Tomažek in mi nihče ne more dokazati, da je kaj takega mogoče, čeprav bi zelo rada verjela, da nekaj tam zunaj še obstaja..
Čeprav hudičevo trpim, še vedno upam, da za nas obstaja upanje in zdravilo, ker če lahko tisti del populacije, ki ni ,,počen,, normalno funkcionira, tudi za nas obstaja rešitev  Mora obstajati.

Drži se in išči smisel naprej, morda pa ti bo nevede in nehote tudi uspelo