VeseliSoncek
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 49
|
 |
« dne:: torek, 18. februar 2014 ura: 16:59 » |
|
Nimam svoje teme in sem dobila predlog da jo odprem. Kot zvest bolnik anksioznosti sem se seveda le temu izogibala, ker zelo nerada pišem in govorim o sebi.
Trenutno sem o svojih problemih, v bistvu raje čustvih, govorila samo s psihoterapevtom in eni drugi uporabnici na forumu. V bistvu čim manj opazna sem, bolj sem srečna. Vsako »izpostavljanje« štejem kot hud čustven stres, ker sem prepričana da sem izpostavljena negativni kritiki in le te več ne prenesem.
Verjetno sem bila v življenju prevečkrat kritizirana, zavrnjena in izpostavljena na takšen in drugačen način in je tole danes posledica. Zavedam se nekako da so moja čustva odrezana od moje zavesti in ko imam hude čustvene pretrese (jaz jih v bistvu sploh ne čutim na čustveni ravni...) se ti prvo praviloma izrazijo v fizičnih simptomih kot bolečina v glavi, slabost, bolečina v želodcu, stiskanje diafragme, dušenje. Včasih bi me telo peklo. Paničarji boste prvo poznali kot napad panike, v bistvu pa nam manjka čustvena inteligenca da bi videli da za tem leži strah. In da za občutkom, ko te vse peče – leži potlačena jeza.
V komunikaciji z ljudmi sem regresirala nazaj v bistvu sploh nisem več sposobna vzpostavit nekega normalnega socialnega stika z ljudmi. Govorim o globljih, trajnih stikih – kjer se moraš čustveno vezati na nekoga. To me navdaja s tako grozo, da mislim da sem na pragu smrti. Zato sem še vedno samska. Verjetno se tako ščitim pred strahom zapuščenosti, saj sem bila kot otrok ekstremno zanemarjena s strani staršev. Metode discipline so tudi vključevale prezir in razne oblike poniževanja, če bi pokazala minimalen (seveda čustveni) odpor. Tu mislim na jezo, jok, protest...vse bi bilo zatrto poniževanjem, verbalnim in sveda fizičnim po potrebi. Še vedno, ko se spomnim teh nekih scen iz otroštva se počutim skrajno ponižano...ujeto, nesposobno...grozno.
Občasno se je na meni tudi spuščala življenjska frustracija. Seveda je glavnim krivcem mojega zanemarjanja danes žal, a kaj naj jaz s tem, posledice so še danes na meni.
Vsakič ko sem soočena s kakšnim socialnim izzivom regresiram nazaj na stopnjo otroka in dejansko se počutim tako malo, slabotno in nemočno...da ne morem nič ukreniti. Kot da je po neki travmi del moje psihe za vedno ostal na tem otroškem nivoju in se ob podobnih situacijah aktivira in mene paralizira in me opomni, o lej ti mala grdoba, to je pa zato ker si ti brezvreden nič in si zaslužiš da je tako. V teoriji mi je vse jasno...od kje to mišljenje, kako je prišlo do internalizacije starševskega vedenja, kako to vpliva na moj odnos do sveta...a praksa je pa druga stvar. Ko blokada prime, nobena teorija več ne pomaga. Jaz sem pač samo ponovno tisti brezvredni 5 letni otrok. Nesprejeto. V bistvu ko gledam nazaj, sem zaradi svoje socialne nesposobnosti bila zavrnjena tudi potem v vrtcu, osnovni šoli...srednja je bila malo bolje – kakšno leto, dve – vendar je stvar hitro spert prišla na moje stare čudaške tire.
Zdaj sem nazaj na faxu in nobenega ne poznam...ljudem ne zaupam in strah me je ljudi. Občutek, ko si v predavalnici in je toliko možnih nepredvivljivih potez posameznikov – mene navdaja z občutkom velikega strahu. Več je ljudi v prostoru, bolj se nelagodno počutim in večjo potrebo imam po bežanju. Strah je hujši, prime me da bi kričala in jokala.
Imela sem se raje, ko sem bila totalno hladnokrvna in odrezana od čustev. Bila sem bolj pod nadzorom...odkar sem se pričela zdraviti so se čustva začela pojavljati, vendar tudi izredno grdi spomini...
Toliko zaenkrat, več ko bom pri volji.
|
