Lepo pozdravljeni!
Na vas se obračam, ker se mi zdi, da me boste edini razumeli.. V tem trenutku se namreč sama ne..
Moja zgodba je sledeča:
Bila sem nadarjena osnovnošolka in gimnazijka, ampak nikoli nisem preveč izstopala.. Ves čas pa sem bila zgovorna in polna energije. Prav tako na faksu, ki sem ga opravila bolj kot ne z levo roko.. Vedno sem se nekako znašla. Imela sem ideje, cilje.. Govorila sem, da bom nekoč direktorica, bila polna samozavesti..
Spoznavala pa sem same napačne fante. In vsakič sem se prehitro zaljubila, močno navezala, preselila in potem je zveza razpadla. Ogromno energije sem pustila v zvezah, ampak se tega nisem zavedala. Namesto, da bi dobro prebolela, sem spet spoznala nekoga in se spet prepustila. In bila seveda ponovno razočarana, ko sem ugotovila, da ne greva skupaj.
Prav tako sem se sama lotila svoje kariere in našla veselje v eni stvari (zaenkrat še ne bi bila specifična).
Spoznala sem veliko ljudi in se z vsemi dobro razumela.. Ni pa bilo v tem nekaj posebno veliko zaslužka.
Vedno sem imela finančne probleme. Nisem znala z denarjem, prehitro sem ga zapravila. In sem se s tem tudi obremenjevala, si ga kdaj sposodila..
Bila sem doma v Ljubljani, kjer sem začela opažati, da mi zmanjkuje volje, primanjkuje energije..
Komaj sem čakala, da grem za praznike domov in bila prepričana, da bo boljše.
Nato pa so začeli tudi domači opažati, da si nisem več podobna. Kar strmela sem v prazno, nisem imela teka, bila sem tiho.. Začele so se tudi grozne misli o tem, zakaj sploh živim in podobno.
Zdravnica mi je dober mesec nazaj predpisala AD, bila sem pri psihologinji in psihiatrinji (pri vsaki 1x), ampak se mi zdi, da se stanje slabša, ne izboljšuje.
Največji problem je prazna glava in velike težave s spominom.
Poleg tega pa strah, da pri 25 ne bom zmožna skrbeti zase.
Strah me je iti med ljudi, ker ne vem, kaj naj se pogovarjam.
Vedno hočem spremstvo sestre ali staršev, da se ne rabim sama soočiti s poznanimi.
Nočem, da si mislijo, da sem nora.
Vsak dan je isti, prisilim se, da se oblečem in potem poslušam sestro, kolikor ji lahko sledim, grem z njo v trgovino, skuhava nekaj.. Popoldne sem s starši, gledam TV, grem na sprehod.. Samo da mine dan.
Izgubila sem zanimanje za vse.
Sprašujem se, kdo sploh sem in se zapiram vase.. Nič me ne veseli, samo da prebrodim dan.
Misli so zmedene, sanje so nepovezane, zelo sem tesnobna in živčna.
Ne vem, kako naj preusmerim misli? Ali bom še kdaj jaz?
Strah me je, da se mi bo zmešalo, da si bom kaj naredila..
Vsak večer sem vesela, da je dneva konec, zjutraj pa moram spet vstat in se spopasti z novim..
Kaj naj naredim?
Se opravičujem za zmeden post..
Vprašanja so dobrodošla.
