nova na forumu

[shiny star]

Živjo!

Evo cel teden sem zberala pogum, da končno tud jst nekaj napišm, ker sem čisto obupana nad svojim življenjem.

Sigurno  bom kaj pozabila, ker imam 1001 problem

Probleme imam že več let. Nimam pojma zakaj so se pojavili, govorili pa ugibali so od a do ž. Tako, da sem bila na koncu še sama čisto zmedena zardi vsega tega. Moji problemi so zmedeni, totalno zakomplicerani in zato tudi noben ne ve kaj mi sploh je.
Ko sem brala na forumu sem se najdla v marsikateri zgodbi. Ko t, da bi opisovala sebe. No, da začnem, upam, da ne bo predolgo:) čeprou bi lahko o tem napisala celo knjigo:P
Sploh ne vem kje naj začnem:/ Imam strahove, skos imam ene čudne strahove. Že več let imam probleme kadar grem od doma, ampak ne vedno. Zelo je odvisno kam grem, s sem zmenjena,...itd. Npr: v ponedeljek se s prijatljicami zmenimo, da gremo v petek žurat, seveda sem za ampak kaj sledi: celotednsko mučenje! ne spim nič, pojem komaj kaj, skos mi je slabo, živčna sem ful, skos sem napeta, tečna, kar strah me je pa ne vem česa. Grozno res. In na koncu po celem tedenskem mučenju zadno minuto vse odpovem, velikokrat sem bila že oblečena, namazana, ampak mi je bilo tok slabo, glava me je bolela, tako da nisem nikakor mogla it. In potem jokam in vse mi gre na živce in skos se sprašujem zakaj jst? Zakaj je do tega prišlo. No okej sedaj že res zelo dolgo nisem šla žurat, ker zaradi teh mojih problemov sem zgubila veliko ljudi, od prijateljic, do fantov,...ker ti če nekomu nekaj obljubljaš potempa zadno minuto odpoveš ubistvu izpadš čudn, a nit tko? Ali pa potem slišš ali se ne maraš družiti z nami? Kok me je to ubijal, vsako osebo ko sem zgubila zaradi tega je izginilo del mene, svet se mi enostavno podera. Nimam volje sploh do življenja do ničesar, sama sebe vidm kot neko napako na tem svetu, neko stvar, ki pač mora trpeti.
Imam AD že preveč let:/ ne pomagajo nič, sedaj jih jemlem res tako malo ali pa včasih sploh nič, ker že od nekdaj nimajo učinka. Bila sem že na večih pogovorih. Pa mi vsak drugače govori. Nočem imeti zdravil. Že te poskušam prenehati jemati več let, ampak skos imam en strah kaj e bo še slabše.
Imam obdobja ko sem super, že od poletja pa sem čisto na dnu. Kot sem že rekla, da sem zaradi teh strahov izgubila tudi fante. Sedaj sem v zvezi in seveda so te problemi izbruhnili kot vulkan. Sama vem da če bi bila samska, bi bilo moje življenje vsak dan isto in brez živčnosti, brez strahov.Ker potem nikamor ne grem, hodim na fax, delam za fax, uglavnem živim samo za fax. Kadar imam pa fanta pa seveda se dobivam z njim. In kako to zgleda, živčnost usak dan, slabost usak dan, srce mi razbija k zmešan, nimam apetita, najraje bi samo spala in spala. Vsakič kadar se dobim z njim, nasploh takrat ko spim pri njem se nafilam s helexom, da sploh lahko grem od doma. Večkrat sem že bruhala preden sem šla od doma, čeprav samo slino, ker itak nemorem jesti. Kadar sem živčna nimam apetita. In problem je ker s fantom ne morem nikamor, najraje sem pri njemu, samo da mi omeni da bi kam šla mene zajame tisti val panike, mi je slabo...svet se mi obrne na glavo. In dle časa, mescov ko sem z njim, slabše je, in zakaj, ker samo čakam da reče da greva nekam za več dni. Aja nikoli nisem pri njemu več kot en dan, ker niti jesti ne morem. Njegove družine še nisem spoznala, ker sem bila povabljena na večerjo in sem seveda najdla izgovor da ne morem. Ja tud strah me je jesti drugje. Ampak spet ne povsod, odvisno s kom sem, kje sem. In sedaj se bojim, da bom izgubila še eno osebo, in rekla sem še eno osebo da izgubim nočem več živeti. Kaj delam da zgubim to osebo, več časa ko sva skupaj, vem da je čedalje bolj resno, da ne bova skos doma, bliža se poletje, morje, govori mi naj bom cel teden pri njemu...mene pa to vse ubija. Želim si ampak strah me premaga, enostavno ne morem. In potem postanem čisto druga jaz, tečna ženska ki skos išče probleme in kreganja. In v sebi jokam, jokam ponoči, skos mi gre na jok. Ker počasi ga izgubljam...in me ubija to. Nočem pa mu zaupati teh problemov, ker pač ne čutim, da bi mu lahko. Strah me je res vsega tega. Včasih si mislim,najbolje da ga pustimin živim spet samo za fax.
Boli me to, ko vidim kako grejo drugi z veseljem žurat oz kamorkoli sama pa imam priprave kot da grem na konec sveta. Sedaj imam še druge zdravstvene probleme, tako da je še slabše, ker se še zaradi tega sekiram. In še ena moja nočna mora. Sem bolj suhe postave, včasih kar preveč suhe postave. In zaradi tega se zelo sekiram. V glavi imam da vsi mislijo da imam anoreksijo ali bulimijo. Ampak sam se že od nekdaj hočem zrediti. In lansko leto mi je končno uspelo. Res bila sem nasrečnejši človek, ker nisem bila več okostnjak. Ampak od septembra ko pa so spet izbruhnili te strahovi pa še druge zdravstvene težave pa sem zgubila 5kg. In še zaradi tega se mi je podrl svet. In bolj ko razmišljam o teh kg manj imam apetita, in potemše tisto bruhanje, ki pa je itk grozno (tud tega me je strah) in sama misel na to, manj boš jedla manj kg boš mela. Sama se ne počutim dobro ko imam manj kg, ne počutim se samozavestno.
Moje življenje je en čisti obup, že večkrat sem si hotela kaj narediti ampak nimam moči. Ne  vem več kaj naj naredim...a je še kaj upanja zame...ne vem

Se opravičujem za tak roman, lahko bi napisala še več....prosim za kkrnkoli nasvet, pomoč,...karkoli

Hvala!!!!

[zelvica999]

Shiny star,

nisem prepricana ampak mislim, da ti v tej situaciji najbolj pomaga Janja (tudi meni je ogromno pomagala), ce te kaj tolazi sem imela tudi sama tezave s tem, le da se je ta tesnoba povecala na dan zuranja, ne ze en teden prej. Nisem imela apetita, slabo mi je bilo, suha usta sem imela, vrtelo se mi je... res zoprno. Zdaj me to ne muci, ker ne hodim ven, ze dolgo casa ne. Pa tudi kadarkoli sem pri komu prespala, je bilo grozno, ponoci sem se zbujala, slabo mi je bilo pa na bruhanje mi je slo, samo da si ti se bolj tesnobna.
Meni so vsi rekli, da sem 'zivcna'. In naj me manj skrbi. Ampak to mi ni nic pomagalo, kako naj si pomagam s tem 
No na koncu sem bila diagnosticirana z OKM. Bolj podrobno o svojih tezavah sem pisala v svoji temi 'zelvica se predstavi' pod temo Novo na forumu.
Vse bo se ok, verjemi, da se bos pozdravil  in bos lahko hodila ven in delala vse kar zelis

[bikica66]

Pozdravljena !

Nič kaj lepa zgodba in tudi nič kaj posebej  pametnega ti ne bom svetovala.
Kot veš vsak o svojem življenju odloča sam.Obstajajo pa ljudje,institucije,ki ti lahko zelo pomagajo.
Mi pa se moramo odločiti ali bomo živeli ali životarili.
Pišeš,da že nekaj časa jemlješ oziroma ne jemlješ antidepresive - žal si si s tem naredila več škode kot koristi. Bila si tudi na več pogovorih - ne vem sicer kakšnih a tudi tu se nisi našla .

Nekaj boš morala narediti,nekdo ti bo dal pravi nasvet vendar ti si tista ki mora storiti prvi korak.
Imaš fanta,imaš ga rada - ali si mu zaupala svoje težave. Dve glavi več vesta in verjetno bi ti pomagal.
Čaka te dolga in naporna pot,samo korakati je potrebno začeti in potem počasi gre.
Seveda ti ne morem reči,da ko začneš gre vse kot po maslu - na žalost ne gre,vendar se znamo pobrati in se veseliti tudi najmanjšega koraka .

Srečno 

[Janja]

Shiny star in ostali!

Želvica me je omenila in mogoče je prav, da še z vami (novejšimi člani) podelim svojo zgodbo. Ampak zapis ni kratek...

Ga bom pa kopirala od nekje, kjer sem ga objavila, da mi ne bo treba vsega še enkrat pisati.

V izogim kakšnim nesporazumom pa poudarjam tole: sama pišem samo in zgolj o mojih izkušnjah, ki so take kot so. Ne postavljam diagnoz, ne sugeriram kaj bi bilo dobro narediti. Zato naj bo to moje pisanje razumljeno tako kot je tudi mišljeno. Diagnozo lahko postavljajo samo in zgolj strokovnjaki. Ker pa po mojih izkušnjah in izkušnjah kar precej oseb, ki smo imeli postavljeno napačno diagnozo in zato nismo bili pravilno zdravljeni, dostikrat poudarjam, da je dobro, da se poišče pravega strokovnjaka. Žal jih je v Sloveniji bolj malo ~ dobrih diagnostikov...

Ravno zaradi tega kar sem zgoraj napisala, ti pa v tem delu res svetujem, da se obrneš še na
dr. Dernovškovo ali vsaj dr. Rothovo.

Sedaj pa k moji zgodbi.

Odločila sem se, da bom prekopirala mojo zgodbo v celoti, ker mi je že več oseb reklo, da jim je cela zgodba zelo pomagala in ne samo zgolj kratki zapisi. Tako, da tisti, ki misli, da bi mu lahko pomagala, naj si jo prebere, vsi ostali jo pa mirno preskočite.
 
Moje obdobje soočanja s simptomatiko ni bilo lahko. Prežeto je bilo z veliko spraševanja in žalosti ter neštetih poskusov pozdraviti se...

Bila sem prijetnega videza, ampak neskončno nesrečna zaradi spopadanja s simptomatiko, ki mi je v enem obdobju vzela vse, čisto vse...

Začelo pa se je že v zgodnjem otroštvu. Na zunaj se ni videlo  kakšne hude stiske sem doživljala takrat zaradi neprepoznane bolezni. Zgledala sem kot običajna majhna punčka. Pa ni bilo tako.

Jaz sem prvič zbolela že kot enoleten otrok. Nihče ni vedel kaj mi je. Najhuje je bilo ob vstopu v šolo. Potem so težave izvenele za deset let, ko simptomatika ni bila prisotna ~ razen emetofobije ~ strah pred bruhanjem, ki pa me ni tako oviral, ker sem se pač umaknila, če je kdo bruhal. Jaz pa skoraj nisem bruhala. Nisem tako zbolevala kot drugi otroci, ki so velikokrat imeli kakšne trebušne viroze.

Moje bruhanje je bilo večinoma povezano z mojo motnjo ~ takrat v predšolskem obdobju in potem kasneje. Ampak to je bilo bolj tisto bruhanje žolča in ne hrane...

V letu 1987 sem ponovno zbolela. Takrat sem bila v tretjem letniku srednje šole. Nihče ni vedel kaj mi je. In takrat se o teh motnjah ni vedelo praktično nič...

Mama je začela iskati v alternativi. Ampak ni šlo. Zdravnica, kjer sem iskala pomoč, je pa rekla, da sem živčna... In to je bilo to. Počasi sem se začela izogibati vsemu. In kar sem delala, sem delala z muko...

Skratka bilo je zelo hudo...

Vmes mi je razpadla zveza, poklicno se nisem mogla izkazati tako kot sem si jaz želela, nisem doštudirala v obsegu mojih zmožnosti. No, naredila sem višjo stopnjo ~ vsekakor premalo za moje sposobnosti...

Potem je še mami doživela relaps. Po 24. letih remisije je njena bipolarna motnja zopet izbruhnila...

Prišlo je do preprečevanja samomora pri mami, hospitalizacija in končno izvedeno suicidalno dejanje.

Takrat sem vedela, da tako ne bo šlo več naprej. Da so moji napredki enostavno premajhni. Dobila sem super psihoterapevtko, ki mi je takrat v hudi stiski sama ponudila pomoč. Končno sem dobila tudi pravo psihiatrinjo ~ dr. Dernovškovo. V približno letu in pol sem postala spet taka kot pred izbruhom bolezni. Jaz osebno imam OKM, ki je delno dedna (mami je imela bipolarno motnjo), delno posledica par stresnih dogodkov. Zelo veliko delam na sebi, ampak jaz potrebujem za normalno funkcioniranje tudi zdravila.

Lahko, da bi mi uspelo tudi brez tablet. Tega ne vem. Vem pa to, da sedaj ne bom mogla brez tablet in me to niti malo ne moti. Ker jaz sedaj spet ŽIVIM in in ne životarim.

Jaz vsekakor vse vzpodbujam, da najprej poskusijo brez tablet. Če pa ne gre, pač ne gre. Vsak posameznik ima svojo zgodbo in najbolje je, da s strokovnjakom ugotovi, kaj je za njega najbolj primerno. Jaz sem na psihoterapijo hodila že približno pol leta, ko sem začela z zdravili. Pa bi verjetno začela že prej, ampak sem morala kar dolgo čakati na izbrano psihiatrinjo.

Pri meni so se te misli, da bom bruhala v javnosti,  pojavljale kot vsiljene misli, ki so značilne za OKM. Kar naprej mi je bilo slabo, šlo mi je na bruhanje, stvari, ki sem jih prej rada delala, jih nisem mogla več delati. Nisem prenesla niti dotikov meni dragih oseb, ki sem jih prej oboževala...

Ko sem šla na morje, je bilo čisto isto s*anje. Prav tako na smučanju in meni zelo ljubih aktivnostih. Potem sem se začela izogibati še hrani. Ker mi je bilo konstantno slabo.

In zato so nekateri mislili, ko sem jim pojasnila moje težave, da gre za anoreksijo. Pa ni šlo. Jaz sem prej normalno jedla, ob izbruhu motnje pa nisem več jedla in sem jedla samo še, ko sem bila doma. To je bilo včasih šele pozno zvečer. Sem pa imela to srečo, da nisem pretirano shujšala, ker sem zvečer kar veliko pojedla in jedla sem tudi kalorično hrano. To pa ne gre skupaj z anoreksijo...

Potem pa nisem več mogla jesti tudi pred drugimi ljudmi ~ tudi, če sem bila doma. Če sem pa jedla, je bilo pa še hujše. Ker jaz sem v času te moje motnje tudi bruhala. Ali pa sem imela zelo hudo diarejo. In bala sem se, da se mi bo to zgodilo kje v javnosti...

Na začetku sem se mučila in vztrajala. Ter poskušala normalno živeti naprej. Hodila sem prav povsod z vrečko v torbici (če bi bruhala), se včasih davila (saj nisem imela kaj bruhati) v kakšnem kotu ~ na stranišču diskoteke, ko sem čakala na avtobus zunaj na zelenici...

Potem sem imela obdobje, ko sem se izpostavljala in se pri tem tako izmučila, da nisem bila za nikamor...

Ko je to izpostavljanje zame postalo prenaporno, nikamor več nisem hodila. Doma pa jokala, ker sem si želela iti. Če pa sem šla, je bila pa itak polomija...

Začela sem opuščati srečanja, morje, smučanje… Razpadla mi je zveza… Kar je čisto razumljivo.

Na srečo sem na silo z veliko muko doštudirala iz ekonomije (zaradi simptomatike in ne zato, ker ne bi bila sposobna) in odprla s.p. računovodstvo. V bistvu je bilo to bolj zato, da mi je tekla delovna doba.

Vmes pa poskusila praktično vse kar se je poskusiti dalo. Na žalost rešitve zame ni bilo. V zdravstvu si nisem več upala iskati, ker sem se bala hospitalizacije. Moja mami je bila namreč, ko sva bili s sestro v četrtem razredu, hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije zaradi bipolarne motnje. In to je pri meni pustilo posledice. To je bila zelo kratka hospitalizacija in mami je zelo hitro spet ozdravela in ni imela nobenih posledic. Jaz pa sem jih imela ~ bilo me je strah hospitalizacije...

Psihiatrinja mi je pojasnila, da sem žal zbolela v napačnem času. Ker delala sem ogromno, efekti pa so bili premajhni...

Če bi jaz v tistem obdobju dobila ustrezno pomoč, bi verjetno uspela tako kot sedaj. Ampak takrat ni bilo nikakršne psihoterapije, o OKM~ju pa so vedeli zelo malo. Še sedaj veliko psihiatrov in psihoterapevtov ne prepozna OKM~ja...

Zato je mami začela iskati rešitve v alternativi.   

Najbolj mi je pomagalo poslušati CD Shirle Roden ~ Zdravljenje z glasom. Tako sem potem počasi začela hoditi spet ven. Pred tem pa se vsi moji poskusi žal niso obnesli. Pa sem jih delala kar vztrajno, da ne bo pomote...

Ko sem kasneje prebirala forum društva DAM, sem opazila, da se tukaj precej razlikujem od ostalih. Velika večina jih je pisala, da jih je strah kam iti. Ko pa so naredili ta korak, je bilo vse OK. Pri meni ni bilo tako. Ko sem delala korake, je bilo ravno tako tudi, ko sem bila tam. Ali pa še slabše, ker misli gredo s tabo...

Tudi na srečanjih DAM so se drugi počutili varno. Jaz ne. Meni je bilo grozno ~ zaradi simptomatike. Sedaj je to drugače.

Potem pa se je zgodila prelomnica. Stara mama je zbolela za demenco in tako je šla mama živeti k njej. Po približno šestih letih je zbolela še mama ~ pri njej je zopet izbruhnila bipolarna motnja. Prej ni imela približno 24 let popolnoma nobene simptomatike in živela je čisto običajno življenje. Takrat so sledili poskusi samomora. Enega sem ji preprečila. Sledilo je zdravljenje na psihiatriji, skrb za dementno staro mamo skupaj s sestro...

V tem obdobju sem bila jaz že precej boljša ~ niti slučajno pa ne zdrava.

Dostikrat sem mamo prosila, da če res misli še kdaj poskušati s suiciadalnostjo, naj vsaj toliko počaka, da se jaz spravim v red. Res sem se skoraj pozdravila, ampak veliko mi je pa še manjkalo.

Ko je mama zapustila te dimenzije, me je zagrabila panika. Grozna panika. Poklicala sem kasnejšo psihoterapevtko in dobila sem strokovno pomoč ~ njeno in pomoč dr. Dernovškove. 

Od  21. feb. 2013 pa je najperj preko društva DAM (sedaj preko Inštituta Karakter) pričela delovati tudi skupina, ki je namenjena izključno osebam z OKM. To je terapevtska skupina pod vodstvom izkušene terapevtke Urške Battelino, ki se ukvarja s psihoanalizo.

Priznam,  da sem na skupino odšla z rahlimi dvomi. Mislila sem namreč, da bom na skupini popolnoma sama. Na srečo se moj scenarij ni realiziral, saj nas je bilo prvič kar veliko.

Sedaj nas je rednih članov že manj. Je pa to res odlična skupina, kjer se intenzivno dela.

Preko društva DAM sem hodila tudi na različna izobraževanja, ki so vsem cenovno dostopna. Ponavadi so brezplačna ali pa je potrebnbo plačati minimalno ceno 5,00 EUR~ov. Ta izobraževanja in predavanja so izredno kvalitetna in jih res vsakomur priporočam.

Začela sem slikati, se družiti ~ skratka spet ŽIVIM.

Sedaj pa še eno manjše opozorilo: jaz osebno imam še vedno emetofobijo ~ strah pred bruhanjem, ki se ni niti malo zmanjšal. Žal... Ampak ni pa več v tisti OKM~jevski obliki, ki me je oviral. To pomeni, da me je še vedno strah bruhanja, ampak zaradi tega se ne izogobam druženju in vsemu ostalemu, čemur sem se prej izogibala, ko se mi je ta strah vsiljeval kot prisilne misli, da bom bruhala ali, da bo kdo drug bruhal. Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo ta strah ostal za vedno. Saj ima skoraj vsak kakšen strah. Jaz osebno se s tem ne mislim več ukvarjati, ker so mi druge stvari pomembnejše, in ker sedaj spet normalno živim. Se pač določenim situacijam izognem, če bi se bilo potrebno umakniti. Ampak ne izogibam pa se več tako kot sem se včasih, ko nisem več nikamor šla. Je pa res, da otrok pa nimam. Tako, da razumem željo tistih oseb, ki želijo imeti otroke, da bi rade odpravile ta strah...

Zapis sem v celoti kopirala od tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,16912.msg348964.html#msg348964.

Nič ga nisem spreminjala. Pustila sem ga v celoti. Vzemi pa samo tisto, kar je zate dobro, ostalo pač spreglej. Žal nimam časa, da bi še korigirala zapis, da bi bil napisan tako, da bi bil namenjen zgolj tebi!

Pozdrav za vse!