Nenavadni občutki in strah pred izgubo razuma

[Maycha]

Pozdravljeni, dragi sotrpini,

približno tri leta in pol se borim s panično motnjo oziroma z mešano anksiozno-depresivno simptomatiko.
Seveda vedno prihajajo nihanja - padci in vzponi. Trenutno preživljam zelo stresne dneve, saj me v ponedeljek čaka en zelo pomemben izpit, ki bo v bistvu pika na i moje izobrazbe. V tem obdobju imam tudi večji strah pred izgubo razuma in občasne občutke neresničnosti. Vse to že dobro poznam, a včeraj se mi je zgodilo nekaj do sedaj še meni nepoznanega, vsaj ne v takšni intenziteti. Ko sem hodila po cesti, me je naenkrat preplavil občutek, kot da ne čutim povsem lastnega telesa oziroma stika s tlemi in kot da "nisem prava jaz tukaj in zdaj". Res je, da sem imela obute škornje z debelo in visoko polno peto, ko stika s tlemi res ne čutiš preveč dobro in nekaj ur nisem nič pila in nič jedla (pila nisem okrog 5 ur, jedla okrog 6 ur). Ti občutki so me tako prestrašili, da sem komaj obvladala telo, da se ni razvil panični napad. Strah me je bilo, da nisem več normalna in da sem psihotična. Psihoze se tudi zelo bojim. Res je tudi, da sem bila včeraj pri psihiatrinji na kontroli in sem ji omenila, da se bojim izgube razuma, nakar mi je odgovorila, da se mi ne more zmešati (to vem), a me je zbegalo nekaj druga, ko sem jo povprašala o psihozi. Rekla je, da psihotično doživljanje sicer lahko sprožijo med drugim tudi hudi stresi, ampak je takrat bolj prehodne narave, vendar zame meni, da sem pred psihozo "varna".  Ja, seveda sem potem začela analizirati, da mene tudi v ponedeljek čaka hudi stres in vse skupaj sem povezala.

Še vedno me pa plaši tisti grozen včerajšnji občutek. Se je komu že to zgodilo, dogajalo? 

Hvala za morebitna mnenja in lep večer vsem. 

[INESITKA]

Ojla

Naj te potolažim, da se sama v zadnjem času velikokrat srečujem z zelo podobnimi občutki kot ti,
občutek tujega telesa  ali včasih celo kot da bi se nahajala izven telesa. Ti občutki so zame najbolj moteči od celotne simptomatike pri panični motnji. Je pa res da se mi pojavljajo ravno takrat ko sem najbolj pod stresom (izpitna obdobja, konflikti) Verjetno gre za depersonalizacijo. Saj verjetno si že slišala kaj o tem?
In tudi mene vsakič prestrašijo ti občutki, čeprav sem jih v zadnjih par letih že doživela x-krat...
Svetujem ti, da v primeru če se ti bojo še pojavili ti občutki da ne daješ preveč pozornosti na te občutke, ker jih tako večaš in se zdijo še bolj resnični.
Pri meni je zanimivo še to,da se mi ti občutki vedno pojavijo ko sem recimo kje sama, če pa je kdo poleg pa nikoli 

Lepo se imej in vse dobro ti želim

[Maycha]

INESITKA, najlepša hvala za tvoj odgovor. 
Jaz sem se do sedaj srečevala predvsem z občutki derealizacije, torej počutila sem se bolj odtujeno od okolice in okolica se mi je zdela nekako odmaknjena. Nisem pa še v taki obliki občutila depersonalizacije.
Danes zjutraj sem spet imela te občutke in takrat sem skoraj prepričana, da se mi meša. 
Potem sem se skušala pomiriti in realno pogledati na zadevo in spomnila sem se na tvoj nasvet, da naj ne dajem tem občutkom prevelikega pomena in pozornosti in je bilo malce lažje ...
Ampak prav strah me je bilo vstati iz postelje in hoditi. 

Vedno, ko me obišče kakšen nov še nepoznani simptom, me zelo prestraši in zmede. 
Upam, da vsa ta agonija čimprej mine.

Tudi tebi vse dobro. 

[chilispace]

Maycha, kva dogaja!? 

To je najbrz samo se kaksnen nov simptom tesnobe, sej ves! Ves, da, ce se simptomi menjajo, da je to dober znak, ker si 'Ta stare' ze 'dojela' oz se jih navadila in, da ti ne pomenijo vec taksnega strahu kot na zacetku. Se pa strinjam, da te vsak nov simptom lahko tudi zelo prestrasi - se posebej, ce jih dalj casa ne dozivljas, sploh pa ne v taki intenziteti!

Jaz sem v teh 2'5 letih imel ze celo vrsto teh simptomov, pa me ljub temu kaksen nov se zelo prestrasi! Omenjene vrste derealizacije oz depersonalizacije so pa, se strinjam, najhujse - ampak takrat si je potrebno dopovedati, da 'jim' pac enostavno ne pustis blizu, da naj odje*ejo 

Jaz si rece: Chili, prsu bos k seb ta moment, pa ce crknes tuki..in vecinoma mi uspe; ceprav zanc na Urgenci sem pobegnil med cakanjem na Rtg, in celo po pol leta pogoltnil 1Helex 

Keep your head up, Maycha! 

[Maycha]

Chiliiii  ,

lepo te je brati po dolgem času. Ja, res je ... v teh dnevih se mi je nakopičil stres, izpit sem sicer opravila, ampak občutki derealizacije ostajajo. Za vsem tem tiči moj strah pred izgubo razuma; pred tem, da dobim psihozo, pred zmešanostjo; pred tem, da ne bom več ločevala realnosti in nerealnosti ... na čase so občutki bolj intenzivni, na čase šibkejši. Ja, to je najhujši pekel. Derealizacijo že poznam, ampak tista depersonalizacija par dni nazaj me je pa konkretno zmedla.  Zdaj pa imam bolj derealizacijo; občutek kot da je okolica malo odtujena, tudi ko se s kom pogovarjam me občasno zagrabi panika in se sprašujem: Se res zdaj to pogovarjam ali ne? Je to res ali ne? Kaj, če se naslednji trenutek ne bom več ničesar zavedala itd. Najbolj me je strah psihoze, ker lahko baje pride pri hudih stresih.    Zato še toliko bolj vse analiziram in me je strah, da bi imela kakšne privide, prisluhe, halucinacije ipd.

Upam, da vsi ti gnili občutki čimprej minejo. Ja, lepo si to zapisal, da je menjava simptomov nekako znak, da si stare predelal. Zanimivo mi je recimo bilo, da smo se v ponedeljek peljali v Ljubljano na moj izpit in nisem bila nič panična v smislu, da bi se bala paničnega napada ali omedlevice. Bila sem mirna med vožnjo, ampak misli so bile ves čas okupirane s strahom pred izgubo razuma, ker sem dejansko imela te občutke neresničnosti. Brala sem, da so lahko povezani tudi z tistimi mesečnimi ženskimi zadevami, te namreč ravno te dni prestajam, po več mesečnem izostanku. Mislila sem, da bodo ti občutki minili po tem, ko se rešim izpita, ampak še kar ostajajo in tako sem utrujena in izčrpana, da bi samo spala. 

Ahjej, Chili, upam, da se ti dobro držiš. Ja, ta tvoj umik zadnjič je pač samo en majhen zdrs, ne jemlji tega kot velik padec ali nazadovanje. To je normalno, da pridejo vzponi in padci.

Lepo bodi in piši še kaj!

[nocni_lisjak]

Pozdravljena
Prekleto dobro poznam te obcutke in ja razuma ne mores izgubit s strahom pa itak daješ moč simptomom panike zato kar mirno in strpno. Jaz sem tudi skos preverjal ali imam prisluhe privide ampak je vse zastonj ce se ti bi zmesalo tega ne bi sploh dojemala.

Vse dobro in ja derealizacija in depresonalizacija so res en velik napor ampak se da.

[Maycha]

nocni_lisjak,

hvala za odgovor in delitev mnenja. 
Zadeve so se pri meni vsaj malo polegle. Sicer sem imela stresno obdobje in mislim, da so bili derealizacija in depersonalizacija ter strah pred zmešanostjo in psihozo ravno zato tudi tako močni. No, sicer se nočem prehitro veseliti in vsekakor si ne delam utvar, da teh občutkov ne bo več. Anksiozni um jih pač mora vzeti v zakup, a ne? 

Je pa ena prednost - ko enkrat spoznaš te občutke, je vsakič naslednjič malo lažje, ker jih že toliko poznaš in si toliko informiran, da se več tako močno ne prestrašiš. 

Vse dobro tudi tebi. 

[nocni_lisjak]

Maycha
Jaz po sebi sklepam dolocene stvari in sem opazil da imam derealizacijo ko se z neko stvarjo prevec obremenjujem(derealizacija je pac posledica tesnobe in tako pol udari ven nevem kako ti razlozit tukaj preko tipkanja več bi ti znal povedati v živo) .In pol valda s svojo psiho preusmerim vse na njo in je še bolj očitna. Ful mi gre na zivce ko dobim obcutek derealizacije res mislis da napol sanjaš. Ko ti nekdo nekaj pripoveduje si tam ampak sploh ne mores sledit ker samo preverjaš svoje stanje in cakas gdaj bos padel dol ali pa gdaj se ti bo zmešalo. Ti je to kaj znano? Posledično sem padel tudi v depro zaradi useh teh simptomov panicne motnje ampak sem že zunaj ker je res vse v glavi. Imam pač dneve ko sem anksiozen in dneve ko je skoraj vse ok.
Nikoli ne popolno ker itak treba preverjat neki svoje telo pa najdet neke nove psihe.
Vsaj tako je pri meni.

Lepo se imej.

[Maycha]

Pozdravljen, nocni_lisjak  ,

ja, te čisto razumem. Točno tako se dostikrat počutim - kot da bi napol sanjala realnost. 
Ko se z nekom pogovarjam, dobim tudi velikokrat občutek kot da ne govorim s tisto osebo in se mi samo zdi ali pa se bojim, da bi karkoli napačnega ali neprimernega rekla, ker se ne bi zavedala. Ves čas se um trudi biti pozoren na vsako malenkost in vse analizira, zato je to tako zoprno.

Ja, tudi meni se pojavlja derealizacija takrat, ko o tem preveč razmišljam, ampak kaj naj, če se te misli kar same vsilijo v glavo ob določenih situacijah. 

Tudi ti bodi dobro in želim ti čim bolj stabilno stanje.

[aljazm]

Živjo,
Tudi sam sem doživljal točno take občutke kot ti. Nisem hotel prebrati slišati besede psihoza, shizofrenija, saj sem potem cel teden imel obdobja, ki jih opisuješ ti. Takoj so na dan privrele misli: " A je to prvi znak psihoze, ali me bodo morali hospitalizirat, kaj če si kaj naredim ? :O Ampak takoj sem uporabil tehniko prestavljanja misli. rečeš si: " To sedej ne bom razmišljal, razmišljal bom čez 4h". In preprosto pozabiš

Naj te pomirim, da za psihoze, shizofrenije potrebuješ organsko podlago, torej brez genetske podlage za to se ti skoraj ne more zgoditi. Če v  sorodstvu ni bolnika s psihozo potem naj te nič ne skrbi.

Konec koncev se tudi to da pozdraviti

Pa lepo se imej in dobro opravi izpit.

LPAljaž

[Maycha]

Pozdravljen, aljazm  ,

najlepša hvala za tvoj prispevek.  Ja, za tehniko prestavljanja misli sem slišala in naj bi bila precej učinkovita, nisem se še je pa poslužila sama. Bom tudi to zagotovo preizkusila.
Zdaj se mi je tisti res hudi strah pred psihozo že vsaj malce polegel, čeprav še pomislim kar nekajkrat v dnevu na to. Predvsem zoprno mi je, ko imam občutke nerealnosti.  Čeprav se zavedam, da je vse to znak anksioznosti, se vseeno s temi občutji nekako težko sprijaznim.   

Tudi s tem se tolažim, da so za razvoj psihoze potrebne neke predispozicije za to, ja. Klicala sem tudi svojo psihiatrinjo in ji povedala za te strahove pred psihozo in me je tudi potolažila, da pri meni psihoze ni za pričakovati, sploh pa ne v taki obliki kot si jo jaz zamišljam (torej s prividi, prisluhi). Rekla je, da če bi že pri meni prišlo ob kakem hudem življenjskem pretresu do psihoze, bi morda bila v taki obliki, da bi bila sumničava do bližnjih ali da bi mislila, da se je ves svet obrnil proti meni, a to bi po kakšnih nekaj dneh minilo. Vsaj tako mi je razložila in me pomirila. Potem je postopoma strah pojenjal.

aljazm, upam, da si ti zdaj dobro in da si zadovoljen s svojim počutjem. 

Lepo se imej. 

[Dharma]

joj maycha, to se men dogaja non stop ...hodim hodim in hodim tako avtomatsko da se kar ustrašim ko imam filing da gredo noge kar po svoje in ne čutim prav tla kot bi mogla... kaj se to nam dogaja jaz ne vem, men se bo odfu*al 
vem kaj in zakaj se dogaja pa še vedno bom rekla KAJ SE TO DOGAJA!

ahhh bo že, keep goin   

[nocni_lisjak]

Dharma
Maycha  
Neehite se preverjat.
Pejte raj mal športat prvih 15 min je mal tko k se pa um umiri pa je gud.

[Maycha]

Dharma, to je ravno najvecja ironija, da razumsko vemo, kaj se nam dogaja, ampak je vseeno dovolj moteče, da tega ne moremo kar tako ignorirati. Jaz imam predvsem obcutke nerealnosti, ob tem se pa bojim, da se naenkrat ne bi vec nicesar zavedala in se ne bi spomnila vec nic...grozno.  :seznojim                                                                                                                                     

nocni_lisjak, imas prav ja. Dober nasvet. Fajn, da se vreme izboljsuje in bom lahko spet malo tekla v naravi. 

[Zmedica]

Pozdravljeni!
Sem nova na forumu in ko berem vaše prispevke in ugotavljam, da nisem sama v tej godlji. Sicer imam diagnozo anksiozbosti in napadiv panike že osem let, a šele zadnji teden imam ves čas občutek nerealnosti in depersonalizacije. Občutek imam, da to nisem več jaz, da se mi bo zmešalo, da bom vse pozabila. Strah me he, ves čas razmišljam o tem. Štiri tedne jemljem Asebtro, 50 mg. Je možno, da se mi to dogaja kot posledica jemabja tAsentre? Prosim ta vaše izkušnje. Bo to kdaj minilo? Sicer obiskujem psihiatrinjo, a je cel mesec na dopustu in ne vem, ali naj nadaljujem z Asentro, povečam ali zmanjšam dozo. Kakršenkolu nasvet ali izkušnja mi bo v pomoč. Hvala, ker ste

[LostOneFuture]

Pozdravljeni!
Sem nova na forumu in ko berem vaše prispevke in ugotavljam, da nisem sama v tej godlji. Sicer imam diagnozo anksiozbosti in napadiv panike že osem let, a šele zadnji teden imam ves čas občutek nerealnosti in depersonalizacije. Občutek imam, da to nisem več jaz, da se mi bo zmešalo, da bom vse pozabila. Strah me he, ves čas razmišljam o tem. Štiri tedne jemljem Asebtro, 50 mg. Je možno, da se mi to dogaja kot posledica jemabja tAsentre? Prosim ta vaše izkušnje. Bo to kdaj minilo? Sicer obiskujem psihiatrinjo, a je cel mesec na dopustu in ne vem, ali naj nadaljujem z Asentro, povečam ali zmanjšam dozo. Kakršenkolu nasvet ali izkušnja mi bo v pomoč. Hvala, ker ste

pozdravljena

ADji imajo seveda lahko stranske učinke, ko jih začneš jemati, spreminjanje doze brez posveta ti odsvetujem, ker si lahko narediš več škode, pokliči na polikliniko, kjer je urgentna psihiatrična ambulanta 01/ 4750 685 med 8-12uro. In vprašaj tam dežurnega zdravnika kaj naj narediš, pa ti bo on svetoval če zmanjšaj dozo, povečaj dozo, mislim da bo šlo po telefonu.

Drugače pa sem tudi jaz imela eno obdobje, ko sem stopila na avtobus in ko sem se sama sebe spet zavedla sem se znašla nekje čisto na drugem koncu mesta, ne tam kamor sem bila namenjena, kot neke vrste disociativno motnjo, oz kratko obdobje tega sem doživljala, eno obdobje sem imela neke čudne vzgibe, sem nekajkrat kar avto med vožnjo ugasnila, oz ključe ven potegnila, ker sem mislila da sem na parkirišču in bom šla iz avta, misleč da sem avto parkirala, čeprav sem se v resnici peljala ravno dol iz hriba, nevem zakaj se mi je to dogajalo, sem pa tako po klancu navzdol trčila v drevo ob cesti enkrat in avto sesula, še k sreči da sem zgolj lažje bila poškodovana, in se  nisem ubila.  to da se mi bo zmešal pa sme imela težave ko sme doživljala panične napade, kot neke vrste hud našpad panike da se mi bo zmešalo, da bom zdaj zdaj vzela nož šla iz hiše in vse po vrsti pobila recimo, je hudo ja, ampak je hvala bogu v nekaj tednih izzvenelo, to je samo nekaj primerov. meni noben ni znal razložit zakaj točno se mi je to vse pojavljalo, je pa trajalo pri meni nekaj mesecev, so se pa težave zgoraj opisane izmenjevale, pol pa je vse skupaj izginilo.

sem pa takrat ko se mi je to vse pojavljalo začela ful delat z kognitivno-vedenjsko terapijo in vaje za sproščanje in v medsebojnih odnosih sem uredila določene stvari, da sem recimo začela bolj NE uporabljat in si vzela več časa zame in kakšen TIME OUT, če sem videla da mi škodi nekaj.


drži se

http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-izvenbolnisnicno-psihiatrijo/

[Dharma]

Pozdravljeni!
Sem nova na forumu in ko berem vaše prispevke in ugotavljam, da nisem sama v tej godlji. Sicer imam diagnozo anksiozbosti in napadiv panike že osem let, a šele zadnji teden imam ves čas občutek nerealnosti in depersonalizacije. Občutek imam, da to nisem več jaz, da se mi bo zmešalo, da bom vse pozabila. Strah me he, ves čas razmišljam o tem. Štiri tedne jemljem Asebtro, 50 mg. Je možno, da se mi to dogaja kot posledica jemabja tAsentre? Prosim ta vaše izkušnje. Bo to kdaj minilo? Sicer obiskujem psihiatrinjo, a je cel mesec na dopustu in ne vem, ali naj nadaljujem z Asentro, povečam ali zmanjšam dozo. Kakršenkolu nasvet ali izkušnja mi bo v pomoč. Hvala, ker ste

ne bom pametna, ker se meni dogaja isto, vendar edina ampak res EDINA rešilna bilka in pomoč sami sebi k boljšemu in bolj realnemu razumu je, da se z nečim vsakdanjim zaposliš in odpelješ svoje misli stran od teh simptomov. Ko se ti to zgodi vzemi najbližji predmet in ga začni objektivno opisovat, od barve, oblike itd to zelo pomaga
kot drugo, magari začni športat, ker boš misli usmerila v to, da "še 2 skledci, še 3 trebušnjake",... počela boš nekaj koristnega, vskadanjega in realnega
začni razmišljat o ljudeh, o delu, hobijih,... začni pisat blog, dnevnik, urejaj slike na računalniku,... ni enostavno! še posebaj ko čutiš in doživljaš simptome nerealnosti, VENDAR moraš, dejansko moraš, ko se zaveš, da te je odneslo, prekinit ta proces, pogledat okoli sebe, se zavedati prostora, kraja in časa in preusmerit misli in sebe v nekaj stvarnega, vsakdanjega,... vzemi metlo, krpo, daj si glasbo - začni pospravljat in se začuti v sedanjosti, v tem kar počneš, opazuj, poslušaj,...

To je edina istant rešitev in prva pomoč  resno

[Dharma]

Drugače pa sem tudi jaz imela eno obdobje, ko sem stopila na avtobus in ko sem se sama sebe spet zavedla sem se znašla nekje čisto na drugem koncu mesta, ne tam kamor sem bila namenjena, kot neke vrste disociativno motnjo, oz kratko obdobje tega sem doživljala, eno obdobje sem imela neke čudne vzgibe, sem nekajkrat kar avto med vožnjo ugasnila, oz ključe ven potegnila, ker sem mislila da sem na parkirišču in bom šla iz avta, misleč da sem avto parkirala, čeprav sem se v resnici peljala ravno dol iz hriba, nevem zakaj se mi je to dogajalo, sem pa tako po klancu navzdol trčila v drevo ob cesti enkrat in avto sesula, še k sreči da sem zgolj lažje bila poškodovana, in se  nisem ubila.  to da se mi bo zmešal pa sme imela težave ko sme doživljala panične napade, kot neke vrste hud našpad panike da se mi bo zmešalo, da bom zdaj zdaj vzela nož šla iz hiše in vse po vrsti pobila recimo, je hudo ja, ampak je hvala bogu v nekaj tednih izzvenelo, to je samo nekaj primerov. meni noben ni znal razložit zakaj točno se mi je to vse pojavljalo, je pa trajalo pri meni nekaj mesecev, so se pa težave zgoraj opisane izmenjevale, pol pa je vse skupaj izginilo.

sem pa takrat ko se mi je to vse pojavljalo začela ful delat z kognitivno-vedenjsko terapijo in vaje za sproščanje in v medsebojnih odnosih sem uredila določene stvari, da sem recimo začela bolj NE uporabljat in si vzela več časa zame in kakšen TIME OUT, če sem videla da mi škodi nekaj.

..ker z mislimi nismo tam kjer bi morali bit! V sedanjosti. simple delamo eno, razmišljamo drugo, pred vsem pa zaplavamo z umom v fantaziranje o tem in onem in kar počnemo z dejanji v realnosti je zgolj avtopilot, dokler se ne zaveš, da si ponev hotel dati v  skrinjo (npr )

[Zmedenka]

Zivijo! Tudi jaz imam iste misli in iste občutke... in ja ta derealizacija/depersonalizacija je nekaj najhujšega...
Zdaj sem že kak mesec v nekem stanju obojega zraven pa še hud strah in občutek otopelosti, kot da to sploh nisem jaz...
Hodim na psihoterapijo, je fajn mi pomaga ampak sem smotana in se vtaknem v vsako besedo ki mi jo terapevt pove..
Potem pa seveda še berem po netu o psihozi in sizofreniji in me rata tako strah da groza... nevem zakaj se tako bojim odmisliti te občutke...
Sicer pa točno tako kot si rekla Dharma treba se je zaposliti in se tako spet prizemljiti!

[Cvetlica]

Interrnet je treba vedno vzeti z rezervno  Moramo se zavedati da ponavadi pišejo ljudje, ki so že v resnih težavah in taki ki jih ne morejo rešiti. Nenehno samoanaliziranje lahko vodi v napačne interpretacije, saj sebe vidimo v najhujši luči. Pri takih stvareh se hitro najdeš povsod-enkrat si anksiciozen, drugič depresiven, imaš napade panike, depesonalizacijo itd. Podobno kot lahko v vsakem horoskopskem znamenju najdeš lastnosti ki opisujejo ravno tebe. Vse je povezano z strahom pred duševnimi boleznimi in smrtjo. Vendar mi ki to razmišljajo smo daleč stran od tega:)

 Manj pozornosti moramo posvečati slabemu in čim več dobremu. Če ne se zna zgoditi, da bomo enkrat pozdravljeni naših sindromov, ampak bomo izgubljeni ker je so bile te stvari glavno v našem življenju.