trpljenje

[soncika123]

Pozdravljeni,

pred 4 leti sem že imela probleme s psiho, vse se je začelo s paničnimi napadi in nato zaradi strahu pred smrtjo obrnilo v depresijo z anksioznostjo. Bila sem pri kliničnem psihologu, psihiatru in noben se nekako ni preveč ukvarjal z mano, od njih sem šla še bolj nervozna. Jemala sem ad-je ampak zmes 2x prekinla. Nazadnje sem prekinla pred 4 leti in spremenila prehrano, se na sveže zaljubila in.je blo.ok. Zdaj pa isto zaraf stresa.

[Mei]

zenske znamo biti taksne, da v moskemu najdemo oporo, moc in to nas potem drzi pokoncu, slaba stran tega je, ker se ta opora lahko zamaja in spet smo vrzene v tisto situacijo kjer se pocutimo same, sibke, neljubljene. Te popolnoma razumem kako se pocutis, saj sem bila ze stokrat v taksni situaciji, ko sem bila z nekom se mi je zivljenje izboljsalo, zmanjsala sem dozo zdravil in vse je bilo super, dokler se opora ni zamajala in spet sem pristala na tleh. Jaz sem iz tega pobrala to, da se lahko naslonim samo nase ker drugace pride ravno do tega kar so ti govorili starsi da s temi svojimi strahovi, nesigurnostjo pahnemo cloveka stran od sebe. Tudi jaz bi rada zivela v idealenm svetu, brez bolecin kjer si partnerja pomagata in drzita skupaj, vendar nazalost bo vedno prihajalo do teh malih reci, ob katerih se nam bodo pojavili dvomi in  strah da bomo nekoga izgubili, da nas nima dovolj rad...itd razen seveda ce se oseba postima do te mere, da ne paranoji in zganja paniko za prazen nic. Da pa to postimas moras pa zaceti delati na temu. tukaj ne gre samo za partnerstvo, temvec za tvoj notranji mir, ki ga rabis, da ne bos zaradi svoje nesamozavesti celo zivljenje v strahu in bos za nekom vohunila, mu brskala po stvareh, da najdes dokaze ta to kar mu stalno ze meces pod nos, se zaradi tega kregala in bila vsa zivcna.

Trenutno ti ni lahko in tezko se je pomiriti, dober zacetek je da si opisala tezave tukaj in jih izlila ven, da jih ne drzis v sebi. Tudi drugi tukaj ti bodo svetovali kako bi to najlazje prebrodila in seveda zacela delati na tezavi, ki ne bo izginila sama od sebe. Lahko se potuhne, potem pa spet ob prvi priliki plane ven. Zaradi cesa si zacela jemati zdravila pred 4 leti? So se takrat dogajale kaksne reci ki so ti potencirale anksioznost?

[MP2011]

Nisi sama kriva, da si ljubosumna, anksiozna itd, pač maš čustvene težave. Lahko pa probaš situacijo izboljšati. Ne bom reku, da domači in fant kaj slabga hočejo, ampak tudi oni prispevajo h tvoji čustveni negotovosti. Probaj jim razložiti kako se počutiš, da rabiš podporo (brez jeze in obtoževanja, razen, če si to seveda zaslužijo).
Ne vem... mogoče je ljubosumje res smešno za nekoga, ki tega še ni doživel. 

[soncika123]

Mei pred štirimi leti se so se mi najprej pojavili občasni panični napadi in sem se zelo ustrašila, nakar je strah zaradi napadov prešel v strah pred smrtjo, saj sem mislila, da sem na smrt bolana, nato je vse privedlo do anksioznosti, da nisem morala nič jesti, cel dan mi je nabijalo srce, cmok v grlu, strah pred vsemi boleznimi, samoanaliziranje telesnih znakov/bolečine, potem sem kr naenkrat dobila strah pred temo in se nisem več upala voziti v avtu in strah pred višino, da sploh nisem upala iti v dvigalo ali na most. Po zdravniškem pregledu, kjer so mi dejali, da je to psiha, sem se umirila in bila 1 teden ok, nato pa spet isto, kar se je stopnjevalo do te točke, da nisem imela več prav ravnotežja in sem lahko naredila sam 3 korake, kar mi je bil že velik napor. Nato sem poskusila z ad-ji in se sem ustrašila, ker so se znaki ful poslabšali, poleg tega sem imela vsak dan panični napad, včasih več, če sem se peljala z avtom ponoči, zato sem po par dnevih dala tablete beg in znova poskušala sama, misleč, saj bo to samo minilo, ampak žal ni. Zato sem čez čas pa le potrpela, začela jemati tablet in je nekak se izboljšalo, ampak sem pa bila čustveno otopela, tako sem potem jemala en čas tablete, se zmes ful zredila, ampak potem k sreči počasi začela hujšat, tablete so mi namreč naredle apetit na sladko. Hkrati sem spremenila prehrano več zelenjave in sadja, potem sem se zaljubila, sem spoznala fajn fanta in počasi opustila tablete in zdaj je blo 4 leta ok. Vzroka za prvi pojav težav ne poznam, sicer je res, da sem na faxu pavzirala, tako da je mogoče bilo to, ne vem. Zdaj pa se je spet vse nabiralo, neke zadeve z diplomo na faxu, pa mal neskladij s fantom in sem se ustrašila spet, da bom sama ostala itd. In sedaj smo spet tu, sicer sedaj je dosti bolje, namreč nimam paničnih napadov in tudi gibam se lahko normalno, nervira me edino, da me cel dan tišči v prsnem košu, mi razbija srce, me boli križ, imam zakrčene mišice, vsako noč spim slabo in ti znaki mi včasih že res najedajo, bi rada bla spet ok, kot sem bila. :S

[Mei]

vem, nekako podobno moji zgodbi, z nekaj razlikami, ampak vem kako se pocutis, sploh tisti del ko se je vse zacelo stopnjevati v strah, da komaj se hodis, zivis, jes... v bistvu postanes navaden zombi.
Ce te zanima moja zgodba, jaz sem zopet zacela z zdravili, ker so mi prvic pomagala, tako da sem tokrat takoj prepoznala znake in nisem cakala zopet tistega groznega padca, ki se je zgodil prvic. Res pa je, da sem imela grozne stranske ucinke in sem cel mesec prelezala, da so zdravila pricela prijemati. Sedaj sicer funkcioniram ampak me je vse to pripeljalo tako dalec, da sem se morala soociti s seboj, pred tem sem bezala stran od sebe, od svojih strahov, poskusala sem najti vse kar se je dalo, samo da sem se zamotila in da nisem razmisljala o sebi... tako sem se zaletela v delo in sem delala in delala, potem ko sem pa nehala delati sem bila zelo utrujena in sem samo spala. Tako sem prezivela dan za dnem dokler nisem cisto pregorela in sedaj mi ne preostane drugega, kot da se soocim sama s seboj. Se vedno me mika da bi pobegnila stran od sebe, nekam drugam, skocila bi ven ce bi lahko, pa ne morem, vsak dan se zbudim in se vedno sem tukaj, sama s seboj... In sedaj moram nekaj narediti, dovolj je bilo bezanja pred seboj in pred vsem. Tako da tudi tebi svetujem to isto pot, da se soocis, da zacnes delati na svoji notranjosti, kajti nekaj je, kar nas je pripeljalo do tega stanja v katerem smo in temu nikakor ne moremo ubezati, tudi ce vmes pretecejo leta in leta, je tisto se vedno znotraj nas in tistega se moramo lotiti. Nekaterim tukaj na forumu je ze uspelo, tako da nama mora tudi! Posiljam ti poljubcke

[soncika123]

Hvala ti Mei, jaz bi edino rada najprej poskusila brez tablet, ker se trenutno vegansko prehranjujem in je moje telo zelo očiščeno vseh strupov, tako da bi imela po tabletah še hujše stranske učinke kot ti ali kdo drug. Meni je ta prehrana zelo pomagala, zato sem potem tudi opustila tablete. Po tabletah sem bila čisto otopela, brez nekih čustev, ni bilo ne veselja in ni sreče. Mogoče edino so nekako vzpostavile ravnovesje delno v možganih, potem pa sem se zaljubila in je bilo itak vse lepo in prav. Se pa strinjam, da je treba delat na sebi, meni je danes recimo uspelo celo spat, tako da sem napredovala malo, pred par dnevi sem bila tako tesnobna da se mi niti govorit ni dalo in ne razmišljat. Zdaj že normalno pišem dalje diplomo, delam fitnes kot vedno, jem tudi normalno, sem se pripravila tako daleč. Edino kaj še me muči, je pač to nabijanje srca, napete mišice in občasno mi tako počutje začne najedat in sn pol jezna in žalostna. Najprej bom poskusila sama prilest iz tega in delat na sebi, 19.2 sem tud naročena pri psihologinji, ki ima tudi certifikat za KVT, kolikor sem gledala, pa bomo videli. Mislim, da je največji problem, da toliko visimo na tej strani tukaj (pa ne me narobe razumet, saj dobimo podporo), ampak ti ko smo anksiozni, pol sam se primerjamo z drugimi, kake simptome ma kdo, kak je kdo uspešno to prestal in ko vidiš, kake preglavice imajo eni te pol mine do vsega in dvomiš vase in to ni dobro. Velika razlika je med tem ali nekdo verjame, da je zdrav ali pa da se skozi prepričuje, da mu ni pomoči. Mene ta strah ne bo kontroliral, jaz pišem dalje diplomo in počnem stvari, ki so mi ok. Pred par dnevi nisem morala gledati ne tv, ne poslušati niti radia zdaj že lahko in mi je ok. Edino ven morem it, to sn pa od nekdaj bla lena pozimi, skoz noter visim. Ok rekla bom, da sem bol lena za neke stvari odkar sn taka, ampak se silimo in gremo dalje. Jaz verjamem, da mi bo uspelo. In ti Mia, a pri tebi je tolk hudo, da imaš raje tablete?