v službi?

[Žaba]

Pozdravljeni vsi, ki mi že vrsto let blažite težave. Občasno se oglasim, ko se "mi dogaja", sicer pa raje samo prebiram, kar me drži optimistično. Kar nekaj let sem imela mir pred paniko in hujšo tesnobo. Brez zdravil, z občasnim helexom. Pomagala sem si na raznorazne načine in kar nekaj let lepo umirjeno živela. Zadnje tri leta imam konstanten stres, ki ga očitno ne morem predelati in je povezan z družinskimi zadevami. Ne gibam se dovolj in ne sproščam s, kot bi se morala....pa smo tu, da udarja panika nazaj.

Moj problem je služba. Ožji sodelavci vedo, ker enostavno nisem mogla skrivati, ko me je "zadelo". Imam tudi njihovo razumevanje a me peče vest, saj nisem 100%. Ne želim nanje prenašati svojega dela, ki mi je tudi všeč. Imam en grozen občutek krivde, za katerega racionalno vem, da nima smisla, pa vendar. In tako se stanje že en mesec stopnjuje, z 2x tedenskimi napadi v službi. Takrat se mi zdi, da moram naravnost v bolnico in da me nič drugega, kot močno pomirjevalo, ne more umiriti. Ščemi me v gležnjih in hrbtenici, tresem se "odznotraj", mišice so trde kot kamen....in vzamem 1 ali max 2 Helexa 0,25g, katerih se pa bojim kot hudiča.

Bojim se antidepresivov oz. imam upanje, da mi je 1x že uspelo in mi bo morda tudi sedaj. Zanima me samo, ali je kdo od vas imel mone napade v službi, kako so izgledali in kako ste ukrepali.

Hvala za odgovor in hvala ker STE.

Žaba

[Akira]

Pozdravljena ,

tudi sama sem na istem. Ves ta stres in vse ostalo kar pride zraven , potem pa panika udari nazaj ko najmanj pričakuješ.

Tudi sama sem en teden nazaj v službi imela spet grozen paničen napad, ko sem res mislila, da bom morala naravnost na urgenco. Tresenje, mišice trde, hitro bitje srca, rahla vrtoglavica,slabost, derealizacija...Ampak kaj ,ko se sama tudi bojim teh vseh tablet, in imam tudi jaz predpisan Helex p.p in Cipralex kot AD, vendar si ga ne upam vzeti

Kako ukrepam? Takrat ,ko se mi napad dogaja  grem najraje nekje na samo, kjer ni nikogar. Tam se nekako skušam pomirit in si nekako dopovedati, da je to še en paničen napad, da bo vse vredu. V primeru hudega pa si pod jezik kanem homeopatske kapljice ( na zeliščni bazi), ki sem jih kupila v Avstriji.


Grozni so vsi ti občutki, vendar jih bomo prebrodili s pozitivnim razmišljanjem in preusmeritvijo misli.



Vse dobro ti želim in vsem ostalim



Lp, A.

[Smokyboy]

Pozdravljena,

stresno počutje v službi mi je dobro poznano, čeprav se pri meni ne prenaša tja izključno iz družinskega okolja, pač pa se na delovnem mestu pogosto stopnjuje. Razlogi so zaradi "tekmovalne" narave dela in mojega perfekcionizma, ki ga ni mogoče zadovoljiti. Kljub temu morda lahko iz mojih izkušenj kaj potegneš.

Za začetek se lahko v takrat, ko opaziš, da se ti "nabira", poskusiš najhujšemu izogniti z dihalnimi vajami (vdih skozi nos, zadrži nekaj sekund, izdih skozi našobljene ustnice, vse s pomočjo trebušne prepone). Zveni skoraj preveč preprosto, ampak s koncentracijo na pravilno izvajanje vaj "pozabiš" opazovati svoje druge telesne znake in prekiniti negativni krog misli ravno dovolj, da se napetost nekoliko umiri. In ko boš opazila, da stvar dejansko deluje, te bo to dodatno pomirilo. Seveda pa je možnost, da kaj takega na svojem delovnem mestu sploh izvedeš, odvisna od oblike tvojega dela. Morda se lahko kam umakneš vsaj za teh potrebnih nekaj minut.

Ker pa se pri tebi stvari že vlečejo nekaj časa, bo morda potrebno razmisliti o bolniškem staležu, dolžino katerega ti določi osebni zdravnik ali psihiater. Kakorkoli potrebna si za svoje delovno mesto in misliš, da bi tvoja odsotnost negativno vplivala nate, bodo posledice toliko težje, če pregoriš. Vredno je popolnoma odklopiti za dva ali tri tedne in se potem z novimi močmi in svežim pogledom vrniti na delo. Pri tem ni pomembno mnenje drugih.

Seveda pa moraš čas izkoristiti za to, da razčistiš s stvarmi, zaradi katerih imaš v prvi vrsti težave. Ne vem, koliko si stara in za kakšno vrsto družinskih težav gre pri tebi. Ampak brez odstranitve stresorjev tvoje počutje na dolgi rok verjetno ne bo šlo samo od sebe na bolje. Sooči se z njimi takoj, ko boš čutila, da si to sposobna. Do takrat pa si vzami čas zase in po potrebi poišči strokovno pomoč (če ta vključuje nadzorovano kratkotrajno terapijo s pomirjevali in antidepresivi, ti jo kljub vsemu priporočam).

[jelencek]

O kako mi je to znano ... 3 leta nazaj, sem imela zelo hude tezav stesnobo in panicnimi napadi. Takrat sem se poucevala ... zbudila sem se ze cist tesnobna in ko sem pomislila, da moram v sluzbo, me je takoj zagrabila panika ... tist obcutek, ko si tik pred tem, da dozivis napad, ampak ga ne ... se pa vseeno potis, srce ti razbija, jaz imam obcutek, da se se v kamen spremenim ... in taksna sem jaz mogla pred tecajnike. Sploh nisem bila zmozna govorit, kaj sele normalno predavat. Najbrz so mislili, da sem totalno zadeta ali pa popolnoma nesposobna. Takrat sem mogla nehat poucevati, ker se mi stanje ni in ni izboljsalo. Vse skupaj je trajalo ca. 4 mesece, meni pa se je zdelo kot 4 leta. Takrat sem se doma zivela ... vsak dan jokala zaradi bolecin, obupanosti, zato ker so starsi trpeli zaradi mene ... mislila sem, da se nikoli vec ne bo koncalo ... nisem vec zelela tako ziveti! Pa se mi je nekako uspelo izvleci iz tega dreka - ce me danes vprasate kako, nimam blage veze. Takrat sem zacela na novo ziveti, se odselila od doma, dobila drugo sluzbo, ... nekaj casa sem imela mir, no vsake toliko sem cutila tesnobo, ampak nic hujsega ... do sedaj ... mislim da se spet vse vraca ... ze nekaj dni sem tesnobna, ves cas bi samo spala, zjutraj se komaj spravim ven iz postelje ... najhujse pa je v sluzbi, ker se ne morem skoncentrirati na delo. Nihce ne ve za moje tezave in bojim se, da bi kdo izvedel. Direktor je zival, tega ne bi razumel, dobila bi odpoved Kaj naj naredim, da se bom spet vsaj tolk v redu pocutila, da bom lahko v sluzbi normalno funkcionirala? Hvala za vase nasvete!
lp

[Žaba]

Hvala vsem za odgovore. Po mučnem tednu sem dočakala dopust. Po enem tednu pomirjeval, ki jih dve leti praktično nisem potreboval. Katastrofa. Prišla sem do zaključka, da sem preobčutljiva na vsakršen stres. Kar se mi zdi še posebno strašljivo, saj mu ne moremo ubežati. Enostavno se mi zdi, da se mi ob najmanjših neprijetnostih sproščajo nenormalne količine adrenalina. Sedaj sem na dopustu in sem dobro. OLAJŠANA. Imam pa problem, ki se mi po (ob) panikah pojavi in to je strah pred vožnjo. Pa imam vsak dan 20 min z avtomm do službe ...peš ne morem. Fuj. Poskušam na vse načine a kljub temu, da sem celo na dopustu, mi misel na avto postavi svet na glavo :-(

Jelenček, tudi jaz sem imela mir nekaj let....pa spet od začetka. Zelo mi pomaga, če imam koga ob sebi. Po eni strani me to tudi vznemirja, saj ne želim biti od nikogar odvisna. Ne vem, kaj bi ti svetovala, glede na to kako si opisala situacijo v službi. Meni bi bilo to zelo težko in bi najbrž res pristala na terapijo z zdravili. Imam srečo, da me v službi dokaj razumejo, pa še kljub temu nisem prepričana, da bo tokrat šlo brez zdravil.

Mislim, da mora vsak najti sebi primerno rešitev in verjamem, da če si sposoben biti iskren s sabo, nekako nagonsko čutiš, kaj bi ti najbolj pomagalo (zdravila, zgolj fizična aktivnost, zgolj pogovor, kombinacija....).
Zelo mi je bil všeč članek iz prve strani "Tesnoba". Mislim, da drvimo v napačno smer. Zelo me tudi čudi, da ena "žival" terorizira več deset ljudi, vsi trpijo in nič ne naredijo. Podjetništvo...kapitalizem...OK, a če je to cena....res hvala lepa.

Želim verjeti v dobro ljudi, zdi se mi pa, da je v naši državi premalo iniciative sposobnih in dobrih ljudi, ki bi nečloveškim osebkom, ki se izživljajo nad ljudmi stopili na prste in spodbujali ter ustvarjali taka delovna, socialna idr. okolja, ki bi bila vredna človeka in njegovega dostojanstva. Drži se jelenček! In išči alternative temu delovnemu okolju, v katerem si, četudi se ti trenutno ne zdi mogoče.