|
TaZzZ
gost
|
 |
« dne:: nedelja, 19. januar 2014 ura: 18:23 » |
|
Ne vem zakaj, si dovolim, da me tako ponižaš, da me spraviš na kolena, da me napraviš nebogljenega kot majhnega otroka, odvisnega od pomoči strupa, ki ga sodobna medicina imenuje antidepresiv, pomirjevalo! Resnično ne razumem več sebe, ne razumem več sveta, ne razumem več te igre, ničesar ne razumem! Postal sem sam sebi, največji sovražnik! Ko greš v vojno sam z seboj, s svojo lastno glavo, je dobra stran le ta, da sovražnika poznaš v dno duše! Pa ni tako enostavno! Tudi ta sovražnik, te preseneti na najbolj podel, grozen način! Zaj**e te tako grdo, da si misliti ne moreš! Sedaj vidim! Najhujše, je iti v bitko z samim seboj! Ker ponavadi srce zaneti vojno, bitko pa bije glava, ki je v takšnem stanju kot je trenutno moja, sposobna marsičesa! Torej zakaj, povej mi! Zakaj se mi po osmih mesecih še vedno vračaš v spomin? Zakaj tako tiho prideš, brez razloga, brez pomena! Pomiril sem se z svetom in z svojo usodo! Sprejel sem tisti grozni občutek v prsnem košu, da se moram posloviti od najbližjih, in sem se! In čakam! Čakam tisti dan, ko bom imel dovolj poguma, da storim tisto kar mi glava govori že zelo dolgo! Ti pa se spet vračaš! Ko sebe prepričam, da te prebolevam, ne da sem te prebolel, ampak da te prebolevam, takrat se priplaziš in mi postaviš vse teorije na glavo, svet mi obrneš in ugasneš še tisto majhno žarnico, ki se kaže na koncu tega tunela sramote! Povej mi zakaj? Zakaj še vedno vsako noč sanjam tvoje čudovite rjave oči, zakaj se vsako noč prebujam s krvjo v očeh, zakaj desna stran roke še vedno vsako noč tipa, po "tvoji" strani postelje, zakaj vsako jutro vonj po kavi spremlja vonj po tebi, zakaj v tišini spalnice slišim tvoj nasmeh, tvoje tihe besede ki mi zmešajo srce, glavo in telo pahnejo v globine Dantejevega pekla, v tisti zadnji krog, kjer trpijo najhujši ljudje! S katero stvarjo sem si zasslužil to, povej mi??? Ne zmorem ti več pisati pesmi, enostavno ne zmorem! Ne razumeš tega? Nikoli nisi želela brati mojih pesmi, pa čeprav sem ti jih napisal tisoč, vsakič ko sem odšel od tebe, sem ti pustil svoje besede na koščku papirja, skrite pod vzglavnikom, da jih boš prebrala preden boš zaspala, vsakič ko si odšla od mene, sem ti "podtaknil" svoje besede v torbico, da jih boš prebrala ko boš prišla domov! Da boš vedela, da te ljubim, da mi pomeniš ogromno, da bi dal svoje življenje v trenutku ko bi s prsti tlesknila v zraku! Takoj! Tedaj! Sedaj! Jutri! Še vedno! Zakaj se torej vračaš, v moje spomine, v mojo glavo? Morda zato da te ne pozabim? Ne bom te, nikoli ne dvomi v to! Vedno me bo del dneva spomnil na tisti čas, ko sva gola ležala pod poletnim soncem, ko sva se ljubila ob reki, na trenutke, ko si mi šla s prsti skozi lase samo zato, ker si vedela da me s tem spravljaš v ekstazo, ko si mi med seksom zarila nohte v hrbet, samo zato, da se je trenutek zapisal, vžgal v moj spomin! Vsak dan grem v mislih enkrat po najini poti, tam kjer sva na sprehode vodila tvojega psa! Še vedno se spomnim tiste bele puhaste kepe, mojega Malega Belega Bojevnika, čutim ga, kako je sedel ob meni med vinogradi, ko si ti delala! Skupaj sva gledala sončni zahod, poslušala glasbo in prisežem ti, da je vsakič ko je slišal pesem Brothers in arms, položil svojo kosmato glavo v moje naročje in zaspal! In spal dokler ni sonce zašlo! Nisem se mogel posloviti od njega, zakaj si mi vzela še to? Povej mi prosim te! Ko pride trenutek, želim, da slišim še zadnjič to pesem! In verjemi mi, ko bom zadnjič izdihnil, umirjen, sam z spomini, bom imel v mislih tvojo sliko, tisto črnobelo, tisto ki sem te slikal ob jezeru! In ja, še vedno te ljubim, če se slučajno sprašuješ to! Bijem bitko, z svojim srcem, z svojo glavo, s samim seboj! Četudim današnjo bitko dobim, pa vojna ne bo dobljena! Ne jutri! Ne pojutrišnjem! Nikoli! Tako kot vem, da nikoli ne bom dobil odgovorov! Sovražim ljubezen! Zato, ker je iz mene naredila nebogljeno bitje, ki diha a ne živi, ki joče brez solz, ki hlipa brez glasu, živi brez življenja! Večeri se veš? Čas za "novo dozo" lažnih upanj in sanj se bliža, za "novo dozo" umiritve, v obliki dveh tablet! In kot vedno, ti bom v mislih zaželel lahko noč!
|
