Poljub smrti

[TaZzZ]

Vem! Zmešan naslov! Razmišljanje o smrti! Vsi se kdaj ujamemo, da razmišljamo o njej! Kaj je smrt? Kje so tiste meje, ko človeško telo prestopi fizični obstoj in zaplava, v temo! Večkrat me ljudje vprašajo, če se smrti bojim! Se, in se je tudi ne! Bojim se tega, kaj je po tistem zadnjem vdihu, kaj se zgodi z mislimi, z osebnostjo, z razmišljanjem in z spomini! Tisto neznano! In odkrit sem! Če bi vedel kaj sledi terminalnemu vdihu in izdihu, bi bile moje odločitve v tem življenju veliko bolj enostavne! Sem samomorilski! Dejstvo! Čeprav me antidepresivi in pomirjevala držijo tik pred prepadom, razmišljam o samomoru! Premlevam! A ne stopim čez rob! Tableti ali pomankanje poguma!?!?! Ne vem, niti ne iščem odgovora! Smrt sem videl, velikokrat! Moje prejšnje delo, je bilo prepleteno z smrtjo! Pač narava dela! Vsakega mrliča, ki sem ga rezal iz avtomobila, prinesel iz hriba po gozdni nesreči, vsakega motorista, ki sem ga "strgal" iz ceste ali pa obcestnega stebrička, vsakega utopljenca in samomorilca, vsakega upokojenca, ki je svoj konec dočakal v stanovanju, pozabljen od svojcev (ponavadi se je sosed po 14 dneh spomnil da "sosedovega Franca" res že dolgo ni videl), vsako mrtvo telo s katerim sem imel opravka, sem pogledal v oči, preden sem mu/ji jih še zadnjič zaprl! Trenutek tišine, v glavi sem izrekel molitev, pa ne mislim neko cerkveno zadevo, ampak neke besede ki mi sledijo že od otroštva, besede, ki me vedno spominjajo na to, da sem tudi sam krvav pod kožo! Kaj sem videl v očeh? Mir! Tišino! Črnino! Nisem videl strahu, ne skrbi, ne žalosti, ne veselja! Le mir in tišino! Iz avtomobila sem rezal že dva dobra prijatelja in ju tudi pokopal, iz ceste sem po nesreči pobiral dele znanca, ki je precenil svoje sposobnosti vožnje z motorjem! Zame smrt ni grozna in ravno zaradi tega, ker sem ji velikorat gledal v oči, se je, del mene ne boji! Dvojnost! Razcepljenost! Non omnis moriar, napis na hrbtu me spominja, da pa bo mogoče po moji smrti vendarle nekaj ostalo za menoj! Če drugega ne, besede, pesmi... Memento mori! Pravi poljub smrti!

[Aslan]

TaZzz delo, ki si ga opravljal vsekakor pušča sledi.
Prinaša dosti travmatskih izkušenj, ki se "v telesu in duši" nabirajo skozi leta ...
najtežje pravijo je prvič ko se srečaš z situacijo, kasneje "se navadiš" ...
pa se res? Ali le otopimo? Ali le potiskamo, da ne čutimo žalosti, bolečine ob pogledu na mrtvega človeka?

Svetujem ti, da bi poiskal strokovno pomoč v obliki psihoterapije.
Pogovori ... pogovori in samoraziskovanje ... predelava travmatskih spominov, slik, ki ostajajo
žive v nas čeprav so že davno preteklost.

Predvsem zato ker si omenil tole:

Sem samomorilski! Dejstvo! Čeprav me antidepresivi in pomirjevala držijo tik pred prepadom, razmišljam o samomoru! Premlevam! A ne stopim čez rob! Tableti ali pomankanje poguma!?!?!

 

[sopotnica]

Morda te ravno izkušnje s smrtjo držijo nad vodo - ti preprečujejo, da bi šel čez rob ...
Meni je ob prvi smrti prvega pomebnega drugega - matere - zelo pomagala knjiga Elisabeth Kubler Ross : Kolo življenja ( ustanoviteljice Hospica), katere spoznanje je, da vsakdo odide s tega sveta, ko izpolni nalogo, ki mu je bila v tem življenju dodeljena. Kot da bi bila naša usoda "v zvezdah zapisana" - tako nekako ...

[dusica]

Tazz,

zanimivo razmišljanje, sicer pa se nikakor ne boj, da si "razcepljen"  ali da je kaj narobe s teboj! Lahko ti zaupam, da ob in po izbruhu svoje depresije, sem jo tudi jaz sprejela kot nekaj naravnega, samoumnevnega, in morda celo lepega...nič kaj takega, zato se smrti ne bojim in vzporedno s tem, toliko bolj cenim in obožujem svoje življenje...

Vsak ima pravico, da na to gleda po svoje in menim, da kdor na smrt gleda "mirno", je na dobri poti...


                                  Dušica

[Lola]

Jaz priznam,da se smrti bojim in zelo težko prenašam, ko kdo umre. Zdajle ko sm še nekako v neki fazi žalovanja (čeprav sem že brez zdravil juhej ) bi se še vedno najraje razjokala ko pomislim, da mi bodo nekoč starši umrli. Nekako si še razčiščujem to, poskušam sprejet ta dejstva, brez občutkov krivde (v smislu, če se bom kdaj odselila od staršev jih bom pustila same umret). Sva se s terapevtom zmenla, da se boma o tem še malo razpričala.  Smrt je ena taka stvar ko vemo neki o njej, po drugi strani nam je pa ful neznana. Zato pa se je bojimo.

[maja_tolovaja]

There is something very sweet about death. Prvič, da te vsega odreši in drugič da nas vse druži.
Zadnje čase konstantno premišljujem o smislu-zame isto kot smrt in življenje. Pa nekak še nisem našla smisla v življenju. V smrti pa vsekakor je smisel. 

Smrt ni morbidna, morbidno in bedno je življenje.