Depresija in invalidnost ??

[DAJDAM]

Najprej lepo pozdravljeni vsi skupaj. Obenem vam želim zdravlje in srečo v življenju z menoj vred.
Sem nov na forumu, zadevo pa sem opazil 1 leto nazaj, ko sem bil v stiski in brskal po netu.

Začel bi takole: star sem 33 let. Z depro se borim od svojega 19. leta. Saj veste: vzponi, padci, borba... Največjo napaka, ki sem jo naredil je bila ta, da sem  zdravniško pomoči poiskal šele po petih letih, na AD pa  sem pristal še pozneje. Tako se mi je mešalo vsa ta leta in sem živel v lastni zblodi, poleg taga pa sem depri omogočil da se je dokončno razvila. Skratka sedaj jemljem  že 3. AD in sicer effectin.
Da ne račem, da me je ta bolezen totalno "ohromila" v življenju in mi popolnoma prekrižala načrte v prihodnosti. Vedno znova sem se pobiral, dejal da zmorem si poiskal službo in vedno znova me je premegala.

Prosil bi vas za nasvet ali izkušnjo na temo invaldnost zaradi depresije? Poznate koga, ki je invalid oz. upokojen zaradi tega, je že kdo bil na komisiji, kako to gre.??
Namreč jaz ne morem več... Resno sem začel razmišljati o tem. Govoril sem tudi z osebnim zdravnikom. Dejal je mi mora specialist poslati vse izvide in svoje mnenje potem pa se gre naprej. Zbegan sem, ne vem ali lahko kaj s tem pridobim ali lahko še več zgubim? Koliko tvegam? Vem, da je komisija težka in lahko dobiš, da delaš po štiri ure ali kako čudno invalidnost za 1 leto .... Moj namen je trajna invalidnost. Mi lahko kdo pove ali je to sploh mogoče? Prosim svetujte mi, kdor pozna prave informacije.
Hvaležen bom za vsak odgovor.

Hvala in lp

[kremenko]

Lepo pozdravljen in dobrodošel med nami....

Torej...mene so upokojili zaradi te vrste bolezni. In sicer sem upokojena začasno do 10. marca 2010. Predno sem šla na invalidsko komisjo sem bila približno 3 leta v bolniškem staležu, 2x sem bila hospitalizirana 4 mesece v Ormožu, 9 mesev Ljubljana Polje....skušali smo s 4 urnim delovnikom...potem sem naredila diferencialne izpite za prekvalifikacijo ampak prekvalifikacije pa več nisem zmogla....na meni so opravili ogromno testov, preiskav in marsičesa....Potrebna so bila tudi razna strokovna mnenja od psihiatra do psihoterapevtke pa do vseh pristojnih, ki so v tistem času imeli kakršen koli opravek z menoj...

Dokumentacija in vsa ta procedura se je vlekla od konca avgusta pa vse dokler nisem bila marca končno klicana na komisijo v Celje....tam sem bila čisto nesposobna komunikacije, ker sem bila še vedno v zelo slabem psihičnem stanju in takoj so me začasno upokojili....kot rečeno leta 2010 grem še enkrat čez celotni postopek.....potem sem v roku dveh tednov dobila določbo...potem pa trajalo dobrih šest mesecev da so mi določili višino pokojnine, ki je zelo nizka, do takrat sem prejemala samo nekako akontacijo.

Tako da, dragi novi prijatelj....finančno je skoraj čudež preživeti z invalidsko pokojnino, vedeti moraš, da ni enostavno. Dobro premisli kakšne so tvoje opcije, morda kakšno čisto lahko delo kaj kar ni stresnega....jaz resnično ne morem delat ker mi vsa zbranost pade po manj kot eni uri in ker rabim ogromno počitka....

Invalidska upokojitev...samo sliši se....ko pa si tam...se moramo spopasti z ogromno stvarmi...z grdimi škratki, ki nam nagajajo in nas zmerjajo v naših ušesih...pa z vsem kar se dogaja okoli nas...Preprosto, verjel ali ne...tudi invalid z psihičnimi težavami je treba znat biti..tudi tega se je treba znat naučiti in znat s tem živeti...se sprejeti... ...

Vso srečo ti želim...

[Dečko]

Za invalidsko moraš biti res res fejst bogi. Tako kot je bila naša Kremenčica, upam, da mi Kremenko ne zameriš, če sem to zdajle rekel 
Mislim, da kar tako zaradi depre ne upokojijo.

Premisli, motiviraj se, delaj na sebi pa boš splaval ven s tega. Da se, preverjeno in zagarantirano!!!

Mene je pred leti avtomobil zbil na prehodu za pešce in pobegnil, res sem bil bogi, skoraj dve leti v bolniški, depra me je jebal* na vseh koncih in krajih ampak sem se pobral, kaj mi je drugega preostalo.
Res pa je, da imam danes v življenju tako vzpone in padce, pa se tudi že vsega naveličam ampak začnem znova.

Samo obupati ne smeš!!

Drži se!

[Lost]

Se podpisem pod Kremenkin post. Tudi sam sem skoraj istih let kot ti...in pred 3 leti tudi popolnoma OBUPAL.Toda z pomocjo terapevtke in tega foruma sem se v dobrih 2 letih vrnila nazaj v zivljenje.
Se so vzponi, se so padci, tesnoba....ankisznost....samo sem se jih naucil dobro obvladovati.
Imas moznost ki ti jo je povedala Kremenko ali pa se spopades z DERPO kot vecina tukaj.
Na portalu imas seznam terapevtov http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37
Vem....da ko se depra ponavlja in brez PSIHOTERAPIJE je to zacaran krog obupa in strahu.
Nisem mislil da se bom se kdaj prikazal iz svoje sobe, se kdaj smejal, se kdaj......
Sedaj z SUPPORTOM ZLATIH ljudi z FORUMA vse to pocnem in..... PRVIC UZIVAM v TEM.
Preberi si malo zgodbe na forumu.....podobne...ali celo identicne tvoji......naj postane
se tvoja ena izmed njih.....zgodbna KAKO SEM PREMAGAL DEPRESIJO !!!

[DAJDAM]

Pozdravljeni ponovno. Najprej se vam zahvaljujem za odgovore. Invalidnost, če ti sploh uspe je zame definitivno zadnja izbira(govorim pogumno). Vem, da je zelo težko sploh priti do nje in še vprašanje kakšna oblika te doleti. Kremenkova zgodba je totalna polomija, ne vem zakaj ljudi, ki so že tako na koncu potem še extra maltretirajo.
Pa mi mogoče dragi novi prijatelji svetujte vi kaj naj naredim...  Kot sem dejal, 14 let trpim... Sebi nikakor nisem hotel priznati, da sem bolan. Bil sem trmast. Skrival bolezen pred družino, prijatelji, sodelavci.... skratka pred vsemi. Vrejemite mi probal sem od hipnoze pa do akupunkture.... Na mojem seznamu so samo še Dr. Domančič in mogoče tisiti z gongom, ki pomaga tudi Sari Isakovič do boljšega razpoloženja. Vsi komentarji so dobrodošli...
Skratka zamenjal sem dosti poklicev; trenutno sem v komerciali; nisem za stalno... in ko me pokrije depra.. ne morem hoditi na sestanke po celi Slo, veliko sem v avtu ali v pisarni. In potem grem na bolniško pod pretvezo, da imam vse druge bolezni samo depre ne...
Dobro veste kakšni časi so danes. Dolgo me več ne bodo gledali. Sem pa v takem obdobju, da vsakič ko pride kriza zmeraj bolj me obvladuje. Obupal sem, ne morem več. Mogoče mi vi lahko pomagate..

THX

[masi]

...jah zelo si si sam zakompliciral in s tem posledično poslabšal stanje, namesto da bi napredoval stopnico po stopnico, ampak nikoli ni prepozno 

prvi korak je priznati sebi, da si bolan oz. da imaš depresivno motnjo-in kaj bolezen kot vsaka druga, če kaj pomaga vzgled Andrej Karoli, ki suvereno stopi na oder in z jasnim in glasnim glasom reče-Sem Andrej in imam depresijo....

drugi korak je zdravljenje seveda pri strokovnjaku, ki bo presodil ali z zdravili ali brez ob psihoterapiji

tretji korak priključitev eni izmed skupin v okviru našega društva in aktivnosti v okviru društva


....ja za začetek dovolj dela...

drži se in korak po koraku

[Soncnica]

DAJDAM naj te potolažim. Tukaj na forumu so člani, ki se borijo z depresijo vsaj toliko kot ti. Ob pravem zdravljenju (terapevt, zdravila) in intezivnem delanju na sebi se da obvladovat bolezen.

Borba je težka, kot že sam veš. Sam si ugotovil kako dolgo si rabil, da si si sploh priznal da potrebuješ pomoč. To je korak naprej Naslednji korak je iskanje pravega terapevta. Žal nam vsak ne ustreza. Če maš možnost plačljivega terapevta toliko boljše. Na prvi strani imaš seznam vseh, ki jih uporabniki priporočamo. Izbira je tvoja. Malo si lahko na forumu tudi prebereš mnjenja o njih.

Preberi si malo forum in prispevke... boš videl koliko zgodb je... pa glavo pokonci in pogumno v boj
Zmoreš!

Lp, soncnica

[DAJDAM]

joj joj joj. Da bi vi vedeli kdo sem in kaj dejansko sem že prestal.... Zelo težko je to ko si rojen za zmage in zmaguješ si ustvariš renome, si nekdo.... potem pa že veste... depra.... in potem so mi bile v težkih dnevih te stvari samo v breme... Vzdignil sem se milijonkrat-spustil bilijonkrat. Ni stalnice. Ne vem kaj nej.. Prosim če mi lahko kdo priporoči dobrega terapevta na Gorenjskem ali v Lj. Namreč spet delam in nimam veliko časa. Rad bi da tako tudi ostane.
Dejstvo je pa da si tudi sam nekako otežujem stvari na čase. Volja je, volje ni.

V glavnem rad bi povedal to, da želim napredovati v premagovanju bolezni. Začel bi s pravim terapevtom. Moja bolezen je tabu tema že zame, kaj šele za vse ostale! Trenutno hodim k dr. Resmanu v Lesce, pa mi ni glih neki. recept, recept. to glih ne prime. novi recept.... kontrola vsakih pol leta ali več, ko ga resnično rabiš ga ne dobiš. Pač tip ma gužvo razumem. Mogoče imate vi boljše izkušnje. Prosim za priporočila na gorenjskem. Čital sem prvo stran pa se nekako ne znajdem.

Kaj mi svetujete?

Po pravem terapevtu; kaj je naslednji korak?

Vem da brez mojega aktivnega sodelovanja ne bo nič. In tudi to ponavadi delam vendar sam in zgleda da je to narobe.
Ah kolk sem zabluzu... Sej veste.
Ko bom imel čas bom napisal celo knjigo...

Lp, prosim še enkrat svetujte...

[alexx]

Škoda časa porabljenega za biti (nekdo)...tudi jaz sem do nekater mere bila...na silo. Žal mi je za vsak trenutek ki sem ga porabila...da bi bila *strašna faca*. Želim si biti obična jaz...ki uživa v drobnarijah...rožici, čokoladi, kopeli...sončku...snegu...postelji...
Ton je en krat napisal...služba je samo sredstvo, da dobiš denar in potem živiš...po svoje. 100% je imel prav. Ton je pametno dete. Tudi jaz tako gledam na to, po hudi izkušnji.

Me prav zanima kdo se čez 10 let spomni nekoga ki je bil upokojen?

[marika]

Dajdam,

pozdrav še od mene. Dobrodošel med sebi podobnimi.
Jaz imam pomisleke, ko praviš, da bi se pri 33 letih invalidsko upokojil. Prepričana sem, da bo zaradi nizkega števila let delovne dobe, tvoja penzija tako nizka, da bo skupaj z varstvenim dodatkom komaj zadoščala za preživetje.

Strinjam se, da je služba le sredstvo za pridobivanje denarja. Vendar nudi tudi neke družabne vezi in okolje. Kolegica boleha za najhujšo možno obliko levkemije. Stara je 35 let, vendar nikakor ne želi v penzijo za poln delovni čas, saj se počuti preveč izključeno. Njej so ponudili polno upokojitev, ker ima res hude zdravstvene težave (npr. če ostali med seboj prenašamo nahod, se pri njej takoj pojavi pljučnica in to v zelo hudi obliki).

Svetovala bi ti, da poskusiš s terapijo. Dejstvo, da si zamenjal že nekaj AD-jev ne pomeni, da si izčrpal vse možnosti zdravljenja. Razjasniti si moraš vzroke, zakaj se je pri tebi pojavila ta bolezen, spoznavati moraš samega sebe in razlog, zakaj se na dogodke okoli sebe odzivaš tako kot se. Depresija ni zastonj uvrščena med psihične bolezni, kar pomeni, da gre za bolezen, pri kateri niso primarni telesni simptomi.

Malo se razglej po tem forumu in videl boš kaj vse ljudje poskusijo, da bi prilezli iz brezna. Bodi pogumen. Obupati nima smisla. Mi smo s teboj,

marika

[DAJDAM]

Če vam povem konkretno... na to misel sem prišel po 14 letih! In sicer to takrat, ko sem bil totalno na podnu... ko pomisliš, da je samomor edina rešitev. In sem se pač domislil tega... tako, da tudi to ni tako slabo.Vseeno sem razmišljaj potivno
Drugače pa so vse službe danes stresne poleg tega pa jih je veliko, ki so slabo plačane. Če pa pomislim npr., da sem invalidsko upokojen in dobim 300€... je zame to popolnoma sprejemljivo. Moral bi se pa popolnoma posvetiti športu, če bi samo ležal bi me depresija pojedla živega.
Tako sem si jaz to zamislil, čeprav realnost je druga. Glede na Kremenkov post mene ne bi niti povohali. Čeprav se borim že 14 let nisem nikoli ležal v bolnici zaradi tega. Nisem si hotel priznati, sem trma... vendar vse popušča. Čas dela svoje, jaz pa se staram in volja in moč mi upadata. Da ne bo pomote... jaz sem še vedno totalni mladič sploh po srcu. Rad bi samo povedal, da pa se čuti razlika al si star 20 ali 33..

[bikica66]

Moj boj z depresijo in ostalim kar pač paše zraven traja že nekaj let.Pri prvem psihiatru sem imela dobre možnosti za invalidsko pokojnino.Poslal me je v Polje na psihoteste in na pogovor z kliničnim psihologom,ta naj bi mi dal ( za plačilo seveda ) točne napotke - kako rešiti vse teste in preverjanja - da bi na koncu dobila invalidsko pokojnino.Takrat sem bila stara 35 let in želela sem živeti življenje,gledati z zdravo pametjo svoja sinova,ki odrašćata.Nikakor se nisem videla v pokoju,mislila sem samo na to kaj bom storila,da ozdravim,da se rešim teh peklenskih muk.Danes čutim,da sem storila prav.Saj ne rečem,da nisem utrujena,da grem vsak dan z lahkoto v službo,da nisem pod stresom - tako v službi kot doma.Veliko težje si predstavljam življenje s 300 evri na mesec.Vem ,da mora kar nekaj ljudi s tem denarjem živeti,samo sebe pač ne vidim v tem.Pa ne zdaj mislit,da imam plače 1000 evrov.Zase vem,da sem se prekleto namučila in še se in se bom.Dokler zmorem bom hodila v službo,v družbo,v naravo,........ Če bi se takrat upokojila pa vprašanje kje bi bila,kajti mene bi depresija v ležečem položaju živo pojedla - kot si sam napisal .Še enkrat dobro premisli kaj si želiš in koliko si tega želiš.Staramo se vsi,čeprav ne v srcu,a ti si res premlad,da bi se ne boril za boljše življenje.

lp

[alexx]

Strinjam se z Biki 100%.   Ja...ni vedno lahko...včasih je celo obupno. Rečem si pač...punca..saj bo mimo...in življenje je borba. Dokler se borim živim. Živeti in životariti (vegetirati) ni isto.

[trzinka]

Pozdravljen DajDam!

Pri 33ih  si v najlepših letih in vsekakor imaš še veliko moči in energije, da se boriš, kot pa da se upokojiš. Tudi meni se je začelo pred 14imi leti, pa takrat nisem vedela, da je to anksioznost in začetki depresije. Z rojstvi dveh otrok se je bolezen malce umirila, lansko leto pa udarila kot strela z jasnega. Pa sem si pomagala tudi sama. Letos me je še huje udarilo in sem mislila, da se mi bo zmešalo, pa se mi ni in se mi tudi ne bo. Bodi trmast še naprej, delaj na sebi, hodi v službo (saj je vsem težko, v teh časih) in se še naprej ukvarjaj s športom. Pa tudi ADji bodo pomagali in terapije.

                         Pogumno naprej,

                                                              pozdrav, Trzinka

[DAJDAM]

Hvala za komentarje prijatelji! Zakaj sem pomislil na invalidnost?
Zato, ker moram vedno znova in znova v življenju skozi isto pot. Dobiš službo. Delaš . Depresija. Borba. Ko pride do bolniške pa je že problem. ... Sicer še vedno delam v prodaji-komerciali, kar za nas ni ravno priporočiljivo. Veliko stresa, moraš biti vedno samozavesten in poln pozitivne energije... Če ne, ni rezultatov.. in ko željenih rezultatov s strani delodajalca ni, sledi ODPOVED.
In to dragi moji se mi je zgodilo tudi sedaj. Ponovno so me skenslali malo zaradi bolniške, malo zaradi rezultatov, ki pa niso tako slabi... Zato sem pomislil na invaldnost, da se ne obremnjujem še s tem. Če pa pomisliš: dobiš 300€ in ne delaš ali pa dobiš 600 ali 700€... se mi ne zdi niti tako slabo.
In ponavadi, ko dobim odpoved nimam niti pravic do denarnega nadomestila. Ali je odpoved iz razloga nesposobnosti,ali pa te delodajalci prepričajo, da podpišeš sporazumno odpoved. In s tem je začarani krog sklenjen.

Seveda se bom še boril. Menim, da je čas, da si poiščem manj stresno službo. Ponavadi pa je tako delo plačano cca. 500€. Če so delovni pogoji dobri niti ni tako slabo. Če pa pride do ožemanja in izkoriščanja delavca-potem pa sem raje invalid. Sliši se grozno ta izjava, vendar tako je! Izkoriščanje za minimalno plačo ni redkost. Pa še recesija...
Za invalidnost me je pravzaprav vprašal osebni zdravnik, ker ve kakšne težave dejansko imam. In se mi na celostno situacijo, ni zdelo niti tako slabo. Še vseeno mislim, da je bolje to, kot pa samomor. (ko me depra totalno obvlada).

Če bi mi kdo rekel še kaki 2 leti nazaj za invalidnost, bi ga ubil.. .(fraza)
Sedaj se pa mi zdi to kar sprejemljivo. Čas svoje dela.
Ni kaj, najprej moram malo predelati zgodbe vas, katerim je uspelo. Se aktivirati v društvo, poiskati ustreznega specialista, in spremeniti svoje mislene vzorce. Mogoče mi pa uspe. Ko pa pomilslim kam je šla moja mladost... Še kamen bi se zjokal...

[bikica66]

Ja res bi se še kamen zjokal,če bi le mogel - vsaj ko posluša naše zgodbe - kaj vse moramo preživeti
Tudi meni je hudo za vsa leta,ki sem jih preživela v temi,ko nisem mogla bit mama,žena in hči,sestra,teta.

Ko  mi misli poletavajo v preteklost me res močno stisne,pa saj tudi sedanjost ni ravno briljantna - a kljub vsemu rinem naprej.Službe danes skoraj nihče nima take za pohvalit po dolgem in počez.V vsaki službi je stres - tudi čistilka se nima več fajn - ima več površine za čiščenje,nima dovolj čistil......
Sam se boš moral odločiti,kaj boš - če boš dobil - v pokoju delal in seveda ali boš s tem denarjem lahko živel. Jaz vem,da bi se borila za boljše počutje in si našla zaposlitev,katera bi mi prinašala vsaj malo zadovoljstva.

lp

[Lost]

Tudi sam sem ko sem bil najbolj an dnu pomislil na invalidnost....samo sedaj, ko sem se
naucil kako oblvadovati anksiznost in se pocasi vracati v dokaj normalne tirnice zivljenaj zelim
NAPREJ. Ja ceprav so jutra...veceri....noci se vcasih BREZ SMISLA, je lepsih dni in misli vseeno vec.
Skusam NADOKNADITI nadgraditi.....tisto kar sem v preteklosti zaradi ANSKE in DEPRE zamudil...
NE vem koliko bom lahko "nadoknadil" vseeno pa GREM naprej......

[DAJDAM]

Seveda. Tudi sam grem naprej. Poizkušal bom vzeti to za izziv in premagati zverino v sebi. Danes sem dobil napotnico za Begunje(psihoterapevt). Kakšne so vaše izkušnje? Predstavljam si da je "gužva" in da so dolge čakalne vrste... Jaz pa imam spet željo: glede na info bi si rad izbral dr. Rebolja. Je to utopija ali mi lahko uspe?? Vsak nasvet ali izkušnja mi bo prav prišla.
Vsekakor upam, da se kmalu srečamo v živo. Sem iz Gorenjske in upam, da pridem 11.12.2008 v Kranj. Verjamam, da mi bo potem še lažje in bom dobil veliko informacij za naprej. Težko mi je vse občutke, vprašanja in ostale zadeve posredovati v pisni obliki.
Lost where are U from, if I may ask?

LP

[Lost]

Lost where are U from, if I may ask?

Celjski konec....samo me je pa tudi prisoten na skupinah v LJ, ker sem na zacetku
tam obcutil manj stigme kot doma.

[DAJDAM]

A toti štajerc Direktno sem vprašal, ker bi te nekoč rad spoznal. Pa sem se nadejal, da si mogoče iz Kr.
Se boma že videla    LP