moja depresija

[skrivnostnapunca]

Moja depresija se je vlekla tam do 1 leta in še naprej. Po Novem letu sem jemala antidepresive le po zelo male koščke. To se pravi , da manj kot polovico antidepresiva. Ni mi uspelo takoj iz polovice na čisto nulo zato sem šla res počasi iz polovice v še nek mali košček. Tako, da skoraj nisem več na tabletih. Med prostim časom, večina časa posvetim ročnemu delu doma. med prostim časom pišem dnevnik. Kjer sem pisala in se spodbujala saj določenih domačih nujnih opravil še vedno ne moram opraviti. Imam neko blokado.

Imam fanta in so obveznosti preveč naložene na njega. Zadn čase se dogaja, da mi moreš še cunje oprati. Vso energijo skoraj posvetim ročnimi stvarmi saj tako dobim nekaj denarja. Je zelo malo  Hočem na vsak način prispevati, da bi nama šlo lažje. Včasih preveč energije porabim za določne stvari, tako, da mi za ostala opravila zmanjka časa ali energije. Da bi se sploh spravila kaj narediti.

Pridejo časi, ko naredim nekaj in opravim tudi opravila, ki mi niso všeč. Imam pa določne trenutke, ko se
ne morem niti spraviti v kopalnico, da bi se uredila. Ko ne morem ničesar.

[dusica]

Skrivnostnapunca, 

zgoraj opisano mi je dodobra znano in ti lahko zaupam, da se to meni dogaja po 10 letih boja z depresijo: sem bolje in napredujem/zmagujem nad bolečino in porazi ali še vedno pridejo obdobja oz. trenutki, ko sem  in imam manj energije/sposobnosti za delo..pa se trudim motivirati predvsem za stvari, ki me sproščajo, na katere sem kasneje ponosna, da sem jih opravila...in tako bo tudi tebi uspelo.

Nič panike, nič žalosti in obupa - samo sprejet, da pride tudi takšno obodbje, ki potem gre, zbledi..okej?

Tudi mene sproščajo ročna/umetniška dela, tako da se tega lotim "v tisih dneh", drugače pa je dobro, da se giblješ na svežem zraku; morda nabaviš kakšnega kužka (naravni antidepresiv in naj prijatelj  ), uživaš raznoliko barvito in pestro hrano ter..poiščeš še kakšen konjiček za prosti čas. Fant za zgleda, po opisu razumljiv in potrpežljiv...


                               Dušica

[skrivnostnapunca]

Skrivnostnapunca, 

zgoraj opisano mi je dodobra znano in ti lahko zaupam, da se to meni dogaja po 10 letih boja z depresijo: sem bolje in napredujem/zmagujem nad bolečino in porazi ali še vedno pridejo obdobja oz. trenutki, ko sem  in imam manj energije/sposobnosti za delo..pa se trudim motivirati predvsem za stvari, ki me sproščajo, na katere sem kasneje ponosna, da sem jih opravila...in tako bo tudi tebi uspelo.

Nič panike, nič žalosti in obupa - samo sprejet, da pride tudi takšno obodbje, ki potem gre, zbledi..okej?

Tudi mene sproščajo ročna/umetniška dela, tako da se tega lotim "v tisih dneh", drugače pa je dobro, da se giblješ na svežem zraku; morda nabaviš kakšnega kužka (naravni antidepresiv in naj prijatelj  ), uživaš raznoliko barvito in pestro hrano ter..poiščeš še kakšen konjiček za prosti čas. Fant za zgleda, po opisu razumljiv in potrpežljiv...


                               Dušica

Hvala ti, se mi zdi, da sem tudi jaz boljše ampak volje nikakor ni in ni, kot,da sem ves čas lena. Tako se počutim.

[skrivnostnapunca]

Ne jemljem skoraj nič antidepresivov in nimam volje, včasih jo imam, velikokrat pa jo nimam.
Nekako še vztrajam s tistim koščkom antidepresiva. Torej manj od 5 mg, manj kot pol. Ko hočem nekaj narediti obljubim , da bom potem se ne spravim.  Včasih prelomim obljubo.

[nenci]

skrivnostnapunca, kot ti je svetovala že dušica, so tudi meni popolnoma znani simptomi, ki jih opisuješ.  Zelo te podpiram v tem, da počneš stvari, ki te razveseljujejo in še prinesejo kakšen dinar. Svetujem pa ti čim več gibanja na svežem zraku. To zbistri telo in duha.
Po skoraj osmih letih obdobja depresije in jemanja AD-jev, se tudi meni še dogajajo takšna nihanja. Sploh v zimskih mesecih. Zato kar glavo pokonci, pojdi na polurni sprehod vsak dan, če je le mogoče.

Lep dan in napiši še kaj, tudi to osvobaja.

[rubin]

skrivnostnapunca  ... in zakaj ne poiščeš pomoči psihoterapevta ... saj ni potrebno bolnišnično zdravljenje ... brez zamere ...  težko boš uspela samo s podporo partnerja ... rada bi bila samostojna, prispevala k vsakodnevnim življenskim stroškom ... čemu ... čutiš to kot svojo dolžnost ali pričakovanje partnerja ... glede na to, da te je kao rešil nevzdržnih razmer doma

[TaZzZ]

Če te je strah obiska terapevta, naj te ne bo! 99 procentov ljudi ima popolnoma napačno predstavo o tem, kako tak obisk izgleda, tudi sam sem jo  imel, dokler niso bile stvari že tako daleč, da je bil obisk nujen in povem ti, da sem po prvem obisku spraševal samega sebe, zakaj nisem šel že prej! Pogum v roke in premagaj strah, verjemi mi, so dobri psihoterapevti po celi Sloveniji, ki ti bodo znali pomagati!

[dusica]

Za voljo se moraš tudi sama vztrajno a po korakih motivirat in ne pustiti, da bi te ti monetalni slabo občutki potolkli... Kar pogumno, naprej!

Istočasno pa menim in si sebi često krat ponovim: NAREDI KOLIKOR ZMOREŠ! In tudi, ko naredim malo ali tisto dobro in s srcem, je v meni velik ponos...in tako naj bo tudi zate! Nisi robot, na tipko!


                                 Dušica

[skrivnostnapunca]

skrivnostnapunca  ... in zakaj ne poiščeš pomoči psihoterapevta ... saj ni potrebno bolnišnično zdravljenje ... brez zamere ...  težko boš uspela samo s podporo partnerja ... rada bi bila samostojna, prispevala k vsakodnevnim življenskim stroškom ... čemu ... čutiš to kot svojo dolžnost ali pričakovanje partnerja ... glede na to, da te je kao rešil nevzdržnih razmer doma

hm zato ne poiščem, ker so se mi stvari veliko izboljšale, jemala sem antidepresive 1 leto in zdaj
skoraj nič antidepresivov, predvidevam, da bom drugi teden čisto brez njih. Zato tudi ne iščem pomoči, ker se stanje samo od sebe izboljšuje na boljše.

problem pa imam z delom, marsikaj ne morem nič narediti.

[skrivnostnapunca]

Stvari so se same od sebe veliko izboljšale v letu, antidepresivov imam še mogoče 5 ali 6, moram pa reči, da ko sem jih imela samo še nekje 14 sem že pozabljala, da jih moram jemati. Kakšen dan sem kar pozabila, da moram vzeti.... itd seveda sem šla zelo počasi z zmanjševanjem in dala antidepresiv na 4 koščke tako, da sem vzela le še tisti košček na vsak drugi dan. Ko sem lahko tudi brez njih sem vidla, da se stanje pač tudi izboljšuje, kar se dela tiče mi še vedno ne gre, ne gre mi

samo, vem, da gre to zelo počasi. Ne iščem pomoči zato, ker se je v tem letu pri meni zelo izboljšalo. Nič ni šlo na slabše, stanje se pač zelo počasi spreminja.

Ni mi šlo na slabše samo zelo počasi gre nazaj, včasih res nimam potrpljenja SAMO TAKO ZELO DOLGO TRAJA. NIMAM POTRPLJENJA.

Jaz nisem obiskovala nobenega psihologa, psihjatra, antidepresive mi je dala zdravnica in mi je nekaj stvari razložila. Saj je tudi sama imela izkušnje z depresijo( NE VEM S KOM), meni je depresija s pomočjo tablet šla počasi nazaj, še vedno pa imam kakšne nevšečnosti in ne morem pospraviti sobo do konca. Zadnjič mi je celo uspelo, sem delala neko obleko iz oblačil sem jo dokončala do konca, MI JE CELO USPELO NAREDITI NEKAJ LEPEGA, heh PA DO KONCA.

Noben psiholog, psihiater mi ne bo koristil, celo leto pa se trudim sama premagovati depresijo iz dneva v dan in mi USPEVA, gre pa zelo počasi.

[skrivnostnapunca]

Približno pol leta je že moj CILJ , da neham z antidepresivi, nenehno delam na tem, da bom čisto brez njih, velikokrat sem že zmanjševala in ,ko ni šlo sem ponovno mogla zvišati. Moje stanje se nikoli ni slabšalo, vedno je bilo enako, je nihalo razpoloženje. Nisem videla dosežkov. Sem mislila, da se nič ne spreminja.

Pa se je spreminjalo samo gre tako zelo počasi, traja dolgo, da se kaj izboljša, da se kaj premakne.

[skrivnostnapunca]

Če te je strah obiska terapevta, naj te ne bo! 99 procentov ljudi ima popolnoma napačno predstavo o tem, kako tak obisk izgleda, tudi sam sem jo  imel, dokler niso bile stvari že tako daleč, da je bil obisk nujen in povem ti, da sem po prvem obisku spraševal samega sebe, zakaj nisem šel že prej! Pogum v roke in premagaj strah, verjemi mi, so dobri psihoterapevti po celi Sloveniji, ki ti bodo znali pomagati!

Jaz se za psihologa nisem odločila, ker se mi je zdelo, da bom samo slabše če bom ves čas premlevala stvari. Ponavljati preteklost nima smisla. Sem vedela, da lahko samo JAZ spremenim moje življenje. Psiholog mi ne bo spremenil. Zato nisem iskala take pomoči.

Sem vedela, da moram to sama. Ne bo on namesto mene.

Ker sem vedela, da on ne bo namesto mene, nisem iskala take pomoči.

[skrivnostnapunca]

Zdaj se ukvarjam z depresijo 1 leto in en mesec, ven ne hodim, tudi nimam nobenega prijatelja tukaj iz tega konca. Nisem imela časa za te stvari. Neka punca me je vabila, ki ima tudi depresijo ampak sem rekla, da ne. Nimam volje do druženja. Sploh v takem stanju kot sem nisem za nobeno rabo. Neke prijateljice sem edino iskala preko spleta pa se še to ni izšlo. Vsak gre po svoje.

Nekaj časa sem se trudila, da bi nekaj našla potem sem pa videla, dokler sem v takem stanju, se ne morem niti družiti ali koga spoznati v tem okolju, mi je pa vse tuje.

Staršev nimam, sem jih spustila iz svojega življenja, tudi sorodnikov nimam, tako, da obistvu nimam nobenega. Fant ima svoje sorodnike ampak se z nobenim od njih ne razumem tako. Mogoče zato, ker jim niti ne, dam možnosti jih spoznati. Samo pri meni je ponavadi tako, ko vidim, nekoga, že vem če se mi dopade ali ne. Tako, da očitno se mi nihče ne dopade. Sem zelo izbirčna punca. Sem pa to mojo lastnost tudi nekako sprejela, ne želim bežne stike, bolj globoke. Ne znam razložiti.

Sem se odločila, da pol , ko bom res boljše, čisto zdrava, da se lotim malo okoli iskati koga za druženje, ČE BO BO, ČE NE PA NE.

ne bom pa iskala nekaj na silo pa se družila z nekom samo zato, ker mam ravno čas. Ni mi do tega več, do takih stikov. Vse take stike sem prekinila. Stike, k te nekdo samo vpraša kako si?
Če še živiš, ne bi hvala. Sem se prav naveličala tega. Zato tudi nimam rajši sem sama pa samevam, kot, da se neki na silo družim, ko je sam zato, da nekaj počnem. Če se z nekom ujameš, se ujameš, drugače pa ne. Ne moreš vsem vztreči. Zato tudi ne želim.


Trenutno imam zdaj ta hobi in tudi prislužim poleg nekaj, to mi čist vztreza zdaj, ne rabim kaj drugega.


Vso srečo vsem. papa

[dusica]

..Včasih sami ne vemo vsega dovolj, zato je smiselno vodenje strokovnjaka/terapevta in..ko pravega najdeš, mu lepo zaupaš!


                                Dušica

[skrivnostnapunca]

Nobenemu ni za zaupati, niti sebi ne.