Ne vem, kam naj zapišem svoje trenutne občutke. Nujno jih moram, ker že več ne vem, kaj naj naredim. Pred mesecem dni mi je psihiatrinja podala diagnozo depresije z anksioznostjo in paničnimi napadi. Sedaj jemljem dva AD-ja. Enega izmed njiju mi je povišala pred 14-timi dnevi (iz 100 na 150mg). Vem, da med zdravljenjem obstajajo faze takšne ali drugačne, ampak to, kar se mi trenutno dogaja, pa je nevzdržno. Večkrat na dan čutim globoko v sebi grozljive občutke obupa, groze v smislu, da se mi bo zmešalo, da je vse brezizhodno, da mi ni pomoči, da je edina rešitev, da moram umret. Ne vem, kaj se mi to dogaja. To stanje je grozljivo. Je že kdo kdaj čutil podobno? Se je že kdo kdaj soočal z občutkom, da je na meji blaznosti in da bo prišel trenutek, ko mu nihče več ne bo mogel pomagati, ko ga je strah vsega in vsakogar itd.? Je možno, da je to posledica zadnjega višanja zdravil? Ne vem več, kaj naj. Jaz nisem bila prej takšna. Strah me je spat, strah me je odpreti oči itd.
Mogoče je smiselno, da povem še to, da sem že pred zadnjim izbruhom depresije 5 let jemala cipralex, vendar sem se zadnjih šest mesecev precej igrala z jemanjem zdravila. S tem mislim to, da sem jih jedla po 5 dni, pa potem 4 dni nič, pa zopet po 10 dni, pa spet po 3 dni nič itd. Zdi se mi, da se mi je od takrat dalje začelo nekaj mešat po glavi. Psihiatrinja mi je sedaj povišala cipralex oz. equores iz 10 na 15 mg ter dodala Trittico. Po mesecu dni bi stanje že moralo biti malo boljše, pa se mi zdi, da je na trenutke še samo slabše.
Prosim, naj mi kdo pove svoje mnenje. Res sem totalno prestrašena. Hvala
