|
TaZzZ
gost
|
 |
« dne:: sreda, 25. december 2013 ura: 18:01 » |
|
Božanska tragedija
Povej mi draga moja,
kje bog je, v tem trpljenju?
Povej mi, prosim te,
kje smisel je v tem krvavem poželenju?
Povej mi, rotim te,
zakaj svet odšel je po zlu?
Boga več ni,
mi srce govori!
In četudi je obstajal,
že davno tega pozabil je na ta planet!
Spakiral kovčke je in odšel,
človeškost iz ljudi je vzel,
se požvižgal na vse to kar je ustvaril,
z duševno boleznijo,
po ljudeh je udaril!
Ostali sami smo, izgubljeni!
Kričimo pesmi njegove v nebo,
gradimo hiše svetlobe mu v zameno zato,
da grehi naši v vrtnice se spremenijo,
da solze in trpljenje v novo življenje se zbudijo,
a vemo da več nazaj ga ne bo!
Znak križa na nebu,
bičanje telesa do krvi,
povej mi se ti to božansko zdi?
Preklet lahko sem spet in spet,
obrne se želodec mi ob pogledu na božansko obličje,
zdi se mi da vse je laž,
končano z vejico, vprašajem, piko ali dvopičjem!
Grizem kosti tega ki na križu pribit sloni,
že dolgo več ne verjamem v njegove misli,
ker če ljudje bili bi res tako dobri, lepi in čisti,
potem nebi porinil pištole mi v roke,
nebi dovolil mi umirati na obroke,
in če moral bo po njegovih besedah trpeti,
potem bi krepil se z leti,
ne pa da vsaka laž bolj boli,
da vsak dan prinaša več skrbi,
da spominjam se le groznih stvari,
tisto lepo pa v oblakih zbledi!
Boga boječi ljudi pa mu sledijo,
krvaveče solze na kipu, v skodelice lovijo,
darujejo mu maše, pišejo mu speve!
Stigmate svoje, nosim v srcu!
Ne na rokah, na nogah,
niso žebljev vame zabili,
z rezili so me ranili!
Ti lepo na križu pribit ostani,
če res tako mogočen si,
potem prenehaj se igrati z nami!
Vem da le človek bil si, tako kot jaz,
poraščen bil je tvoj obraz,
ki presvetli so ga za svojega vzeli,
da človeštvu svojo pohoto so razodeli!
Skupna nama je le solza na licu,
krvava, mrzla, v nebo kričeča,
roka tvoja krvaveča,
spremeniti več ne more tega kar na svetu se godi,
ne more z duše vzeti mi skrbi,
iz glave bolezen,
iz srca ljubezen!
Če obstajaš kje ti bog vsemogoči,
pogledam te v obraz in ti povem,
da jezen sem nate in na tvoje trike,
ker dovolil si da ljudje pametni smo postali,
povej mi kaj si razmišljal,
se ti ne zdi da boljše bi bilo,
če pametne postale bi živali?
Non omnis moriar
Sedim v tvoji glavi sam, brez oken!
Moje sanje spral je dež, bes i čutim ga,
napisali so igralci brez zgodovine in brez lastnih zgodb,
tvoj obraz pa narisale so roke božje!
Nihče ti ne pove da v večnosti si sam,
da pišeš pesmi brez vsebine,
brez pogojev in brez vejic,
pesmi večne brez brez besed!
V peklu zbujam se vsak dan, sam!
Ti pa čez nebo letiš,
pred mojimi dotiki bežiš,
rišeš svoje sanje,
vem, ne smem več vstopiti vanje,
le nemo lahko sedim in še naprej molčim,
ker poguma nimam da povedal bi ti da te ljubim!
Sanjala boš njegove roke, ne moje,
pa čeprav sem nežen bil in ljubeč,
bil kot otrok sem,
majhen, nebogljen, boječ!
Ti pa odrasla si oseba,
včasih nasmejan, spet drugič bleda,
a v duši si mlada,
jaz pa stara duša sem ki kot topol molči,
gleda nemi film večnosti,
in sanja tebe!
Razbijam ogledala in spet lepim jih z svojimi skrbmi!
Slike blede iz preteklosti, vedno znova rišejo se pred očmi!
Sem mar nor ali samo obupan,
sem prazen, ali sploh živim?
Zarežem novo brazgotino si v roke,
roke s katerimi sem božal tvoje boke,
tvojo kožo nežno kot svila,
ko bila si še moja skrivnostna vila polnoči,
ko žarele tvoje rjave so oči,
ko na zemlji sva živela le jaz in ti!
Peklenski zublji požirajo mi zdaj telo,
peklenske pesmi slišim, demoni jih pojejo,
gorim!
Non omnis moriar
Gole misli
Oblaki spet po nebu se podijo,
moje misli pa k tebi bežijo!
V tisti tvoj prelepi svet,
v svet kjer lažje mi je bilo živet!
Poletim v sanje hitreje od letala,
v upanju da mir v srce mi boš dala,
da objela me boš in prevzela,
da skupaj med zvezde bova pohitela!
Obljubim vse ti lahko, kar boš si zaželela,
vse le za to, da me k sebi boš vzela,
mi narisala nasmeh na obraz,
da postal bom dobri stari jaz!
Prinesel ti bom iskre v očeh,
posul ti spalnico bom z listi vrtnic,
položil jih bom po tleh!
Le v sanjah s tabo spet sem srečen,
le v sanjah in rokah tvojih sem večen,
le v tvojih očeh lahko sem iskren!
Se spomniš kdaj kako sva spala,
kako s prsti po mojem hrbtu si se igrala,
kako si z rokami šla mi skozi lase,
kako umirila si me preden spanec odpeljal me je!
In zbudil sem sredi se noči,
pogledal na levo,
če ob meni si še ti!
In tam na levi si ležala,
mirna, tiha, lepa!
Zjutraj jagode sem ti nabral!
In ti skuhala si mi kavo,
poljubila si me v slovo,
in odšla!
Zvečer si se vrnila,
utrujenega pod odejo si me skrila,
privila k sebi si me in objela,
napor dneva kot čebela nektar iz mene si vzela!
In jaz nazaj sem te objel,
stres službe iz glave sem ti vzel!
Zaspal ob tebi rad bi spet,
pa čeprav šele čez tisoč let,
do takrat bom čakal in ječal,
kot hrast v vetru,
čakal te bom!
Ravnice
Počasi pelje vlak!
Skozi mesta in vasi,
čez polja in poti,
počasi!
Nikamor ne hiti!
Na desni reka, na levi gozd!
Kraji mimo mene hitijo,
pogledam skozi okno,
oblaki na nebu visijo,
kličejo me tja,
kjer svet se konča,
med ravnice!
Svet lep je to,
daleč nekje, zamišljen sam v kupeju sedim,
bežim!
V ta prelepi, čudoviti svet,
kjer jutro rodi se sredi noči,
kjer zvezde prižgejo pozno se,
bežim tja, kjer topol pozdravi me!
Ljudje ki tam živijo,
za dušo, za srce poskrbijo!
Odprtih rok in vedrih oči!
Pogled ustavi se na griču!
Hiška tam stoji,
pozno je, gorijo še luči!
Sprehodim se do odprtih vrat,
nikoli jih ne zakleneš!
Odprem jih in vstopim,
možgane svoje odklopim,
počutim se kot doma!
Jutro v tvoji postelji me prebudi,
med ravnicami!
Sprehodim se do okna,
pogledam ta smaragdni svet,
kot dragulj v tvojih rokah je ujet!
Ravnice kličejo me spet,
spet peljati se želim,
spet ta svet,
videl rad bi in se mu poklonil,
na tisti zvonec sreče bi pozvonil,
med ravnice kliče me srce!
Tvoja vrtnica
Gledam tvojo vrtnico,
veš tisto,
ki posadila sva jo lani?
Letos njeni listi niso tako močno rumeni,
grobi so in sprani!
Gledam jo, v njej vidim tebe!
Vidim tisto, kar vidim ko pogledam globoko v sebe!
V njej se skrivaš, vem!
V tej lepi roži,
ki še lani, dišala je po tvoji koži,
letos pa veni in umira,
s trni v moje srce prodira,
krvavim od njenega dotika,
roža pa vene, zanjo ni umika!
Poletje kmalu odide!
In rumena barva z vrtnice se skrije,
tako kot čustva moje domišljije!
V meso zapisane zgodbe
Koža!
Bleda!
Osivela, kot lasje starca!
Kot siva brada ki v vetrovih neviht,
se je kalila!
Spreminja se!
Menja odtenke kot kameleon!
Le slike na njej ostajajo večne!
Dovolim le redkim,
da na mojo kožo narišejo moje zgodbe!
S črnilom!
Zapisane za vse večne čase,
ostale bodo del mene,
vse dokler ne zgnije telo!
Tetovaža!
Ne ena, sedem, osem!
In še nešteto na telo jih narisali bodo mojstri,
ki preživijo sebe in družine tako,
da neki zgubljeni duši,
iznakažejo telo!
Obarvajo kožo!
Dokler zgodbe bodo,
porisano bo moje bitje,
vedno znova,
z vsako zgodbo nova slika,
napis,
vtis!
Kot trdi disk želim da koža mi postane,
da zapisano na njej ostane,
vse kar se zgodilo je,
vse kar zgodilo se bo!
Okužen sem z toplim zvokom strojčka,
z sladko bolečino igle ki v povrhnjico prodira!
In vem, da preden grem,
na meni ne bo delčka kože,
ki nepopisan bi ostal,
ker moje tetovaže so moje zgodbe,
moji začetki, in moj konec!
Zmaji
Kot temna senca, priplaziš se,
primeš me za roko, odpelješ me!
V tiste čarobne kraje,
tja kjer nekoč sem z mečem,
ubijal tvoje skrbi in temne zmaje!
Zmaji moji vračajo se.
Prej bili so iz papirja,
zdaj pa njih meso, krvavo je,
žareče!
Razdrem se!
Na tisoč koščkov majhnih in velikih,
zginem, kot čarovnik v svojih trikih,
zajočem!
Z zmaji več boriti se ne zmorem in ne znam!
Ker princeske več ob meni ni,
princeske,
ki bi rane celila mi,
odšla je, še meč s seboj je vzela,
zamrznila je moj svet,
in zažgala ga ob enem,
z svojim imenom ga preklela!
Pravljice z začetkom končajo se!
Začaran krog, brez začetka in brez kraja,
bolečina, ki ji videti ni kraja,
zmaji moji še močnejši so,
z kremplji ki zasadijo jih v meso,
režejo dušo in telo!
Še dolgo se boril bom z njimi!
Vse dokler bolezen v meni bo in živi bodo vsi spomini.
Dokler ljubezen v meni zate bo gorela,
kot fenix vstal bom vsakič iz pepela,
vsakič,
ko zmaji zažgali bodo mi oči!
V srce zasadim nekoč svoj meč,
nekoč, ko bolečine bo preveč!
Zakričali v nebo bodo volkovi,
zaprli vrata gradu bodo demoni,
njih zastava takrat na mojem stolpu bo visela,
duša pa svobodna čez nebo bo poletela!
In zmaji moji,
tvoji,
najini,
zaspali bodo in krila si spočili,
zaspali za sto let,
dokler vitez ne rodi se spet!
Zadnji stih
Nor postajam od te ljubezni,
nor!
Neznani so simptomi te bolezni,
nor postajam, trpim, krvavim!
Krvave sanje življenja,
ki spolzelo mi je z rok!
Igra, preprosta igra dveh teles,
nekoga pripeljala so do nebes!
Vsi strahovi v meni, vsa bolečina ki jo nosim,
vse kar je, krvavo je postalo in jaz prosim!
Ne odhajaj prosim te že celo večnost!
Blazina tvoja v moji postelji še vedno leži,
spominja me na tiste dni,
ko ob meni spala si punčka ti!
Zbujam ponoči se še vedno!
Odprem oči, moja roka na desno stran spolzi,
z dotikom te iščem, te v sanjah kličem,
tebe pa ob meni ni!
Zasolzijo se v spanju modre te oči,
zasolzijo se, zasolzijo do krvi!
In še vedno te prosim,
še vedno v srcu te nosim,
še vedno mislim nate,
še vedno bi ubijal zate,
še vedno zate bi življenje dal,
zate bi trpel,
in če želela boš, zate bom živel!
Grizem se!
Telo svoje ubijam, svet okrog sebe razbijam!
Spominov ne dam!
Ne, spomini so mi vse!
Spomini draga moja,
spomini lepi kot je duša tvoja!
Spomini sladki nate in na tvoje oči,
spomini sladki na vse tiste dni,
spomini na avtocesto,
spomini na prelepo nevesto,
ki gledala sva jo skupaj jaz ti,
in želela si, da midva to bila bi!
Slike gledam veš?
Tebe, ob tebi sebe,
Zakričim v nebo!
Ker ne znam drugače!
Molčati več ne morem,
ne znam več in ne morem,
vsa čustva ki jih še premorem,
dal sem tebi,
dal ponovno bi jih, spet in spet in spet!
Kje si sedaj ti?
Kje si sedaj ko bili?
Mi nisi nekoč obljubila,
da vso mojo bolečino boš ubila?
Mi nisi nekoč obljubila,
da me iskreno, z vsem srcem boš ljubila?
Nor zares postajam!
Bolečini v sebi se predajam,
naprej ne morem in ne znam!
Na tej poti ni smeri,
ni črt belih, ni napisov, ni mest!
Vse kar pišem si ti, še ne veš?
Epitaf
Zakrijem si oči,
na obraz položim te dlani,
in upam!
Vse kar je ostalo je upanje!
V danes, v jutri!
Obtožnica napisana in nabita,
na moj vrat, kot vrv je ovita,
kriv sem brez da lahko bi se zagovarjal,
prerano šel bom pod giljotino!
Ne bojim se smrti!
Prišla menda bo hitro,
tiho, le blisk pred očmi,
končano je,
duša več ne trpi!
Pa nisem kriv veš?
Ko stojiš pred giljotino,
nasmehni prosim se v slovo!
Ko krik odnesel veter bo v nebo,
vedi, nisem kriv!
Obsoja vsak lahko in psuje,
vsak, ki razlog potrebuje!
Zapisano naj večno bo kamen,
v plamen,
da nisem kriv!
Svet vrtel se bo naprej,
sonce, dež, oblaki,
vse ostalo bo kot prej.
Ne bo solza in ne bolečine,
ne bo več tvojih oči miline,
le tišina v srcu,
obmolknil bo poet!
Črke črnila
Ležim na tleh, golih, mrzlih, prašnih!
Vse kar vidim so razbita ogledala,
prazen koledar,
koščki papirnatih spominov,
poskušam jih zlepiti z slino!
Ne gre!
Vsakič ko vzamem jih v roke,
razpadejo!
Poskušam!
Vsako sekundo, vsako minuto, vsako uro,
poskušam rešiti kar se rešiti da,
a resnica je ta,
da odplula je ladja mojih sanj,
čez obzorje,
tja v širno morje,
dlje od leta galebov,
tja kamor moje misli ne sežejo!
Solze, ki polzijo iz oči,
polnijo morje mojih skrbi!
Čudovit zvok strojčka za tetoviranje,
sladka bolečina s črnilom iz telesa polzi.
Črke na telesu, latinske besede in pregovori,
ki moja se jih duša ne drži!
Carpe diem, Memento mori,
zmenek z usodo v deževni zori,
krvave roke, ledene oči,
utišam glasove v glavi,
ubijem mrtve spomine na tiste dni!
Non omnis moriar,
pomemben mi ni bil denar,
pomemben tvoj nasmeh in tvoje oči,
zlagana maska,
ki na tleh razbita leži!
Strup
Strupe vnašam v telo,
preprosto zato,
da bom preživel!
Nevihta v meni še nori!
Raztrga srce kot orkan drevo,
dušo mi zalije,
kot jesensko deževje premočno!
Jaz pa še vedno tu stojim!
S krvjo prekrit,
s hladnim znojem oblit,
stojim in čakam,
kaj, še sam ne vem!
Razbite sanje na tleh ležijo,
kot delčki ogledala,
kot zvezde na nebu se iskrijo,
dokler strup v sanje jih ne utopi!
Bolijo me te misli v glavi,
bolni,
nič več zdravi,
ujet v sebi sem in pobegniti več ne znam!
Tvoj odhod zaklenil me je v kletko!
Britko!
Hladno!
Brez rešetk je,
a zbežati ven ne morem,
ni moči,
ne zmorem!
Tema plazi se čez moj obraz,
sem to sploh še jaz?
Hrepeni mi duša po dnevu,
ko zavezana veriga,
se razpre!
Blodim po tem svojem svetu,
ne razume ga nihče, še jaz ne!
Kruto glava se je poigrala,
prazna duša je postala,
lupina,
črne solze iz krvavih tečejo oči,
spomin pa počasi bledi!
Dobrodošli v svet kjer čas stoji,
nihče ne uide,
ne jaz ne ti!
Tisoč besed
Razrezal ta strah bom v temni noči,
kot puščava vroči,
peklenskih skrbi pa konec ne bo,
vse dokler bom v prazni postelji,
čutil tvoje telo!
Gorelo bo nebo nocoj!
In v gorečih strelah bom s teboj!
Vrata odprl bom tista,
ki obljubil sem ti da nikoli jih ne bom,
ker v meni se naselil je dvom,
vzameš pa lahko ga le ti!
A vzela ga ne boš vem!
Vseeno je če živim,
vseeno če trpim,
vseeno če misli moje čez poljane hitijo,
bežal bom, da tvoje oči me več ne ulovijo!
Ko jutro se zbudi,
pismo poštar ti prinese!
V njem pramen mojih las in sporočilo,
vse pesmi in vse besede,
vse tisto kar z mojim telesom bo minilo!
Sonce posije nad dolino,
zavito v molk, obarvano z bolečino,
prazna spalnica bo ostala,
nocoj se moja duša,
hudiču je prodala!
Naj krvavi ples se začne!
Preklel bom čisto vse,
kar od duše bo ostalo,
telo, zemlja, kamen,
vse se bo prodalo,
na sejmu radosti in veselja!
Zatulijo volkovi v hladni noči,
polnoč bliža se,
storil bom vse kar je v moji moči,
da volkovi mi sledijo,
da z menoj v črni gozd zbežijo,
skrijejo se v temo,
žarijo jim le oči,
in v očeh si ti!
Tam ostala boš!
Ko volkovi z vetrom svoj plen lovijo,
ko ptiči temni čez nebo letijo,
takrat se spomni da bil se tu in zate le,
da do zadnjega utripa zate bilo moje je srce!
Ne išči več me prosim te!
Skrit sem v delu tvojega srca,
poglej v sebe, poišči ga,
srce je vse še kar imaš!
Volka v meni veter je odnesel,
pepel nad morje človek bo stresel,
srce zakopali bodo tisti ljudje in živali,
ki od mene vse življenje so le jemali!
Naj preklet bom če vrnem se nazaj!
Naj zagorim če prestopim bela vrata še kdaj!
Cesta siva je in daleč pelje,
mlin življenja naprej misli melje,
vsako sekundo nov človek se rodi,
a nihče tak kot jaz in ti!
Si razumel poet kdaj to kar govoriš,
prebral besede ki nazaj v pismu jih dobiš,
čutil tisto kar čuti ona?
Mirno noč ti v mislih zaželim,
zaklenem dušo, v temo pohitim!
Bežim dokler jutro me ne ulovi,
da v misli vrne mi skrbi,
prinese te nazaj v mojo dušo,
da pospraviš delčke, odvlečeš me pod rušo,
poigraš se z srcem,
nasmehneš se in gledaš naprej kako trpim!
Oprosti mi, jaz daleč grem!
Vem, če odidem, vrniti se ne smem!
Srebrno okno
Sedim ob steni, tiho, brez besed,
le dihanje se sliši,
in gledam skozi okno!
Na drugi strani stekla,
drugačen je svet,
leden,
siv!
Človeka vidim, skozi okno!
Brez imena je, brez obraznih potez,
ki razlikovale bi ga od ostalih!
Tiho stoji pred oknom,
mrtev njegov je pogled!
Stoji in gleda skozi mene,
kot čakal krvavi bi obred!
Ne prepoznam ga!
Kot da prvič ga vidim,
s pogledom ponudim mu roko,
odziva ni,
še vedno gleda skozi mene,
molči!
Gube na obrazu, govorijo zgodbe!
Zgodbe o uspehu, zgodbe o moči,
o dobroti in pomoči,
ki ta koža jih je darovala,
v zahvalo pa ljudem,
le nasmeh je jemala!
Sivina v odtenku rožnatih lic,
ne kaže storjenih mu krivic!
Ustnici, skupaj se tiščita,
ne razpreta se,
niti za sekundo,
da v nasmeh bi se spremenili,
da igrivost, bi razkrili!
On pa še vedno molči!
Ne razkrije svoje zgodbe, ne skrbi,
ne pokaže bolečine,
zakriva z molkom dušo,
prepleteno z vsemi odtenki sivine!
Le oči kažejo življenje!
V očeh skriva se njegova zgodba!
Zazrem se mu v oči,
pogledam mu v globino modrine,
da videl bi, kaj žre ga,
kaj prinaša mu skrbi!
Kaj ga je spremenilo?
Kaj življenje v njemu je umorilo?
Zakaj ni ognja v njegovih očeh?
Zakaj duša leži mu gola,
na mrzlih tleh!
Vidim da trpi,
čutim, kako zelo boli,
kot žgale namesto njega,
mene bi skrbi!
Si res neznanec,
te res ne prepoznam?
Ker podobna sva si veš?
Kot dnevu dan!
Zaprem oči in vdihnem!
Ne upam jih odpret!
Ne vem če stal pred menoj bo še vedno,
če razumel bo, zakaj gledam ga tako neposredno!
Odprem jih, in še vedno tu stoji!
Takrat se mi zazdi,
da moje okno na zunanji strani,
prevlečeno je z srebrom!
Pasji dan
Brez datuma, brez ure, brez dneva in brez noči,
pasji dnevi, en za drugim si sledi!
Utrujen od sveta, ne zmorem več!
Preklet naj bo ta svet,
na katerem prisiljen sem živeti,
preklet naj bo ta strahopetni tujek v mojem telesu,
to ni več srce,
to le stroj je,
ki zaledenelo kri po žilah podi,
po žilah telesa,
ki ne čakajo ga nebesa!
Pa naj bo tako, odšel bom!
Ko zberem dovolj poguma,
zapustil bom to telo brez razuma,
ustavi se srce za vedno,
ker življenja takšnega ni vredno!
Te pasji dnevi!
Dnevi ko storil bi vse, za en preprost udih,
za en dotik, nežen in tih,
za eno besedo!
Želim si Matilde v teh dneh,
ko sam sem, povožen, na tleh!
V pozabo bi se zapodil,
v temo rad bi se skril!
Pozabljen!
Le odgovor sem potreboval!
Na osmih listih svojo dušo sem prodal,
ti besede poslal, ti pa še vedno molčiš!
Tišina ubija najmočnejše ljudi!
Tišina prinese le kup skrbi!
S tišino zarezal bom v srce!
Poskusil sem že čisto vse, a ne pozabim!
Ne prebolim!
Vsak dan znova po tebi hrepenim,
znova in znova si tebe želim,
vsako jutro, vsak večer!
Le človek sem, boš kdaj to razumela?
Krvavim kot vsi, boš to kdaj doumela?
Boli me to kar mi počneš,
prosim te vsako noč da nehaj,
ne zmorem več!
Ti pa še vedno grizeš mi srce!
Igraš se z njim kot vedno igrala si se!
Molčiš!
Od drugih pa želiš da tebi odgovorijo?
Zakaj ti zaslužiš si besede,
jaz pa naj obstajam še naprej v svetu zmede?
Mar te nisem ljubil z vsem srcem,
mar nisi mene nekoč ljubila ti?
V kaj si se spremenila, prosim povej mi?
Ker ne morem razumeti,
da nekoč dve telesi tesno objeti,
postali tako tuji sta si!
Prosim te, na kolenih, odidi!
S krvjo v očeh te prosi, odidi!
|
