sem se odločila, da v tejle temi, kjer se niti več ne spominjam, kako sem jo začela in tega niti ne preverjam, izdam eno izčrpno poročilo o tem, kar se je ta čaas dogajalo z menoj v moji poti okrevanja po vsem hudem poleti.
Moram priznati, da je bil ta zadnji petek eden najtežjih dni na poti okrevanja in tudi v mojem življenju. Bil je primerljiv z začettnimi dnevi v fazi manije v bolnici, ko sem bila zaprta v prostorih na L, ki so bili povsem premajhni, da bi lahko dala iz sebe vso svojo neizmerno veliko energijo takrat.
Ta petek sem trpela kot Kristus, večkrat v stiski bruhnila v jok, zares je bilo težko in ker moj doktor ni delal sem šla na EKI, kjer sem dobila možnost, da me tudi hospitalizirajo z namenom ureditve famrakološke terapije. Kaako je do tega prišlo? z ddoktorjem sva precej znižala mojo farmakološko terapijo in po enem tednu sem se znašla v hudi stiski, ko je bila koncentracija zdravil premajhna, prav tako pa izbira zdravil vprašljiva.
Vendar se mi od tega petka naaprej dogajajo občutno pozitivne spremembe. Ugotovila sem za že obstoječo terapijo, kolikšnje doze bi bile zamee ustrezne, prvič v življenju pa smo začeli pri meni uveljavljati Lamictal. To zdravilo ni antidepresiv, ampak sodi med antiepileptike - v mojem primeru gre za stabilizatorje razpoloženja.
Od tega petka pa do včeraj se je moje stanje občutno izboljšalo, tako da je dokttor ob mojem obisku takoj rekel: "Vi ste pa vsakič boljši." Seveda sem mu raztolmačila, kako hud je bil zame ta petek, ki pa je mislim da prizadel tudi mnoge duševno povsem zdrave ljudi. Res je bil težak dan.
Na tem forumu večkrat nisem pisala, ko sem preživljala svoje "depresivne vložke", saj drugim nisem hotela jemati upanja. Toda zdaj, ko lahko poudarim, DA JE TA ZGODBA ZA MANO in da se zadnje dva dni od obiska dr. Rejca počutim občutno boljše in tudi verjamem, da bo težkih trenutnkov od zdaj dalje veliko manj, bi vam vseeno rada povedala, kako je bilo.
Dr. rejec pravi, da to, kar se ddogaja in se je dogajalo v tem času meni, ni bila tista prava depresija, ki jo doživljajo ljudje z unipolarno depresijo. Omenil je, da ti celo nehajo jesti in da se jim lahko celo ustavi prebava. Pri meni je bilo drugače. Doktor je po mojem opisu tega, kar se mi je dogajalo rekel, da je to lahko kar del manije - vsi ti depresivni vložki. Jaz pa lahko povem samo to, da je bilo trpljenje neizmerno in stiska zares huda.
Doktor je rekel, da je dobro, da sem energična in da se ženem naprej, da mi bo to pomagalo, da okrevam in prvič po tem pregledu sem pomislila, da premalo delam na samodejavnosti. ves čas si dopovedujem, da sem depresivna in to ni prav. Na srečo sta mi prišli v roke dve dobre knjige (našla sem jih na moževi polici, kjer ima vrsto zanimivih knjig) in sicer:
Dr. Arnold A. Lazarus in dr. Clifford N. Lazarus: 101 nasvet kako ohraniti duševno zdravje v norem svetu.
Druga v tej omenjeni knjigi pomenjena knjiga na samem začetku pa je (in tudi branja te se bom lotila):
Harold H. Bloomfield: Kako premagati depresijo.
Ko človek zaniha od normale v depresijo, ne more opravljati dela kot je učenje. Njegovo počutje mu tega ne omogoča. takih trenutkov je bilo v preteklih dneh mesecih pri meni cel kup. In še danes ne morem popolnoma vsak trenutek poprijeti za učenje (Želim opraviti izpit iz socialnega varstva in na tem zdaj počasi delam). Trudim se, ko le morem, a žal je bilo v preteklih dneh takih depresivnih vložkov še preveč.
Ampak včeraj mi je posijalo sonce upanja. Zganile sta me dve zadeve: odziv mojega doktorja na to, kako me on vidi, da sem boljše ter dober odnos, ki ga imam končno spet z mojo teto, ker se je oglasila in mi v nekaj stavkih to sporočila. imeli smo nekaj zopernih zapletov v času moje poroke in je ležala ena rana na duši še in vedno bolj ugotavljam, da je res, da ko ljudi enkrat vzljubim to enostavno ostane. sploh ljudi iz moje zgodnje mladosti.
Pogruntavščina v zvezi z uporabo zdravil skozi to težko petkovo izkušnjo pa je tudi naredila svoje, da sem zdaj občutno boljše. Doktor predvideva, da bom s koncem februarja lahko že zelo dobro in ta stisk in kriz potem več ne bo.
Izredno dolga in naporna je pot do remisije (t.j. stanja brez znakov bolezni) in priznam, da sem tokrat ob hudem trpljenju v času okrevanja prvič občutila obžalovanje in kot da je s tem nekaj narobe, da so me kot nedonošeno dva meseca staro deklico s 3x-no reanimacijo ohranili pri življenju. cel kup zdravstvenih težav sem že imela skozi življenje pa se nikdar nisem počutila hudo bolno. preborila sem se skozi vse, tokrat pa se mi je v času depresivnih vložkov zdelo breme mojega življenja zame, pa da jaz to nosim, se po svetu blamiram in podobno, prehudo. pretežko, kar nima ničesar skupnega z mojimi dobrimi momenti, ki jih pa zahvaljujoč tudi zdravilom ni bilo malo. V svojih dobrih otroških še momentih sem napisala tole Unmu tam gor:
HVALA TI ZA VSAK NOV DAN, HVALA ZA ŽIVLJENJE, HVALA ZA TOPLINO SONCA, KI JE DROBNO HREPENENJE. TI MI DAJEŠ PRAV VSE, KAR DOBRO JE ZA ME, POMAGAJ, DA SPREOBRNE K DOBREM MOJE SE SRCE.
Želim vam in nam pravzaprav, da bi bilo dobrih trenutkov v prihajajočem obdobju neskončno mnogo.
Maja
