anksioznost pri mamici

[svetloba55]

Pozdravljeni!

Sem nova na forumu. Že nekaj časa ga prebiram, zdaj pa sem se odločila, da zapišem svoja razmišljanja in postavim vprašanja.
Sprašujem za mamico, staro 30 let, ima dva majhna otroka. Letos so ji ugotovili anksiozno motnjo. Začelo se je po drugem porodu, zbujanje otročka, nočno dojenje, težko je sredi noči zaspala nazaj, noči so postajale vedno le težje, čez dan utrujena, začela se je sekirati... Tako stanje je trajalo nekaj mesecev, nato je šla po strokovno pomoč (obiskovala vedenjsko kognitivno terapijo). Psihiatrinja ji je pomagala, odpravili sta simptome motnje (začela je spati in se s spanjem ni več obremenjevala), vendar se je začela sekirati, kaj je z njo narobe, kaj pomeni ta motnja. Vedno bolj je tonila, težko funkcionirala, imela negativne misli, ni videla izhoda.. Čeprav ji je psihiatrinja rekla, da je ne vidi kot kandidata za zdravila, se je mamica vseeno odločila za jemanje AD. Predpisali so ji tablete Eqores. Po treh tednih jemanja se je počutila že veliko bolje, imela nevtralne misli, skoraj normalno funkcionirala. Potem pa spet nekaj slabih dni in podobno počutje kot na začetku. Je to normalno na začetku jemanja AD? Se potem to uredi? Kako je s temi anksioznimi motnjami, se rade ponavljajo? Mamica je razmišljala tudi o psihoterapiji, vendar sta s psihiatrinjo veliko stvari iz preteklosti že obdelali in psihiatrinja ji je rekla, da nista odkrili nič posebnega in da lahko koplje po sebi, vendar skoraj 100% ne bo nič našla. Res pa je, da mamica izhaja iz urejene družine, z normalnimi odnosi, brez posebnosti. Kako komentirate? Prijatelji in svojci bi ji radi pomagali... Mož ji zelo stoji ob strani in jo pri vsem podpira. Res upam, da se stanje kmalu izboljša in mamica pozdravi.

[mamica1]

Pozdravljena! Lepo da vas skrbi za sočloveka! Tukaj nas je veliko mamic, ki smo po rojstvu zapadle v enako situacijo in vse se borimo vsaka s svojo zgodbo.
Pravilno, da se je ta vaša mamica odločila za obisk strokovnjaka, nisem pa prepričana, da je naletela na 100% pravo osebo, kajti, da ti nekdo reče, da ni vzroka za anksiozne motnje, če še tako vrtaš po preteklosti, je malo za lase privlečeno. Ni nujno, da je ravno preteklost tista, ki najeda podzavest, lahko so čisto vsakodnevne situacije in dela, ki nas obremenjujejo, pa čeprav jih opravljamo z veseljem in tudi urejeni družinski odnosi niso izjema, da se nam strah in skrbi ne zažerejo v podzavest.
Sama sem zagovornik psihiterapije, če seveda imaš pravega terapevta, če že druga ne, imaš vsaj eno uro zase, se izpoveš, zjokaš in potarnaš nekomu, ki te zna iz tega dvignit in ti nudi drugo vrsto tolažbe, ki jo takrat potrebuješ.
Tudi sama sem na ADjih, čeprav sem sprva mislila, da mi ne bo treba, in sedaj po 4 letih jemanja in menjave le-teh, še vedno pridejo dnevi ali tedni, ko si na dnu in misliš na najslabše, ampak vsak ima svoj razlog za borbo, pri nas mamah so to vsekakor otroci na prvem mestu.
Pri jemanju ADjev je pa tako, ko jiz začneš jemati, je prvi mesec še bolj naporen kot prej, saj telo rabi, da sprejme "kemijo", ko pa se telo navadi pa se začnejo kazati izboljšave. Je pa pri vsajemm  posamezniku različno, pri enih je rezultat viden v dveh tednih, pri nekaterih pa še po 2 mesecih ne. Načeloma pa je tako, da se v treh mesecih pokaže ali ti ADji odgovarjajo in se kažejo izboljšave v energiji in počutju, drugače pa se psihiater odloči zamenjavo. Ampak, ADji so samo opora, ki nam pomaga, da se spravimo nazaj v red, niso pa tisti, ki bi delali namesto nas. Torej, moramo sami spoznati in si priznati, da nekaj delamo narobe in je skrajni čas, da štartamo. Je pa tudi res, da ob dobrih dneh, kar malo pozabimo nase in se zadeve pač zavlečejo in ponavljajo. Način življenja je tisti, ki nas vleče v dno, ob tem izgubljamo energijo in voljo, pozabljamo nase in se lahko te naše ljube motnje ponovijo in tudi sčasoma lahko kažejo drugačne obraze.
Vsekakor je podpora družine pomembna, je pa res, da kdor tega ne da skozi, nikakor ne more vedet, kaj se s tabo dogaja, kako ti misli uhajajo in prvo so tiste črne misli, ne obratno.
Ni vse tako črno, kot je videti trenutno, je pa ptrebno veliko volje za dvig razpoloženja in sčasoma se stvari uredijo, kar pravtako potrjuje veliko naših ozdravljenih mamic. Si želim, da bom tudi sama 1x lahko v njihovem klubu. Vsekakor ji pa omenite, da naj se sama oglasi na našem forumu saj le ona ve kaj doživlja in ji bomo lažje nudili "tolažbo" ob težkih dnevih - nam pomaga!
NAj vaša mamica počasi prične z dejavnostmi, ki jo veselijo, naj si vzame čas zase, se razvaja in vsekakor se ji bo povrnila tista volja. ŽElim ji res vse najlepše, iz srca, ker vem kako si tudi sama želim enako.

[alexx]

svetloba...

Čisto normalno je...celo zelo verjetno, da se v prvih tednih ali celo mesecu lahko pojavijo tudi hujši dnevi kot pred jemanjem. Vse to je del procesa spremembe receptorjev v možganih. Zato naj tvoja mamica vstraja pri rednem jemanju.

Ima morda tudi kakšno pomirjevalo? Ponavadi se jih predpiše za prve dni jemanja AD-jev, da se lažje prebije skozi uvajalni čas.

Gled psihoterapije pa sem na stališču, da koristi če se res dobro ujameš s terapevtom. Drugače je stran vržen denar.

Krasno, da ji vsi stojite ob strani. Potrebno ji je razvedrilo in čas zase, kot je že omenila moja predhodnica. In prepričana sem, da bo vsak dan bolje.  Držim pesti.

[svetloba55]

Hvala za vzpodbudne besede. Pri njej je tako: ADje jemlje skoraj mesec dni, po treh tednih je čutila izboljšanje, imela nevtralne misli, dejansko funkcionirala. Zdaj pa spet nekaj dni isto kot na začetku, negativne, črne misli, tudi samomorilske. Najbolj jo zanima, če je možno, da po izboljšanju stanja sledi tak padec kljub jemanju zdravil naprej. Se to počasi normalizira ali so taki padci pričakovani še nekaj časa? Najbolj jo skrbi, da se ta anksioznost ne bo nikoli pozdravila. Kakšne imate izkušnje? Ona je sedaj na porodniškem dopustu in si želi čimprej v službo, da si zapolni misli in upa na izboljšanje takrat.
Mamica 1, tebi se vleče že 4 leta? To je dolga doba.

[svetloba55]

Pozdravljeni!

Bom zapisala še v tem delu foruma, ker bi rada dobila čimveč odzivov.
Sem nova na forumu. Že nekaj časa ga prebiram, zdaj pa sem se odločila, da zapišem svoja razmišljanja in postavim vprašanja.
Sprašujem za mamico, staro 30 let, ima dva majhna otroka. Letos so ji ugotovili anksiozno motnjo. Začelo se je po drugem porodu, zbujanje otročka, nočno dojenje, težko je sredi noči zaspala nazaj, noči so postajale vedno le težje, čez dan utrujena, začela se je sekirati... Tako stanje je trajalo nekaj mesecev, nato je šla po strokovno pomoč (obiskovala vedenjsko kognitivno terapijo). Psihiatrinja ji je pomagala, odpravili sta simptome motnje (začela je spati in se s spanjem ni več obremenjevala), vendar se je začela sekirati, kaj je z njo narobe, kaj pomeni ta motnja. Vedno bolj je tonila, težko funkcionirala, imela negativne misli, ni videla izhoda.. Čeprav ji je psihiatrinja rekla, da je ne vidi kot kandidata za zdravila, se je mamica vseeno odločila za jemanje AD. Predpisali so ji tablete Eqores. Po treh tednih jemanja se je počutila že veliko bolje, imela nevtralne misli, skoraj normalno funkcionirala. Potem pa spet nekaj slabih dni in podobno počutje kot na začetku. Je to normalno na začetku jemanja AD? Se potem to uredi? Kako je s temi anksioznimi motnjami, se rade ponavljajo? Mamica je razmišljala tudi o psihoterapiji, vendar sta s psihiatrinjo veliko stvari iz preteklosti že obdelali in psihiatrinja ji je rekla, da nista odkrili nič posebnega in da lahko koplje po sebi, vendar skoraj 100% ne bo nič našla. Res pa je, da mamica izhaja iz urejene družine, z normalnimi odnosi, brez posebnosti. Kako komentirate? Prijatelji in svojci bi ji radi pomagali... Mož ji zelo stoji ob strani in jo pri vsem podpira. Res upam, da se stanje kmalu izboljša in mamica pozdravi.

[mamica1]

Ja, 4 leta je dolgo, drugim se še dlje, dovisno koliko časa si vzameš zase oz. kako dolgo iščeš vse možne izgovore za  slabo razpoloženje. Poslabšanje je povezano tudi z višanjem doze Adjev, saj z vsako višjo in tudi nižjo dozo pride v telesu do "šoka" in telo rabi da se navadi.
Naj ne hiti v službo, raje si naj najde med tem časom nek hobi, ki ji bo zapolnil misli, ker s slabim počutjem v službi večkrat ne naletimo na odobravanje nadrejenih, ko smo na bolniški ali delo opravljamo slabše.
Sicer ne poznam tablet, ki jih gospa jemlje, ampak pri teh zdravilih je vedno tako, enim odgovarjajo eni, drgim drugi, pri vseh pa traja dlje časa. So pa dnevi dolgi, ko ne čutiš izboljšanja.
Sicer pa je samo volja tista, ki nam manjka da se dvignemo, žal moramo to urediti sami. Naj je ne mine prehitro in naj vztraja pri jemanju, saj bo vse še dobro, če ne letos pa drugo leto. Samo optimizem in dobra volja je tista katere ji naj njej in vam ne zmanjka! Srečno!

[LUČKA]

3tedne za to motnjo je malo za izboljšanje, če psihiatrinja ni ugotovila posebnih travm iz otroštva potem je verjetno problem v funkcioniranju.Zelo pomembno je, da ta mlada mamica izpolnjuje tudi svoje želje, ker na začetku, ko je otrok majhen nas dobesedno ni in zaradi tega lahko postanemo anksiozne, jaz naprimer sem bila anksiozna toliko časa kljub terapiji, dokler nisem dojela, da imam lahko še vedno tisti del sebe, ki je obstajal pred rojstvom otroka. Najbolje, da ji svetuješ, da naj si privošči nekaj samo za njo, kar jo bo sprostilo, da vključi več sorodnikov pri skrbi za otroke, da se sestavi, predvsem pa naj bo potrpežljiva sama s sabo. Nič ne mine kar tako, predvsem pa naj ve, da je ozdravljivo,če se ji stanje ne popravi se lahko tudi doza zviša, normalno pa je da dokler ni stabilna počutje niha. Najbol pomembno pri meni je bilo, da sem lahko brez slabe vesti dala otroka v varstvo in se imela lepo tudi kje drugje, ne da bi zaradi tega mislila, da sem slaba mama. je pa trajalo tri leta ,da sem to lahko naredila, vse dobro

[svetloba55]

Problem pri mamici je, ker se kar naprej cikla s svojimi mislimi. Psihiatrinja ji je rekla, da je potrebno misli ustavljat in se ne analizirat. Zdaj ima mamica preveč časa in se stalno opazuje in analizira. Vse povetzuje s to motnjo. Tudi ko se zamoti s kako drugo dejavnostjo, si ne more preusmeriti misli. Danes je mesec dni odkar jemlje ADje. Te dni je katastrofa, čeprav je bilo pred 14 dnevi že veliko bolje. Nujno je rabila nasvet psihiatrinje, ta pa ji je rekla, da ADji ne zmanjšajo tesnob in tudi če menja AD, jih leta ne bo ustavil. A je to res? A niso ADji v pomoč pri lajšanju tesnob in pripomorejo tudi k temu, da je manj vsiljivk. Res ne vemo, ali je to njeno trenutno stanje posledica stranskih učinkov ADjev, ali bi bilo treba spremeniti dozo, menjati zdravilo...je treba še nekaj časa vztrajati? Tako hudih padcev in porušenega sveta ni doživela prej v 10-ih mesecih, odkar se spopada s temi težavami. Prosim za kako mnenje.
Lučka, a ti si tudi imela vsiljive, samomorilne misli, tesnobe? Si zdaj popolnoma ozdravljena?