Kaj pomenijo misli o samomoru '

[Red]

Pozdravljeni
Imam eno vprašanje ,se iskreno opravičujem če vprašanje ne spada v to kategorijo na tem forumu ,nisem natačno vedel v kateri kategoriji naj postavim vprašanje.
Ali razmišljanje o samomoru pomeni da sem depresiven ali pa pomeni kaj drugega,kakšna druga diagnoza, ker se sam počutim popolnoma v redu in normalno .Že dolgo razmišljam o samomoru , vendar nisem depresiven ali pa kaj drugega. V mojem življenju sem si zaprl precej stvari (večinoma vse po svoji krivdi) ,imam razne splošne težave kot mnogo drugih ljudi - brezposelnost ,malo denarja in ostale neke stvari ki jih ne bom omenjal. zato se mi nekako zdi logično in smiselno da končam vse skupaj ,ker če nekaj ne gre nikamor ali pa ni produktivno potem se nima smisla se s tem ukvarjat.
In sem do konca naveličan svojega življenja in me to spravlja v slabo voljo (bolj imam občutek da mi je zlo nadležno in v nadlogo živet svoje življenje) da moram živet svoje življenje takšno kot je.
Rad bi samo vedel kako me vidijo ljudje ki se spoznajo na te stvari oz. imajo izkušnje s tem , ko povem da nisem depresiven ,se počutim ok ,večinoma sem dobre volje in vesel , razen občasne slabe volje brez potrtosti ali žalosti ampak kljub temu ves čas resno razmišljam o koncu. Kaj to pomeni zame ? kaj se dogaja z mano?

[MP2011]

No mogoče imaš blažjo obliko depresije, ampak depresija to gotovo je. Ta obup in občutek brezizhodnosti, ki ju čutiš glede svoje življenske situacije je znan tudi meni in mnogim drugim, ki se borijo z depresijo.
Malo premisli kaj bi dalo tvojemu življenju smisel... postavi si realistične cilje, pa tudi, če so to malenkosti.
Si strokovno pomoč za težave že poiskal? Imaš kakšno podporo? Brezposelnost je težka, ampak ovira te samo v finančnem smislu. Vseeno lahko živiš življenje, ki ga je vredno živeti. Kaj lahko storiš, da se tvoja situacija spremeni? Kaj bi ti prineslo voljo, da nadaljuješ?

LP Matic

[majč]

Red, morda bi bilo vredno razmisliti o koncu takšnega načina življenja, ki ga imaš in se nečesa preprosto z vso svojo strastjo lotili.


samomor ni tako nedolžna zadeva, kot si jo slikaš. Če to storiš, prizadeneš svojo družino za tri generacije, bližjo sosesko, prijatelje itd. in to ni zgolj izguba, ampak nešteto vprašanj o tem, zakaj niso drugi kaj storili, kako, da niso opazili, kaj bi morali, pa niso, da so te za vedno izgubili. samomor ima tudi svojo posebno karizmo. ljudi, ki se znajdejo v stiski vlečeš tako za sabo.


Če je res tako, kot praviš, menim, da si moraš poiskati boljše smisle. namesto samomora, z dejanji, mislimi, pripadnostjo itd. osmisli svoje življenje. loti se česa. ni vse samo služba. to ni edino možno poslanstvo.


Mene je samomor mojega bratranca obupno prizadel. Preveč sem že delala enih stvari zaradi tega, preveč pisala, se podredila temu neznosnemu dejstvu, da ga ni, da nisem vedela, da nisem pomagala.

en primer tega, kako samomor bližnjega zaznamuje okolico sem tudi sama, poglej:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,17051.0.html

in tega nisem počela namerno, zavedno. pokapirala sem, kaj vse sem delala narobe, ko je bilo že vse storjeno. ko je že minilo. šla sem reševat vse možne negativce tega sveta, ker njega, bratranca, ki sem ga imela srčno rada, nisem nikdar rešila, da ne govorim, kaj je pustil bratom in sestram in svojemu očetu, mojemu stricu.



tebi ne manjka smrt, ampak to, da poiščeš nove smisle in da se začneš boriti, brcati v življenju. začni!


samomor je najbolj osebno dejanje, a hkrati obupno zaznamuje svojo okolico.

jaz bom rekla samo: ne delaj tega!


maja

[majč]

red, v resnici imaš možnost, da narediš iz svojega življenja to, kar želiš. lahko ga zapraviš, če hočeš in vržeš puško v koruzo.



je pa moje mnenje takšno, da imaš bolj kot drugo težavo s pomanjkanjem smisla. če nimaš partnerke in otrok, to še ne pomeni, da ne moreš imeti smisla.


loti se nečesa. loti se dela na sebi, na svojem telesu. začni tečt, da si pridobiš nekaj telesne kondicije in dobrega počutja in ne odnehaj s telesno vadbo.


loti se prostovoljnega dela, magari z mladostniki, tam v redu fantov nikdar ni premalo in verjemi mi, da punce, ki se pretežno bolj ko ne ukvarjamo s prostovoljnim delom, ne zmoremo dati tistim malim fantom toliko kot lahko da en tip na mestu.


še nisi na mestu?! pa kaj, pa boš. vsi se znajdemo v prazni luknji kdaj v življenju, ko primanjkuje smisla. tebi se je sedaj to zgodilo. meni se je pred leti. bila sem na faksu. samska, zaljubljena v tipa, ki me tudi pogledal še ni v oči in ga nisem in gaa ne zanimam. imela za sabo serije neuspelih razmerij s tipi, ki niso bli ravno na mestu (torej če želiš neko trdno stabilno razmerje, se splača delaat na tem, da si tip na mestu in to možnost imaš, pa če služba že je ali, če je še ni, ko boš na mestu, boš zaželjen, ker ljjudi na mestu danes majka, verjemi mi).
Jaz sem se preprosto v tistih dveh urah prostovoljnega dela "dala". pozabila na svoje probleme, si rekla, daa sem tam za jaka (da tudi otroku, s katerim sem delala 8 let je bilo ime jaka).zelo koristna sem bila. tam za igro, pogovor, delo za šolo itd. za razbremenitev matere tiste tri ure na teden. in zrasla je naklonjenost in prijateljstvo s to družino. veliko smo si dali in šele po 10 letih zaključili sodelovanje. naklonjenost, dobre misli pa ostajajo. in bodo ostale. med tem čaasom so v moje živvljenje pridirjali novi smisli...


poglej projekt "človek za druge". mislim, da se da delati tudi z otroki z janeza levca ipd. ne veš, kak smisel boš naenkrat imel, če prideš v življenje katerega od teh otrok in mu pomagaš, da uspešno zvozi.

to so smisli....


na primer. razmisli, kje bi jih ti rad poiskal. in jih ne nehaj iskati.


še ena okrog službe: tudi jaz sem brez, a s še eno veliko hibo: nnisem še dovolj napreddovala v rehabilitacijskem postopku v tem poletju po epizodi manije, da bi lahko začela s kaatero od služb. prav tako mi je težko zato, sploh ker ne zmorem, ker sem službo na nižji stopnji izobraazbe, kot sem šolana (5. stopnja) že skoraj imela v žepu, vendar ko sem nižala dozo zdravil, da bi lahko zjutraj zgodaj vstala sem padla navzdol v faze- tiste obupne brez empatije in vedela seem, da taka še ne morem na delo. razumeš, nisem še dobro.


Red, imaš zdravje (če), imaš pa hkrati pomanjkanje smislov. to je tvoj problem. ne samomor. samomor je vdaja.


ogromno naas je ta čaas brez službe, takšni časi so in nisi sam v tem.


če se boš začel pogovarjati o tem, kako iščeš smisel in kaj vse počneš z namenom, da bi ga našel, se bom rada pogovarjala s tabbo tule.


nadaljnjih razglaabljan o samomoru pa se sama ne bom šla.



in vso srečo ti želim, mir in dobro, da najdeš nekaj, kar razplamti tvojo dušo in prižge nazaj tvoje ognje ljubezni, da zagorijo spet v srcu.


globoka depresija je občutek praznine, ko imaš občutek, da še Boga ni, čeprav veš, da je. ta neuničljiva ljubezen popolna brez konca in kraja. išči jo, pa jo boš našel. vendar začni pri sebi.


drži se! bi te objela in stisnila, da ti pokažem, kako močno verjamem v to,, kar govorim.


dragocen si in si z namenom. išči svoj smisel.

vsak, ki pride seem in se vda, odnese kanček našega upanja s seboj. in tu nismo zato, da se vdamo, ampak ker smo se pripravljeni boriti dalje, ne glede na to, kar se nam je zgodilo.


srečno!


maja

[majč]

 bi te objela in stisnila, da ti pokažem, kako močno verjamem v to,, kar govorim.

Tole sem napisala, Red, ampak ne bom jaz tista, ki bi te objela. S tem bi padla na svojem izpitu in cilju, ki sem si ga zadala. Vem, da je ta stavek in težnja nastala zaradi moje travme. Cel svet bi "rešila". Ampak ne...

Pred leti je bila tako zelo popularna akcija Free hug ali objem zastonj, ki je bila videti tako zelo simpatična, da smo na prešernovem trgu kar vsi po vrsti objemali eden drugega. Toda tako zelo zgrešeno....

Danes na te stvari gledam drugače. Objemi so samo za izbrane in tiste, za katere vemo, da jim lahko zaupamo in da jim je mar nas samih.

skratka zaneslo me je po moji nekdanji navadi, pa sem si obljubila, da bom delala več na samozaščiti, poleg tega pa sem poročena punca. in na moj objem računa nekdo drug.

vidiš to je posledica samomora v bližini - začnemo reševati cel svet, ker nismo mogli ljubljene osebe, nimamo pa dovolj prostora in časa za bolj zahtevne (hvala Bogu) intenzinejše odnose z nam bližnjimi. to ni ok. jaz sem produkt takega sranja Red, oglej si to večno zatravmiranost. le pobrskaj po mojih starih postih, da boš razumel, kakšno razsežnost lahko ima samomor ljubljene osebe.



Dolgo bom rabila, da odtreniram svoje stare navade in morda bom padla še na katerem od izpitov za voljo tega, kar se je zgodilo v moji širši družini in razsežnosti posledic takega dejanja.



Ne znam povedati več kot sem že na to temo.


Red, razmisli, preden si greš vzet življenje. približaj se razsežnostim, o katerih nisi niti vedel, da obstajajo in prosim za dobro vseh tvojih ljudi, ki tze imajo radi, razmisli o tem, kak smisel bi si poiskal. Jaz sem v današnjem dnevu vključila v svoj smisel tebe in ti namenila izkušnje s prve roke ter odgovorila na tvoje refleksije. tu sem sama našla smisel za danes. imam pa še veliko drugih in bližajočih se smislov in vse življenje jih bom iskala, na pravo pot se enkrat končno podala in te misli, da res to hočem, sploh ne bom odgnala. razumeš....tako zelo smo skrenili s poti zaradi takega dejanja in ne samo jaz mnogi moji dragi, ki živimo tod blizu in okoli. vse nas je v negativnem smislu zaznamovala ta njgova odločitev, ampak zbogom moj bratranec Jaka, tega znamenja v mojem življenju je bilo dovolj. dala sem temu 12 let, ker nisem znala drugače. kar zgodilo se je.


maja


maja

[majč]

še ena stvar: v zvezi s samomorom tvoje vrste si preberi knjigo Paulo Coelho: Veronika se odloči umreti.


Gre točno o tem. Veronika je našla svoj smisel in opustila težnjo po smrti.


Da ponovim: samomor je vedno produkt dveh nasprotujočih si teženj:
-težnja po smrti, lahko zelo močna,
- ter apel - klic na pomoč.


Tvoja odprta tema je zame ta apel in želim ti, da zmaga nad to težnjo. Predvsem pa se skozi čas, ki je pred tabo nauči biti pozitivc in ne negativec.  Misli so tvoje, kamor jih spustiš, tja te vodijo in izbral si najslabše.


Da pa se ne bom delala svetnice, v tem času tudi sama preživljam bolj faze navzdol, tudi jaz hudo pojamram in se trudim da ne obupujem nad sabo. To je borba, težko je. Razumem, če nekdo čuti tako.


pa še ena velika reč: NAVADA!!!! ko način postane navada, je ta železna srajca, ki jo težko snamemo, enostavno ne znamo drugače. in se tudi ne trudimo. To je pa NAPAKA! Potrdit se, opazovat sebe. jaz sem padla na izpitu, ko sem se pojavila v tej temi s takim naslovom. Padla sem na izpitu, ki sem si ga sama zadala: ne bom več vlekla teh stvari nase.

Zato sem v zadnjem postu postavila jasno mejo. Ne, te besede v tej temi so bile vse, kar bom zate storila Redm naprej pa ma da brcaš sam. to je vse, kar sem lahko naredila, več pa se tudi trudila ne bom, saj so tu pa moje meje.


želim srečno življenje, srečen zakon z mojim možem, ki je lep in dober človek. to je največ, kar imam in tega ne dam za nič na svetu.


maja